ponedeljek, 07. april 2008

Benetke

GRAD MIRAMARE – 4.4.2008 - Čisto nič še nismo bili odločeni glede vikenda, saj se je vremenska napoved za nedeljo nekaj kujala. Ko je Bojan poklical, da gredo, pa smo se tudi mi odločili. Hitro smo pripravili stvari in se odpeljali. Pa že pred Britofom obrnili, saj sem pozabil polnilec za dlančnik. Maja je hitro stekla ponj, potem pa smo drveli proti Ljubljani in naprej po avtocesti proti Primorski. 
Pozdrav morju...
Ustavili smo se pred Postojno na bencinski črpalki, potem pa pri Senožečah presekali pot do Fernetičev. Takoj za mejo smo zavili malo narobe, saj se v spletu cest nismo znašli. Pa se nismo pretirano sekirali, saj je navigacija hitro našla obvoz do gradu Miramare, kjer naj bi se dobili s preostalim delom odprave. Sledili smo navodilom in zavili z avtoceste ter se po ozkih ulicah pripeljali visoko nad Trst. Sledil je spust po ravno tako ozki cesti navzdol. 
Trst
Navigacija nas je stalno pošiljala desno, kjer pa je bilo le strmo pobočje. Ker padala nismo imeli, smo sledili glavni cesti. Končno smo se ji precej nezaupljivo pustili pri odcepu prepričati. Resda precej ozka in strma ulica nas je pripeljala na glavno cesto ob morju, ta pa kmalu do odcepa za grad. Pri parkiranju smo imeli srečo, saj je nekdo ravno odhajal. Pohiteli smo do gradu, ter se tam pozdravili s prijatelji. 
Grad Miramare
Z Majo in puncama smo odšli v grad. Sprehodili smo se po sobanah s predmeti Maksimilijana Habsburškega ter njegove žene. Videli smo, kako se je gradil ta dvorec med leti 1856 in 1860, punci pa je precej pritegnila tudi interaktivna predstavitev na računalnikih. Kar hitro smo bili naokoli, pa vendar nam je za park že zmanjkovalo časa. 
Notranjost gradu
Tako muzej kot tudi park namreč ob sedmi uri zvečer zaprejo, na kar nas je prijazno opozoril starejši gospod, nič kaj prijazno pa je to dala vedeti tudi neke vrste sirena nad vhodom v grad. Pogled na morje ter hiter sprehod skozi spodnji del parka nam je dal le okus za naslednji obisk. Z Bojanom smo se spet dobili pri avtodomih, poskakali v vozila in se odpeljali proti Benetkam. 
Stopnišče pred gradom
Vožnja po avtocesti je bila precej dolgočasna, ko smo zavili iz nje, pa smo s pomočjo navigacije bolj ali manj zanesljivo peljali proti Punti Sabbioni. V naselju smo peljali naprej proti svetilniku in na koncu asfaltne poti, ob v zgodnji pomladi še zaprtem gostišču, parkirali. Družbo so nam delali ribiči, ki so lovili ribe. Z Majo ter Bojanom smo šli do svetilnika sprehodit Gajo. 
Parkirišče pred začetkom makadamske poti proti svetilniku
Tudi na peščenem parkirišču, ki je dejansko širši del makadamske ceste, je bilo parkiranih nekaj avtodomov. Zavili smo okoli svetilnika ter se mimo nekaj ribičev, ki so preizkušali srečo, napotili nazaj. Izginili smo vsak v svoj avtodom ter zaspali. Noč je bila z izjemo nogometne tekme lokalnih ribičev na cesti pred nami, mirna. 


BENETKE – 5.4.2008 - Zjutraj smo imeli prava romanja do svetilnika. 
Punta Sabbioni
Najprej smo šli z Bojanom, njegovo mamo in seveda Gajo, ob povratku srečali mojo mamo, na koncu pa je tja hotela še Ajda. Nisva se preveč obirala, saj jutro ni bilo več zgodnje. Čudila sva se hecnim »kornfleksom«, iz betona vlitim kvadrom za valobran, zavila okoli svetilnika in že šibala nazaj. 
Svetilnik
Prestavili smo se bliže mestu, od koder plujejo ladjice proti Benetkam ter Buranu in našli odlično mesto ob morju. Prostora je bilo dovolj, osamljeni nismo bili, tako da smo upali, da ne bo kdo šaril okoli avtodomov. Gaji smo zabičali, naj pazi na našo »hiško«, si oprtali nahrbtnike, potem pa že marširali proti pristanišču. 
Bližamo se Markovemu trgu
Kupili smo karto, ki velja 36 ur, izvedeli, da je ista cena tudi za otroke starejše kot štiri leta, potem pa odhiteli na ladjico. Ujeli smo jo za mišji repek. Po postanku na Lidu, smo po dobre pol ure plovbe pristali v bližini Markovega trga. Po izkrcanju smo si vzeli minuto, da zajamemo sapo, potem pa smo se že pomešali med turiste. 
Most vzdihljajev
Na eni strani smo bentili čez množice japoncev, po drugi pa vedeli, da smo jim dejansko čisto podobni. Fotoaparat je škljocal, med tem, ko sem puncama razlagal o mostu vzdihljajev. Plavo nebo je dajalo lep kontrast belim čipkam doževe palače. 
Piazzeta San Marco
Čudovit dan. Na vhodu v baziliko sv. Marka ni bilo pretirane gneče, roke, ki so se z vseh koncev stegovale in za ponujene dodatne oglede zahtevale evre, so nas uspele zagrabiti le na poti do Pal d'oro. Gre za zlati oltar, eden od rezultatov beneškega ropanja po tujih deželah. 
Pal d'Oro
Dragocena emajlirana dela, ki so njegov del, so prinesli iz samostanov v Konstantinoplu. Jim je pa kasneje Napoleon vrnil milo za drago in jim ukradel precejšen del od prvotnih dragih kamnov, ki so krasila oltar. Seveda ni bilo možno spregledati tudi zlatih mozaikov na stropu bazilike. 
Bazilika je polna mozaikov - tako znotraj kot zunaj
Da bi jih predolgo občudovali nas pa ni imelo, množica nas je počasi nosila proti izhodu. Počakali smo še Bojana, ki je med našim ogledom opravljal vlogo varnostnika nahrbtnikov, katere v cerkev ni dovoljeno nesti, odgnali vsiljivo beračico, potem pa že zakorakali preko trga. 
Bazilika San Marco na Markovem trgu
Na drugi strani smo začeli loviti tablice z oznakami proti mostu Accademia. Iz mini picerij je dišalo, prodajalcev raznoraznega kiča je bilo povsod zadosti. Nekateri temu sicer rečejo spominki, jah, meni se je zdelo drugače. Povrh so vmes z ogromnimi modrimi vrečami poskakovali še črnci, ki bo jim Benetke meka za dodatno obiranje enormne množice turistov. 
Prodajalnice zlata in kiča
Tudi njihova ponudba je bila bogata, od vrtnic, torbic do očal samih znanih blagovnih znamk – NaGuzzi, Drior, Dolce iz kafana. Vse po sistemu – Halo Bing, kako brat... Pokukali smo v cerkev Santa Maria d. Giglio, potem pa šibali naprej čez most Accademia po ozkih in zavitih ulicah mimo muzeja Collezione Guggenheim proti cerkvi Santa Maria d. Salute. 
Pogled na Canal Grande iz mostu Accademia
Na vhodu ima zanimiv napis, da ti prav nihče za vstop v cerkev ne sme zaračunati. Tega se benečani sicer držijo praviloma tudi v drugih svojih cerkvah, ki so bolj kot verski prostori danes prava razstavišča beneške umetnosti in tako bolj ali manj oblegane s strani turistov. Le v kakšno zakristijo ali stolp se sme le ob potegu denarnice iz žepa. 
Oltar v cerkvi Santa Maria d. Salute
Sprehodili smo se po cerkvi in občudovali slike Tiziana ter drugih umetnikov, potem pa skočili na ladjico in se odpeljali na vožnjo po kanalu Grande. Izstopili smo pred mostom Rialto, se zbasali nanj in za trenutek postali na najvišji točki loka. Kanal Grande je ležal pod našimi nogami, sem in tja so se vozile gondole, po njem pa šibali vaporetti. 
Gneča na mostu Rialto
Samo še kakšen gondoljer, ki bi prepeval O sole mio se nam je manjkal. Zaokrožili smo do postajališča vaporetta pred tržnico in se odpeljali ob beneških palačah do Rimskega trga, kjer so nam, potem ko smo na ladjici ostali sami, dopovedali, da je to končna postaja. Nismo se pretirano vznemirjali, zamenjali smo vaporetto in odpluli v drugo stran. 
Most Rialto
Prijetno vožnjo po celem kanalu Grande smo zaključili pred Markovim trgom. Prerinili smo se mimo turistov, ki so se hoteli slikati pred mostom zdihljajev in se vkrcali na ladjico, ki nas je po obveznem postanku na Lidu odložila na Punti Sabbioni. Avtodoma sta nas počakala cela, Gaja pa nas je bila sploh vesela. 
Naše parkirišče
Med pripravo kosila sem odšel do bližnje trgovine, ki je odprta ob sobotah do osmih zvečer in tudi ob nedeljah. Kupil sem sladoled, katerega sta punci polizali po kosilu. Časa za počitek ni bilo veliko, ladja na Burano namreč vozi le vsako polno uro. Tako je na pomol prišibal Bojan kar s skocelico kave, ki jo je potem v miru popil med vožnjo. 
Pred hudo kapitanko Italijani kar trepetajo
Že prvi pogled na hišice Burana nas je presenetil. Pisane barve so med sprehodom po mestnih ulicah še bolj prišle do izraza. Čudovito. Vsaka hiša se je kopala v drugi barvi ali vsaj njenem odtenku, veliko jih je bilo prepleskanih v nove in skoraj kričeče žive barve. 
Burano je eksplozija barv
Modra, rumena, zelena, vijolična, oranžna so se izmenjevale tudi v ulicah, ki so bile tako ozke, da bi se dva v njej komaj srečala. Cerkev ima zvonik, ki se je tako nagnil, da obstaja nevarnost, da se podre. To je možno opaziti kljub gradbenemu odru, ki ga žal obdaja. 
Nagnjeni zvonik cerkve in buranske gate
Ulice so nas tako začarale, da smo se kar malo izgubili. Do odhoda ladjice proti Muranu ni bilo več veliko časa, zato nam je v pravo smer pomagala kar navigacija. Še zadnjič smo se ozrli po trgovinicah, se namrdnili nad številnimi čipkami, ki jih na otoku izdelujejo že od 16. stoletja, danes pa prodajajo večinoma le bolj ali manj cenene vzhodnjaške »ponaredke«. 
Kot bi se nekomu zlile barve...
Pomahali smo trgovcu, ki je ceno ob našem interesu hitro dvignil. Evri so varno ostali v žepu. Huh. Spet smo se pozibavali na ladjici. Še dobro, da v laguni kakšnih velikih valov po navadi ni. Na Muranu smo žal ugotovili, da so steklarske delavnice že bolj ali manj zaprte, pa tudi trgovine so v glavnem že zapirale vrata. 
Muranski plamen
Zato smo se le sprehodili ob kanalu Rio del Vetral, ki povezuje kanal Grande (ja, tudi Murano ima svojega) in pristanišče Colonna. Tam smo se vkrcali na ladjico in se mimo beneškega pokopališča peljali proti trgu sv. Marka. Ladjica na pokopališču ni ustavila, dan kasneje smo ugotovili, da zato, ker je od 18. ure pokopališče zaprto. 
Na nujni vožnji
Med plovbo je mimo nas dvakrat švignil rešilec – gliser z reševalci. V centru Benetk pač ni avtomobilov, ves promet se odvija po vodi. Ko smo pristali, je bilo do trga sv. Marka le še nekaj korakov. Sonce je že zašlo, temnilo se je. Na trgu smo počakali, da sta kipa na Torre dell' Orologio odbila osem. 
Torre dell' Orologio
Kmalu zatem so se prižgale lučke, mi pa smo utrujeni, a zadovoljni, že merili zadnje metre do pristanišča. Ladjica nas je odpeljala do Punte Sabbioni, kjer smo se z Bojanom skušali pogreti s kozarčkom domačega jegra, odpeljali Gajo na krajši sprehod, potem pa že prenehali motiti nočni mir. 
Dan umira za baziliko San Giorgio Maggiore


PO BENETKAH IN OKOLICI – 6.4.2008 – Zjutraj smo žal izvedeli za odločitev Bojana oziroma predvsem njegovih staršev, da imajo Benetk zadosti in da se bodo s krajšimi postanki počasi odpravili kar proti domu. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se od njih poslovimo, pomahamo še Gaji, ter se zapodimo proti pristanišču. 
San Giorgio Maggiore
Odpeljali smo se z ladjico do postaje St. Zaharija v bližini Markovega trga, tam presedli na ladjico številka 2 in izstopili pred baziliko San Giorgio Maggiore. Iz ploščadi pred njo se nam je odpiral lep pogled na Markov trg, ki je ležal na drugi strani kanala. V cerkvi smo občudovali glavni oltar Gerolamo Campagna ter leseni kor za njim. 
Leseni kor
V cerkvi je vrsta lepih slik Jacopa ter Domenica Tintoretta. Na cerkveni zvonik se nismo odpravili, raje smo skočili na ladjico, ki je ravno pripeljala mimo ter se odpeljali eno postajo dalje, na otok Giudecca. Tam smo se ob obali sprehodili do cerkve Il Redentore, pokukali vanjo in ugotovili, da je ravno maša. Zato smo se vrnili do kanala, skočili na ladjico in se odpeljali čez kanal.
Maša v cerkvi La Calcina
 Izstopili smo pred cerkvijo La Calcina, kjer je bila ravno tako maša. Tako nam je pogled mimo precej kičasto okrašene Marije ob vhodu le na hitro zaplaval po cerkvi, potem pa smo že šibali čez Dorsoduro do kanala Grande. Pri mostu Accademia smo skočili na ladjico in se odpeljali do postaje S. Toma. 
Campo San Toma in zvonik cerkve I Frari
Kratek spehod po ozkih ulicah in čez Campo San Toma in že se je pred nami v nebo pelo zidovje frančiškanske cerkve I Frari. Tukaj so maše potekale čez celo dopoldne in dva cerkvena uslužbenca sta pred vrati uspešno odganjala vse turiste. Cerkev je pač za »širšo« javnost odprta od enih naprej ali med samimi mašami. 
Za gondole ni avtopralnic...
Ni nam preostalo drugega, kot da ob firbcanju, kako se čisti gondola, nekako zapolnimo pol ure do premora med mašama. Ko so se verniki končno usuli iz cerkve, smo jo takoj zasuli turisti. Časa do naslednje maše ni bilo veliko, zato smo se hitro sprehodili po cerkvi, občudovali mojstrovine Tiziana ter drugih pomembnih beneških umetnikov, predvsem seveda Assunto oziroma Marijino vnebovzetje nad glavnim oltarjem. 
Kor, oltar in Assunto
Ko so turiste pričeli izganjati, smo odšli tudi mi. Počasi proti kanalu Grande, na ladjico in z njo nekaj postaj naprej. Spet smo utonili v ozkih ulicah Benetk. Res Benetk? Znašli smo se namreč v getu (Ghetto), predelu, kamor so Benečani že pred stoletji izgnali Jude. 
Ghetto
Vhodna vrata v ta mestni predel so vsak večer skrbno zaklenili, tiste, ki so čez dan odhajali v svoje trgovine po mestu pa se je dalo prepoznati po posebnih kapah in znakih. Da Židje znajo z denarjem, se vidi tukaj, saj muzej ni ravno poceni, pa tudi interesenti si eno izmed sinagog lahko ogledajo le vodeno. To pa se seveda plača. Mi smo se le sprehodili med visokimi stavbami, že pravimi nebotičniki, opazovali Jude v značilnih čepicah, potem pa že lovili vaporetto proti Muranu. 
Pokopališče na otočku San Michele
Še pred otokom steklarjev smo izstopili na otočku San Michele. Tu je mestno pokopališče. Cerkev svetega Mihaela je bila zaradi renovacije zaprta. Pa nam ni bilo žal. Smo imeli cerkva za en dan že dovolj. 
Grobovi in cerkev Sv. Mihaela
Raje smo se sprehodili med velikimi marmornatimi satovji, v katere porinejo krste. Prostora na beneških otokih pač ni veliko in potrebno se je bilo znajti. Vaporetto nas je odplaknil eno postajo dalje, na otok Murano. Tam nas je že pri pristanišču uslužbenec ene izmed steklarn vabil v delavnico. Res smo si šli pogledat to čudo. 
Hodnik in dvorišče pred cerkvijo sv. Mihaela
Steklopihač je iz razžarjene peči na palici potegnil stekleno bunko, jo kar hitro oblikoval v stekleničko in ponosno postavil pred nas. Še preden smo zapustili delavnico, je steklenička spet pristala v peči. Samo šou torej. Tudi prav. Skoraj vsi smo jo potem mimo dolgega obraza prodajalca v trgovini poleg delavnice ubrali nazaj na obalo. Jah, slaba predstava, slaba prodaja. 
Steklopihač na Muranu
Ob Rio de Vetrai smo se skušali izogibati neštetim trgovinicah. V vsaki izložbi je bilo namreč veliko steklenih predmetov, ki so naši punci privlačili. Brez prask na denarnici smo se srečno prebili do stolnice S. Pietro Martire, se skoznjo le sprehodili s pogledom na lestence, delo domačih steklarjev. 
Lestenci v cerkvi S. Pietro Martire so mojstrstvo domačih steklarjev
Na drugi strani mostička je bila umetniška skulptura iz modrega stekla. Hm, rdeči cvet blizu pristanišča Faro nam je bil bolj všeč. Torej gremo nazaj mimo njega. Tik pred pristaniščem smo klonili, stekleni konjiček in orka sta mehko zavita previdno pristala v naših nahrbtnikih. Ker smo vedeli, da ladjica iz Burana do Punte Sabbioni vozi le enkrat na uro, smo se raje odpeljali do trga sv. Marka. Z direktno linijo. 
Večer na Piazzeti San Marco
Sploh se splača preveriti, koliko časa kakšna ladjica vozi do želenega cilja. Če se ustavi za vsakim vogalom, lahko traja vožnja tudi enkrat dlje. Pred trgom sv. Marka smo ladjici do »domačega« pristanišča lahko samo pomahali. 
Slovo od Benetk
Pol ure do naslednje je bilo dovolj, da sva se z Ajdo sprehodila še enkrat do Trga sv. Marka in se pred mostom vzdihljajev ter velikim spomenikom na Rivi slikala. Še zadnjič smo skočili na ladjico ter se odpeljali mimo Lida do Punte Sabbioni. 
Živček na ladji
Avtodom nas je pričakal cel, še Gaja je prav zaspano pomahala z repom v pozdrav. Po kosilu smo se počasi odpeljali. Do avtoceste smo malo sledili navigaciji, malo tablam za obvoz in malo svojemu nosu. Prišli smo seveda prav, potem pa ob vožnji proti domu le še zbirali ideje za vse možne izlete prihodnjih vikendov.
Lido