sreda, 18. julij 2012

Ajdi

Dan je počasi ugašal. Nisva se bala mraka, stopila sva na pot. Koraki so si sledili, dvigali so naju v neki drugi svet, davno minuli čas. Menda so nekoč tu živeli Ajdi. 
Pot
Po ostankih čisto navadni ljudje, ki so se pred norenjem drugače mislečih zatekli nad nedostopne pečine. Po pričevanjih velikani, ki so lahko prestopili doline kot za šalo. Vsak si lahko misli svoje, vsak ima prav. Danes tu okoli blodijo le še njihovi duhovi. Ko z vrha gledaš lučke v dolini, imaš občutek, da so nekje tu, okoli tebe. 
Ostanki
Če dobro prisluhneš samemu sebi, se oglasi otroški jok, nemirni ženski glasovi, moško brundanje, vsakdanji ropot. Glasovi minulih, tako domačih zgodb. Nekaj metrov nižje ostaline samotne naselbine. Je bila res takšna ali gre zgolj za želje modernih iskalcev preteklosti? Odgovore je že pred davnimi stoletji odnesel veter. Kar je tudi prav. 
Dolina
Vedno nova rojstva, vedno nove smrti, vedno novi ljudje. S svojimi očmi, svojimi željami, ljubeznimi, sovraštvi. Pridejo, odidejo, pustijo nekaj za seboj. Nekateri več, drugi manj, ravno prav. Da se jih čez nekaj rodov nihče več ne spomni, o njih tako malo ve. Zrla sva na drobne lučke. Tudi to so le utrinki nekega časa, nekaj, kar bo že zjutraj ugasnilo. Le še midva bova vedela, da je bilo. Kako minljivi spomin. 
Bregovi
Tišina. Drobencljanje nepomembnih želja ni pridrlo do sem gor. Ujela sva trenutek, ga nežno pestovala in gledala, kako se je za trenutek ustavil na dlani, nato pa nama zdrsel med prsti, se zlil s temo. Ni bilo več razloga, čarobnost je minila. Stopila sva na pot. Dve drobni iskri sta poplesavali sem in tja, se vračali, iz neke nestvarne preteklosti, iz nekih davnih zgodb. 
Luči
Kamen se je zakotalil, potok je šumel. Prekrila sta glasove davnine, porazgubili so se kot dim, ki ga raznese nemirni veter. Nad nama je bila tišina. Vrhovi dreves niso več ječali, velikan je legel spat. Zaprl je oči in svet je ugasnil.

(Potoki - Ajdna)

ponedeljek, 16. julij 2012

Avstrijska Koroška - peti vikend

JEZERSKO – 13.7.2012 – Končno sama. Bi lahko rekel. Otroci, naše največje bogastvo, naši sončki in tako naprej in nazaj. Presneto, kako luštno je kdaj ubrati kakšno pot tudi brez njih. Ko sta dekleti, kot že izkušeni tabornici, kravžljali živce vodnikom nekje ob Krki, sva jo midva ubrala znova na Koroško. 
Začetek poti
Visokoleteči cilji so ob slabi vremenski napovedi izzveneli. V visokogorje se že ne hodi, če je napovedano nekaj med dežjem in snegom. Torej rezervni načrt. Tudi prav. Zvečer sva se odpeljala proti Jezerskemu, vmes naredila v Kokri kratek postanek pri mejnih kamnih, nato pa ob Planšarskem jezeru že štela ovčke. 
Jeklenica se pne v nebo

MAGDALENSBERG, KNAPPENBERG, HEINRICH HARRER – 14.7.2012 – Jutro je bilo zgodnje, avtodom je ubiral ovinke navzdol proti Železni Kapli, takoj za krajem sem zavil na majhno parkirišče, Maji voščil mirno nadaljevanje spanca, si oprtal nahrbtnik, nadel opremo in zagrabil prvo jeklenico. 
Brez tega ne gre
Türenkopf. Ena težjih zavarovanih plezalnih poti na Koroškem. Ha, to bo z levo roko, sem si mislil. In na koncu znova spoznal, da imam včasih več sreče kot pameti. Nočno škrebljanje se v steni namreč ni poznalo. Drugače bi mi kar trda predla in zgolj zamah z roko, da se bom že nekako potegnil čez, če bo stena mokra, bi se izkazala za kaj slabo tolažbo. 
Nadaljevanje proti vrhu
Pot sprva teče nad potokom, nato pa se začne odločno vzpenjati čez pečevje. Težja mesta, kjer te zgolj tvoja moč drži nekaj sto metrov nad izhodiščem, res niso za vrtoglave. In moči potrebuješ kar nekaj. Drugače ne gre. Prebijal sem se od odseka do odseka, vedno višje. Seveda je ključno mesto celotne poti tik pod vrhom. Tipično. 
Uspešno na cilju
Sledila je še prečka do razgledišča in nato počasi spust navzdol. Da sem se zvrnil ravno na koncu zadnje jeklenice, je seveda tudi že stalnica. Presneto. Zavil sem še do ostankov nekdanjih rudnikov, kjer je več rovov preluknjalo hrib. Danes jih imajo za nekakšno turistično znamenitost. 
Vhod v enega od rudnikov
V enega od njih je bilo pod rešetko celo možno zlesti. Seveda se nisem mogel upreti skušnjavi. Potem pa sem že stopal navzdol, budil Majo in odpeljala sva po dolini, mimo Celovca in proti Magdalensbergu. Izkopanine nekdanje rimske naselbine dajejo odličen vpogled v življenje pred tisočletji na tem končku Koroške. 
Magdalensberg
V vitrinah so razstavljeni predmeti, ki so jih našli med izkopavanji, amfore in drugo posodje, ostanki mozaikov. Maketa nekdanje naselbine daje odličen vpogled, kakšen je bil izgled tega mesta. Sprehod med zidovi, ostanki nekdanjih stavb, templja, naju je pripeljal do muzeja, kjer so razstavljeni drobni predmeti, nakit, igrače, steklovina, kipci. 
Ostaline preteklosti
Zanimiv vpogled v preteklost. Pogled v lapidarij, nato pa sprehod čez cesto, kjer so menda nekoč talili zlato. In se namakali. V odličnih termah. Še danes bi z veseljem vstopil vanje, če bi delovale. Savne, bazeni, superca. Ker z uživaškim namakanjem ni bilo nič, sem se sklenil vsaj pregreti. 
Lapidarij
In sem kar peš odšel nekaj deset višinskih metrov naprej, do sv. Magdalene. Lepa cerkvica, na razglednem kraju. Pokukal sem vanjo, rešil enostavno uganko in poiskal škatlico. Nato pa sva se že odpeljala proti severu, najin cilj je bil hrib knapov ali Knappenberg. 
Sveta Magdalena
Ker sva do naslednjega vodenja imela še zadosti časa, sva si pogledala muzej Helge Riedel. Ta je ustvarila v nekaj letih s svojimi lutkami prikaz življenja na vasi, zgodbe, prava procesija. Vsekakor zanimivo, videti je bilo prav stvarno. Seveda ni smela manjkati niti Marija Terezija in njeni oprode z dvora. 
V muzeju Helge Riedel
Čeprav mogoče ni bilo tako mišljeno, so bile njene lutke videti humorno, vsak detajl je bil pomemben. Skočila sva še v muzej rudarskega življenja in mineralov. Ti so bili raznovrstni, pisani, z vsega sveta. Seveda bi se zadržala med temi svetlečimi kamenčki dlje, toda čas odhoda v podzemlje se je bližal. 
Minerali celega sveta
Dobili smo čelade, nato pa že na koncu dolgega rova poslušali podatke o samem rudniku. Med hojo po rovih smo videli številne pripomočke za rudarjenje, izvedeli marsikaj o življenju in delu rudarjev. Kar zanimivo. Ker naj bi bilo ravno tu eno največjih nahajališč mineralov na svetu, sem pogledoval, kdaj se bo kje kaj zasvetilo. 
V rudniku
Sem bil vedno bolj razočaran, nič svetlečega, zgolj siva skala. Pa nič, presneto, so že vse pobrali. Naj potem govorijo o rudniku in njegovih bogastvih v pretekliku. Naredili smo krog in se vrnili do izhoda. Vrnila sva čelade, nato pa odhitela po strmem klancu znova v dolino. 
Nič kristalčkov...
Toda na drugi konec, le nekaj kilometrov je bilo do muzeja Heinricha Harrerja v Hüttenbergu. Sprva sva bila malo v dvomih, če bo tri četrt ure zadoščalo. Pa je bilo na koncu ravno prav. V pritličju je prikaz dosežkov tega moža v gorah (med drugim je bil eden prvih plezalcev, ki mu je uspelo preplezati severno steno Eigerja) in na številnih potovanjih po svetu. 
V muzeju Heinricha Harrerja - plezalni pripomočki
Plezalna oprema, eksponati s poti, vsekakor zanimivo. Ne pa vrhunec. Ta sledi v drugem in tretjem nadstropju, kjer je predstavljeno bivanje Harrerja v Tibetu. Kdo ne pozna knjige ali vsaj filma Sedem let v Tibetu? Zgodbo o dveh avstrijskih plezalcih, ki ju je začetek druge svetovne vojne ujel med poskusom vzpona v Himalaji. 
Prestol za dalajlamo
Obtičala sta v takrat še angleški Indiji in pobegnila v edino možno smer – Tibet. Tam sta več let bivala v Lhasi, prijateljevala s štirinajstim dalajlamo in ga tudi seznanjala z zahodom, njegovimi posebnostmi in stranpotmi. Ob tem sta doživela agresivni vdor kitajske vojske in beg dalajlame iz svoje dežele. 
Mandala
Tu so bili razstavljeni predmeti iz Tibeta, molilni mlinčki in zastavice, oblačila, prestol, na katerem je sedel dalajlama, ko je prišel blagoslovit muzej. In mandala. Pa maske. Seveda pa tudi pravo svetišče. Vpogled v življenje Tibeta in Tibetancev. Zanimivo. 
Maska vrača
Ko se je muzej že počasi zapiral, sva se napotila na drugo stran ceste, kjer je Harrer ustvaril v steni pravo romarsko pot. Stupa, ogromni molilni mlinčki, narejeni iz sodov, kipi bude. Viseči most, razgled na muzej, ki je postavljen v bivši šoli, od zgoraj. Dolge vrvi z molilnimi zastavicami, ki visijo čez steno, slike. 
Romarska pot
Nebo je bilo vedno bolj temno, začelo je deževati. Zato sva se spustila nazaj na trdna tla in se vračala proti avtodomu. Nad parkiriščem sva odkrila tunele, ki vodijo v nekdanje rudnike. Vendar so zaprti, noter se ne da. Pa nič. Sva že peljala po dolini navzdol. 
Molilni mlinčki
Med potjo so bili nujni postanki, še posebej zanimiv je bil ob polju, kjer je tisoče majhnih ploščatih kamenčkov, imenujejo jih kar leče. Steinernen linsen. Zanimivo, da jih je našel in opisal pred davnimi stoletji že Valvazor. Leta 1679. 
Polje z nenavadnimi lečami
Nebo nad nama je bilo vedno bolj črno, parkirala sva na nekakšnem koncu ceste ob kraju Pöckstein in se napotila po poti skozi Gurktal. Hodila sva in iskala škatlice, dokler ni zagrmelo, kmalu za tem pa se je tudi ulilo. Odločitev je bila jasna, greva nazaj. 
Tole pa ne bo nič dobrega...
Vračala sva se proti avtodomu, pri mostu čez reko še malo počakala, potem pa ob treskanju in v pravem nalivu stekla v suho zavetje avtodoma. V spanec naju je tako zazibalo padanje dežja, lilo je bolj ali manj celo noč. 

PODEŽELSKI MUZEJ, RUDOLFINUM, PUŠKE IN ČEBELE – 15.8.2012 – Zjutraj je bilo vreme še vedno dokaj kilavo, deževalo je. Preden je Maja vstala, sem se sam odpravil do mostu, našel škatlico, ki sva jo prejšnji dan iskala zaman, nato pa odpeljal v smeri Celovca. 
Vhod pred šolo v dvorcu Ehrental
Podeželski muzej ob dvorcu Ehrental sva našla brez večjih težav. V samem dvorcu je sedaj kmetijska šola, kolikor sva lahko ugotovila. Podeželski muzej pa seveda ni presenetil z vsebino. Bolj ali manj vsakdanji pripomočki kmečkega življenja, plugi, brane, traktorji, gozdarsko delo, čebelarstvo. 
Mizarska delavnica
Zanimivo, pa vendarle poznano in že tolikokrat videno, da se nisva pretirano zadržala pri nobenem eksponatu. Na koncu je bila še razstava vse o krompirju ali kaj ste si vedno želeli vedeti o krompirju, pa si niste upali vprašati. Nekatera dejstva so celo naju presenetila. 
Kmetijski pripomočki
Zatavala sva še na gozdno učno pot, pa le do želene škatlice. Potem pa skozi mesto pridirkala do znanega parkirišča na sejmu. A sva hotela parkirati malo bližje in prihraniti kak evro, zato sva raje odpeljala v eno od stranskih ulic in parkirala tam. 
Vse o krompirju
Rudolfinium naju je presenetil. Predvsem v prvem delu, kjer imajo razstavo spodnjega perila. Seveda s poudarkom na ženskah in njihovih kapricah. Nekaj čudnih krp pa so menda v preteklosti nosili tudi moški. 
Perilo iz vseh možnih obdobij
V vitrini je bilo spodnje perilo in nogavice priljubljene Sisi, seveda pa nista smela manjkati niti deviški pas in modrček, ki je bil bolj kot skrivanju s svojimi dragimi kamenčki namenjen okraševanju. Da je bil, glede na tako različne velikosti narejen po meri, je bilo seveda jasno. 
Moške sanje
Stezniki, podkrila, reklame iz preteklosti. In imena v nekaj tujih jezikih, tudi v slovenščini. Pohvalno. Čakal naju je svet mineralov, pogledala sva si tematsko razstavo o podganah. Narejeno v precejšnji meri po kopitu Ali ste vedeli da… 
Izdelano po meri
Še potop v preteklost, izkopanine in mozaiki z Magdalensberga, koroška zgodovina tako in drugače. Vrnila sva se do avtodoma in odpeljala proti Borovljam. Med potjo sva se v bližini gradu nad Dravo ustavila za kosilo. Jaz sem skočil do žabje mlakuže. 
Ostaline takšne in drugačne preteklosti v Rudolfiniumu
Da so tam žabe glavne, je bilo jasno, reganje se je slišalo daleč naokoli. Nato pa sem se sprehodil še na drugo stran, do razgledišča nad Dravo. Po kosilu sva odpeljala v Borovlje, puškarski muzej je bil najin cilj. 
Razgledi nad Dravo
Puške takšne in drugačne, naboji vseh možnih kalibrov, način izdelave, puškarska tradicija je v tem kraju res bogata. Sledila je razstava vseh možnih lovskih trofej iz vseh koncev sveta. Uboge živalce je pobil predvsem en manijak iz Borovelj, ki je skoraj vsako leto odšel na svoj morilski pohod. 
Puškarski muzej
Na koncu je v muzeju na eni izmed tabel še njegovo jadikovanje, skoraj obsojanje, carinskih služb, ki lovcem ne dovolijo odnesti ravno vseh trofej v domačo dnevno sobo. Pa kaj zato, če gre za ogrožene ali skorajda izumrle vrste. Človek ne more verjeti. Blodnje umsko nezrelega človeka. 
Del posledic morilskih pohodov
Zrelo za napad kakšnega društva za zaščito živali. Nisva se predolgo zadrževala ob teh žalostnih trofejah. Raje sva pobegnila znova na prosto in se prestavila v bližnjo vasico, kjer manjši muzej pripoveduje zgodbo o čebelah. Seveda predvsem o Kranjski čebeli. 
Vse o čebelah
Zanimivo, a hitro bi bila naokoli, če ne bi morala reševati ob tem še kviza. Ta ni bil predolg, toliko pa le, da je bilo treba dvakrat naokoli. Ustavila sva se še pri zunanjih čebelnjakih in panjskih končnicah s tako znanimi motivi, nato pa že peljala proti Ljubelju in naprej domačemu pristanišču.
Ja, res hudič babam jezik brusi, to vsak moški ve!

ponedeljek, 9. julij 2012

Avstrijska Koroška - četrti vikend

PRED TUNELOM – 6.7.2012 – Ker so nam doma prekrivali streho, smo avtodom odpeljali v hrambo k atu v Preddvor. Zato je bilo treba najprej zbasati vse stvari v avto, pomahati babici in Ajdi, ki sta ostali doma in se zapeljati do njega. Med tem, ko smo točili vodo mi je tast sesul vse načrte o spanju v Ratečah s povsem vmesno pripombo, da bi bilo do Beljaka bistveno bližje čez Karavanški tunel. 
Jutranja luna nad Mežakljo
Poslovili smo se in med tem, ko sem še tuhtal kako in kaj, peljali do Hrušice. Tam sem zapeljal na parkirišče, ugotovil, da sem konec koncev kar zaspan in izginili smo v posteljo. 

DOBRAČ, BELJAK, NARAVNE TERME – 7.7.2012 – Zjutraj sem se zbudil zgodaj in mahnili smo jo čez tunel proti Beljaku. Verjeli smo navigaciji, kateri smo nastavili kot cilj konec ceste pod Dobračem. 
Pogled iznad zadnjega parkirišča
Ko smo pripeljali do cestninske postaje za gorsko cesto, v hiški ni bilo nikogar, rampa pa dvignjena. Malo smo še počakali, gledali naokoli, pa nič. In smo odpeljali naprej. Seveda ni bila naša krivda, s Koroško kartico pa smo imeli vožnjo tako ali tako zastonj. Cesta se je povsem zložno vzpenjala, številna parkirišča pa so vabila k razgledom. 
Meglena dolina
Toda odločili smo se, da se bomo tu ustavljali ob vrnitvi, zato smo zgolj z enim kratkim postankom peljali do končnega parkirišča. Že se nam je odpiral lep pogled na Dobrač, pa tudi vse naokoli. Z Živo sva šla do razgledišča, kjer so zanimivi ležalniki. Potem pa po zajtrku skupaj z Majo stopala po makadamski cesti proti našemu današnjemu cilju. 
Spoznavanje kamenin
Presenetilo nas je škotsko višavsko govedo, ki se je paslo na travniku. Ob poti so bile razstavljene domače kamenine, različne, zanimive. S pojasnili, ki so bila lepo napisana tudi v slovenščini. Pohvalno. Pomahal sem dekletoma, ki sta se odločili za hojo po makadamski cesti. 
Trop gamsov
Sam sem šibal proti razgledišču na robu travnika Brunnleiten, še pred njim preplašil trop gamsov, nato pa naredil nekaj fotk. Potka, ki se je spuščala proti koči nekoliko nižje, me ni pretentala. Vrnil sem se nazaj na cesto, nato pa ubiral malo samosvoje sledi mimo koče navzdol, do steze, ki je po robu nad steno ravno tako peljala proti vrhu. 
Pogled proti Nemški cerkvi in stolpu pod vrhom Dobrača
Odpirali so se že čudoviti pogledi nanj. Ali je televizijski stolp na njem eleganten dodatek ali povsem odvečna spaka, je seveda lahko vprašanje za večerne debate ob dobrem pivu, sam se z njimi tokrat nisem obremenjeval. Švical sem po bregu navzgor in kar hitro mimo stolpa, koče in nemške cerkve, stopil do križa na vrhu. 
Okenca v steni
Spustil sem se na drugo stran, seveda, do slovenske cerkve. Pokukal sem vanjo, stopil do ostankov cerkve izpred stoletij in poiskal škatlico. Nato pa počakal še na Majo in Živo. Počitek je bil potreben, na lep sončen dan ni bilo čisto nič napačno malo posedeti na travi. Črni kos nas je hodil gledat čisto od blizu. Seveda smo se pri malici spomnili tudi nanj. 
Notranjost slovenske cerkve
Skupaj smo šli nazaj do vrha, se tam slikali in jo mahnili še do nemške cerkve. Nismo se dolgo zadržali tam, tudi o delitvah tistih, ki naj bi bili pred bogom enotni in enaki, se nismo spraševali. So morale pa biti hude, da so na ta razgledni, a vendarle odmaknjeni hrib, nanosili vse potrebno za izgradnjo kar dveh cerkva. 
Vrh Dobrača
Mimo koče, ki stoji pod vrhom, in daje skoraj bolj vtis hotela, smo šli pod stolpom navzdol po cesti. Kolovratili smo toliko časa, dokler mi navigacija ni velela zaviti desno. Maja in Živa sta najprej razmišljali kaj bi, potem pa je Živa odločila, da gresta z menoj. No ja, tudi prav. Prečili smo pobočja. 
Zwölfernock
Jaz sem vmes skočil še na manjši vršiček s križem z imenom Zwölfernock, nato pa ujeli stezo, po kateri sem se tudi sam prej spuščal. Na križišču poti smo našli škatlico, nato pa sta se Maja in Živa po tej poti vračali, sam pa sem stekel del poti proti vrhu, da bi videl, kje sem prej ob vzponu zgrešil ključno točko. 
Rožce
Tokrat sem jo našel, ugotovil, da je v resnici odcep neke stare markirane poti, nato pa vklopil glavo in sklenil, da bo čas za vrnitev. Med njo sem se na hecni skali, ki visi nad grabnom, še slikal. Postavitev fotoaparata, vklop samosprožilca, furjasto šibanje do skale in ekspresno plezanje nanjo, lovljenje ravnotežja nad ničem. 
Juhej
Končno sem po treh posnetkih sklenil, da je slika uspela…še kar, nato pa nadaljeval po poti do že znanih dolgodlakih višavskih znancev. Dekleti sta me čakali, odpeljali smo se navzdol in parkirali nasproti razgledišča, ki je postavljeno nekaj sto metrov nad ostanke podora iz leta 1348. 
Ostanki podora
Ogromen, kilometer širok pas rdečkaste skale, spominja na ta dogodek. Pojasnilne table v bližini pa kažejo, kakšne so bile dejansko posledice. Grozljivo. Z Živo sva stala visoko nad tlemi in se čudila moči erozije. Maja je med najinim sprehodom pripravila kosilo, pojedli pa smo ga kar na klopcah in mizi ob parkirišču. Okusno. 
Sončno kosilo
Z Živo sta potem odšli še skupaj do razgledišča, nato pa smo z vožnjo nadaljevali navzdol. Ustavljali smo se na počivališčih, z Živo sva po navadi stekla pogledat, kaj se vidi, Maja pa je raje počakala kar v avtodomu. Tudi prav. Vsakdo, kakor mu paše. Tromeja, Julijci, mesto Beljak. En razgled bolj zanimiv od drugega, vsak drugačen, nekaj posebnega. 
Beljak
V hiški, kjer pobirajo cestnino, je sedaj sedela ženska. Ustavili smo se toliko, da je Živa dobila nalepke, ki jih zbira. Potem pa smo že peljali v Beljak in iskali pot proti parkirišču, ki sem ga imel označenega. Pa je bil zaprt z zapornico, koliko cvenka hočejo za to, da nekaj kvadratov zasedaš uro ali dve, nismo preverjali, raje smo zapeljali v bližnjo stransko ulico in ob cesti parkirali. 
Relief Koroške
Iskali smo pot do hiše v parku, kjer je razstavljen model Koroške. Zabavali smo se ob iskanju znanih krajev, ugotavljali, kje je Großglockner in ugotovili, da je seveda upodobljen tudi del Slovenije. Ob stenah so bile stare slike, ki so odsevale življenje v teh krajih nekoč. Relief smo si pogledali še iz balkona, nato pa odšli v park, kjer sva se z Majo nastavili fotografinji Živi.
Mi2
Na poti proti centru mesta smo se nasmejali skulpturam pred hišo keramike, nato pa vriskali skupaj s prešernima bronastima domačinoma, slovesno opremljenima. Na glavnem trgu se je nekaj dogajalo, skavti so pripravili srečanje in zabavo. V cerkvi na blagajni za vstop v stolp ni bilo nikogar, zato smo si šli najprej pogledat notranjost cerkve. 
Zmaj
Nato pa že šteli stopnice proti vrhu zvonika. Kar nekaj jih je bilo. Je bil pa zato razgled toliko lepši. Na eni strani proti Dobraču, na drugi proti centru mesta in Dravi. Pod nami se je na trgu zabava ravno razplamtela, vzkliki veselja in glasba so seveda segli tudi v višave. Spustili smo se navzdol in bili kar veseli, da zvonovi niso začeli pritrkovati ravno med našim obiskom. 
Pogled s cerkvenega zvonika
Bi bilo daleč prehrupno za naša ušesa. Skozi center smo šli v smeri Drave in ob tem razpredali kdo ima boljši sladoled. Bližnja trgovina, ki je bila na naše presenečenje še odprta ali McDonalds. Okusi so različni, nedvomno. Zato sem jo sam mahnil v trgovino, dekleti pa v Mc-a. In kateri sladoled je bil boljši? Se ve… 
Mestne ulice
Ko smo prišli do Drave, smo zavili nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom. Še prej sva z Majo uspela najti skrito škatlico, nato pa smo sledili navigaciji iz mesta in se peljali v smeri Hermagorja. Vmes sem pobral še eno škatlico, pomena žal nisem povsem dobro razumel, nekaj v zvezi z netopirji. Pa je bilo za njihovo frčanje še prezgodaj. 
Bazen v Vorderbergu
V kraju Vorderberg smo parkirali pred nečim, kar naj bi bila mešanica med kampom in naravnim bazenom. Kamp nas ni zanimal, voda pa že. Ta je bila ujeta v nekakšen bajer, naokoli trstičje, velike granitne skale. Ko pa smo zaplavali, smo hitro ugotovili, da so stene in dno betonski. Pa vseeno je bilo kar fino, nobene gneče. 
Čofotanje
Z Živo sva si podajala žogo, potem pa ji je uspelo Majo spraviti celo na igrala, skupaj sta se gugali. Osvežujoče. Ko je sonce zašlo, je postalo dokaj hladno. Zato smo se šli počasi stuširat in se z avtodomom prestavili do železniške postaje. Jaz sem tam skočil malo naokoli in poiskal škatlico. 
Guganje
Živa je že spala, ko sem pred krajem Tröpolach naredil nov postanek in si šel pogledat mozaik Adama in Eve na počivališču. Potem pa peljal naprej proti sedlu Nassfeld. Malo pod njim sva z Majo našla odcep za planino Tressdorfer Alm, peljala mimo hotelov in ugotavljala, da je vse zaparkirano. 
Adam in Eva v raju
Čez tunel pod smučarsko progo se uradno ne sme, je pisalo, da je cesta privatna, zato sem obrnil in odpeljal štiri kilometre nazaj navzdol do počivališča, kjer ni bilo nobene table z grozečo prepovedjo, poleg je bilo celo stranišče in v bližini dve škatlici. Kaj bi si sploh lahko želel več… 

TRESSDORFER ALM – 8.7.2012 – Zjutraj sem odšel do jezerc v bližini. Prvo je prav blizu, skoraj ob cesti, drugo pa malo dlje. 
Skrito jezerce
Skrito v gozdu, naravni spomenik, kot je oznanjala tabla. Predvsem pa skrivnostno, v njem so ležala številna debla, nad vodo pa je lebdela meglica. Če si odmislil kakšno tretjerazredno holivudsko grozljivko, je bilo prav čarobno. Vrnil sem se do avtodoma in odpeljali smo do mesta, kjer smo dan poprej obrnili. 
Eksplozija
Tokrat smo parkirali za cesto, nagib avtodoma ni motil. Pozajtkovali smo, nato pa odšli proti planini. Presneto, za vikendi je bilo ob cesti prav lepo parkirišče, le zakaj ne dovolijo, da bi obiskovalci planine zapeljali do tja. No ja, pa nič zato. Saj konec koncev ni bilo daleč. Na planini smo dobili vstopnice in si pogledali film o delu v sirarni. 
Tressdorfer Alm
Nato pa še v živo opazovali skozi steklo, kaj ravnokar delajo sirar in njegovi pomočniki. Pripravljali so male hlebčke sira, ki ga ne starajo prav dolgo. Ga pa vsake nekaj dni premažejo z zmesjo iz bakterij. Tako dobijo nekakšen probiotičen sir, ki ima poleg dobrega okusa predvsem tudi močno izraziti, ne ravno tako zelo prijeten vonj. Na srečo to tega takrat še nismo vedeli. 
Sirarna
Opozorilo na steni je sicer povedalo, da se veliko stvari dogaja čez cel dan. Zato kratek postanek da samo omejen vpogled v vse aktivnosti. Mi smo si vzeli nakaj časa in nedaleč stran, med kravjeki, našli škatlico, nato pa v trgovinici z domačimi izdelki, predvsem seveda sirarskimi, izbrali nekaj dobrot, ki bodo odšle z nami. Najboljši spominki, vsekakor. 
Zorenje velikih kolutov
Še enkrat smo se napotili v sirarno. Sedaj so že začeli pripravljati vse za drugo vrsto sira, takšnega v velikih kolutih, ki ga starajo. In ima zato poseben okus. Ko smo gledali, kako potekajo dela, nas je vse skupaj tako navdušilo, da je bil ponovni postanek v trgovini seveda nujen. 
Med vrnitvijo proti parkirišču
Kupili smo še to vrsto sira, pa maslo, sedaj smo imeli že krepko zbirko sirarskih dobrot. Zadovoljni smo se napotili navzdol, odpeljali po klancu navzdol in nato mimo Arnoldsteina in Trbiža proti domu. Babica in Ajda sta nas doma vsekakor že čakali.