Obsesija

Zadnjič sem slišal, da sem obsesiven. Ker med drugim hočem ven, na sveži zrak, hoditi, se predihati, kar nekako slabšalno »zgonit'«. In potem, joj prejoj, o vsakem takšnem »podvigu« še kaj napisati. Na blog ali lepše slovensko spletni dnevnik, saj družbena omrežja niso moja … obsesija. Enostavno nisem zadosti fejst bukov, pa tudi razni instagrami in čivki mi niso blizu. 

Šmartno

Hm, obsesiven. Slovar pove, da me glede na takšno, bolj jezikovno razlago, stvari, kot so miganje, zakladi, turno smučarski spusti, zapisi na blogu in še kaj miselno, čustveno popolnoma prevzemajo, obvladujejo. S psihiatričnega vidika se to sliši še huje. Očitno gre za bolezensko duševno stanje, pri katerem se mi pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mi sicer zdi nesmiselna (hm, tega še nisem opazil), a se je ne morem otresti. 

Ljubljana

Preprosto torej obsedenost. Ja, zrel sem za psihiatrično obravnavo, mogoče celo bolnišnično zdravljenje. Na zaprtem oddelku. Ker se ne znam umiriti, sedeti doma lepo na kavču, prebrati ob tem knjigo ali dve. Res sem čudak. Kot bi rekli Radiohead … But I'm a creep, I'm a weirdo. What the hell am I doin' here? I don't belong here. Na ta svet. 

Grintovci

Mogoče mi je edino v uteho, da nisem edini … kar nekaj nas je. Mogoče celo toliko, da se postavlja tisto klasično vprašanje … pa kdo je zdaj tu nor? A vseeno smo zagotovo v manjšini. In samo to šteje. In ja, kaj morem, če se nekako nikoli nisem znal prav vklopit, če sem ven štrlel kot šesti prst, deseti brat?

Večerna zarja za Grmado

In če ti tam nekje, najkasneje po puberteti kapne, kaj dogaja in imaš moč ter možnost, da prestaviš kretnico, potem je vse ok. Če si sredi petdesetih … je pa itak prepozno za karkoli. Lahko samo še gruntaš, kaj bi bilo drugače, če bi … Taklemamo. In si znova in znova vrtiš, nekje v glavi, zgoraj omenjeno melodijo, vključno z besedilom. 

Lučke

No, dovolj bluzenja. Šel sem na Šmarno goro, po Partizanki seveda, ujel pogled, dva, večerno zarjo, lučke v dolini. Obsesija mi ni dala miru in moral sem skočiti spotoma še na Grmado, preden sem se spustil nazaj v Šmartno. Že na robu noči. To je to. Za danes. Jutri pa mogoče kaj drugega, novega, tisočkrat ponovljenega. Saj ni važno, ker obsesije, obsedenosti se ne rešiš tako zlahka.

Grmada

Tolsta gora

Vedel sem, da so razmere za smuko, vsaj na bližnjih pobočjih, bolj ali manj neužitne. Tako sem po nekaj cincanja vendarle smuči pustil na miru, odpeljal do Kamnika in na robu večera parkiral Pod skalo. Po zasneženi poti sem se odpravil skozi gozd, na robu travnika prišel v sotesko Suhega potoka, ga malo višje prečil in po skalni polici visoko nad grabnom zasopihal navzgor. 

V bližini izhodišča

Snega je bilo vedno manj, še nekaj poledenelih flik, potem sem korakal po kopni poti. Suho listje, ki ga je na tleh pustila pretekla jesen, sem in tja plezanje čez drevesa, ki jih je polomil eden od vetrovnih dni. Skozi drevje so se videli zasneženi vršaci Grintovcev, le kape so imeli bele. Na drugi strani se je pokazal vrh, moj današnji cilj. 

Tja gor grem

Tolsta gora je glede na dobro uhojeno pot kar obiskan cilj. Kar je nekoliko nenavadno, saj poraščeni vrh ne ponuja praktično nobenega pravega pogleda. Na posameznih drevesih ob poti so bile napacane rdeče pike, kot bi šlo za epidemijo rdečk. Le kaj je imel avtor nenavadnih oznak v mislih, mi seveda ni bilo jasno. 

Rdečke

Sonce je v daljavi počasi zahajalo, ko sem stopil na vrh. Na njem je bila v leseni škatli s termometrom vpisna knjiga. Malo me je begalo, ker je zemljevid vrh kazal nekaj deset metrov stran. In res me je spust po poti pripeljal pod drugo vzpetino. Katera je višja, kdo ima prav, pa naj odloči kar kdo drug. Meni je bilo vseeno. 

Na vrhu

Na drugi strani sem se spustil do sedla nad samotnim travnikom, tokrat deloma zasneženim. Sonce je že zašlo, zarja je nekje za obzorjem, daleč, barvala široko platno. Odtenki od rdeče, preko rumene do temno modre so bili posebni, letalo je risalo črto preko neba. Noben umetnik ne bi znal narisati tako lepo. 

Travnik

Po makadamski cesti sem obhodil Tolsto goro, se na drugi strani po znani poti spuščal navzdol. Nekaj previdnosti nad Suhim potokom, korak nad strmim pobočjem grape je moral biti zanesljiv. Sneg je škripal pod nogami, bilo je vedno bolj temno, a lučko je bilo treba prižgati le za nekaj trenutkov. Že sem bil pri avtu. 

Večerna zarja

Grapa na SZ greben

Tomaž je imel popoldne malo več časa, tudi meni je kazalo, da se bo izšlo. Zato je ob Trianglu zgolj zavihal nos in pomignil proti grapam Begunjščice. Seveda je prva misel Osrednja, toda sam sem omenil še tisto, ki pripelje na severozahodni greben. Tam sem se spustil le enkrat, grapa mi je bila všeč, Tomaž je kimal. 

Pogled na grapo

Ko sva po s snegom precej ubogem prvem pobočju po servisni poti prišla na ovinek ceste pod Zelenico in odvila navzgor, sem končno odločitev tako ali tako prepustil njemu. Bo že zavil, kamor bo, sam mu bolj sledil. Nataknila sva srenače, nadaljevala še nekaj zavojev navzgor, potem pa je odločitev padla. Tomaž je začel dolgo prečko pod greben. 

Prečka

Dvakrat se je bilo treba prebiti preko kamnitega rebra, spraševal sem se, kje bova tu smučala. Na poledenelih delih pobočja je bila nujna previdnost, brez srenačev tu ne bi imel česa početi. Še nekajkrat sem in tja in že sva bila pod grapo. Smuči so pristale na nahrbtniku, ko sem se še pripravljal je Tomaž seveda že stopal navzgor. 

Matej

Prvi koraki v stopinjah tistih, ki so se spuščali, so bili kar previsoki, višje je bilo boljše. Ko je podlaga postala trda je bilo kot na stopnicah. Navzdol je pripeljal Matej, do grape je prišel z druge strani, Smokuškega plazu. Nekaj besed, potem je on odpeljal naprej, midva sva se še vzpenjala. Na grebenu je bilo prostora ravno za naju, če bi prišel še kdo, bi bila že gneča. 

Pod grebenom

Tomaž je odsmučal, sam sem naredil še nekaj fotografij, odpeljal za njim. Zgornji del je bil trd, je kar ropotalo pod smučmi. Nekaj zavojev na levi strani po napihanem snegu in že sem bil pri skalah na spodnjem robu. Spustila sva se levo, po plazu navzdol, lepo pobočje, zavoji. Le snega tudi tu manjka, velike skale so gledale iz snega, skalne mine pod njim. Enkrat je malo zaškrtalo, nič hudega. 

Tomaž med smuko

Prečila sva skozi ruševje do Zelenice, še nekaj zavojev in bila sva nad plazom. Mene so bolele noge, pekli podplati, verjetno sem na trdi podlagi grape preveč pritiskal. Ali pa preprosto ni bil moj dan, je komentiral Tomaž. Na plazu je kar šlo, min pa je bilo s približevanjem Ljubelju seveda vedno več. Kaj se more, takšna zima je. Saj mogoče nas pa še kaj preseneti.

Plaz nad Zelenico

Game Over

Ja, čas sem imel. Servis avtomobila je bil dovolj hitro končan, da se mi ni bilo treba bati pretirane gneče ali celo tega, da bi obtičal v popoldanski konici. In res se mi je luštalo, da bi šel nekam ven, pa ne predaleč, da ujamem še kaj sonca. Jakob? Itak. Če se bo le še dalo. Danes sem sklenil, da grem navzgor tam, kjer navzdol tudi smučam, upajoč, da je v gozdu ostalo še zadosti snega za prehod. 

Kje je zimska pravljica, kje je sneg?

Pa sem že pod drugo kmetijo ostrmel. Pobočja, kjer sem še včeraj delal lepe zavoje in se je le sem in tja izpod snega kazala kakšna kopna flika, so bila sedaj skoraj povsem zelena. V enem dnevu smo očitno prišli iz zime v pomlad. Tudi skozi gozd je bilo snega na poti presneto malo, nekaj kopnih delov, sem kar hodil, smuči se mi ni dalo snemati. 

Sončne rebri so vedno bolj kopne

Ko sem prišel na travnike, sem šel kar naprej navzgor, po strmini poseke, levo proti poti, ki pripelje do vrha. Pa je bil že prehod, ki je bil včeraj še za silo zvezen, kopen, tla povsem namočena. Pot pa prav nič boljša, na njej ni bilo niti krpice snega več. Zato sem po nekaj kopnih korakih zavil kar naravnost navzgor, večinoma se je še dalo po krpah snega, sem in tja pa kakšen korak po travi. 

Jaz in Gorenjska

Na vrhu so bili štirje Francozi, nisem imel pojma, od kod so se vzeli. Sam sem spregovoril nekaj besed z jadralnim padalcem, ki je ravno tako lovil sončno svetlobo. Kar jo je še ostalo. Povedal je, da tudi smuča, pri čemer ima odlično rešitev za takrat, ko snega spodaj primanjkuje. Z vrha odsmuča do padala, potem pa čez kopne dele odleti. 

Sonce je krivo ...

Že danes bi bila to odlična izbira. Spustil sem se proti severu, kjer pa puhca ni bilo več. Pobočja nad poseko so bila namočena, nižje je bilo zgolj še slabše. Prismučal sem do gozda, se sprva počasi spuščal po poti, iskal obvoze, nižje so bili ti še bolj potrebni. Dvakrat sem moral sneti smuči, drugače preprosto ni šlo. 

Vedno manj je belega

Pri drugi kmetiji sem peljal po napluženem snegu ob cesti, naredil tako obvoz preko kopnih delov. A tudi nad prvo kmetijo snega že močno primanjkuje, komaj se je še dalo prebiti do zadnjega travnika. Še nekaj v redu zavojev, potem pa sem ob pogledu nazaj lahko zgolj še rekel … game over. 

Poseka

Za silo še gre ...

Po včerajšnjem kulturnem udejstvovanju je bil danes čas, da grem spet na sneg. Pogledati, ali ga je še kaj ostalo. Visoke temperature ga namreč topijo, vprašanje, koliko časa bo smuka nad Legastjo še užitna. Takoj po službi sem se odpeljal, ubral alternativno pot in upal, da mi uspe prismučati do avtomobila, še preden bi bilo potrebno prižgati čelko. 

Cilj nekje zgoraj

Verjetno sem prav zato pohitel, ura je bila namreč že četrt čez štiri, ko sem po prepričevanju mladca, da je smuka z izjemo ene prekinitve še čisto v redu, zašibal navzgor. Kmalu sem videl, da ima mladina očitno popolnoma drugačne oči ali pa vsaj vatle kot jaz. Sneg je bil moker, sem in tja ga je že zmanjkovalo, kamenje je precej bolj gledalo iz beline kot dva dni nazaj. 

Nekaj snega je še ostalo

Kako stvari stojijo, se je še bolj pokazalo, ko sem prišel na vrh travnika nad sadovnjakom in stopil v gozd. Snega je bilo zgolj še za malo večji vzorec, toliko, da mi ni bilo treba snemati smuči. Sicer pa kopno, debelo sem gledal in se spraševal, ali sem res tu hodil pred dvema dnevoma. Tudi višje, tam pod vrhom, sem sem in tja komaj še našel zvezen prehod. 

Pri lovski opazovalnici

Sledi predhodnikov so kazale, da gre kakšen zavoj do tal. Na srečo travnatih. Na vrh sem jo ubral naravnost, sonce je počasi zahajalo, ko sem se pripravljal za spust. Tokrat sem se spustil na sever, smuka tam je bila še najboljša, ostal je pravi puhec. Ko sem po nekaj zavojih zavil levo, se je še vedno dalo peljati brez težav, sneg pa je bil vedno težji. 

Pogled z vrha

Na vrhu poseke sem srečal še enega, ki je s psom šibal proti vrhu. Nekaj besed, potem pa sem odpeljal naprej. Do gozda je šlo kar v redu, tam pa le še pogojno. Snega počasi zmanjkuje. Pod cesto sem zavil levo, zapeljal mimo zadnje kmetije. Tu sem moral levo, narediti obvoz, da sem bil spet na snegu. Prvi zavoj je zaškrtalo, nato se je peljalo čisto v redu. Ta zadnji travnik res nikoli ne razočara.

Lepi zavoji, a včasih do tal

Polhograjski Jakob

Menda je v osrednji Sloveniji prejšnji teden nasulo približno 40 centimetrov beline. Med tem, ko sem bil za vikend na toplem, sem bral o tistih, ki so bolj ali manj vriskajoč vijugali s Polhograjskega Jakoba, celo Rašice. Prvi mi je bil poznan, vedel sem, da ponuja kar solidno smučarijo, zakaj torej ne bi šel pogledat. 

Zasnežena pobočja

Kot običajno je bilo najbolj zamudno priti iz Ljubljane do Medvod, naprej do Legastje je že šlo. Tudi parkirišče sem potem, ko sem zvozil narinjen sneg, imel zagotovljeno. Veje dreves in grmovja so se kar šibile pod veliko količino snega, vse je bilo belo, prava zimska pravljica. Nad prvo kmetijo sem sledil špuri, peljala je desno in se preko strmega travnika z nekaj sadnimi drevesi vzpela do gozda. 

Špura

Prehod po stezi skozenj in že sem bil na robu ceste, ki pelje pod vrhom. Sonce se je skrivalo za meglicami, ko sem na drugi strani ceste zagrizel v breg. Še zavoj naokoli in že sem stal na uravnavi pred cerkvijo. Štirideset minut sem potreboval, ravno prav, da me ne bo lovila noč, sem si mislil. Sonce je namreč prav počasi lezlo proti obzorju, tam nekje nad Grmado. 

Zahod

Počasi sem se pripravil, naredil nekaj fotografij. Začudeni mladenki, ki je vprašala, če si bom upal smučati navzdol, sem pritrdil, da zagotovo. In da me ne skrbi niti ali je zadosti snega, saj imam vendarle stare smuči, tako imenovane makadamke. Pa sem videl, da s snegom, vsaj na travnikih, ne bo težav. 

Gorenjska

Zavoji naravnost navzdol, prečenje desno, do vrha strme poseke. Poznani tereni, se mi je kar smejalo. Sneg je bil odličen, tak precej puhast, lepe vijuge, podpisi za menoj. Prečil sem cesto, lovil čim bolj nezvoženo pobočje, zapeljal v gozd. Skozenj se je dalo peljati, je bil sneg. A je vendarle sem in tja zaškrtalo. 

Jakob

Nisem vedno vedel ali na ledu ali kamnu, upal sem na prvo. Švignil sem mimo kmetije, spet nekaj zavojev po travniku do naslednje. In nato še zadnji del, travnik tik nad cesto, vsekakor eni lepših podpisov danes. Čakalo me je le še nekaj porivanja ob cesti in že sem bil pri avtu. Zadovoljen? Vsekakor.

Podpisi

Med kapljami

Dan je bil kisel. Zjutraj še suho potem je začelo rositi in kasneje vedno bolj deževati. Za nikamor. Ležanje na kavču ali kakšen podoben šport. Na srečo pa sem bil že prej odločen, da obiščem nekaj vpisnih listov nad Črnučami, zato sem ob kapljah izpod neba zgolj zamahnil z roko in odpeljal do izhodišča za vasi Dobeno in Rašico. 

Izginevanje

Pod žicami, ki izginjajo v daljavo, sem se ob izzvenevanju dneva vzpel na reber, izginil v gozd, se vzpenjal in vpisoval. Šele ko sem našel zadnjo škatlico in se spuščal proti spomeniku, je pot postala drseča, na nekaterih mestih ni bilo dosti boljše, kot če bi stopal po ledu. Lovil sem ravnotežje in se jezil, ker nisem imel s seboj palic. Korak bi bil vsekakor bolj zanesljiv. 

Blatno

Šel sem mimo spomenika, dež je padal nekoliko bolj. Vzpon ob vasi proti zgornji poti do koče in razglednega stolpa je bil prava drsalnica. Povrh se je svetloba poslovila in nisem prav dobro videl, kam stopam. Ali me bo naslednji korak dvignil malo višje ali pa bom pristal … v najboljšem primeru na kolenih. 

Vrh Staneta Kosca

Na koncu se je vse dobro izšlo, stopal sem proti svetlobi, se vzpel še na stolp. Iz katerega se je kljub oblačnemu, jokajočemu nebu, videlo lučke mest, vasi, samotnih stavb nekje daleč spodaj. Nekaj trenutkov sem imel to visoko mesto zgolj zase. Previdno sem se spustil do trdnih tal, šel mimo koče in po cesti proti vasi. 

Lučke

Na zadnjem delu sem prižgal lučko, med hišami razmišljal, kako nenavadno, da ni nobenega psa, ko je prvi na dvorišču kmetije že začel lajati. Korakal sem pod vas, izginil v temo, tišino. Le samoten tekač je pritekel mimo. Košute v ogradi, katerih oči so se zasvetile, tako ali tako niso mogle nikamor. Škoda. 

Rašica

Še zadnje minute miru, potem pa se je nebo pred menoj razsvetlilo, kot bi pristajala vesoljska ladja. Luči so ugasnile, mimo mene na srečo ni prišel vesoljček, temveč le nekaj psov svetlečih oči s svojim lastnikom. Pločevina, hrup, svetloba, zgolj še nekaj korakov, sedel sem v avto in odpeljal domov.

NLP?

Zvezde

Nebo. Nad menoj. Modro. Vedno bolj temno. Oblaki počasi rdečijo, nagubani, zaviti, nenavadni vzorci. Luna, počasi se debeli. Vedno več jo je, tam visoko. Mimo nje črta, letalo jo je zgrešilo zgolj za malo, kdo je bolj prestrašen? Koraki, odmevajo na asfaltni cesti, stopnice, zavoj, vrisk otrok. Pred vrati življenjske šole. 

Srečanje

Vprašanje o tem, kako te vidijo drugi. Nepomembno. Saj nihče nikogar ne pozna. Noče poznati. Tujci. Rdeča, zelena, prestop na drugo stran kovinske reke. Kamnita cerkev, relikt nekega obdobja, verovanj, ki vedno bolj izginjajo. Majhne jaslice, je za njih še komu mar? Sramežljivosti ni več, rdečica je izginila, zbledela. 

Rdečica

Vprašanje, do kam v gozdu seže mestni zrak? Pljuča ga zajemajo, kakršen koli že je. Drugače ne gre, meja med biti in ne biti. Biti. Ne biti. Pogled kovinske pošasti seže tja, kamor oči ne zmorejo pogledati. Le kdo sploh hoče to videti? Luna, ujeta med veje drevesa. Zvezd se še ne vidi, svetlobe je preveč. Dneva. Mesta. 

Ujeta

Visoki balkon nad kotlino, obvezen postanek, vsaj za trenutek, vsaj za hip. Tisoče in tisoče luči, betonskih kock, širokih cest, ozkih ulic, utripov, čuti se jih vse do sem. Misel ponese naprej do velike cerkve, tam na griču, kjer sence skrijejo oboki. Tema se motovili okoli, vedno manj se skriva, pregnala je svetlobo, prelila hiše, ulice, objela gozd, segla vse do srca. 

Samo senca ...

Naprej drobijo koraki, na meji med gozdom in mestom, ostri ločnici med vsem in nami, med tem, kar je bilo, tem, kar je. Kaj bo, tako ali tako ni mogoče vedeti. Gradovi, panoji, luči, ljudje. Počnejo to in ono, kot bi bili sami na svetu. Rdeča, zelena, kovinska reka. Stoji. Koraki, odmevajo na asfaltni cesti, vrišč, počasi se izgublja. Življenjska šola. Ima smisel? Luna, še vedno je tu. Nebo. Nad menoj. Črno. Sem in tja, izven svetlobe mesta, se vidijo zvezde.

Vera

Srečanje

Sobota, sončen dan. Že vnaprej je bilo jasno, da bo na Ljubelju gneča. Toda kam je lezla druščina, ki je že pred peto razgrajala na parkirišču, mi res ni bilo jasno. Sam sem potegnil do sedme, torej dosti bolj človeške ure, se oblekel, pogledal, ali je že zunaj dovolj svetlo, se počasi pripravil. Seveda sem v nahrbtnik stlačil tudi vse, kar sem vedel, da bom potreboval na vrhu. 

Gremo ...

Malo pred osmo sem stopil v hladno jutro. Komaj sem za seboj iz tople notranjosti potegnil še vso opremo, že se je izza vogala s smučmi v rokah pokazal Andy. Počasi so na kup kapljali še drugi prijatelji, me zbadali, da so pričakovali zajtrk. Jaz tudi, sem se smejal nazaj. Na moje presenečenje so bili ostali peš ali s krpljami, celo Günther in Barbara, ki sta sicer zaprisežena turna smučarja. 

Sonce se je pokazalo

No, vsak po svoje, sem zmignil z rameni. Še malo smo počakali, potem pa sklenili, da naj si zamudniki kar sami pripišejo, da morajo hoditi sami. Prvih nekaj korakov sem naredil z Larsom, opazovala sva jutranje sonce, ki je pokukalo skozi škrbino za Ljubeljem. Pozdravil sem Jureta, opazil, da je Barbara malo zaostala. 

Pod servisno cesto

Počakal sem jo, spregovorila sva nekaj besed o tem in onem in med tem ujela druge. Razen Andyja, ki je s smučmi ušel naprej. Pognal sem se za njim in ga šele na ovinku nad plazom ujel. Se mu vidi, da postaja pravi maratonec. Počakala sva Larsa in Jureta, jima namignila, kje bi bilo treba kopati za zaklad, potem pa odšla naprej. 

Andy nad Zelenico, Lars in Jure v ozadju

Če sva hotela biti na Trianglu ob uri začetka dogodka, se nisva smela pretirano obirati. Kot bi mignil, sva bila mimo koče na Zelenici, nadaljevala proti vrhu. Videti je bilo, da je prazen, pa ni bilo tako. Ko sem prišel do vremenske postaje, me je pozdravil znani glas. Osem minut prezgodaj. Je rekel Tuši, poleg njega pa me je z zanimanjem gledala prijazna pasja glava. 

Triangel

Andy je bil na vrhu le malo za menoj, drugi so kapljali počasi, eden po eden. Med tem je na škatli pod vremensko postajo nastal priročen šank, s piškoti, raznimi vrstami poživil, čajem. Dan je bil lep, prav nič se nam ni mudilo, klepetali smo, gledali kolono, ki se je vzpenjala po Osrednji grapi proti Begunjščici, sem in tja je do vrha prišel še kdo, seveda smo spregovorili vsaj besedo ali dve tudi z njim.

Prijatelji prihajajo

Naredili smo še skupno fotografijo, pospravili vse, kar smo našarili tam okoli, vključno z odpadki. Potem so pešaki počasi odkorakali navzdol, midva z Andyjem pa sva mimo njih švignila na smučeh. Je šlo dobro, hitro sva nad Zelenico odvila levo, smučala na plaz in po njem navzdol. Veliko se jih je vzpenjalo, danes je bila res gneča vsepovsod. 

Šank

Pri koči Vrtača sva opazila, da se nama bliža teptalec. Malo sva čakala, potem pa zapeljala navzdol, se umaknila, da je odpeljal mimo in nižje razočarano ugotovila, da je prej dobro utrjeno smučarsko progo naredil precej bolj neužitno. Izpod snega je tudi izbrskal kamenje, kot je opozorila smučarka pred nama. 

Zimski Triangel

A saj tu so bile tako ali tako že prej mine, previdnost pa več kot potrebna. Počasi sva zavijala do Ljubelja, zadovoljna z dnevom, smuko. Pospravil sem opremo, se preoblekel, potem pa sva lovila tople žarke in čakala druge. Ko so prišli, je sonce že zašlo za Begunjščico, nič več ni bilo tako prijetno, ohladilo se je. 

Andy med spustom

Zbrali smo se pred avtodomom, spili pivo, klepetali in gledali, kakšna gneča je na parkirišču, sankališču, celem Ljubelju. Ko so prijatelji odšli, sem počakal še Tomaža, ki je prismučal z Vrtače, potem pa brez cilja, volje, ideje, kaj početi celo popoldne na tem mrazu, odpeljal proti dolini. Ja, taklemamo. 

Na zdravje!