ponedeljek, 31. januar 2011

Petelinjenje pred Pečjo

Dan bo kot iz škatlice. So obetali meteorologi. Ti sodobni vremenski guruji s pogledom na čarobno kroglo svojega 22 inčnega zaslona vedo vse. Kar nas, navadne smrtnike, zanima. 
Nad Ratečami
Ne le kakšno vreme je tisti trenutek v vsakem kotičku našega planeta. Sodobne šlogarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sveže zloščena pleša bleščala v slepečem soncu ali pa bodo temni oblaki pošiljali na zemljo svoje pozdrave. 
Pot
Njihove napovedi so ne le povod živčne kombinatorike za naslednji vikend, temveč tudi tihega pridušanja, ko povsem nepričakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privoščljivosti do tistih, ki imajo vreme še slabše kot mi. 
Planina
Toda tokrat je vreme bilo. Namesto sončnih žarkov pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobožale le naše boljše polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodišče je bilo ravno nekje na meji. Tako zelo, da ne veš ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji. 
Jutro
Nas ni nihče, zjutraj smo še v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno takšna, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasnežena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, če bi šli mimo vikendov kar levo po travniku. 
Družba
Upali smo, da bo višje boljše. Pa ni bilo. Ker nismo želeli plezati čez z bodečo žico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Občasno s kopnimi flikami posuti. Pa nič ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila že poznana, pa tudi sicer tu nimaš kaj veliko za zgrešiti. 
Peč
Greš po cesti, se malo spustiš, potem pa kmalu začneš gristi kolena. Enostavno kot pasulj. Bili smo zgodnji, zato nam na sankače ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se je desno odprla planina, pred sabo pa smo že videli poseko Peči. 
Jasnina
Letošnja zima je tista prava. Gorenjska. Torej šparovna, ma, še huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pršiča. Ga je bilo toliko kot nič. Zato ni bilo kaj razmišljati. Šli smo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razočarala. 
Voda in led
Ker nas pri odcepu za kočo ni premamila misel na topel čaj, smo zavili levo in se vzpenjali po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti široka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepričati. 
Pred smučiščem
Malo višje smo prišli do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi smo šli seveda levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas je celo ob vzponu skoraj vrgla iz ovinka. Smer je bila sedaj prava, tromeja vedno bližja. Malo preden smo prišli do žičnic, smo se odcepili desno na kolovoz. 
Petelinjek
Ko se je nekoliko razširil, smo zavili levo in skozi redek gozd prišli na rob smučišča, tik pod Petelinjkom. Žičnice so ravno začele obratovati, pobočja so bila še prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba prečiti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda sem začel gristi kolena. 
Tromeja
Sam. Ker nimam nikoli dosti. Sem slišal. Tak sem, kaj se more. Strmina je huda, toda rebrca so bila odlična podlaga, dalo se je vleči sled naravnost navzgor. V hiški se žičničarja skoraj ni videlo, še pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa nič. Do vrha je od tam zgolj še nekaj korakov. 
Vrh
Psi so pristali v nahrbniku, smuči pa so že navdušeno drvele po sveže poteptani podlagi navzdol. Čakalo me je nekaj vzpona do kuclja, tam nad zgornjo postajo žičnice iz Sovč, nato pa spet spust do sedla pod tromejo. Pozdravil sem cesto, staro znanko, in se v nekaj okljukih vzpel do vrha. 
Ponce
Da bi hitel navzdol, se ne splača. Tudi če je vreme še tako čudno, postati je treba. Pod nami ležijo tri dežele, pogledi so lepi. Ko lažje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v užitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas je čakala smuka po cesti. Če je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev. 
Pod vrhom Peči
Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo pred odcepom krajše (in bolj strme) planinske poti proti Peči, sem zavil navzdol. Ujel sem nekaj lepih zavojev, nato pa zavil desno, preskočil potoček in šel po kolovozu do travnika pod planinsko kočo. 
Dobrač
Vzpon do nje in naprej do križišča cest je bil kar malo odveč, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Spet sem sledil cesti. Ker je bilo snega malo, sem na travnike zavil nižje kot po navadi. 
Rodeo po cesti
Tam, kjer pride pot iz Rateč, sem zavil desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmičevju, splezal čez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. Uživaško, ni kaj. 
Flanka
Nad nekdanjim mejnim prehodom je najbolje iskati prehode po travnikih in obronkih, kje teče meja, dandanes tako ali tako ni več pomembno. Važno je, da prideš prav. Torej tja, kamor hočeš. Domov. 
Zavoji
(Mejni prehod Rateče - Petelinjek - Peč)

četrtek, 13. januar 2011

Kratek blisk strahu

Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno. Kot da drugače ne more biti. Mi sami, naš obstoj, svet okoli nas, prav tak, kot ga dojemamo. Z nami se rodi, vsak večer zaspi in se zjutraj znova zbudi. 
Mraz
Čeprav nam je misel na neskončnost po eni strani mučno tuja, pa se svoje končnosti nočemo zavedati. Začetek nam je razumljiv, vsako leto se ga vsaj enkrat veselo spomnimo. Konec pa…nekje v megleni prihodnosti, odložen za nedoločen čas. 
Lunina svečava
Vendar včasih pride trenutek, ko nas prešine, da je naše bivanje omejeno, dnevi minevajo, sekunde tečejo v peščeni uri brez možnosti vrnitve. Stoječ na poledeneli strmini, čevlji le nekaj centimetrov zabiti v sneg, brez opore, povsem sam, srce bije hitreje, pod teboj pa izteka črnega brezna grape luna ne osvetli… Takrat veš… 
V hribih se znova dela dan
Vršič v temi, mrazu in vetru ni bil nič kaj prijeten. Misel na več kot deset stopinj minusa v dolini je povedala vse. Obiranja ni bilo. Lučke so zarisale svojo pot čez plaz. Sneg je pomrznil, korak zdrseval. Pogled na dolgo razdrapano strmino je prinesel prvo skrb. Previdno. 
Med Mojstrovkama
Pravo svečavo je dajala luna. Skoraj polna je risala blede sence na sedlu. Le ena lučka je malo nižje, na našo stran, kazala življenje. Sive stene so nam zaprle pot, pod Grebencem smo smuči vzeli v roke. Korakali smo v strmini, nebeška lestev nas je pripeljala na prepišni rob. 
Pod vrhom Male Mojstrovke
Previdno izbiranje stopinj je v temi vedno srečelov. Kaj vse bi bilo treba narediti, pa se tako ali tako vedno zaveš šele takrat, ko je že prepozno. Na poledeneli prečki mesta za akrobacije ni. Prijatelji so za robom, le nekaj metrov daleč, na drugem planetu. Samota ojača bobnenje. Srca. Pogled v črnino. Kratek blisk strahu. Potem si že na drugi strani. 
Velika Mojstrovka
Pobočja pod vrhom so na dosegu roke, sorodna srca ob tebi. Luna je le še velika bela snežinka nad grebenom, noč izgublja svojo magično moč. V gorah se dela dan. Smuči so bile spet na nogah, znova je drselo, a kaj bi to. Vrh je bil blizu. Vedno bližje. Na dosegu roke. V eno smer, obrat, v drugo smer, obrat. Pletli smo svojo zgodbo. Danes. Tu. 
Lahko noč, luna...
Pod vršnim pobočjem je bila pajčevina spletena, smuči so znova sedle v roko. Kot jadra, v katere so se vedno znova ujeli sunki vetra. Porivali so nas nazaj, nekam proč. Tujce v tem svetu. Nismo se dali. Zadnji koraki. Vrh. Pogled na sosednjo, višjo goro. Obsijano. Časa za veselje ni bilo, mraz je rezal v lica, otrdil prste, kretnje naredil okorne. 
Dolina še spi
Nasmeh zmrznjeni leči, zadnji pogled. Vse naokoli. Že smo naredili prvi zavoj. Ravno ko je pomaranča za skalno ogrlico, na drugi strani sedla, poslala prve mrzle žarke. Tisoče drobnih snežink se je ob vetrovnem plesu obleklo v mežikajoče bleščeče dragulje vseh barv. Čarobno. Trenutek zaradi katerega smo prišli. 
2332
Med okornimi zavoji skozi pomrznjeno belino smo bili bolj kot akrobatom podobni klovnom. A nas ni motilo. Nismo si pustili vzeti veselja. Smeh ob lastni nerodnosti, spodbujanje, pomoč. Še zavoj proti Grebencu in razmislek. Prav kratek, čas je bil naš gospodar. Postanek pred sitnim prehodom. Prijatelj v dvomu, pomanjkanje izkušenj, strah. Ki se prenese nate. Zanj. 
Ples draguljev
Hitro prečenje, nato lahka odločitev. Tokrat je mesto pravo, čas si vzamem. Zato je spust po pomrznjenem pobočju, posejanim s kamenjem in skrotovjem, zanesljiv. Svetloba dne je pregnala vse sence. Pozdrav tistim, ki prihajajo, opozorilo, vzpon lahko skriva pasti. Nam so že znane, druge še čakajo. 
Pogled nazaj...
Skok z Grebenca, uvijanje proti plazu. Kot mravljice lezejo v koloni navzgor. Srečno, jim zaželim. Kar malo čudno gledajo, tujci. Sneg je prekril stare sledove, rodeo. Toda kaj bi to, počutimo se kot vrvohodci, ko iščemo najboljše prehode. In kot zmagovalci. Nad samimi seboj, nad notranjimi dvomi, nepomembnimi strahovi. 
Uvijanje v krnici med sestrama
Nikakor ne nad goro. Ta je še vedno visoko, skoraj nedosegljivo nad nami. A vendar nekako blizu. Čutimo, da smo ji znova pustili del sebe. Zato se bomo še vrnili. Nekoč. Kmalu. Znova bomo pisali neko novo zgodbo. Dokler se ne bo pesek v peščeni uri iztekel. Se jo da obrniti? Kdo ve… 
Užitek
(Vršič-Mala Mojstrovka)

ponedeljek, 10. januar 2011

Brinjeva gora

Takšni dnevi so pravi. Ko je nebo nad nami jasno, vročine nobene, mraza pa tudi ne. Veter, ki še vedno buči visoko na robovih, prežene še tiste zadnje meglice iz glave in jo zbistri. Tako zelo, da vidimo daleč. In globoko. Vase. 
Jutro v Zrečah
Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, če bi želel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu rečejo: Postoj! Da bi jih ne poslušal, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo. 
Brinjeva gora
Kaj bi si želel še več? V Zrečah smo še vedno dobrodošli gostje. Čez most smo preskočili Dravinjo in nadaljevali mimo tovarniških obratov. Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. 
Pot številka ena
A tablico, če sploh je, smo spregledali. Nič zato, nas je potolažil domačin na ovinku pred Radano vasjo in nas usmeril po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj. 
Pri znamenju smo zavili v gozd
Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Neže. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in nič nismo bili presenečeni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev.  
Steza proti Sv. Neži
Seveda smo se sprehodili do nje. Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podružnična cerkev sv. Neže stoji na vetrovnem hribu Golika. Pa še kako res je. Spustili smo se nazaj do manjšega sedla, kjer so nas markacije usmerile na stezico, ki pripelje prav na vrh.
Hrib Golika
Z njega smo šli komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Božje, in nato, ker se nam ni dalo hoditi navzdol po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hišo ob cerkvi. Kažipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda naša skrb je bila odveč, steza je peljala tudi v našo smer. 
Na Brinjevi gori
Spuščali smo se nad zračnim robom, šli mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti ter na sedlu ubrali smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib. Da je tu gori nekoč stal grad, smo se zavedli šele, ko smo se na drugi strani grička že spuščali navzdol. Ostanki obzidja so burili domišljijo. 
Romarska cerkev Matere Božje
Mimo kmetije smo prišli na asfaltno cesto. Ker je bil Sv. Martin že skoraj ves čas dobro viden pred nami, je bila smer povsem jasna. Na križišču pri gostilni smo sledili oznakam za Martinovo pot, čez dvorišče in po stezici za hišo navzgor. 
Sedlo pod Brinjevo goro
Včasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, počasi se nam je zdel kar zabaven, smo ga bili že navajeni. Čez suhe zimske travnike smo se vzpeli še do zadnje postaje naše današnje poti. 
Freudenberg
Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju prišli še drugi. Sprehodili smo se okoli cerkve in našli opis z navedbo osnovnih podatkov. Potem pa jo čez travnike ubrali nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zreč. 
Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro
Mimo hiš in vinogradov smo hodili strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na naši poti, nismo (skoraj) zaključili naše odisejade. Lahko bi šli le še malo levo, nato pa po stopnicah do glavne ceste, čez njo in na drugi strani do parkirišča. 
Sv. Martin
Pa smo tudi res šli? Kje pa! Nas je bolj privabil obljubljeni bombardino in nato prav ležerni prevoz do izhodišča. Saj sem že rekel. Domačini so prijazni, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Tudi zato se sem prav radi vračamo…
Zreče in Sv. Egidij

(Zreče - Golika - Brinjeva gora - Sv. Martin) 

nedelja, 09. januar 2011

Skala in Stolpnik

Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. 
Na izhodišču
Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo. Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje je nad Slovenskimi Konjicami. 
Zamrznjena lepota Gospodične
Prav tam, spodaj pod gradom, v bližini pokopališča. Da ob blodečih dušah še bolj začutimo, da je dan treba izkoristiti. Kot da je zadnji. Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo. Mi smo šli prav tako, po svoje. 
Pršenje
Pri prvi tabli učne poti smo izvedeli marsikaj, nato pa hiteli proti potoku, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična. Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. 
Most nad slapovi
Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič… Slapič smo pogledali še z mostička, nato pa ob dokaj logični izbiri odcepa poti za Stolpnik, seveda zavili drugam. 
Gozdna učna pot
Kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko. Med tem, ko so nam pojasnilne table razkrivale zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, smo  prispeli na travnik, ravno nad gradom. 
Grad Konjice
Obisk srednjega veka. Seveda! Mokri zidovi so drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke. Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. 
Kam so izginile grajske gospodične?
Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil. Bolj dilema. Kam naprej? Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. 
Slovenske Konjice
Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znamo naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imeli tudi mi. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj… Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. 
Popotniki
Zlagoma smo se vzpenjali skozi gozd, hodili po pobočju Tolstega vrha. Previdno smo prečili pobočja proti razgledni Skali. Toda, kaj pa druga pot? Menda zelo zahtevna. Seveda sem jo hotel videti, mladost pa za mano. Vsaj ena, druga je zgolj zavihala nos. 
Skobe čez steno
Krajšemu spustu je sledila hoja vse do pod skale. Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. 
Živček v navpičnici
In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami. Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali. 
Pogled z vrha na prepadno pot
Kdor pričakuje razgled, bo nagrajen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili naprej. Ali nazaj, kakor vzameš. Vsekakor  proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore. 
Razgledi
Ostali so ušli naprej in iskali svojo smer. Midva sva zaostala in tako stkala neko čisto svojo zgodbo. Sledila sva odcepom do treh križev. Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. 
Trije križi
Kje naprej je bilo sprva jasno. Le malo kasneje že manj. Zavila sva narobe, dobila dober nasvet zgolj nekaj korakov daleč od prave smeri. Gozdna cesta je bila prava za klepet. Prijetno. Kot bi mignil sva bila blizu Grofovega štanta, križišča poti. 
Grofov štant
Le kaj je tam grof počel, verjetno s puško strašil gozdne živali. Kruto in povsem nepotrebno. Krhka preža je bila morebiti usodna tudi zanj. Kdo ve? Spet skupaj smo kar dobro grizli kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza nedvomno spolzka in sitna. 
Razgledni stolp
Ko se svet zravna, ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu, potem pa med drevjem tudi razgledni stolp. Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim. 
Na vrhu
Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Pa nisem preveč zaostal. Pri Grofovem štantu smo bili znova skupaj. 
Ko vetrovna roka zastor odgrne...
Navzdol smo izbrali makadamsko cesto, ji sledili do levega ovinka in se odcepili na stezo. Sprva strma pobočja so nas odložila na cesto in malo nižje spolzko pot. Dričali smo se vse do razcepa, ki nam je bil znan že od zjutraj. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. 
Na odcepu poti
Raje smo šli navzdol kar po cesti. Se je lažje klepetalo. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan se je poslavljal. Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika. 
Zasanjana luna

(Slovenske Konjice - Skala - Stolpnik)