nedelja, 21. december 2014

Na obisku

Včasih tako pride. Nekako spotoma. Da greš. Tja, od koder je vedno lep pogled. In srečaš koga, ki prijazno pozdravi. Potem ko si se naužil samote ob vzponu. Tam čez senčno pobočje, mimo dreves, ki so klonila neki neznansko močni sili, blatnih stopinj, skritih senc. Cvetov, ki so se znašla v napačnem letnem času, relikt toplih dni, spomin in opomin. 
Mekinje
Pobožati jih je treba, seveda zgolj s pogledom. Se spodobi. Ko nad travniki stopiš navkreber, do tiste točke, kje je možno sesti. In nato sedeti. Kolikor te je volja. Minuto, dve ali za vedno. Le oči ne smeš zapreti. Saj z njimi vidiš, slišiš, čutiš. Globino dolin, valove hribovja, strmo peno vršacev. 
Kamnik
Ujameš svojo senco, položeno na suhe trave. Vzdihneš. Če bi le imel čas ... Pa ga kot vedno prehitro zmanjka, do vršne točke je treba ujeti zgolj nekaj korakov. Tam je drevo, kjer je znamenje, angelčki. Vprašanje pride kar samo. Le kdo je vse to navesil tu gori? Mogoče nekdo od tistih, ki tu vsak dan naredijo novo črtico? 
Stari grad
To sem naredil še sam. Eno samo, ponavljanja mi ne ležijo. Pozdravil sem možica, nato pa stekel navzdol, dobil zalet, na drugi strani odletel do gradu, njegovih ostankov. Fantini so stali tam, bog si ga vedi, kaj jih je prineslo sem. Skočil sem na zid, spet gledal, tega se tu res nikoli ne naveličaš. 
Ko se ti senca zaplete ...
Pa bi vseeno šel. Če se mi senca ne bi zapletla v grmičevje. Sem jo moral prav počasi rešiti, da se ne strga. Potem pa že tekel na obisk k palčkom. In njihovi Sneguljčici. Ter seveda na ogled mlinčkov. Ki jih je komaj vidni potoček počasi zagnal. V vrtenje, ki mu ni konca. 
Na obisku
Dan se je razživel, poti napolnile. Med tem, ko so nekateri hiteli loviti sonce, sem pod seboj že zaslišal hrup ceste. Vračal sem se v vsakdan, nič mi ni bilo prihranjeno. Tam pri Kamniški Bistrici se je moj sprehod končal. Hitro in brez solza, prav tako, kot se je začel. 
Sončni mlinčki

(Kamnik – Velika špica – Stari grad – Kamnik)

sobota, 13. december 2014

Kroženje

Kroženje. Včasih je treba naokoli, da prideš do sebe. Da se znova najdeš. Ali najdeta. Če sta dva. Tudi to gre, brez skrbi, le potruditi se je treba. In le zakaj se ne bi? Tudi midva sva tako naredila. Zapeljala sva se do mojega soimenjaka, tam razmišljala ponoči, če so nad nama zvezde, nato pa se odpravila na pustolovščino. 
Bosih nog naokrog
Tja čez močvirnate konce, kjer je bilo treba zavihati hlačnice in s čevlji v rokah prebresti potok. Ter nato mimo raja za ptice stopati proti ostankom starih časov, ko so domačini na svojem malem gruntu trepetali pred divjimi vojščaki z zavitimi sabljami. Ki seveda niso prinašali nič dobrega. 
Tabor
Pred njimi so se skrili na višinah, od koder so lahko dobro videli, s katere strani se jim približuje sovrag. In mu potem varno žugali izza debelih zidov. Tako je bilo takrat. In je nekako tudi danes. Saj so vrata trdno zapahnjena, nikogar ne spustijo blizu. Sva se potožila sv. Antonu v vrtači ob cesti. 
Pa naj da, kdor ima ...
Nato pa že gledala, kako iz majhnega preduha, skoraj skritega tam za smreko, piha čudno topel zrak. Le kje spi ta zmaj, ki ima tako hudo sapo, sva se spraševala. Zaprmej ga bova enkrat prišla pogledat. Tokrat ni šlo, je bil zmaj na varnem v dobro zapahnjeni podzemni ječi. 
Za dobro željo
Sedaj sva se že obračala, kajti pri kroženju je tako, da nekje začneš in se nato na isto mesto vrneš. Po bolj ali manj pravilni krožnici. Le še perilo sva morala oprati v starodavnem pralnem stroju, tam pod vasjo. Menda so ga zgradili tujci, domačega znanja smo se vedno nekako branili. 
Preduh
Pa je dobro. Sva si pripovedovala med hojo v deželo medvedov, kjer sva odkrila pravo črno luknjo, požiralnik sredi gozda. Nenavadno presenečenje. Nato pa se vračala. Da zaključiva krožnico, zašpiliva klobaso, dokončava zgodbo. Tako kot se spodobi in zagre. 
Žehta
Saj so naju čakale nove, še isti dan, tam pri Turjaku, pa na Golovcu. Zgodbe, ki se vedno začnejo in končajo, tako ali drugače, vedno zanimivo, vedno tako, da je prav. 

(Sv. Jurij – Cerovo in Županova jama – sv. Jurij)