nedelja, 31. julij 2016

Mala Ponca

Vedel sem, da bom danes sam. Utrujenost prejšnjega dne je bila zanjo le prevelika, ni si želela novih naporov. Toda mene je vleklo, iskal sem nove poti, doživetja, presegal samega sebe. Hotel sem misli in dvome utopiti v globokih vdihih, oči spočiti na kontrastih zelene, sive, modre. 
Rifugio Zacchi
Ko sem stopal po široki poti proti koči Zacchi. In nato sledeč odcepu nad njo, nadaljeval do razgledišča nad jezeri, lepega obronka sredi gozda. Nekaj posnetkov, kolebanje. Kot vedno me je nekaj vleklo naprej. Da pogledam tja, kjer še nisem bil. Saj je bilo odločanje zgolj navidezno, kaj bo, sem vedel. 
Zgornje jezero se bo prebudilo
In na novem razcepu tudi. Grem na Ponco. Malo. Na tej še nisem bil. Pot se je vzpenjala do Vratc, kjer sem presenečeno obstal. Poti naprej ni bilo videti, kam in kako mi ni bilo več znano. Poskusil sem ujeti gamsjo stečino levo, pa sem kmalu ugotovil, da naprej ne bo šlo zlahka, ruša je samo čakala, da se odpelje navzdol. 
Mangartsko sedlo
Graben je nižje pripeljal pod ostenja, lepa krnica, toda navzgor, to pa ne. Nič, spustil sem se nižje in ujel odcep nemarkirane poti. Rdeče pike so me usmerjale prav, pot ni bila zahtevna, že sem stal na razglednem vrhu. Kar smejalo se mi je, juhej. Malo sem postal, potem pa že hitel. Čakala me je, časa ni bilo preveč. 
Kamniti stražar nad Vratci
S prijaznim pozdravom sem se spustil nazaj na razcep, tam pa zavil proti spodnjemu jezeru. Da bi tako zakrožil in na koncu zašpilil klobaso. Kot je še najlepše. Prehod pod krušljivo steno je bil sredi obnove, stari les bo zamenjala trdna pot. Spuščal sem se navzdol skozi gozd, poti kar ni hotelo biti konca. 
Pogled z Male Ponce
Občasno se mi je odprl razgled, kamorkoli sem pogledal, navzgor, navzdol, je bilo lepo. Počasi me je lovila utrujenost dneva poprej, ko sem končno prišel na uravnavo, nekaj korakov naprej pa na dobro znano cesto. Čakal me je le še vzpon do zgornjega jezera, nato pa po obvezni osvežitvi odhod proti domu, kjer so naju že čakali.
Nasmejano srečanje

sobota, 30. julij 2016

Via Italiana

Presenetila me je. Izmed več možnosti je izbrala najtežjo. Toda moral sem priznati, da najbolj zanimivo. Pravo pustolovščino. Ko sva še pred prvo svetlobo stopila na pot, je bilo pred nama neskončno korakov. Nad travnikom so visele meglice, konji, ki so se mirno pasli, so bile zgolj prikazni. 
V hribih se dela dan
Stena nad nama se je nad prvim strmim vzponom, ko sva stopila znova iz objema dreves, ožarila. Jezerca v dolini so se bleščala, dan se je prebujal, smerokaz je pokazal pot. Toda preden sva se mimo slapu napotila proti bivaku, je bil čas za prvi počitek. Zaslužila sva si ga. 
Belopeška jezera - najino izhodišče
Veliko metrov je bilo že za nama, še več jih je čakalo na najin korak. Vzpon čez steno po ozki stezici, vmes zanimiv preduh. Prvo srečanje pri izviru, drugo le malo naprej pred bivakom. Nogara. Sedaj je bila kamnita pregrada pred nama, Via Italiana. 
Pred bivakom Nogara
Na prvi jeklenici je bil privezan modrček. Katera, kdaj in zakaj ga je izgubila nisva vedela, izvabil pa je nasmeh na ustnice. Ko sva se po široki zarezi vzpenjala proti votlini. Iz nje je nadaljevanje peljalo skozi luknjo. Tako ozko, da se je bilo z nahrbtnikom prav lahko zagozditi. 
Stena
Sledila sva jeklenemu smerokazu, ki je tekel čez steno, se prepenjala, globina pod nama se je povečevala. Prečila sva vesino in nadaljevala na drugi strani naprej navzgor. Pot vsekakor ni za vrtoglave. Prehodi so si sledili, sedlo pod Rateškim malim Mangartom je bilo na dosegu roke, ljudje so nas gledali navzdol. 
Via Italiana
Toda pot ni iskala tu izhoda, nadaljevala je levo, izpostavljenost je bila vse večja, na skobah sva stala nekaj sto metrov nad meliščem. Ko sem ji rekel, naj pogleda, se je brez strahu nagnila nazaj. Navihana. Toda vse se nekoč izteče, strmina se je res počasi polegla. 
Travnata vesina
Spustila sva se na sneg in grušč nad Mangartskim sedlom, prečila do vstopa v steno. Mangarta. Slovenska pot naju je vodila navzgor, bila sva skoraj sama, nad nama ni bilo nikogar. Padajoče kamenje je tu najbolj nevarno. Poznala se ji je že utrujenost, korak se je upočasnil, vztrajala sva. 
Stopnice do nebes
Jeklenice so bile pripete preveč skupaj, varovale so naju predvsem roke. Čudoviti razgledi so se nama odpirali, nad nama je bilo jasno nebo. Na sedelcu je nekdo naredil neverjetnega možica, zavila sva levo, zadnji del stene, zadnji atomi moči. Končno je bilo pred nama vršno melišče. 
Slovenska pot
Zgolj še nekaj metrov in že sva počivala ob križu, malica je bila na vrsti. Na križu so vihrale molilne zastavice, ustvarjale zanimiv kontrast, razbijale mit o zgolj enem verovanju. Na vrhu sva mislila, da je nekdo pozabil malico. A je bila škatla nekaj povsem drugega. 
Mangart
Notri sva našla vpisni list, presenečena. Kdo bi si mislil. Ko sva stopala navzdol, naju je že po nekaj korakih zagrnila megla. Obet slabega vremena naju je očitno ujel, sva se bala. Dolgo sem iskal piknik mesto na vrhu italijanske poti, nato pa le ugotovil, kje je hakeljc. 
Italijanska pot
Strme plate za dobre podplate niso bile problem, ljudi se je na tej poti kar trlo, v obe smeri. Megle so se nad sedlom znova razkrajale, očitno ne bo tako hudo. Sem se tolažil. Ob počitku so nama družbo delale ovce, še kratek skok do iskane skale, nato pa sem dekle hitrih nog že lovil proti bivaku. 
Belopeška jezera s sedla
Sedaj sva že vedela, da bo vreme zdržalo, dobra volja se je vrnila. Venec gora, postanek pri bivaku in nato nadaljevanje poti navzdol, po znani poti. Dan se je prevešal v zaključek, utrujenost je zmagovala, toda zadnji travnik je bil vabljivo blizu. Od njega pa je bilo do najinega doma zgolj še nekaj korakov.
Pot domov


nedelja, 24. julij 2016

Pot barv

Saj ni treba, da bi se vzpel daleč pod nebo in tam skušal najti izgubljene sanje. Že valovanje po gričih v okolici večjega mesta je lahko zabavno. Ko obiščeš stare znance, jim stopiš na teme, skupaj z njimi podaš roko soncu in se široko nasmehneš. Jakob, Florjan, Rog, Katarina, Topol. 
Jabolka
Modro nebo, oblaki zgolj rahlo zastirajo žarke, kot nežna čipka se pnejo preko nebesnega svoda, od juga na sever in zahoda na vzhod. Koraki so lahni, stopamo mimo zelenih jabolk, cvetočih travnikov, belih poti. Barve se prelivajo, ni ostrih črt, ko zaobjameš svet okoli sebe, vidiš mavrico. 
Jakob
Trije smo na poti, tri generacije. Hodimo po poti, ki nam je dobro znana, iz Topola skozi gozd, mimo samotne kmetije proti vzpetini, ki je ne moreš zgrešiti. Jakob nas pozdravlja, ljudje na njem prav tako prijazno. Postojimo, pogledamo, vidi se naša pot, pretekla, prihodnja, vidi se daleč, prav v srce. 
Florjan
Potem se na drugi strani spustimo in gremo pozdravit še bližnjega soseda. Florjan nas čaka, ko mimo samote stopamo po sivi cesti. Danes iščemo prav posebne hiške, vsaka je druge barve. Modra, rdeča, oranžna, rumena. Videti so zapuščene, toda sporočila so tam. 
Travniki
Od Florijana stopamo nazaj, Jakob sedaj zviška gleda na nas. Gremo proti Rogu, tam nad Katarino. Prostora na njem ni na pretek, le za klop, kjer se lahko trudne noge odpočijejo. In visoki križ, ki vse spominja, da živimo v solzni dolini. Vzamemo na znanje in hitimo naprej. 
Rog
Spust navzdol je strm, drsi, roka se iztegne v pomoč. Varno zakrožimo mimo cerkve in župnišča na drugi strani, se čudimo vsaj na videz praznim hišam žejne lakote. Znani ovinki in že smo tam, kjer se je naša nit začela. Na parkirišču zgolj še v mislih pomahamo znancem, ki so ostali na razglednih parobkih, pod nebom, oblaki, sonce držijo za roko. 
Pred Katarino
V dolini Ločnice se jim nasmehnemo, ko se do naslednjega srečanja sramežljivo skrijejo našim očem.

Grančišče

Stena. Jutranje sonce jo je pobožalo, ko sva zrla vanjo. Že velikokrat se je oko ustavilo na njej, ko je štirikolesnik drdral nekam mimo. Tokrat pa sva stala pod njo, poraščeno. Le črn previs tam nekje malo pod sredino je kazal, da se preko nje ne da kar z levo roko. Vponko je vpela v prvo jeklenico, pot se je dvigala. 
Grančišče
Aljaževa. Oprla sva se v steno, strmina se je povečevala, preko navpičnih plošč so nama pomagale skobe. Njej ni bilo težko, šla je navzgor kot veverica. Varno se je prepenjala, globina se je povečevala, Mojstrana je bila pod nama, hiške so se manjšale, podrobnosti izginjale, odpirali pogledi proti Karavankam in krajem pod zelenimi pobočji. 
Na razpotju
Jutro je bilo, samota je obdajala steno, vročina še ni prišla. Mimo kamnitega znamenja, mogoče meje tega nekoristnega sveta, sva prišla na razgledišče. Oprema je romala v nahrbtnik, pogledi so božali, zapoznela luna naju je pozdravljala z modrega neba. Kje navzdol sva že vedela, korak je zanesljivo vodil po stezi nazaj proti izhodišču. 
Počitek
Bilo je dovolj, je rekla. Sam sem hotel videti še drugo plat. Pot mojstranških veveric. Vzpenjal sem se hitro, prvi del poti je bil znan. Majava lestev me je pripeljala nad črno brazgotino sredi stene, prepadna pot je vodila naprej prav nad njo. Malo sem in malo tja sem se vzpenjal, glasovi so dajali vedeti, da nisem več sam. 
Pot mojstanških veveric
Me ne bi motilo, če ne bi namesto dobrega jutra preko stene prileteli čisto drugačni pozdravi. Seveda sem malo v strahu, še več v jezi hitro odzdravil nazaj. Tako se vendarle ne dela. In nato še bolj pohitel, da le ne bi nad seboj več imel neprevidnih. Na vrhu so bile zamere pozabljene, odzdravili smo. 
Preko stene
Nato sem že hitel naprej, k njej, ki je čakala. Dan se je prav lepo začel, sva vedela, ko sva steno puščala za seboj in peljala raziskovat preteklost groženj in hudega, pa le za trenutek. Nato sva že obrnila nos avta in doma in sledila sivi poti proti domu.
Pogled v globino

ponedeljek, 18. julij 2016

Bodensko jezero

DOPUST JE TU! – 2.7.2016 – Potem ko sem dan poprej prišel z geolovskega dogodka v Ljubljani kar pozno, je bila hitro sprejeta odločitev, da na pot odrinemo dan kasneje. Torej v soboto zjutraj. Nič preveč se nisem upiral, dobro sem poznal hitenje in nato še nekaj kilometrov poti spraševanje o tem ali imamo vse. 
Vožnja proti severu
Gremo torej raje za spremembo zložno in brez nerganja. Dopoldan smo pomahali babici v slovo in odpeljali proti Ljubelju. Spust proti Borovljam po zaviti cesti se je kar vlekel, preskok na avtocesto pri Celovcu je bil toliko hitrejši. Kilometri so ostajali za nami, po kratkih postankih na dveh počivališčih smo zapeljali čez mejo in v Nemčiji križarili naprej do Chiemseeja. 
Oblaki se zbirajo
Jasnino, ki je bila nad nami vso pot od doma, so tukaj zamenjali temni oblaki. Komaj smo dobro parkirali na znanem parkirišču ob jezeru, že se je ulilo. Težke kaplje so rešetale po jezeru, močile race različnih vrst in topotale po naši strehi. Po kosilu se je dež nekoliko umiril, z Ajdo sva odšla na krajši sprehod, nato pa smo že peljali dalje. 
Naliv pri Chiemseeju
Naš načrt, da gremo zopet na potep okoli Bodenskega jezera je ostal enak, se je pa spremenil glede začetka poti. Ker nismo mogli ugotoviti, ali pri železnici, ki je bila v načrtu za naslednji dan, prodajajo Bodensee Erlebniskarte, smo raje sklenili odigrati to partijo na gotovo. 
Mokra raca
Navigirali smo mimo Münchna, naredili nekaj postankov za moje skakanje po grmovju in pri Memmingenu zavili v smeri Bad Wurzacha. Tam smo brez težav prišli do parkirišča, ki sem ga med potjo našel na zemljevidu in ugotovili, da bo kar pripravno za našo prvo noč na poti. Pa dneva seveda še ni bilo konec.
Sprehod
Z Ajdo sva odšla na sprehod do središča kraja, do cerkve in župnišča, ugotovila, kje je odcep za terme in se vrnila nazaj do avtodoma. Stopil sem še do božjega hriba ali Gottesberga, kjer je na vrhu nenavadna cerkev. No, sama cerkev ni nič posebnega, bolj hiša, ki se je dejansko drži. 
Bad Wurzach
Ujel sem lep pogled na polja in zavito cesto, nato pa že skočil domov, kjer je bil zaradi časa, ki smo ga imeli, zapovedan filmski večer. Meni gibljive sličice niso bile ravno povšeči, na polovici me je zmanjkalo, ostali so se mi po znanem napisu na koncu pridružili v svetu sanj. 

Prihodnost

TERME BAD WURZACH, MOOR EXTREME, SWINGGOLF – 3.7.2016 – Jutro in kolo, klasika seveda. Zapodil sem se po Bad Wurzachu in njegovi okolici, raziskoval močvirje, naloge, lažje in težje, sem premagoval kot za stavo. Ko sem prišel nazaj je bil čas, da vstanejo tudi dekleta. 
Vrt pri Leprosenhausu
Pospravil sem kolo, po zajtrku smo se odpeljali proti termam. Parkiral sem pred Kurhausom, saj sem menil, da je to že parkirišče term. Svojo zmoto smo opazili nekoliko kasneje, saj je bil kopališki dom čisto nekaj drugega. Pa smo vendarle avtodom pustili kar tam. Saj se na zmoto vendarle lahko vedno sklicujemo, smo se tolažili. 
Močvirje
Na recepciji term sem naredil pravi zastoj, saj izdelava kartic ni kar tako. Končno pa je bilo vse plačano, z dekleti smo odšli do garderobnih omaric. In nič dlje. Maja je namreč ugotovila, da je poleg vsega nujnega in malo manj nujnega, kar smo imeli s seboj, pozabila v avtodomu zgolj eno. Kopalke. 
Pogled skozi trsje
Pa je bila tako hitro nazaj, da sem še sam debelo pogledal. Sedaj smo bili primerno oblečeni, zasedli smo mesta na ležalnikih ob bazenu z brbotavčki. Utrujenost v mišicah, ki smo jo čutili po vožnji prejšnjega dne, nam je blažil mehanski masažni stol. Midva z Majo sva skočila pogledati tudi v svet savn. 
Terme
Tam sta zabavni reševalec iz vode in pa gospa v rokavičkah izmenično vodila savnanja. Aufguss kot pravijo v tistih krajih. Seveda je bilo pregrevanje prav prijetno, ohladitev na zunanji terasi pa sproščujoča. Voda z brbotavčki, termalnega izvora, nas je ravno tako privabila. 
Zunanji bazen
Da o knjigah, ki smo jih kar požirali, ne govorimo. In sladoledu. Torticah. Užitka poln začetek našega dopusta. Žal je bilo veselja po štirih urah konec, naš čas se je iztekal, čakale so nas nove dogodivščine, zato smo pobrali šila in kopita, odšli do avtodoma in tam pustili kopalne zadeve. 
V zdraviliškem parku
Skozi zdraviliški park smo se sprehodili proti razstavi Moor Extreme. Na koncu je bilo sicer gradbišče, treba je bilo malo naokoli. Pa nič zato. Prva soba, kjer so bile razstavljene hiške za žužke in insekte, je bila za naju z Majo kar zanimiva, pa tudi Živa je z veseljem pogledala naokoli. 
Žužkoteli
Ajda je seveda iz drugega testa, raje je v slogu »kaj pa mi je tega treba bilo« večino časa bolj navdušeno opazovala ekran svojega telefona kot zanimivo interaktivno razstavo močvirnega sveta. Toda če si bil pripravljen gledati, je bilo kaj videti. Kako se je oblikovala pokrajina okoli Bad Wurzacha s pomikom ledenikov v času ledenih dob. 
Moor Extreme
Kako se je oblikovalo močvirje, kakšno življenje ga prepreda. Veliko zanimivega torej. Malo pred koncem je bil daljši film dogajanja v močvirju, glasba je bila lepa, z Majo sva kar obsedela. Toda kaj bi muzej, ko je seveda močvirje najlepše od blizu. Premaknili smo se na parkirišče ob pohodnih stezah.
Rosika
Maja je pripravljala kosilo, Živa ji je delala družbo, midva z Ajdo pa sva odšla na eno od krožnih poti. Ker sem zjutraj že kolesaril tu okoli mi je bilo jasno, kam bo treba, zemljevid na telefonu je bil še dodatni usmerjevalec. Voda, breze, modro nebo, beli oblaki. Bilo bi prav idilično, če ne bi tu seveda kraljevali komarji. 
Močvirje v živo
Tako sva kar hitro stopila nazaj proti avtodomu, kosilo je čakalo, po njem je sledil premik. Peljali smo proti glavni cesti, navigirali v smeri Opfenbacha in tam v mali vasici Mywiler ob lokalni cerkvici parkirali. Tu nudijo kar dve zanimivosti, ki te vsaj malo razgibata. Swingolf in pa Fussballgolf. 
Igrišče za swingolf
Ker seveda glede na sestavo družine nismo pretirani ljubitelji nogometa, smo se odločili za golf. Dobili smo palice, žogice in lekcijo, kako je treba igrati. Prijazna mladenka nam je pokazala, kako se udarja, popravila naše napake, ko smo na vadbišču izvedli prve udarce in nas nato prepustila igralnim poljem. 
Pred prvim udarcem
Teh je, kot se za golf spodobi 18, dolžina polj pa okoli 200 metrov. Začeli smo seveda pri enki in nato nadaljevali tako, kot so kazale številke. Nekatera igralna polja so postavljena prav zvito, žogice smo včasih morali iskati tudi v gozdu, potoku ali manjšem močvirju. 
Udarec
Seveda sem bil po mnenju deklet preveč hud, ko smo pri vsakem udarcu katere izmed njih znova tekli v goščavo. Pa saj nisem bil zares. Končno je bilo to naše prvo srečanje s skoraj pravim golfom in od polja do polja nam je šlo bolje. Včasih smo morali udarjati žogico v breg, drugič skoraj pod kotom. 
Pred luknjo
Končni seštevek sploh ni bil pomemben, glavno je bilo, da smo se premigali in večino časa tudi zabavali. Pred trinajsto luknjo smo rekli, da imamo dovolj, nesrečno polje naj ostane za drugič. Vrnili smo palice in žogice, nato pa odpeljali naprej. Ker so se mi sline pocedile po štirih zakladih ob poti, smo pot proti Scheideggu zabelili z bližnjico. 
Mi4je
Ta je bila res ozka, toda prometa tu ni bilo, tako da smo brez težav prišli znova na širšo cesto, nato pa, malo gor in malo dol, do svojega cilja. V bližini slapu je bilo dovolj parkirišč, avtodom smo zapeljali prav nad slap, ki je celo noč šumel pod nami. 
Večer

SLAPOVI, SKYWALK, ALPSKO KOPALIŠČE – 4.7.2016 – Jutro, jaz pa peš naokoli. Enostavno se mi ni dalo snemati kolesa, kar se je kasneje pokazalo kot zelo dobra odločitev. Po vzponu do Scheidegga in iskanju zvito skritega zaklada sredi mestnega trga, sem jo mahnil nazaj po poti ob slapovih Hasenreuter. 
Prvi slap Hasenreuter
Prvi je bil že kmalu na začetku poti, drugi precej nižje. Oba pa sta bila vsekakor zanimiva in samotna. Nekdanja pohodna pot, ki je vodila mimo njiju, je sedaj že precej zapuščena, spolzka, most, ki je pomagal premagati enega od grabnov pa skoraj podrt. Torej prava mala pustolovščina. 
Drugi slap
Toda s tem slapov za danes seveda še ni bilo konec. Z dekleti smo se po zajtrku odpravili do slapov na drugi rečici. Ti niso prav nič manj zanimivi. Prav nasprotno. Slapovi Scheidegger so trije, prav tam, kjer je potok Rickenbach vrezal svojo sotesko v konglomerat. 
Koza in race
Skozi mali živalski vrt s kozami in račkami smo prišli do prvega slapu. Ta sicer ni najvišji, poseben je zato, ker pot vodi pod njim, tako, da vodo gledaš tudi z zadnje strani. Kot naš Peričnik nam je takoj prišlo na misel. Manjša soteska z zanimivim naravnim oknom nas je pripeljala do igral, od tam pa do razgledišča nad drugim slapom. 
Slap pod parkiriščem
Nekaj poziranja, počitek na klopi, nato pa nas je privabil jekleni pomol na drugi strani. Tu smo res stali nad praznino, prav nad tolmunom, pod nami je bil cel slap. Spodnji slap smo bolj slutili kot videli. Zato je bila odločitev, da ga gremo pogledat povsem razumljiva. Del poti je obnovljen, saj je pred leti moča povzročila plazenje tal. 
Kako pa to deluje?
Spust po stopnicah nas je pripeljal do razgledišča, z nadaljevanjem poti pa smo prišli tudi do razgledišča na spodnji slap. Vsi slapovi so nastali med lizanjem konglomerata, ko je rečica zagrizla v nekaj trdega. Plast bolj trdne kamenine je ostala, voda danes pada čeznjo v globino. 
Soteska slapov
Minuto ali dve smo uživali v pogledu in šumenju vode, nato pa odšli nazaj do avtodoma in odpeljali nekaj kilometrov daleč, do velikega plačljivega parkirišča na izhodišču za Skywalk. Najprej nas je čakal vzpon do vhoda, od tam je bilo do začetka poti le še nekaj deset metrov. 
Skywalk
Seveda tu ne hodiš po nebesnem svodu, temveč med krošnjami dreves. Velika jeklena konstrukcija nosi pot, ki se počasi vzpenja do višine okoli 30 metrov nad tlemi. Odpirajo se razgledi, vse naokoli, prav tam do spodnjega dela Bodenskega jezera. Skywalk pripelje do razglednega stolpa, kjer se dvigneš nad drevesa in uživaš v pogledu na prehojeno pot. 
Pogled na igrišče
S stolpa se je možno spustiti znova na trdna tla, peš ali z dvigalom. Pa nas ta možnost ni čisto nič zanimala. Raje smo šli do odcepa in nato počasi navzdol po nekakšni adrenalinski poti. Prepreke smo namreč poznali prav iz pustolovskih parkov, ki smo jih obiskali v preteklosti. 
Pogled na Skywalk z razglednega stolpa
Le da smo tu hodili brez plezalnih pasov in ostale opreme, visoko nad tlemi, toda znotraj mrežne kletke. Za konec smo se na tla spustili s pomočjo tobogana in se kar takoj napotili na doživljajsko pot. Ta je bila zanimiva, predvsem katapult nas je zaposlil za nekaj časa. Šlo nam je dobro, lesenega korita, ki je bilo tarča, sploh ni bilo tako lahko zadeti. 
Pot visoko nad tlemi
Ko smo obhodili vse točke in sta se dekleti naveličali gugati pri detlu, smo odšli do taktilne poti. Sam sem jo obhodil, med tem, ko so dekleta bolj zanimali veliki leseni ležalniki. Tam so uživala na soncu, jaz pa sem jo mahnil še enkrat na visoko pot, tja med vrhove dreves. 
Brv
Pomahal sem jim od zgoraj, nato pa že stopal proti izhodu. Kar je bilo videti, smo videli, torej gremo. Pa se sam nisem nameraval tako hitro vrniti do avtodoma. Sprehod skozi gozd je bil zanimiv, na trenutke celo pustolovski. Mimo zanimivega potoka in pod kapelo na gričku sem se vračal do avtodoma, kjer me je že čakalo kosilo. 
Skok
Po njem smo se odpeljali nazaj proti Scheideggu, na oskrbni postaji ob cesti uredili vse potrebno, nato pa parkirali pred kopališčem Alpenfreibad. Zanimiva zadeva, sredi travnika je jezerce, ki ima betonsko dno, da voda ne odteče. Številni plavalci so kazali, da je čofotanje prijetno, torej smo polegli po travi in šli kmalu preizkusit tudi vodo. 
Katapult
Ta je bila res ravno prav topla. Popoldne je tako minilo umirjeno, branje, klepetanje, namakanje. Kar nekaj krogov smo naredili okoli nekakšnih palic v vodi. Dobra volja nas ni minila, je pa potekel čas, do katerega je bazen odprt. Tako smo morali prijetno mesto ob vodi zapustiti. 
Alpenfreibad
Z Ajdo sva odšla še do bližnje kapele in hitro rešila nalogo, nato pa obiskala učno pot, posvečeno čebelam. Tu sva ob končni tabli zaslišala znano govorico. Naši južni sosedje, nedvomno. Časi preseljevanja narodov v tem delu Evrope so že precej mimo, jezik pa je ostal.  
Osvežitev
Ko sva našla škatlico, sva se mimo radovednih krav vrnila do avtodoma. Odločeno je bilo, da se odpeljemo proti Immenstadtu. Začel se je čas, ki smo ga odmerili hribom in potepanjem po njih, to mesto pa je kar pravo izhodišče. Pot je bila zanimiva, razgledna. Nemška Alpska cesta. 
Naše mesto
Nekajkrat smo se ustavili, predvsem, da smo pobrali kakšno škatlico, pa tudi ujeli lep razgled. Ko smo pripeljali v Immenstadt, smo ugotovili, da prvo zamišljeno parkirišče ne bo najboljše. Zato smo odpeljali kar do tistih pri žičnici. Tam so nas presenetile nekoliko dvoumne table. Predvsem ni bilo jasno, ali je ponoči dovoljeno parkiranje ali ne. 
Kapelica
Zato smo se odločili, da si jih bomo razlagali po svoje, ustavili na razglednem mestu in res ni bilo nikogar, ki bi nam kaj rekel. Z Ajdo sva odšla še do bližnjega zaklada, ob turškem lokalu videla pravo žurko, nato pa že stopala nazaj proti domači postelji. 

MITTAG, BÄRENKOPF, STEINBERG, HOCHGRATH, SEELEKOPF, HOHENFLUHALPKOPF – 5.7.2016 – Zjutraj sem skočil do bližnje pekarne, katero sem si ogledal že zvečer in prinesel svež kruh. Zajtrk je bil odličen, po njem smo plačali parkirnino in se z dvosedežnico odpeljali proti Mittagu. 
Dvosedežnica na Mittag
Pod seboj smo med vožnjo opazili srno, ki se je mirno pasla na poseki. Višje gori pa tako ali tako ni bilo možno zgrešiti krav, katerih zvonjenje se je slišalo že od daleč. Tu imajo očitno navado, da zvonca ne dajo kravi vodnici, temveč kar vsem obesijo zvončkljajoča čuda po načelu čim večje, tem boljše. 
Geološke posebnosti hriba
Že malo siti enakomerne melodije smo si pri končni postaji pogledali poučne table o geološki sestavi gora, nato pa stopili proti Bärenkopfu. Pot je tekla skoraj po ravnem, nič naporna, vrh pa bi, če ne bi bilo križa, skoraj lahko spregledali. Razgledali smo se, Maja in Živa sta se odpravili nabirat rožice. 
Bärenkopf
Naju z Ajdo pa je premamil pogled na Steinberg, do katerega je tablica obetala približno uro hoje. Nič posebnega torej, greva. Gneče ni bilo, nekaj pohodnikov sva prehitela, ko sva se vzpenjala skozi gozd. Pod vrh naju je pripeljala široka pot, stopnice so dajale zanesljivo oporo korakom. 
Pot do nebes
Pred nama je bila odločitev. Naravnost čez steno ali naokoli. Seveda naju je premamila trideset metrov visoka lestev in po njej sva se vzpela do vrha. Razgledna, zanimiva, vsekakor ni za vrtoglave. Ajda je pri križu malo sedla, da se spočije, sam pa sem odšel po grebenu še nekoliko naprej do škatlice. 
Pogled navzdol
Hitro sem jo našel in se vrnil do Steinberga. Greben sicer poteka do Hochgratha in naprej, toda za izvedbo takšnega pohoda bi bila potrebna malo večja logistika. Mogoče kdaj drugič. Še enkrat sva se razgledala, nato pa odločila, da sestopiva po lažji poti. Hoja pod steno je bila ob zanimivih policah in skalnih oblikah nad nama vse prej kot dolgočasna. 
Steinberg
Pri lestvi sva zašpilila klobaso in se po znani poti vračala proti Bärenkopfu in Mittagu. Tam sta naju Maja in Živa pričakali na širokem ležalniku, hitro sva se jima pridružila. Malo smo se martinčkali na soncu, nato pa odpeljali z žičnico nazaj v dolino. Avtodom nas je odpeljal po cesti iz Immenstadta nazaj mimo Velikega alpskega jezera do Oberstaufna. 
Počitek
Od tam smo sledili cesti proti Steibisu in parkirišču žičnice, ki pripelje pod vrh Hochgratha. Greben smo si namreč želeli ogledati še s te strani. Sam sem šel vprašat, do kdaj danes vozi žičnica, obetali so namreč vožnje do poznega večera. Vendar mi na blagajni niso znali povedati nič drugega, kot da do pol petih zagotovo. 
Immenstadt
Vse ostalo pa je odvisno od vremena. Ki se je nekoliko kisalo. Maja je naredila kosilo, po njem je bil čas za naš drugi obisk gora. Na spodnji postaji žičnice je bila Maja kar huda, ko sem ostal zunaj in naredil še fotografijo, bala je, da se bodo morale odpeljati brez mene v enem od majhnih jajčkov. 
Pot in razgledi z nje
Pa je bila skrb odveč. Do Hochgratha, najvišjega vrha grebena, ni bilo daleč. Komaj omembe vreden vzpon po grebenski poti in že smo stali na vrhu rožnatih travnikov, ob križu in številnih planinskih kavkah. Dekletom so jedla iz roke, sam pa sem jih ob tem fotografiral. Zabava torej za vse.
Rožni vrt
Ugotavljali smo, katera je plašna in katera bolj pogumna. Nekatere so se vračale, druge prišle zgolj enkrat pogledat, kaj se dogaja. Ko nam je skoraj zmanjkalo kruha, smo kavkam le še pomahali in po poti čez travnike odšli nazaj do zgornje postaje žičnice. Maja in Živa sta sklenili tu znova uživati in malo počiti. 
Kavke
Midva z Ajdo pa sva odšla po grebenu naprej. Najprej naju je čakal spust, nato pa vzpon na Seelekopf. Okoli vrha so se pasle krave, pri križu sva malo počila in se razgledala v smeri prihoda. Lepo sta se videla postaja žičnice in pa vrh Hochgrath. Nato sva s hojo nadaljevala še do sosednjega vrha, ki je bil precej bolj neizrazit. 
Hochgrath
Ime Hohenfluhalpkopf človek kar težko izgovori. Tu sem našel še skrito škatlico, se razgledal v smeri nadaljevanja grebena, nato pa se skupaj z Ajdo ob pogledu na uro in črn oblak nad Hochgrathom seveda odločil za vrnitev. Stopala sva mimo encijanov in drugih gorskih cvetic. 
Vrh od daleč
Pogled na kamnite sklade, ki se vlečejo čez pobočja vrhov pa je bil res nekaj posebnega. Suha sva prišla do žičnice, oblaki so se znova razkadili, vreme tu zgoraj je precej muhasto, sva se muzala. Spustili smo se v dolino in odpeljali v smeri Avstrije in kraja Schoppernau. 
Seelekopf
Vožnja po neznanih krajih je bila kar zanimiva, vedno so se nam odpirali novi razgledi. Pod žičnico za Diedamskopf smo ugotovili, da je zamišljeno parkirišče zasedel cirkus, zato smo parkirali bližje spodnji postaji. Ko sem ravno ugotavljal, da bi imeli največji mir na parkirišču nekoliko višje, je pripeljal kmet.
Nenavadni konglomeratni skladi
Travnik ob parkirišču je poškropil z gnojnico. Fuj, to pa ne bo za nas, sva z Majo zavihala nos. Bomo ostali kar tam, kjer smo bili. Sam sem snel kolo in se zapodil na kolesarsko stezo, ki me je ob vrsti škatlic peljala proti kraju Au in še naprej v smeri Stahlbada. Pot, po kateri sem vozil, je bila super. 
Metuljček
Malo sem peljal po gozdu, malo sredi travnikov, večino časa ob reki Bregenzer Ache. Tik pred krajem Stahlbad sem že v mraku našel še zadnjo škatlico in se hitro obrnil. Do cilja sem imel še približno petnajst kilometrov, vedno bolj je bilo temno, v gozdu sem vozil že skoraj na slepo. 
Vrata miru
Na srečo drugih, ki bi imeli podobne ideje, ni bilo, tako da sem varno pripeljal nazaj na »domače« dvorišče. Pospravil sem kolo, kmalu smo bili vsi v postelji. Noč je minila mirno, po strehi je kmalu začelo škrebljati in ni prenehalo skoraj do jutra. 
Ožarjeni

DIEDAMSKOPF, VADUZ – 6. 7. 2016 – Mojega jutranjega časa si nisem pustil vzeti. Mahnil sem jo skozi Schoppernau, postal pri cerkvi, se vzpel nad strehe kraja in jo nato mahnil proti slapu na potoku Schrannebach. Imel sem kaj videti. Voda drsi v nižino preko visoke stopnje, nato pa čez večje in manjše skočnike nadaljuje pot proti dolini. 
Razgled iznad kraja
Vsekakor vredno ogleda, škoda, ker deklet ne spraviš prej pokonci. Sem si mislil, ko sem že stopal navzdol. Najprej skozi gozd po stezi, nato pa iz planine, čez katero je speljana tudi žičnica, po kolovozu. Ustavil sem se še ob manjšem jezercu, šel do kapele »Am Holand«, ki stoji na razglednem mestu ob travniku, seveda v kulturi teh krajev in tega časa poškropljenem z gnojnico. 
Slap
Sledila je pot nazaj do parkirišča, dekleta so me že čakala, po hitrem zajtrku smo se odpeljali z žičnico v meglo. Zjutraj so se oblaki že razgrnili, nato pa se je nebo znova zaprlo. Na vrhu je bilo mrzlo, bele koprene so nas obdajale. Do vrha ni bilo daleč in seveda se nekoliko slabšemu vremenu nismo pustili pregnati. 
Diedamskopf
Vzpeli smo se do križa, za nagrado se je nad nami pokazalo nekaj modrine. Spustili smo se nekoliko nižje, si pogledali opis zgodovine žičnice in za vrati panoja našli vpisno knjigo. Nato pa stopili na panoramsko pot, ki vodi po vršnem platoju. Hodili smo med čudovitim gorskim cvetjem, našli zaplato snega in se po njej podrsali. 
Vpisna knjiga
Le razgledov seveda žal ni bilo. Pa nič zato. To je lahko zgolj razlog, da še kdaj pridemo. Na razcepu poti sva z Ajdo odšla še naprej navzdol v smeri sedla pod hribom Hohe Ifen, zgolj toliko, da sva našla škatlico. Žal v precej slabem stanju. Vrnila sva se nazaj na razcep in vzpela do žičnice. 
Na snegu sredi poletja
Vmes se je vreme spet malo popravilo, ujela sva nekaj modrega neba in razgled ali dva, nato pa stopila do Maje in Žive, ki sta že čakali. Pogledali smo si še razstavo o zgodovini žičnice, nato pa odpeljali v dolino. Sedaj smo bili znova na cesti in ji sledili do odcepa pri kraju Au. 
Sonce se kaže
Vzpenjali smo se v smeri kraja Damüls, toda še pred njim na makadamu ob cesti parkirali in med tem, ko sem raziskoval začetek soteske in manjše slapišče na potoku Geißtobel, je Maja naredila kosilo. Po njem sva se do slapu sprehodila še skupaj, dekleti sta zgolj zavili z očmi. Tudi prav. 
Geißtobel
Čez most, ki sva ga ravnokar opazovala, sem odpeljal naprej. V Damülßu smo zavili proti Faschinajochu, najviši točki naše poti. Sedaj nas je čakal zgolj še spust, proti slabih 1000 višinskih metrov nižjemu Bludenzu. Strmina, nizka prestava, zaviranje, počasna vožnja, lepi razgledi. Kaj bi še drugega lahko povedal? 
Vaduz
Končno smo pripeljali znova v ravnino, poiskali najbližjo smer do avtoceste in tej sledili proti Feldkirchu. Skozi mesto je šlo počasi, ura je bila takšna, da so se domačini vračali z dela domov. Končno smo se prebili na cesto proti Liechtensteinu, ji sledili do meje in naprej v Vaduz. 
Nova doza interneta
Parkirišče pri mestnem stadionu nam je bilo znano, parkirali smo in jo mahnili v center. Tam smo poiskali pot do informacij na avtobusni postaji, dobili slovite žige državice, ki pa smo si jih dali odtisniti na kartice in ne v potne liste, kot je verjetno pričakoval začudeni prodajalec spominkov. 
Pogled čez vinograde
Dogovorili smo se še za vožnjo s turističnim vlakcem, nato pa odšli do glavnega trga, nasproti skulpture razigranih konj, kjer se je obetal brezplačni internet. Ajda je tako lahko v svoji igrici nabrala nekaj potrebnih točk, nato pa smo že sedeli na vlakcu. Pot nam je bila znana, saj smo se tu že peljali pred časom. 
Rdeča hiša
Nekaj domače muzike, ki je šla skozi ušesa, pogled na grad, nekaj podatkov o knežji družini, vinogradi, rdeča hiša. In nato mimo stadiona počasi naokoli do izhodišča, kjer smo zašpilili klobaso. Skozi center smo se napotili do deželnega muzeja, ki je bil danes odprt nekoliko dlje, tako, da smo za ogled imeli zadosti časa. 
Tako so živeli nekoč ...
Prva soba nas je popeljala v čas vojne, predvsem smo izvedeli nekaj o mali vojski te državice, ko jo je sploh imela, življenju nekoč, knežji družini, njenih članih. Prav zanimivo in dejansko pravi kraj, če smo hoteli to malo državico spoznati še bolje. Sledil je naravoslovni del muzeja z življem, ki ga je tu možno srečati. 
Zgodovina Liechtensteina
Seveda je bil za dekleti največji magnet, da je bilo nekatere primerke, recimo volka, možno tudi pobožati in tako videti, kakšna je njihova dlaka. Pobožati volka? Nato pa svizec zavije … no ja, verjetno zgolj v sosednji Švici in še to, če je živ, ne pa zgolj dlakav prikaz nekdanjega življenja. 
Pliško
Posebna razstava je bila tokrat namenjena olimpijskim igram, kar glede na bližajoče nastope v brazilskem Riu niti ni bilo presenetljivo. Bolj to, da smo po vrsti kipov grških atletov med predstavitvami nekaterih športnih panog ugledali čeveljce in ob njih tudi hlače našega olimpionika Leona Štruklja. 
Oprema našega olimpionika
Tiste, ki jih je nosil na svojih zmagovalnih nastopih. Seveda smo bili nanj in to predstavitev nadvse ponosni, saj ni prav veliko športnikov našlo svojega mesta na tej razstavi. Pogledali smo si še ostale predstavljene športe, nato pa po stopnicah pod smešnimi jelenčki prišli znova na glavno ulico. 
Jelenčki
Sedli smo pred turistične informacije, ki so bile ob dokaj pozni uri že zaprte in malo opazovali življenje okoli nas. Nato pa jo mahnili počasi nazaj proti stadionu in avtodomu. Pa sem to mesto obiskal pozno še enkrat, in sicer z Ajdo, ki je morala nabrati skoraj sredi noči nove točke v svoji igrici. 
Dobrodošli v Liechtensteinu
Ogled tekem evropskega prvenstva na velikem ekranu je še potekal v neposredni bližini in verjetno sva bila daleč naokrog edina, ki ju rezultat ni pretirano zanimal. 
  
POT PETIH JEZER IN ŠE KAKŠNEGA ZRAVEN – 7.7.2016 – Jutro, hiter sprehod po Vaduzu, dokaj neuspešen, če ne štejem razgibavanja. Toda tega je bilo tako ali tako v načrtu za danes dosti. 
Žičnica Pizol
Odpeljali smo se v Švico, točneje Bad Ragaz in parkirali pod žičnicami na Pizol. Nabasali smo nahrbtnike in se odpeljali najprej z gondolo in nato sedežnico do končne postaje. Tu smo se ločili, saj smo že med potjo skovali načrt. Maja in Živa naj bi šli po poti desno in nama prišli naproti, nato pa bi skupaj odšli nazaj. 
Čarobna pokrajina
Tako sva z Ajdo pohitela proti Pizolhütte in pred njo ugledala prvega izmed petih jezer. Wangsersee. Vsekakor naj bi bila pot petih jezer ena od najbolj razglednih v celi Švici. Pa prvo jezerce na naju ni naredilo posebnega vtisa, je bil pa pogled na zasnežene gore zadaj toliko lepši. 
Pogled v smeri Pizolhütte
Pri koči sva se začela spuščati ob žičnici v smeri doline. Svet je bil prav takšen, kot sva ga v tem delu nekako pričakovala. Posamezne flike snega in potoki, ki so skakajoč čez skale hiteli v dolino. Kjer pa snega ni bilo več, so se vedno bolj razcvetali travniki, pomlad je prihajala tudi v gore okoli Pizola. 
Dolina
Pri spodnji postaji žičnice sem odšel do ostankov nekakšne peči in ob pogledih študentov, ki so jo ravno risali pod budnim očesom mentorja, hitro našel škatlico. Ajda me je počakala nekoliko višje, na razcepu poti. Začela sva se vzpenjati proti sedlu, najina smer je prečila pobočja, razgledi so bili vedno lepši, dolina je bila daleč spodaj. 
Baschalvasee
Pot je bila široka in dobro vidna, udobno sva hodila po njej, nihče nama ni prišel nasproti. Nekoliko dlje sva ugledala manjše jezerce in se spraševala, če je to eno izmed petih. Potem pa obstala odprtih ust. Stala sva nad jezerom Baschalvasee, ki pa je bilo še čisto zimsko. Po njem so plavale ledene plošče, moder led naju je spominjal na ledenik. 
Prehodi
Tudi pobočja nad samim jezerom so bila zasnežena. Po krajšem počitku sva nadaljevala s hojo, pred ostrim zavojem v levo splezala pod strmi vršiček, na katerem je bil manjši križ, šla pod steno in seveda stopila tudi na vršiček na drugi strani sedla. Na njem je bil večji možic. Ki pa je bil kar osamljen. 
Pod enim od vrhov
Na drugi strani, prav tam, kje je tekla najina pot, sva jih že od daleč videla sto in več. Stali so na vrhu Rossstalla, ene od najvišjih točk najine današnje poti. Malo sva krožila med njimi, nato pa zavila navzdol. Pod nama je v kotanji ležalo jezero. Schwarzsee. Tudi del tega jezera je bil še pod ledom, pobočja okoli njega pa seveda zasnežena. 
Prehod
Čez eno od snežišč jo je mahal gams, nanj naju je opozoril eden od pohodnikov. Sedaj je bilo ljudi vedno več, samota je ostala za nama. Ko sva se vzpenjala nad jezero, sva kar naenkrat med pohodniki presenečeno opazila Majo in Živo. Prišli sta nama naproti, tako, kot smo se domenili. 
Možici
Seveda smo bili veseli snidenja, presenetila pa naju je njuna odločitev, da gresta naprej in jezera obkrožita. Tako smo se tukaj le srečali, nato pa jo mahnili vsak sebi. Škoda, da nista bili že na začetku tako odločni, potem bi lahko celotno pot naredili skupaj. Midva sva pot nadaljevala čez prostrani gorski hrbet in se na drugi strani začela spuščati navzdol. 
Schwarzsee
Manjše jezerce je bila le luža talečega se snega, jezero je bilo nekoliko naprej. Schottensee. Tudi to je bilo še skoraj pod ledom, posedeti na njegovem bregu pa prav prijetno. Tam naju je ogovoril eden od pohodnikov, izmenjali smo nekaj prijetnih besed. Potem sva midva krenila naprej. 
Pot petih jezer
Prečila sva pobočja nad jezerom, delno tudi po snegu in preko sedla prišla na pobočja nad zadnjim jezerom. Wildsee. To je bilo še povsem pod ledenim pokrovom, komaj, da se je začel led okoli njega taliti. Krnica nad jezerom je vodila pod Pizol, ki pa danes ni bil najin cilj. 
Schottensee
Prehod preko ledenika bi bil brez ustrezne opreme seveda preveč tvegan, tudi časa ni bilo več tako veliko. Čakal naju je še spust po delno zasneženem pobočju in že sva stopila na s cvetjem posute travnike pri koči Pizol. S tem sva zaključila najino klobaso in se mimo že znanega Wangserseeja vračala proti zgornji postaji naše žičnice. 
Pogled iznad jezera
Tam sva našla skrito škatlico, nato pa odhitela v dolino. Hotela sva namreč videti še zadnje izmed jezer tu naokoli in tako stopala po poti dveh jezer. V dolinici pod nama se je pokazalo jezerce Vilterser Seeli, po njenem robu sva prišla prav do jezera. Potok, ki teče v dolino sva prečkala stopajoč na kamenje v njem, nato pa nekoliko nižje stopila na Heidino pot. 
Wildsee
Tu otroci doživijo svet priljubljene literarne junakinje. Naju tovrstne zgodbe niso toliko zanimale, šla sva mimo tabel z zgodbami, bežno ošinila nekaj podob in iger ob poti, nato pa že mahala Maji in Živi, ki sta na velikem lesenem ležalniku pri postaji gondole čakali na naju. 
Vilterser Seeli
Moja sporočila, da zgornja žičnica deluje zgolj do štirih, sta dobili in še pravočasno prišli do nje. Tako smo bili znova skupaj, sam sem odšel pogledat še, ali bom našel bližnjo škatlico, nato pa smo se odpeljali v dolino. Utrujeni smo poskakali v avtodom in začeli pripravljati kosilo. Parkirišče se je izpraznilo, žičnica prenehala delovati, vse se je umirilo. 
Prehod
Nam pa se predvsem ni nikamor mudilo. Počivali smo, nato pa le počasi odpeljali. Naš naslednji cilj je bil Schwägalp, planina pod Säntisom. Večerilo se je že, ko smo se vzpenjali z ravnine na meji Liechtensteina, mimo Wildhausa, kjer smo na travniku pod nami opazili velik koncert, nato pa v Neu Sankt Johannu zavili proti cilju. 
Zasluženi počitek
Pred njim smo naredili še nekaj postankov, potem pa parkirali na uravnavi pod spodnjo postajo žičnice. Z Ajdo sva šla zvečer še do bližnje kapele, potem pa smo po krajši samooskrbi z električno energijo počasi utonili v spanec. 

SÄNTIS, KRONBERG – 8.7.2016 – Zjutraj sem jo mahnil naokoli po krajši učni poti in nato na še krajši, dolgi le nekaj metrov spoznaval geološke posebnosti teh krajev.Dekleta so vstala kar zgodaj, nismo sicer lovili prve gondole, toda tudi pozni nismo bili. 
Pod žičnico
Po zajtrku smo se začeli dvigati proti 2504 metre visokemu vrhu. Zgornja postaja žičnice namreč stoji prav na njem. Zunaj je bilo še mrzlo, kar na tej višini ni nič nenavadnega, zato smo si najprej ogledali razstavo mineralov iz celega sveta, seveda s posebnim poudarkom na krajih okoli nas. 
Alter Säntis
Veter in hlad sta dekletom vzela vse veselje, da bi bile še naprej na vrhu, odšle so do najvišje točke, potem pa začele že resno razmišljati o vrnitvi v dolino. Sam sem odšel do koče Alter Säntis, našel tam skrito škatlico, nato pa jo mahnil proti Lisengratu. Prvih nekaj metrov je bilo kar strašljivih. 
Cigara na vrhu
Ozek grebenček, dolg kakšnih pet metrov, na katerem si lovil ravnotežje med robno razpoko in dolgim snežiščem. Potem je šlo bolje. Pot ni bila pretirano zahtevna, kjer je bilo treba ali pa tudi ne, je bila jeklenica, prehodi preko snega so bili mačji kašelj. Na vrhu sem našel zaklad, nato pa se seveda, kot običajno, nisem mogel upreti. 
Pogled z Lisengrata na Säntis
Spust navzdol, kar strmo je bilo in že sem tekel proti sedlu Rotsteinpass. Tam sem našel zanimiv zaklad, pogledal proti Altmannu in čeprav me je mikal, odhitel mimo koče nazaj. Pot je bila sedaj znana, seveda ni bilo težav, kot bi mignil sem se znova vzpel na Lisengrat in nadaljeval proti Säntisu. 
Rotsteinpass
Tam sem se na vsak način hotel izogniti sitnemu prehodu, zato sem zavil levo in se ob jeklenicah, ki pa so bile v dokaj slabem stanju, vzpel do začetka predora. Ta vodi pod goro in na drugi strani pogleda ven. Prav nenavadno sem se počutil, kot bi pokukal iz podzemne jame. 
Prehod
Spust na sedlo pod vrhom Girenspitze, predvrhom Säntisa, je bilo kar zahtevno, nekateri so se počasi vzpenjali, ko sem skoraj tekel mimo. Vzpon na sam vrh sicer ni bil markiran, toda tudi posebej zahteven ne. Užival sem v samoti, tu gor očitno ne pride prav veliko gornikov. 
Säntis z Girenspitze
Pa ne prav dolgo, že sem hitel navzdol do sedla in se začel vzpenjati proti Säntisu. Spraševal sem se, kdaj gre naslednja gondola, nisem hotel, da bi me dekleta predolgo čakala. Ko sem končno prisopihal do predora in se sredi njega vzpel po stopnicah do zgornje postaje žičnice, sem videl, da zaradi večjega zanimanja premorov med vožnjami ni. 
Pred spustom
Že sem se peljal čez steno navzdol. To je res prava nihalka, na celem spustu sta le dva stebra, višina pod gondolo pa seveda velika. Ko sem stopil iz poslopja spodnje postaje, ki je sedaj dejansko tudi del novega hotela, je mimo ravno pripeljala vprega s poštno kočijo. 
Srečanje
Seveda je bila takoj obdana z navdušenimi gledalci, česa takšnega ne vidiš vsak dan. Mene je v avtodomu čakalo kosilo, med tem, ko sem jedel, sta Maja in Ajda odšli do geološkega parka, nato pa smo se odpeljali v smeri Jakobsbada. Tam smo parkirali na parkirišču v bližini žičnice, kot bi mignil, smo bili že pri blagajni gondole. 
Bo kaj pošte?
Ta nas je dvignila skoraj do vrha Kronberga, do švicarske zastave na najvišji točki smo imeli zgolj nekaj korakov. Vendar to ni bil naš edini cilj danes. Napotili smo se na krožno panoramsko pot, ki nas je po zložnem spustu najprej pripeljala do kapele svetega Jakoba, kjer smo naredili prvi počitek. 
Kronberg
Pokukali smo v samo kapelo, nato pa pod vrhom prečili do Jakobovega izvira. Voda je bila odlična, osvežujoča. Ali je tudi zdravilna pa ne vemo. Pri nas se ni še nič pokazalo. Če gre dol, je nato treba seveda navzgor. Vzpenjali smo se proti zgornji postaji in med tem, ko sem šel poiskat bližnji zaklad, so dekleta strateško zasedla štiri široke lesene ležalnike. 
Sveti Jakob
Dan je bil naporen in prav prileglo se je nekaj počitka in uživanja na soncu. Po spustu v dolino smo sprejeli odločitev, da tukaj prespimo in se naprej prestavimo naslednji dan. Seveda je temu precej botrovalo tudi dejstvo, da se nad Jakobsbadom začne serija zakladov Wissbachtour. 
Je izvir zdravilni?
Med tem, ko sta Maja in Ajda odšli na »boso« pot, po kateri dejansko hodiš brez obuval, sem skočil na kolo in zaokrožil od škatlice do škatlice. Tudi kraji, po katerih sem bicikliral, so bili zanimivi. Najprej vzpon med samotnimi kmetijami, skozi gozd in čez travnike. Nato pa na planini, med kravami in planšarjem, ki še zna pomahati v pozdrav, zavoj navzdol. 
Sto procentni užitek
Na srečo je dan v tem času dolg, tako, da me noč ni preganjala, ko sem ustavil pri avtodomu. Sedaj je bilo naporov za ta dan res zadosti, čas za spanje se je nezadržno bližal. 

HOHER KASTEN, EBENALP – 9.7.2016 – Zjutraj dekleta seveda ne vstanejo prav hitro. Zato sem se odločil za hiter skok po Jakobsbadu, se ustavil pri samostanu in vzpel do razglednega mesta nad krajem. Ko sem se vrnil, je bil že čas za premik. 
Kamor
Odpeljali smo se v Appenzell in tam zavili proti kraju Brülisau, ki je izhodišče žičnice na Hoher Kasten. Spet žičnica, ki te pripelje praktično na vrh, le še nekaj korakov je treba do razgledišča. Toda kaj bi to. Malo sem brskal za škatlico, nato pa pomignil svoji zvesti spremljevalki Ajdi in že sva se spuščala proti sedlu. 
Hoher Kasten
Pohodnikov je bilo tu veliko, odhajali so v vse smeri. Midva sva jo mahnila proti vrhu Kamor, na katerega sva z nekaj obvoza tudi prišla. Oblaki so sicer nekoliko zagrnili razglede, toda na Hoher Kasten se je videlo lepo. Pa tudi cvetja je bilo tu spet v izobilju, vse okoli je raslo in poganjalo. 
Na Kamorju
Vrnila sva se do sedla in znova vzpela do zgornje postaje žičnice. Skupaj smo poiskali še premeteno skrito škatlico in si pogledali tisto, kar naj bi bil alpski vrt. Toda po sodbi Maje in Žive je bilo bolj razočaranje. Odpeljali smo se navzdol, ob čemer me je malo skrbelo, saj parkirišče spodaj ni bilo veliko, hitro bi me lahko kdo zaparkiral. 
Cvetoče
Pa je bilo na srečo prostora dovolj, lahko sem se izvil na glavno cesto in že smo peljali nazaj v Weissbad, od tam pa do kraja Wasserauen, ki je na ta lepi in topli dan doživel pravi prometni šok. Vse možno in nemožno je bilo zaparkirano, prometni mojster nam je kazal, naj gremo proti travniku. 
Pot proti jami
Pred njim je podjetni lastnik pobiral nekaj švicarskih frankov dnevnega nadomestila. Pa je v nas prevladala gorenjska duša, obrnili smo, odpeljali do parkirišča pri železniški postaji in ker so se nekateri seveda iz gora že vračali, hitro dobili pravšnje mesto. Seveda se nam je kar smejalo, čisto upravičeno. 
Jama pod vrhom
Avtomobili so še in še prihajali, parkirišč pa ni bilo na odmet. Maja je naredila kosilo, med tem pa sem obiskal lokalno plezališče, zgolj toliko, da sem videl, da je tam, potem pa še škatlico ob dobri vodi na poti proti Seealpseeju. Polnih želodcev smo se odpravili do gondole, ki nas je popeljala do Ebenalp. 
Sto procentno Švica
Izhodišča za današnje pohode. Najprej smo se spustili po široki poti in mimo velikega števila obiskovalcev do podzemne jame, ki so jo obiskovali že pred sto in več leti. O tem smo si lahko prebrali na pojasnilni tabli, tudi nekaj slik iz tistih časov, ko so prihajale še gospodične v svojih krinolinah je bilo. 
Bergrestaurant Äscher
Šli smo mimo male cerkvice pod strmo steno, Wildkirchli in se slikali pri švicarski zastavi. Če je bila pa takoj poleg škatlica, kaj pa bi drugega. Potem pa smo se ločili. Maja in Živa sta se odpravili nazaj v smeri zgornje postaje žičnice, midva z Ajdo pa pod steno, ki je dejansko veliko plezališče, proti Schäflerju. 
Seealpsee
To je vrh nad istoimensko kočo, seveda dobro obiskan in predvsem odličen razglednik. Pot je bila široka, hodila sva brez težav, prehitela marsikoga. Na vrhu sva postala pri piramidi, nato pa jo mahala nazaj, čez cvetoče gorske travnike, sedlo, do Ebenalpa, kjer sta čakali Maja in Živa. 
Pogled s Schäflerja
Dekleta so se skupaj odpeljala v dolino, mene pa je spet vleklo naprej. Spustil sem se znova skozi votlino in mimo cerkvice ter pod kočo stopil na pot, ki vodi do Seealpseeja. Spusta je bilo kar veliko, zdelo se mi je, da ga ne bo konec. Seveda pa sem bil res hiter, časa do zadnjega odhoda gondole je bilo še zadosti. 
Koča pod vrhom
Pri jezeru sem hitro našel podatke za večstopenjski zaklad, za drugega potrdil ugotovitev predhodnikov, da je očitno izginil, nato pa … zaplaval. Zgled drugih, ki so sem gor prišli predvsem z namenom uživanja na obali in plavanja, me je povlekel, voda je bila prav topla, naredil sem nekaj zamahov, nato pa že hitel naprej. 
Ebenalp
Na križišču poti pod jezerom sem se glede na malo prej dobljene podatke po strmi poti spustil do končne stopnje in škatlice, nato pa rešil dilemo. Ura se je bližala šesti, žičnica je vozila do sedmih. Če bi se spustil v dolino, do parkirišča, bi hodil glede na smerokaz petdeset minut. 
Ob jezeru
Do Ebenalpa sem imel vsaj še enkrat toliko vzpona. Hm, dilema. Seveda sem se odločil tako, kot bi se vsak. Zagrizel sem v strmino, sopihal navzgor, levo, desno, pot se je tudi v to smer kar vlekla. Toda vseeno sem bil presenečen, ko sem stal pod kočo, zavil levo, se vzpel po prehodu nad steno in do žičnice prišel več kot zadosti zgodaj. 
Stena pod vrhom
Ura je bila malo čez pol sedmo, počakati sem moral zgolj na naslednjo vožnjo in že sem bil v dolini. Z Majo, ki je med tem iz izvira na poti, na katerega sem jo opozoril, prinesla nekaj odlične vodne popotnice, sva odšla še do mesta za knajpanje v bližnjem potoku, nato pa smo se odpeljali v Appenzell. 
Appenzell
Tu smo na parkirišču v bližini mestnega stadiona parkirali. Z Majo sva se že v mraku sprehodila po kraju, šla po Hauptgasse, kjer sva se pustila ujeti eni od kamer, nadaljevala sprehod do cerkve ob rečici Sitter in se nato mimo glavnega trga počasi vračala k avtodomu. 
Prisegam, da bo voda stalno tekla ...
Seveda ni bil odveč podatek, da se tu najde tudi brezplačni dostop do interneta, kar je bilo še posebej pomembno za Ajdo, skupaj z Majo sta morali znova do tega pomembnega vira, ki je prinesel nove točke v tako zelo priljubljeni računalniški igrici. 

WALTER ZOO, ST. GALLEN – 10.7.2016 – Jutro me je zasačilo, ko sem se sprehajal po Appenzellu, obiskal Lurdsko kapelo, stari leseni most čez reko Sitter in kapelo svetega Antona. 
Jutro v Appenzellu
Razlog seveda ni bil v nenadnem povečanju verskega zanimanja, temveč čisto drugje. Ko sem se vrnil do deklet, je sledil premik, odpeljali smo se proti kraju Gossau, kjer smo brez večjih težav našli pravi odcep do parkirišča pred živalskim vrtom Walter Zoo. Obiskali smo ga že v preteklosti, toda dekleti imata radi živali in tako ga ni bilo možno izpustiti iz našega potovalnega načrta. 
Ari na vhodu v Walter Zoo
Po zajtrku smo se odpravili do vhoda, takoj za njim sta nas pričakali dve lepi ari. Potem pa seveda šimpanzi, po katerih je ta živalski vrt še posebej znan. Nekaj časa smo opazovali njihove norčije, nato pa stopili do dela, kjer se otroci lahko živalim res približajo, jih pobožajo, stisnejo k sebi. 
Šimpanz
Seveda ne kakšnih levov ali drugih hudih zveri, temveč koze, oslička, kakšnega zajca. Tudi dekleti sta bili navdušeni, ena od kozic je postala za nekaj trenutkov samo njuna. Svoj ogled smo nadaljevali mimo ograd z lamami, flamingi, noji, zebrami. In se potem znova ločili. Živo je nekaj zvilo in z Majo sta ostali nekoliko zadaj. 
Lama
Midva z Ajdo pa sva šla vse do krokodilov, majhnih opic, predstave s hranjenjem pume. Tu smo se znova srečali, pogledali predstavo do konca, nato pa odšli proti avtodomu. Da bi čakali na cirkuško predstavo nas ni čisto nič mikalo, odpeljali smo se proti St. Gallnu in tam iskali parkirišče čim bližje centra. 
Čupa
Na večjem, ki sem ga imel označenega, smo ugotovili, da je plačljivo na svetek in petek. Na srečo pa je bilo manjše na drugi strani ceste brezplačno. Jasno je bilo, kje smo pustili naš avtodom, nato pa sva z Ajdo odšla proti Naravoslovnemu in umetniškemu muzeju. 
Kožušček
Pa naslova in čudne kombinacije nisva vzela čisto resno, dokler nisva v nadstropju presenečeno ugotovila, da so okoli naju dela moderne umetnosti. Hm, to ne bo za naju, sva sklenila in verjetno postavila rekord v hitrosti ogleda. V pritličju sva nato našla razstavo o netopirjih, v kleti pa to, zaradi česar sva sem sploh prišla. 
Krokodil iz reke Nil
Naravoslovni muzej. Ki pa se je vsaj meni zdel dokaj majhen, predvsem pa o okostju dinozavra, ki so ga obetali prospekti, ni bilo ne duha ne sluha. Sprehodila sva se med nagačenimi živalmi teh krajev, znova je bilo možno pobožati volka, ugotovila sva tudi, da je muzej tik pred selitvijo v nove prostore. 
Naravoslovni muzej
To je bil tudi razlog, da največje atrakcije ni bilo več na ogled. Znova na prostem sva zavila še proti centru, posedela pred samostanom in na hitro pogledala v katedralo. Potem pa odšla nazaj proti avtodomu. Sledil je premik pred kopališče Blumenwies, kjer je Maja naredila kosilo. 
Se vrača?
Parkirišče je bilo plačljivo, tudi v nedeljo. Malo smo taktizirali, ko pa res ni bilo več možno odlašati s plačilom, sva z Ajdo odšla proti parkirnemu avtomatu. Pa sem pred njim najprej na tleh našel parkirni listek, ki je bil veljaven še dobre pol ure, nato pa sva v samem avtomatu našla še kup drobiža. 
Katedrala v St. Gallnu
Parkirnina je bila s tem plačana, vrnila sva se v avtodom. Z Majo sva dekletoma, katerima ni bilo do kopanja, dala zadnja navodila, nato pa odšla plavat. Pa nismo bili tako hudo narazen. S travnika, kjer je bilo možno poležati, se je do avtodoma dobro videlo. 
Trg pred katedralo
Če sva hotela vedeti, da sta dekleti v redu, sva morala zgolj poklicati in že sva videla glavo ali dve, ki sta se pokazali iz našega mobilnega domovanja. Seveda so naju predvsem zanimale savne, te sva dobro spoznala ob pregrevanju. Bazene sva prepustila tistim nekaj kopalcem, ki so bili tam. 
Blumenwies
Ko se je približal čas, ko bazene zaprejo, sva se oblekla in odšla do deklet. Odpeljali smo se do bližnjega počivališča za avtodome in tam izpraznili, kar je bilo treba in napolnili čisto vodo. Med tem sva z Majo našla tudi zanimiv zaklad, sledil je premik na že znano parkirišče skoraj v središču St. Gallna. 
Bazen
Sam sem odhitel naprej, mimo kafičev s predvajanjem tekem z Evropskega prvenstva kot glavno atrakcijo, do obrobja mesta. Tu sem presenečeno obstal, saj sem se znašel pred slapovi na reki Steinech. Kdo bi si mislil, da kaj takšnega obstaja tako blizu. Užival sem v pogledu na vodo. 
Slap
Tekla je skozi to malo sotesko, pod manjšim naravnim oknom, nato pa se nova spustil do centra mesta. Ko je Ajda dokončala vse potrebno v svoji igrici, smo se odpravili nazaj do avtodoma, izvili s parkirišča in odpeljali v kraj Rorschach. Tam smo malo gledali, kje bi pustili avtodom, nato pa parkirali ob mestnem kopališču. 
Internetni zasvojenki
Pred spanjem smo delali načrte za naslednji dan, z Ajdo sva se odpravila še na krajši sprehod ob jezeru, potem pa je bil že čas za spanje. 

DO HEIDNA, MINIGOLF ROMANSHORN – 11.7.2016 – Jutro tega dne je postreglo s pravim hladnim tušem. Prejšnji večer smo kombinirali in na koncu našli pravo mešanico dogajanja za danes. 
Železniška postaja Rorschach
Toda po mojem obisku nekakšnega razgledišča nad železniško postajo v pristanišču, kjer smo hoteli začeti naš del priljubljenega Witz pohoda, smo izvedeli, da je v prospektu napaka in da prevoz po jezeru ni za nas. Nam seveda ni šlo na smeh, smešna pot gor ali dol. Pa se nismo predolgo jezili. 
Pogled na tire zobate železnice
Že smo prilagodili načrte in odšli po vrečo s stvarmi za kopanje, od tam pa na železniško postajo. Iz Rorschacha namreč pelje do mesteca Heiden zobata železnica. Skočili smo v vagon, vožnja je bila zanimiva in razgledna. Bi bilo vse super, če bi seveda prej pogledal, kje sploh so terme, ki smo jih imeli namen obiskati. 
Vzlet
Na turističnih informacijah so nas hitro poučili, da res spadajo pod kraj Heiden, da pa je do njih dva kilometra. Malo smo kombinirali, nato pa vzeli pot pod noge in jo mahnili v breg. Veselilo nas je zgolj zavedanje, da bo šlo nazaj zgolj navzdol. Končno so bile pred nami terme, legli smo se na ležalnike, se prepuščali topli vodi, brotavčkom. 
Heiden
Gneče ni bilo nobene, včasih smo bili čisto sami v vodi, pa tudi na ležalni zelenici ni bilo skoraj nikogar. Pravo uživanje po nekaj dneh hribolazenja in naporov. Toda kaj, ko je čas kar prehitro tekel in počasi smo se začeli pripravljati na povratek proti železniški postaji. 
Pogled iznad kraja
Prav takrat se je nad nami pooblačilo, komaj smo dobro stopili na pot, je začelo deževati, treskanje je bilo vedno bližje. Hiteli smo, kar se le da, sam malo spredaj, dekleti nekoliko za menoj. Ko smo prišibali v Heiden je nevihta že počasi izzvenela, primarširali smo na železniško postajo in ravno ujeli vlak navzdol proti Rorschachu. 
Brbotalčki
Dež je sedaj že ponehal, mimo skulptur ob Würthovi stavbi smo odšli do avtodoma, nekaj pojedli, nato pa se odpeljali proti Romanshornu. Tam smo parkirali pred mestnim kopališčem, preverili, do kdaj lahko odigramo partijo minigolfa, v bližnji trgovini nekoliko obnovili zaloge, nato pa že skušali spraviti žogico v luknjo na prvem igralnem polju. 
Uživač
Dež je sicer pustil nekaj luž, toda to nas ni motilo. Vsaj padalo ni, smo se tolažili. Dežniki ob igrišču so kazali, da nekateri pred nami niso imeli takšne sreče. Kar nismo si mogli predstavljati, kako igraš ob dežniku v eni roki. Nekatera polja so bila zabavna, druga zahtevna, skoraj pri vseh pa nam je igra izvabila nasmešek na obraz. 
Krokodil v Rorschachu
Šlo nam je dobro, še zadnjih nekaj udarcev in že smo vrnili palice prijazni gospe na blagajni. Sam sem se odločil, da naredim še sprehod po mestu. Poiskal sem nekaj škatlic, zadnje že v trdi temi, nato pa stopal nazaj. V bližini glavne postaje sem odkril internetno povezavo.
Mini golf v Romanshornu
Bil sem prepričan, da se bova do nje še vrnila z Ajdo. Pa se je med mojim vračanjem ulilo, začelo je treskati in seveda je vrnitev v mesto odpadla. Celo noč je bolj ali manj padalo, takrat tega še nismo vedeli, toda to je bil uvod v bolj kisle dni. 
Čez oviro

SEA LIFE, SOLNA OAZA IN ZGODOVINA MESTA KONSTANZ – 12.7.2016 – Zjutraj je dež nekoliko ponehal. Še preden bi morali plačati parkirnino, smo se prestavili pred lokalni Lidl, sam sem odšel poiskat škatlico ali dve, Maja in Ajda pa sta jo mahnili v center, kjer sem dan poprej odkril portal, ki vodi do svetovnega spleta. 
Brkati
Ko smo bili znova skupaj, je bilo še nekaj časa za obisk trgovine, nato pa premik do mesta Konstanz. Tam smo parkirali v bližini jezera, tik ob manjšem mandraču, plačali parkirnino in potem, ko sem obiskal manjši razgledni stolp na obali, odšli proti Sea Life centru. 
Meduze
Seveda smo tu že večkrat bili, toda videti akvarije z ribami iz Bodenskega jezera in tropskih morij je vedno zanimivo. Na klančini, ki vodi do vhoda smo ostrmeli. Gneča ljudi je bila velika. Na srečo smo ugotovili, da nam kartica omogoča hitrejši prehod, le nekaj šolskih razredov se je zbasalo pred nami na začetek poti skozi stavbo, potem pa smo bili pri prvih ribah tudi že mi. 
Nemo na kvadrat
Čeprav je bilo obiskovalcev veliko, se nam je uspelo pririniti do vseh akvarijev. Ribe s smešnimi brki, krapi, meduze v fluorescentno modri barvi, koralni greben, obvezna klovnska ribica, sedaj bolj poznana kot Nemo, tunel z morskimi psi, listi in seveda velikimi želvami, piranje in njihovo hranjenje. 
Smo še na zemlji
Tik pred koncem so nas pričakali pingvini, ki so bili prav zabavni. Tako takrat, ko so racali po kopnem, kot seveda tudi, ko so nadvse spretno poskakali v vodo in se gibali po njej. Prav užitek jih je bil gledati in vsi smo bili navdušeni. Na koncu nas je pričakala kot vedno dobro založena trgovina, dekleta so seveda obtičala v njej in jo raziskala skoraj do obisti. 
Pingvini
Pa vseeno ni bilo nič toliko zanimivega, da bi se odločila za poseg v denarnico. Zunaj je še vedno padalo, sam sem hitro našel bližnjo škatlico, nato pa med pravim nalivom tekel proti avtodomu. Zapeljali smo na cesto in se prebijali skozi mesto do mostu čez reko Ren. Na drugi strani smo hitro našli parkirišče, ki sem ga ugledal na zemljevidu. 
Lačne piranje
Da je rezervirano za kupce v trgovini Media Markt nas ni toliko motilo, sam sem šel čez cesto do Solne oaze poizvedet, kdaj bi lahko prišli. Čakalne dobe ni bilo, že sem sporočal dekletom, ki so prišla za menoj. Solna oaza ima sobo, kjer so stene iz soli, sol je tudi po tleh, po sobi se pretaka potoček, seveda slan. 
Slani izvir
Rezultat je veliko soli v zraku, ki jo potem eno uro vdihavaš. Podobno, kot če bi bil na morju. Ulegli smo se, to uro smo bili sami, mirna glasba nas je uspavala, hitro nas je zmanjkalo in tako je tudi čas minil kot bi mignil. Ko smo bili znova na prostem, smo sklenili, da ne bi bilo dobro več kot eno uro izzivati sreče s trgovino in njenimi zaposlenimi. 
Počitek
Smo bili le preveč opazni. Tako smo avtodom prestavili nekoliko naprej, parkirali ob cesti in jo mahnili proti Arheološkemu muzeju dežele Baden-Württemberg. Sam sem še prej skočil pogledati Ren, z dekleti smo bili znova skupaj pred vhodom. In muzej je imel kaj pokazati. 
Izliv Rena
Začeli smo s prikazom arheoloških izkopavanj, nadaljevali pa z zgodovino dežele vse od prvih najdb predmetov izpred tisočih let do srednjega veka. Ravno preko teh predmetov iz številnih najdišč smo vstopali v domove davnih časov, spoznavali ljudi, ki so takrat živeli, njihovo orožje, okras, navade, način življenja. 
Med arheologi
Še posebej zanimiv je bil del, ki je prikazoval izkopavanja v latrini oziroma stranišču srednjeveške stavbe. Prikazano je bilo, kaj vse so tam notri našli, pojasnjeno, da to kaže na prehranjevalne navade takratnih ljudi. Kosti različnih živali, semena, žita, želodci ljudi izpred stoletij in tisto, kar so iz njih skozi črevesje spravili na prosto, je ležalo pred nami. 
Zgodnji srednji vek
Torej je arheologija tudi svinjska služba, smo se posmehnili. V najvišjem nadstropju je bila še razstava igrač Playmobil in njihovega videnja življenja v preteklosti, vse od koliščarjev naprej. Zanimivo. Sedaj je bil res že čas za naš odhod naprej, proti mestu, ki smo si ga izbrali za spanje. 
Latrina srednjega veka
Na poti proti Singnu pa smo naredili še en postanek, in sicer v kraju Hegne. Tam smo parkirali, skočil sem na kolo in odpeljal kar lepo število kilometrov ob zanimivi seriji škatlic. Vse dokler nisem dobil sporočila, da je večerja pripravljena. Po njej sva odšla z Majo še do bližnjega zaklada. 
Vesoljka?
Tam sva srečala geolovsko družino in s skupnimi močmi smo po sprehodu skozi kraj na koncu strli tudi ta oreh. Znočilo se je, treba je bilo naprej, odpeljali smo se do parkirišča za avtodome v Singnu, tam med številnimi drugimi parkirali in kmalu tudi zaspali. 
Playmobil in srednji vek

SINGEN, AFFENBERG SALEM – 13.7.2016 – Jutro me je spet ujelo na kolesu, vozil sem po gozdu na obrobju mesta, ime serije je bilo kar pravo. Gozdni sprehod. Težav z iskanjem ni bilo, kot bi mignil, sem se že vračal do avtodoma. Po zajtrku smo odšli proti gradu, ki kot se spodobi, kraljuje na vzpetini. 
Razstava o zgodovini gradu
Hoje ni bilo pretirano veliko, na srečo tudi nismo spregledali opozorila na uravnavi, da je vstopnice treba kupiti tukaj. Prav nič prijetno se verjetno ni vračati pol poti navzdol. Pogledali smo si razstavo o gradu in njegovi burni zgodovini, lastnikih. Figi v žepu Francozov. In posledicah za grad. 
Pokopališče
Se ustavili na grajskem pokopališču. Nato pa stopali proti vhodu. Grad je bil sredi priprav na velik koncertni dogodek, postavljali so tribune, dovažali klopi, dela so bila v polnem teku. Pa nas to ni motilo, sprehodili smo se naokoli, gledali, kje je nekoč kaj stalo, si poskušali predstavljati, kako je bil grad videti v času njegovega razcveta. 
Neosvojljiv
Pokukali v grajsko klet, ki je bila prav ogromna. In se nato vrnili pod dokaj jasno nebo. Vreme je bilo še kar dobro, lahko smo se razgledali po okolici. Oblaki pa so se gostili, to vsekakor ni bil najboljši obet za popoldansko dogajanje. Počasi smo stopali proti izhodu. 
Stolp
Grad je bil res mogočen, postavljen v več nivojih, neosvojljiv. In dejansko ga ni uspelo zavzeti nikomur. Da je danes v razvalinah pa je odgovorna omenjena figa. Ko so Francozi prikorakali v te kraje, je bilo odločeno, da se jim grad prepusti, če zagotovijo, da ga bodo ohranili. 
Grajska klet
Seveda so bile obljube nekaj, dejanja pa čisto nekaj drugega. Čez nekaj dni je grad odletel v zrak in takrat se je začel njegov zaton. To je tudi razlog, da je danes v razvalinah. Dekleta so se z gradu spustila proti avtodomu, sam pa sem še malo šaril po okolici. Pa ne predolgo, z Ajdo sva šla zaplavat na kopališče, ki je postavljeno na otoku reke Radolfzeller Aach. 
Spodnji del gradu
Tu ga je že pred stoletjem in več postavilo lokalno društvo za zdravo življenje s pomočjo vode, zraka in sonca. Razdeljeno je bilo na moški in ženski del, vmes pa je bila lesena planka. Ko se je ta med neurjem nekega leta podrla, je bilo veliko prerekanja ali jo znova postaviti ali ne. 
Kopališče
Na koncu so moralisti zmagali, planka je bila znova tam in ostala je do prihoda nacistov. Ti so jo podrli in postavili moderno kopališče, katerega posamezni deli so vidni še danes. Predvsem spomenik iz tistega leta je še pristen. In mehanizem za krepitev organizma velike nemške vojske. 
1936
Kajti voda je bila na deževen dan mrzla, da so ti okončine kar drevenele, ne glede na to ali si šel zaplavat ali se spustil po toboganu. Ajda je takoj pohitela v slačilnico in se hotela postaviti pod vroči tuš. Pa je presenečeno ugotovila, da je topla voda plačljiva. Kaj takšnega. 
Rešitev?
Malo sva se zmrdovala, hladna namreč ni bila zgolj voda, temveč tudi zrak. Ko sva se že oblačila, je Ajda namignila, da bi bila navdušena nad partijo šaha. Tistega velikega, takoj za vhodom. Ravno ko sva hotela postaviti figure, so prišli srednješolci, se nekoliko afnali, nato pa na najino srečo odšli. 
Deževni Affenberg
Sedaj sva bila midva na vrsti, partija se je razvnela. Nato pa smeh. Saj dejansko nihče od naju ni ugotovil, da je partija končana, zanimiv mat je bil za oba veliko presenečenje. Poslovila sva se od ledenih bazenov, odhitela do avtodoma, kjer je Maja že naredila kosilo. 
Mokra
Polnih želodcev smo se odpeljali v smeri Salma oziroma Affenberga, velike ograde z opicami, ki zaseda več kot 20 hektarov. Parkirali smo na prostoru za avtodome. Brezplačno, toda ponoči nezaželeno. Ni problema, tako ali tako smo hoteli dalje. Ob pogledu na štorklje na strehah tega zaselka smo se zgolj čudili, spominjale so nas na Prekmurje. 
Mladiček
Mimo blagajne smo šli do ribnika, kjer je plavalo veliko rib, proglasili smo jih za krape. Na vhodu v ogrado so preverili karte, nam dali nekaj osnovnih napotkov, ki jih še iz preteklosti dobro poznamo. Dobili smo polno pest pokovk in stopili na pot. Kako daš po eno pokovko na roko, da jo opica vzame, smo seveda dobro vedeli. 
Hvala ...
Nekatere so nas čakale že na prvem travniku, med njimi je bil tudi mladiček, ki se je oprijemal mame. Včasih je padel na tla, pa ga je skrbna roka hitro našla. Delili smo svoje pokovke in se pomikali po poti naokoli. Opice so sedele na ograji in se običajno delale nezainteresirane, pa vendarle hitro vzele ponujeno. 
Stik
Znova smo videli mladička, nismo vedeli, ali je isti. Pokovk nam je počasi zmanjkalo, po poti smo se vrnili toliko, da smo videli hranjenje in ob tem poslušali razlago. Smejali smo se mladim opicam, ena od njih se je odločila za velik konec lubenice. Ko je bilo hranjenje končano, smo odšli proti izhodu. 
Če ni pokovke je tudi mleko dobro
Mimo ribnika in ograde z damjaki smo se vračali na parkirišče. Odpeljali smo se do glavne ceste in z vožnjo nadaljevali v Salem. Tam smo parkirali pred dvorcem in si hoteli pogledati park. Pa se do njega da le skozi hiško s spominki, seveda z veljavno karto. Tako smo se na hitro odločili, da ostanemo tukaj in si gremo park pogledat naslednje jutro. 
Tri gracije
Zunaj se je stemnilo, po strehi je tudi nekoliko škrebljalo. Čas je bil za spanje. 

DVOREC SALEM, UNTERUHLDINGEN, AQUASTAAD – 14.7.2016 – Zjutraj deževalo ni več, luže so se počasi sušile, skočil sem na kolo in skozi Salem odpeljal do jezera, nato pa bicikliranje nadaljeval po vaseh severno. Ko sem prišibal nazaj, se je parkirišče polnilo, približeval se je čas odprtja dvorca. 
Vrt ob dvorcu
Zato smo po zajtrku odšli do vhoda, tam povprašali za internet, da si dekleti napolnita »baterije« in se znašli v parku, ki si ga je Živa tako želela videti. Sprehod med rožami, umetelnimi gredicami, iskanje prave poti v labirintu. Ravno pravi čas smo se izvili iz njega, da smo se pridružili skupini, ki je odhajala na voden ogled nekdanjega samostana. 
Osamljena
Ker smo tu pred časom že bili, smo slišali komaj kaj novega. Še vedno je precejšen del poslopij šola, v katero pošiljajo otroke iz vse Evrope, jezik poučevanja je seveda univerzalen, angleščina. Ob čemer smo vsi zavili z očmi, ko je vodička povedala višino šolnine. 
Park
Sama je ob tem kar malo otožno pristavila, da niti slučajno ne bi zmogla svojih otrok šolati tu. Samostanska cerkev, križni hodnik, nekaj zanimivosti o samostanu in času, ko so tu še živeli menihi. Sedaj je celoten kompleks v rokah dežele, saj ga nihče drug ni bil sposoben vzdrževati. 
Središče labirinta
Ko je bilo vodenja konec in smo se znova znašli pred parkom, smo po postanku v muzejski trgovini odšli na avtobusno postajo. Sklenili smo, da se do naslednjega cilja na svoji poti odpeljemo na ta način, med vožnjo proti Unteruhldingnu smo si obetali videti tudi kaj zanimivega ob poti. 
Samostanska cerkev
Krožno vožnjo smo začeli proti Affenbergu, od tam pa je avtobus peljal v smeri Bodenskega jezera. Izstopili smo čisto blizu mandrača in se napotili proti koliščarskemu naselju. Na podlagi najdb arheologov so v manjši laguni postavili rekonstrukcijo naselja izpred tisočletij. 
Križni hodnik
Po krajši multimedijski predstavi smo stopili na brv in odšli za vodičko do ene izmed koč. V njej je očitno živela nemška različica Brkatega Soma in Jezerske Rože. Vodička je bila videti precej zbegana, ni nam bilo jasno ali starejša gospa že počasi pozablja stvari ali pa si je zjutraj za pogum nalila kozarček preveč. 
Koliščarji
Še tega, kako se reče peči, ni vedela, sama sebi se je smejala. Mreže ribičev, primitivna črna kuhinja, stopili smo v življenje koliščarjev. Potem ko je vodička očitno obupala nad samo seboj in se po brvi odmajala nazaj do sprejemne stavbe, smo naselje naprej raziskovali sami. 
Brv
Nekaj pojasnil smo dobili na tablah ob poti. O takratnih podnebnih razmerah, načinu življenja, prehrani. Pokukali smo v nekatere koče, si skušali predstavljati, da življenje v njih še teče. Nato pa že stopali proti povsem drugim prebivalcem mesteca ob jezeru. Kačam, kuščarjem, vsemu, kar leze in bolj počasi gre. 
Notranjost kolibe
Hiša reptilov je bila točno to, smo kar vedeli, saj ni bil naš prvi obisk. Pitoni, udavi, bolj ali manj strupene, sikajoče in zvijajoče zverine. In kuščarji, ki so bili videti kot kakšni zmaji, samo še malo večji bi morali biti. Če bi še bruhali ogenj … Še dobro, da je bila med nami in njimi steklena stena. 
Svet Jezerske Rože
Pa je bila res? Naenkrat smo ob enem od akvarijev opazili zvito telo, izven kletke. Je plastično? Mrtvo in nekako nagačeno? Saj se premika! Eno od kač, menda nestrupeno, imajo očitno tako navajeno obiskovalcev, da prenaša dotike in božanje. Tudi dekleta so bila takoj pri njej, Ajda in Živa sta bili nad njo čisto navdušeni. 
Maskirna barva
Maja se je za dotik odločila šele po daljšem prigovarjanju. Sam sem ostal na varni razdalji fotografskega objektiva. Pogledali smo si še grozljive slike posledic ugrizov kač, nato pa stopili do avtobusne postaje. Kmalu smo bili znova na poti proti Salemu, od koder smo se odpeljali do velikega parkirišča pri jezeru. 
Zmaj
Skočil sem na kolo in se odpeljal do bližnjih zakladov. Pa se je moja pot kmalu končala. Ko sem kakšen kilometer in pol daleč brcal po makadamski poti navzgor, sem ob prestavljanju v lažjo prestavo začutil sunek, kolo je zavrlo. Kaj pa je to, sem se razjezil. Se je snela veriga? Še huje. 
Dvoglava?
Ko sem natančneje pogledal, sem videl, da se je odtrgal menjalnik, veriga je bila tik pred tem, da se strga, konec kolesarjenja na tem izletu. Presneto. Ni mi preostalo drugega, kot da grem peš nazaj do avtodoma, naša nova nepremičnina je dokončno pristala na nosilcu za kolesa. 
Božanje
Sem pa zato spremil Ajdo do jezera, kjer je lovila potrebne točke v igrici. Med tem, ko se je trudila z računalnikom, sem sam opazoval jezero. In začutil prve kaplje. Hitro sva se prestavila pod enega od slamnikov in tam vztrajala, dokler nama Maja ni prinesla dežnika. Ko je bila naloga uspešno zaključena, kosilo za nami, smo se odpeljali naprej. 
Pridi bližje ...
Naš cilj je bil Aquastaad, vodno mesto na robu Bodenskega jezera, v kraju Immenstaad. Vožnje ni bilo prav veliko, že smo zavijali proti cilju. Vendar smo ob vožnji proti kopališču ugotovili, da je spodnje parkirišče za avtodome prepovedano. Zatorej smo obrnili in se vrnili na tisto na robu kraja. 
Reptilienhaus
Plačali smo nekaj malega parkirnine, nato pa z Majo in Ajdo odšli pogledat, kaj nudijo. Uspelo nam je zaplavati v toplem notranjem bazenu. Sam sem odšel tudi na travnik, namenjen ležanju, pihalo je, dež preteklih dni je ozračje močno shladil. Pa tudi vodo. Ko sem zaplaval v Bodenskem jezeru, me je močno zmrazilo. 
Vinogradi nad jezerom
Ni mi preostalo drugega, kot da po nekaj zamahih obrnem, se vrnem na obalo in stečem pogret v notranjost. Še stuširali smo se, nato pa je bil zaradi zapiranja bazena potreben odhod. Pred premikom sem odšel na sprehod, našel nekaj bližnjih škatlic, nato pa smo peljali mimo Friedrichshafna in ugotavljali, da so vse trgovine, ki smo jih želeli obiskati, že zaprte. 
Bazen
Vožnjo smo nadaljevali proti Ravensburgu. Še pred mestom smo zavili proti kraju Gut Hügle, kjer smo naslednji dan nameravali napasti labirint na polju koruze. Parkirišče pri pokopališču v sosednjem kraju je bilo na zemljevidu prav mikavno, v živo se je pokazalo za še boljšega. 
Igrala ob obali jezera
Mir, parkiranje na travi, kot bi bil na počivališču za avtodome. Z Ajdo sva odšla na krajši večerni sprehod, z zadnjimi sledmi dneva sva se vrnila do avtodoma. 

DISCGOLF, RAVENSBURG, BAD WURZACH – 15.7.2016 – Zjutraj sem se seveda peš, s kolesom tako ni bilo nič, odpravil na pohod do Metelisweiherja, zanimivega jezerca, okoli katerega pelje nekaj poti. Čisto pravi kraj za začetek dneva, malo, da razbistri duha. Ko sem prišel nazaj, je sledil premik do kmetije malo pred krajem Gornhofen. 
Discgolf
Tam so ob preblisku, kako privabiti turiste, sklenili, da poleg nasadov češenj za ta namen posadijo koruzo in v njo vrežejo pravi labirint. Žal pa smo ob prihodu dobili pojasnilo, da z iskanjem prave poti ne bo nič, saj je koruza enostavno še prenizka. Malo razočarani smo vseeno pograbili drugo možnost, vzeli frizbije in se napotili na discgolf. 
Zadetek?
Zadeva je dokaj podobna golfu, imaš začetno točko, od koder začneš z meti, in seveda končno, ki je nekoliko posebna s krožnikom in mrežo. Nam je šlo seveda, kot je pri teh stvareh običajno, iz meta v met boljše, še vedno pa je na razgibanem terenu včasih naš NLP odneslo v gozd, proti bližnjemu potoku ali pa, kar je bilo najhuje, se je postavil v položaj kolesa in odpeljal po pobočju daleč navzdol. 
Izpod češnje
Seveda je bilo nekaj smeha, nekaj jeze, kakšen vzdih razočaranja in sem ter tja tudi navdušenja ob posebej dobrem metu. Sam sem med igranjem, ko smo se približali nasadu, narabutal še češnjo ali dve, nato pa smo z igro zaključili. Nikogar ni pretirano navdušila, verjetno bi za užitek potrebovali še nekaj vaje. 
Gut Hügle
Toda za danes smo že imeli nove načrte, zato smo frizbije pobrali iz zadnjega »gola«, jih vrnili v restavracijo in se odpeljali v smeri Ravensburga. Skozi mesto smo se z ovinkom ali dvema prebili do velikega parkirišča pri ledeni dvorani. Bilo je kar polno, pa vseeno smo brez težav dobili prosto mesto. 
Blaseturm
Očitno se pozna, da je brezplačno, tudi Nemci so varčni kot se zagre. Malo smo pretegnili noge proti centru mesta, kjer je bila seveda takoj največja atrakcija brezplačen dostop do svetovnega spleta. Ajda je spet nabirala točke, upajoč na figurico pri priljubljeni računalniški igrici, nato pa smo le stopili do enega od mestnih stolpov, po imenu Blaseturm. 
Mestne ulice iz ptičje perspektive
Po stopnicah smo se začeli vzpenjati na razgledno ploščad. Z vrha se nam je odprl lep pogled na mesto in okolico. Čeprav je bilo oblačno, vidljivost ni bila tako zelo slaba. Pod nami so se premikale mravljice, sem in tja je po mestnih ulicah pripeljal dostavni tovornjak. Dvakrat ali trikrat smo šli naokoli, nato pa imeli višine zadosti. 
Nad mestnimi strehami
Znova smo se spuščali na mestni tlak. Z Ajdo sva pogledala še v knjižnico, kjer pa mi ni uspelo najti želene knjige. Naslednja postaja je bil muzej Ravensburger. Istoimenska tovarna iger za otroke in odrasle se je namreč odločila, da sredi mesta, kateremu dolguje ime, postavi razstavo svojih iger in knjig. 
Ravensburger - tako se je začelo
Vse od začetkov pred stoletjem in več, do današnjih dni. Prve igre, za nas danes precej enostavne, so se umikale vedno novejšim. Napredek, kot pri vsem. Sodobne, ki še danes prihajajo s tekočih trakov, je bilo možno v muzeju tudi vzeti in odigrati partijo ali dve. 
Labirint
Nekatere so nas kar navdušile, z veseljem smo se vsi skupaj vključili v zabavni dvoboj ob postavljanju labirinta. Pred skladovnico škatel z raznimi igrami pa smo seveda obstali odprtih ust. Ko bi jih le imeli, in ob njih še neskončno časa, smo zavzdihnili. Dekleti sta prerisovali oblike z modelčkov, nato pohiteli skozi razstavo knjig in se vrnili k igram. 
Hitre roke
Teh seveda ni nikoli zadosti. Sam sem si zaželel drugačne igre, odpravil sem se na obrobje mesta in po krogu nad njim pri kipu Saalu in Werri obrnil nazaj. Še postanek pri mestnem pokopališču, nato pa smo se znova srečali. Vrnili smo se proti avtodomu, naredili kosilo, po njem ustavili pri lokalnem Lidlu in našo pot nadaljevali v smeri Bad Wurzacha. 
Iger brez meja
Sedaj smo že brez težav našli pot do term, ugotovili, da na parkirišču za avtomobile nismo zaželeni, zato smo se znova prestavili pred Kurhaus in jo mahnili do bazenov Vitalium. Tokrat smo kopalke imeli s seboj. Žetonov za masažni stol nam niso dali, glede na občutke ob prejšnjem obisku zanje tudi nismo prosili. 
Ustvarjanje
Z Majo sva se podala v savne, tam švicala in s tem menda razstrupljala telo, se udeležila nekaj vodenih savnanj, ki so bila kar prijetna, pa tudi pretirane gneče ni bilo. Nato pa se znova pridružila dekletoma na bazenih. Čas je kar hitro mineval in že je bilo treba opustiti prijetne termalne užitke. 
Knjiga o gorah
Avtodom smo zaustavili še na oskrbni postaji pri počivališču za avtodome, nato pa odpeljali proti Bad Waldseeju. Tam me je navigacija malo prinesla naokoli. Ko smo peljali proti počivališču pred salonom počitniških vozil Hymer, mi je namreč kazala nadaljevanje poti, pred nami pa zapora ceste, prometna nesreča, motorist na tleh. 
Saale in Werra
Obrnili smo, peljali nazaj, naredili krog in po pogledu na zemljevid ugotovili, da smo dejansko že bili na pravem mestu. Prav tam, kjer smo v bližini nesreče obračali. Vrnili smo se na sedaj že znano mesto, na prostem mestu parkirali in se kaj kmalu zazibali v spanje. 
Vitalium

ERWIN HYMER MUZEJ, ÖCHSLE-BAHN, BAD WALDSEE – 16.7.2016 – Jutro, v bližini zanimiva traila z več škatlicami, sam pa brez kolesa. No, če ne gre drugače, je treba peš. Ali v lahnem drncu. Sam sem združil obe tehniki in se podal v gozdove nad krajem. Mi je šlo kar dobro in seveda sem vztrajal do konca. Tistih, ki me poznajo, to ne bi prav nič presenetilo. 
Erwin Hymer muzej
Pot po stezah je bila včasih boljša, drugič slabša, vsaj na enem odseku sem bil kar hvaležen, da ob sebi ne porivam še dvokolesnika. Ko so bile vse najdbe za menoj, sem se napotil nazaj proti Bad Waldseeju. Kolovoz se je prelevil v asfaltno cesto, šel sem mimo golf igrišča in med tem, ko so jutranje ptice ravno udarjale prve žogice, švical ob vedno bolj toplem dnevu. 
Prva nemška prikolica
Dekleta so me čakala, sledil je krajši premik. Erwin Hymer muzej predstavlja znamko Hymer in zgodovino drugih počitniških vozil, ki izvirajo iz nemškega področja. Gre za izdelovalce počitniških prikolic in avtodomov, kar nekaj jih je prav Hymerju že uspelo združiti pod svojo streho. 
Oldtimerja
Seveda je bila nam, zadnjih deset let navdušenim pripadnikom takšnega, nekoliko ciganskega načina življenja in predvsem preživljanja prostega časa, takšna predstavitev v užitek. Najprej smo stopili do prve prikolice, ki je bila v Nemčiji sploh narejena. Leta 1931 jo je izdelal Arist Dethleffs in jo lep čas uporabljal skupaj s svojo ženo. 
Karavana
Potem pa jo je pohrustal čas, tako, da je sedaj možno videti njeno kopijo iz sedemdesetih let. Šli smo mimo številnih samogradenj navdušencev in nato tudi vedno več serijskih modelov. Čeprav stari že skoraj sto let, so bili nekateri videti presenetljivo sodobni, drugi so bolj spominjali na neznane leteče predmete iz kakšne futuristične serije tistega časa. 
NLP?
Prikolice so bile zapete seveda za oldtimerje, kot se spodobi. Stopali smo mimo prvih avtodomov, pa seveda vzhodnonemških modelov, od katerih je bil najboljši nedvomno trabant s šotorom na strehi. Videti je bilo torej dosti, toda kaj, ko se nam je na koncu že zdelo, da se vse skupaj precej ponavlja. 
Avtodom s teraso
Zato smo se iz prvega nadstropja znova spustili v pritličje in jo mimo slike ustanovitelja te znamke mahnili do avtodoma. Našega. Sledil je premik nazaj na parkirišče pred salonom, kjer smo si seveda pogledali še sedanjost. Novejši avtodomi so bili sicer lepi, toda vedno je strogo Majino oko našlo kaj, kar ji ni bilo najbolj po godu. 
Vzhodna klasika
Meni predvsem ni dišala cena, saj se je pri večini modelov zelo hitro bližala šestmestni številki. Tako smo si raje pogledali nekaj modelov Carado, ki so cenejši, pa zato nič manj uporabni, se sprehodili po Moverini trgovini s počitniškim priborom in pokukali v outlet. Nato pa odpeljali iz kraja Bad Waldsee in nos našega avta in doma usmerjali proti kraju Warthausen nad Biberachom. 
Sodobnost
Tam smo parkirali na mestu, označenem za avtodome in prikolice v bližini železniške postaje, Maja je začela s pripravo kosila. Sam sem šel preveriti, kdaj vozi stari parni vlak, Öchsle Bahn, in ob tem dočakal prihod puhajoče pošasti in navdušenih potnikov. Potem ko sem se ustavil v bližnji trgovini in smo pojedli tudi kosilo, smo že čakali, da starinska železnica navduši tudi nas. 
Öchsle Bahn
Ko se je bilo možno vkrcati, smo zavzeli mesta povsem na koncu vlaka in ob tem opazovali veliko skupino upokojencev, ki se je na srečo večinoma porazdelila po preostalih vagonih. Le nekaj jih je prišlo do nas, ena je sedla poleg deklet in jih začela prijazno ogovarjati. Ko sta jo vprašali, če zna tudi angleško, pa se je le nasmehnila. 
V našem vagonu
Komunikacija očitno ni bila mogoča. Lokomotiva je zapiskala, pokadilo se je, streslo in odpeljali smo se. Mimo nas so bežali travniki, polja, gozdovi. Peljali smo do Äpfingena, tam zavili proti jugu in mimo Maselheima so nas tiri peljali do kraja Ochsenhausen. Nekoliko daljši postanek sem izkoristil za skok do bližnje škatlice. 
Po žetvi
Opazovali smo tudi dogajanje na postaji, kjer so stale gospe v starinskih oblačilih, na vrveh so se sušile gate, ki so na usta izvabile nasmeh. Glasba je še kar igrala, ko je vlak spet zapiskal in odpeljali smo se po isti poti nazaj. Sedaj je bila lokomotiva pred nami, bili smo prvi vagon. 
Vozi me vlak v daljave
Opazovali smo strojevodjo in kurjača ter sočustvovali s sprevodnikom, ki je pred vsakim nekoliko večjim prehodom ob predirnih piskih lokomotive skočil z vlaka, tekel do ceste, sredi nje razširil roke in tako zaustavil morebitni promet. Nato pa nas zopet v teku lovil.
Ochsenhausen in dolge gate
Ko je vlak prisopihal nazaj na postajo, smo se mimo upokojencev, ki so bili videti, kot da bodo do nekaj deset metrov oddaljenega avtobusa izpustili dušo, prebili do našega štirikolesnika in odpeljali v smeri Bad Waldseeja. Tam smo že nekoliko pregreti, ob iskanju parkirišča in nerganju zaradi nekaj hoje, seveda hitro povzročili iskrenje. 
Äpfingen
Kot bi se ne poznali, smo se napotili do term in odšli na triurno razvajanje. Razni brbotalčki, bazeni, napeta akcija v knjižni uspešnici. Čas je mineval kot za stavo, še malo smo se namočili, nato pa je bil že čas, da se vrnemo do avtodoma. Z Ajdo sva odšla še do centra kraja, tam je lovila še zadnje potrebne točke svoje igre. 
Terme Bad Waldsee
Nato pa smo se prestavili na že znano mesto, ki so nam ga prijazno pripravili nasledniki Erwina Hymerja in kmalu zaspali. 

BAD SAULGAU – 17.7.2016 – Zjutraj sem bil spet prvi pokonci, sprehodil sem se še enkrat do centra Bad Waldseeja, nato pa priganjal dekleta k vstajanju. Odpeljali smo se proti kraju Bad Saulgau, navigirali do term, kjer sem po navodilu gospe na recepciji parkiral na mestih za avtobuse. 
Bad Saulgau
Ker nismo nameravali ostati čez noč, smo s tem za razliko od sosedov na počivališču prihranili nekaj evrov. Dekleta so po zajtrku odšla na bazene, sam pa proti bližnjemu gozdu, kjer sem seveda znova peš lovil škatlice. Sem bil kar uspešen, hoje je bilo tudi nekaj, tako, da sem se počutil prav odlično, ko sem prikorakal nazaj. 
Kamen in les
Našel sem še nekaj zanimivih informativnih tabel na poti termalnih izvirov, zaokrožil po okolici term, se vzpel tudi na nov razgledni stolp in od tam užival v razgledu na Bad Saulgau in okolico, nato pa pograbil kopalke in brisačo v avtodomu ter jo mahnil za dekleti na bazen. 
Park pred termami
Našel sem jih na zunanjem delu, na travi, delno v senci in blizu velikega zunanjega bazena. Z zanimanjem smo skupaj opazovali upokojence v vodi, ki so po protokolu, ki nam je bil znan že iz Heviza, vsako minuto ali nekaj takšnega, na zvočni znak, zamenjali svoj položaj ob šobah. 
Skulptura
Midva z Majo sva seveda na vsake toliko časa izginila v savne, ki si jih plačal posebej in so bile pregrešno drage. Evro na osebo. Hja, kaj se more, socialna cena. Imeli smo cel dan zase, prestavljali smo ležalnike in iskali senco, se namakali v vodi, uživali v divjih pustolovščinah svojih knjižnih junakov in tako znova in spet. 
Ob gongu naprej!
Ko smo končno imeli savn zadosti, bazenov ravno tako, čas zapiranja pa se je vztrajno približeval, smo se odpravili proti izhodu. S parkirišča smo odpeljali skoraj ob sončnem zahodu, Maja je hotel še slikati vodomet in za njim rdečo kroglo, toda kaj, ko so ga pedantni Nemci malo pred deveto gladko izklopili. 
Zahajajoče sonce in izklopljeni vodomet
Tako smo na sliko dobili zgolj sonce, vode pa bolj malo. A nič zato. Peljali smo v smeri Ochenhausna, zaradi zaprtih cest lovili obvoze in na koncu srečno pripeljali do parkirišča pod samostanom. Na njem ni bilo nikogar, čisto sami smo parkirali nad mestecem, gledali lučke in po krajšem sprehodu, ki sva ga naredila z Majo, že iskali pot do postelje. 
Luna

POT DOMOV – 18.7.2016 – Zjutraj sem bil na sprehodu sam. Hitro sem zakrožil po delu Ochsenhausna, ki nam je bil najbližji, mimo samostana sem se spustil na spodnji trg in čez potoček znova prišel na pot, ki me je popeljala do avtodoma. Odpeljali smo se v smeri Memmingena, od tam pa nadaljevali z vožnjo proti Münchnu, Salzburgu in domu. 
Samostan Ochsenhausen
Zastojev na srečo ni bilo, škatlic, zaradi katerih bi se ustavljali v tem delu tudi ne več. In res bi šlo gladko, če se ne bi ustavilo le nekaj kilometrov pred Beljakom. Dela na drugi strani hriba, stati v predoru se ne sme, torej smo obtičali. Najprej smo čakali le nekaj minut, po daljšem premiku pa kar približno pol ure. 
Zastoj pred Beljakom
Končno se je cesta sprostila, z vožnjo smo nadaljevali v smeri Celovca, tam zavili do Ikeje, nakupili nekaj potrebnih in še več nepotrebnih stvari, pomalicali in nato čez ovinke mejnega prehoda Ljubelj peljali nazaj proti domu. Naša pot se je zaključila, ostali so zgolj spomini, kot vino iz dneva v dan bolj žlahtni.
Zaključek