ponedeljek, 30. november 2009

Najine spomine sva delila...

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. 
Sv. Miklavž nad Mestnim parkom
Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda. Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. 
Savinja in Celjski grad
Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam. Hoteli smo parkirati na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku. 
Smerokazov je dovolj
Pa so v nedeljo dopoldan vsa prosta mesta zasedli avtomobili, vmes pa so se zgužvali tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo. 
Jesen
Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra, prav sredi Celja. Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. 
Srčna pot
Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih so pojasnilne table. Mi smo jo mahnili po srčni poti. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse... Malo globlje smo zadihali, čeprav pot ni bila prestrma, med jesenskim drevjem so se odpirali prvi razgledi. 
Najina klopca
Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti smo sledili tablici za sv. Miklavža, stopili na asfalt, se malo spustili, pa ponovno vzpeli. Nismo se pustili zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. 
Sv. Miklavž
Pred zadnjo hišo pod cerkvijo smo zavili na makadam, ki nas je pripeljal prav do sv. Miklavža. Cerkvice seveda. Tisti pravi, z darili, je še čakal na svoj čas. Odprli so se prvi razgledi, čas je bil za počitek. Do razgledišča je bilo treba navzdol, pa kmalu spet navzgor in okoli hriba. 
Celje
Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov. Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča smo se vrnili do cerkve in tolkli isti asfalt do Srčne poti. 
Miklavška gora
Sledili smo cesti, odcepov nismo ubirali, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. 
Srečanje
Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala. Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke. Ali gremo ali ne, je pač... 
Na Anskem vrhu
Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku. Pot nas je pripeljala do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je... In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste. Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol. 
Nekoč...
Cesto smo prekoračili in se ob Savinji vračali do mostu. Šli smo čezenj in našli pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta je seveda najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov… 
Mestne ulice
(Celje-Mestni park-Sv. Miklavž-Anski vrh)

nedelja, 08. november 2009

Hum

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. 
Jesen
Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila. Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim. 
Skrivnost
Hum je vršiček nad Laškim, ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirala sva pri zdravilišču in se čez most zavihtela v mesto. Ulice so naju vodile bolj proti levi, cerkev je bila kažipot. 
Laško in Hum
Mimo nje sva stopila do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to. Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice so naju dvignile nad mestne hiše in odložile na Poti na grad. Sledila sva ji, dokler nisva pred zadnjimi hišami zavila v breg in se povzpela do parkirišča pred gradom. Stari časi, spomini, minevanje… 
Je resnično ali le sen?
Šla sva naprej navzgor, srci sta bili kot eno, na razpotju nisva prav dolgo pomišljala. Obe stezi peljata navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, malo višje pripeljeta znova skupaj. Vzpenjala sva se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž. 
Pridiga
Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo dovolj pozorni in preberemo pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna. 
Stena nad Divjim Farovžem
Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nezanesljivemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč. 
Križ
Šla sva mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, ne sodijo. Na vrh še toliko manj. Ta je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli. A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. 
Črni lovec?
Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli. Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. 
Središče
Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč... Navzdol sva šla po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan. Na razcepu se nisva pustila zapeljati znani poti. 
Ko se pogled ujame v belo vato
Blaževa skala se namreč sliši zanimivo. Obet razgledišča naju je popeljal do klopce, kjer sva bila znova na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in nedvomno zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol. 
Thermana vabi
Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni... Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet. 
Blaževa skala
Spustila sva se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji sva zavila desno in čez most za pešce preskočila Savinjo, staro znanko. Napori so bili mimo, čakalo naju je celodnevno namakanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne... 
Most do užitkov
(Laško-Hum)