sreda, 26. december 2018

Rovnik

Lep sončen dan, nepričakovani čas, opazovani izziv. Dvoje generacij v iskanju skritih poti. Pred časom sem na neizraziti, komaj kaj razgledni vršiček nad Besnico že rinil. Pa vendarle je bil ta pohod nekaj posebnega. Sredi praznikov, ko bi komaj vedel, da smo že globoko zakorakali v zimski čas. 
Nad Besnico
Bolj se zdi, da jesen še maha s svojim repom, belina pa je zgolj nek daljni obet. Ki mogoče pride, ali pa tudi ne. Vremenski šlogarji bi zanesljivo lahko odgovorili na to vprašanje. Vsi pametni raje počakajo in nato sami vidijo. Kajti pride kar je prav, nič se ne da prehiteti, prav veliko spremeniti. 
Domači kraji
Jesenske barve, nežne meglice, prvi koraki, vdihi, ki postajajo hitrejši, globlji, utripi. Tistega srca, ki bije za nov dan. Znani hribi na obzorju, domači kraji pod njimi. Poti, ki hitijo vsaka na svojo stran. Uberem pravo, vsaj zame, že prej zamišljeno. Generaciji pokažem, kje bo treba nadaljevati. Saj ne bo hudega, jasno vidne sledi številnih predhodnikov lahko pripeljejo … zgolj prav. 
Skalnati greben
Čudim se, ko malo po poti, malo po svoje prispem na prepih, se nato, po kamnitem grebenu, zanimivih skalnih oblikah, tam na vrhu zavem, da je prišla prav tja, kamor bi ne smela. Kot bi mi sledila, čeprav je njena pot zavijala povsem drugam. Pa nič zato. Saj so noge krepke, korak trden. In res je. Čudne in zavite so poti življenja. 
Gozd
Običajno te vendarle pripeljejo prav tja, kamor niti nisi mislil. Kamor bi sicer nikoli ne šel. Torej točno tja, kjer je prav, da si. Dekle na vrhu se je grelo na klopi, prijazno smo se pozdravili. Kratek postanek. Zgolj toliko, da se je srce umirilo, sonce spustilo nizko. Navzdol sva jo mahala po poti. 
Proti deželi sanj
Preproga iz suhega listja je šelestela, zadnji sončni žarki so se prevalili preko grebena, nežno pobožali, nato pa odšli počasi proti vesoljski deželi sanj. Prav tja, kamor sva odhajala, čisto počasi, nekoliko neodločno, tudi midva.

ponedeljek, 24. december 2018

Spet na Povni peči

Dan pred prazniki. Tema se še ni poslovila, mraz je vladal pod gorami, nočno vznemirjenje je bilo že pozabljeno. Tišina me je objela, pospremila na samotno pot. Luči nekdanjega mejnega prehoda so ostale daleč spodaj. Posamezni avtomobili, ki so tako zgodaj hiteli bogsigavedi kam, so izginili v luknjo pod goro. 
Stari Ljubelj
Hrup je zamrl, znova je vladal naokoli mir. Koraki so se dvigali proti rdeči lučki, kapelici malo nad ovinkom. Na njem še ni bilo snega, nekoliko višje je poledenela belina zahtevala previdnost. Misli so begale, se kot vedno prepletale, tkale neke svoje zgodbe. Hitele v daljavo, tja dol, proti dolini. Kjer so ljudje, ki jih imam rad. 
Smrekica
Koča je spala, škripanje pod nogami. Koraki predhodnikov, zarezani v belino, so jasno kazali pot. Stopal sem z njimi v korak. Prižgal lučko, sled svetlobe je plesala po drevesih pred menoj, risala sence. Gozd je bil, kot bi ga potegnil iz pravljice, čipke na skrivenčenih vejah, res nenavaden, čudovit okras. 
Zmrznjena klop
Visoke bukve, med njimi speljana stezica, sledeča grebenu. Vse do pod navpične stene. Strma pobočja so izginjala v temi. Previdnost. Znani razcep, le še nekaj previdnih korakov do najvišje točke. Povna peč. Veter je nosil zimo preko grebena, hlad je stiskal s svojo jekleno roko. Nisem dolgo stal, videlo se tako ali tako ni nič. 
Čipke
Zgolj do smrekice, ki stoji prav na robu. Lepša kot vsak umeten približek v toplih dnevnih sobah stanovanj, hiš. Do dneva je bilo še predaleč. Usmeril sem korak navzdol, previdno, kot je treba in je prav. Se spuščal, zatopljen v misli, proti koči. Ki je bila še vedno tiha, mrzla, prazna. 
Ljudje, ki jih imam rad ...
Nadaljeval proti sedanjemu mejnemu prehodu. Nekje daleč, za gorami, se je počasi pojavil obet svetlobe. Nov dan se je rojeval. Z veseljem sem ga pričakoval. Saj vendarle ne more prinesti prav nič slabega. Se mi je smejalo. Res je. Prazniki so pred vrati.

nedelja, 02. december 2018

Grdoselski potok

Včasih ni nič narobe, če pogledamo čez planke. Pa ni treba prav daleč. Že dober streljaj od domače meje, tam na sredi Istrskega polotoka, bomo našli pravi zaklad. Naravno čudo, ki je … lepo? Nekaterim se očitno ni zdelo tako. 
Grdo selo
Grdo selo je posodilo ime potoku, ki na svoji poti pada preko skalnih pregrad, poraščenih z mahom, se vrtinči v kamnitih loncih in nas pušča odprtih ust. S prijateljema smo parkirali na lepem parkirišču grde vasi in se napotili proti prvemu slapu, pod mostom. To je bilo izhodišče, kateremu smo sledili po soteski mimo izvira Malenice do slapov, ki preko sadrastih pragov padajo v globino. 
Slap pod mostom
Mesto, ki kar zahteva postanek in čas za meditacijo. Nadaljevanje je bilo precej bolj divje, seveda, saj hodimo vendarle po pravem pragozdu. Je zato kaj čudnega, da je včasih nad dolino kraljeval Zelengrad? Mimo njegovih ostankov nas je drseča steza popeljala do potoka, kjer so nas presenetili slapovi, slapiči in lonci, ki jih je v skalo izdolbla voda. 
Slap pri loncih
Ko smo prišli do sotočja dveh potokov, se je bilo treba odločiti kam naprej. Najprej smo zavili do Trolov, nekdo je tako poimenoval drevesa ob ostankih zidu. Še eno skrivnostno mesto na naši poti. Pomahali smo novim, še kako živim znancem, nato pa po vrnitvi do sotočja nadaljevali proti manjši, toda zanimivi pečini. 
Pomoč
Nadaljevanje ob potoku je bilo videti povsem preraščeno s trnja polnim rastjem, zato smo raje prečkali potok in se naravnost navzgor vzpeli do ceste. To smo zapustili prav tam, kjer kolovoz pripelje do dveh slapičev in izvira v kraški jami. Še eno meditacijsko mesto, kar poslušal bi žuborenje vode, ki je preko majhnih stopenj skakala navzdol, vesela dnevne svetlobe. 
Kraški izvir
Toda hoteli smo več. Veliki slap Butonige je bil novi zaklad na naši poti. Ko smo na desni strani ceste zagledali debelo zeleno vrv, ki preprečuje neprevidnim padec v globino, je bilo le še nekaj korakov do stezice. Pripeljala nas je k vznožju stene, čez njo je padala voda v prostem loku v globino. 
Veliki slap Butonige
Toda saj ima ta slap vendarle še manjšega brata. Odločili smo se, da do njega nadaljujemo kar pod steno in spodmoli. Pot ni bila težka, čudenja nenavadnim geološkim posebnostim pa je bilo kar nekaj. Naša pustolovščina se je zaključevala, preskočili smo še potok, ki napaja mali slap in nadaljevali po markirani poti proti izhodišču. 
Mali slap
Da je bilo lepo, smo se strinjali vsi. Le kar preveč smo hiteli. Bo treba priti znova, posedeti ob vodi, namočiti noge, poslušati šumenje in končno izkoristiti dan v polnosti. Toda saj nas je čakalo še nekaj. Postanek ob vračanju proti hitri cesti je bil nujen. Zarečki krov je res vreden obiska. Pa srečno!
Zarečki krov