Je bilo popoldne. Lepo in celo nekaj modrega neba se je kazalo. Greva plezat, je vprašala? Kot že nekajkrat v zadnjih dneh. Seveda nisem več mogel reči ne. Toda popoldne je kratko, začel sem nekoliko priganjati. Da le ne bova prepozna. Zagrabil sem opremo, jo stlačil v nahrbtnik in določil smer.
Kamnitnik. Seveda je bila za. Toda samo ona. Prvič bo stala tam spodaj. Kako bo šlo, sem se spraševal. Pa so prijatelji obetali prihod. Bodo pomagali. Seveda. Stala sva pod steno. Konglomerat je budil spomine na čase, ko sva sem mimo stražarja prihajala s prijateljem. Poskušala sva se v lahkih smereh, težje prepuščala prihodnosti. Ki nikoli ni prišla.
Stražarnica sedaj sameva, pod steno pa prihajam z otroki. In mojo boljšo polovico. To so lepi dnevi, vedno me razveselijo in mi dajo upanje. Na jutri. In vem, da bo tako še dolgo. Dokler ne odidem. Nedvomno prej kot stena, čeprav se zdi tako lomljiva in še kaže rane mladega odloma.
Stojiva spodaj, sledim začrtani smeri, se vzpenjam, vedno višje. Prijatelj spodaj daje nasvete, kaže, kako je treba. Gleda, poskuša, uči se. Brez težav me spusti na tla, sedaj je ona na vrsti. Potem se prestaviva na drugo mesto, smeri so znane, ne vidiva jih prvič, roka boža poznano skalo, sega po oprimkih, telo se dviguje, rob stene je vedno bližje.
Nisva sama, prijatelji so z nama. Pogledamo steno, dogovarjamo se glede podrobnosti, čez dober teden bo šlo zares. Nekateri bodo prvič začutili zračnost vertikale, tisto vez, ki jo daje vrv plezalcema. Midva imava zadosti, mrači se že počasi, za danes bo dovolj.
Pospraviva opremo, se še zadnjič ozreva na steno, kmalu bo spet treba priti. Nove smeri vabijo, meje, ki jih bova premikala vedno višje. Oba komaj čakava, zatopljena v svoje misli, ko se po slovesu od prijateljev odpeljeva novim dogodivščinam naproti.
 |
| Sem ti rekla, da si vzel premajhne :-) |
 |
| Kefir |
 |
| Pred spustom |
 |
| Ovčka |
 |
| Na vrhu |
 |
| Kamnitnik |
Ni komentarjev:
Objavite komentar