nedelja, 29. januar 2012

V hribih se dela dan

Videlo se ni nič. Lučke, ki so nam brlele na čelu, niso predrle gostega mraza. Ta se je utelesil v belih koprenah, ki jih je veter preganjal čez sedlo. Najraje bi pobegnili nazaj v toplo zavetje. Toda tega bi ne znali razložiti. Predvsem pa ne odpustiti. Sebi. Zato smo se potopili v noč.
Dan se budi
Smuči so sledile nekim spominom, globoko dihanje je prineslo toploto. Dvigovali smo se nekam v nebo, pripeti na tanko plast snega, nad nami nič, pod nami nič. Spraševali smo se, nekje v nas se je budil dvom. Le sledi preteklih dni so dajale vedeti, da bo prav. Strmina je jemala dih, reka gibajočega zraka na Grebencu nas je stresla.
Pod vrhom
Koraki so postali težki, previdni. Vrtoglavo globino smo samo slutili. Še bolje tako. Snežena pobočja pred nami so iz privida postala resničnost. Tam nekje daleč, za visokimi špicami, se je obetalo upanje. Moreče negotovosti ni bilo več, postali smo prešerni. Velika sestra levo, manjša desno. Stvar odločitve. Jasno. In odločili smo se. Prav.
Pogledi
Naša pot se je iztekala, višje se kmalu ni dalo več. Postali smo, se nasmejali. Prsa nam je polnilo navdušenje. Oči pa kar niso vedele, kam pogledati. Toliko vsega. Skoraj preveč. Ujeli smo trenutek, dva, nekje v sebi zavriskali, nato pa že počasi previdno zarezali svojo sled. Vsak je sledil v sebi zarisani črti, doživljal prostrano belino ne neki svoj način.
Velika sestra
Ko se je za gorami počasi pobliskalo, smo počakali. Noč je bila dokončno premagana, svetloba je prodrla v vse kotičke naše duše. Še nekaj zavojev. Drsenje. Koraki. Samota. Megle so nas znova objele. Niso nam vzele dobre volje. Uživali smo v zavojih. Šele daleč spodaj smo srečali naslednike. Zadihani nas skoraj niso opazili. 
Megleno
Dogodivščina se je iztekala. Zadnji zavoji. Kar smejalo se nam je. Hlad in veter na sedlu nas nista več motila. Sedli smo v zavetje in se odpeljali navzdol. Tja, kjer se niti še niso dobro zavedli, da se je v hribih že rodil...nov dan.    
Slovo



(Vršič - Mala Mojstrovka)

nedelja, 15. januar 2012

Neko jutro v Karavankah

Tišina. Niti veter ne poboža vej, sneg še ne škripa pod nogami. Luč je ugasnila, na pot bo treba. Prvi koraki so vedno trdi, okorni. Kot bi telo ne bilo vajeno, noge ne hotele. 
Noč
Čez belo planjavo se sliši podrsavajoče korake. Življenje je blizu. A poskrito za bližnjim deblom, pod vejo. Lučki tu doli. Miljarde njih nekje zgoraj. Pripete na nebo. Dvom poudari gubo na čelu. Ima smisel? Je to napaka? Trma vztraja. Vleče dalje. 
Vrh
Skozi gozd, kolovoz postane strm. Pred tednom je luna dajala svečavo. Danes se sramežljivo skriva nekje za obzorjem. Pa nič hudega. Nad visoko planino se začne svitati. Vsak dan novo rojstvo. Tam nekje, neskončno daleč, se sprva opazi rahla sled nečesa. Nedoločljivega. Počasi, počasi, pordi. 
Jutro
Kot sramežljiva lička, vedno bolj gori. Dokler ne švigne izza hriba prvi žarek. V gorah se dela dan. Počasi se sonce za obzorjem pretegne in midva se pretegneva z njim. Še pred trenutki samotna in čudno tuja pokrajina se povsem spremeni. Pridih domačnosti. Znanega. Bližnjega. 
Pričakovanje
Sneg škripa pod smučmi, metri se iztekajo. Loveč trenutke minljivosti v neko nevidno mrežo večnosti sem zaostal. Na vrhu znana roka maha. Še malo. Pa ni, da bi hitel. Počasi stopam, zadnji metri. Rdeča pomaranča se že kotali čez nebesni svod. Lep dan bo. To ni težko začutiti.
Pogled
Pomežik, toplota se razlije po žilah. Razigrani veter, ki prepišno potegne nekam proti tuji strani. Prvi zavoji. Iskanje prehodov. Različne podlage. Vriskanje. Tudi padci nekako spadajo zraven. Kaj ne bi, na usta prinesejo zgolj razigrani smeh. Gamsi iščejo mir. Nisva ga hotela skaliti. 
Ožarjena
Pogled nazaj pokaže srečo. Dobro sva jo odnesla. Včasih se zima zavrti v divji polki in debeli kosmi se vrtinčijo okoli nje. Drugič utrujeno posedi na suhi travi, še njena sapa nima moči. Tako je. Včasih. Drugič drugače.
Smeh
Še nekaj poti. In zadnji zavoji, krpe so dovolj za dober prehod. Jutro je ostalo zadaj. Dan pa se šele rojeva. 
Planina



(Cesta pod Hruško planino - Hruški vrh)