V smeri urnega kazalca

Načrt je bil sprva drugačen. Vleklo me je tja proti Polhograjcem, skoraj sem bil že odločen za cilj nad dolino Ločnice. Potem pa se je vse postavilo na glavo, in ko sem Živo malo pred četrto uro iz Aleje odpeljal skorajda do Ajdine službe na Dunajski, se mi proti Medvodam res ni več dalo. Nos avtomobila je bil usmerjen proti Črnučam, rahel zavoj levo, parkirišče pod Stražo, idealno izhodišče za Rašico. 

Pot skozi gozd

Stopil sem na znano pot po grebenu čez Straški hrib, sonce, toplota, prav pomladno sem se počutil. Ko ozelenijo še drevesa, bo pomlad res tu. Na sedlu stoji leseni križ, spomin, opomnik, kdo bi vedel, na kaj. Na njem visi venček. V slogu preteklega leta rožnate barve. Pod daljnovodom se jelenjad ni prišla pokazat, dvojica je s prikolice za smrdečim avtomobilom odmetavala narezano vejevje. 

Padli starec

Padli starec se je ujel na mlajšega soseda, presenečen pozdrav, s prijateljem se tu srečava večkrat. Vas Rašica je bila danes obsijana z večernim soncem, tudi greben, vrh nad njo. Zavil sem na cesto, ki okoli Velikega vrha pripelje do razcepa nad vasjo, jo mahnil po stezi naravnost navzgor. Presenečen, ker je bilo kamnito pobočje polno zvončkov. 

Rašica

Pot ni bila pretirano blatna, prečkal sem še makadamsko cesto in na drugi strani stopal po grebenu. Mimo je pripeljal kolesar, pozdravil, kot je treba. Gledal sem, ko se je spustil navzdol, mi izginil izpred oči. Prav rad bi videl, kako bo odpeljal strmi del nekaj nižje. Vzpenjal sem se naprej, po najkrajši poti do stolpa na vrhu. 

Pogled z razglednega stolpa

Nekaj korakov in že sem bil nad drevesnimi krošnjami. Sonce se je počasi spuščalo proti obzorju za Šmarno goro, Gorenjska je bila še v soncu, Ljubljana že brez njega. Spustil sem se na trdna tla, po cesti odkorakal do vasi, šel pod njo navzdol, na drugi strani doline, ki pripelje do Črnuč, vzpel na greben, hodil z zadnjimi sledovi svetlobe do avtomobila.

Sonce zahaja za Šmarno goro

Vrtače in Lancar

Marsičesa ne poznaš. Saj je razumljivo, ne moreš vendarle vedeti vsega. Zato je prav tako razumljivo, da so kotički, ki jih še nisi obiskal, in te zgolj naključje privabi do njih. Tako je bilo tudi tokrat, ko me je povabilo na krožno pot Veselo v Kamnik in urno naprej že dvakrat pripeljalo v te konce. Prvič sem obiskal dobro znani Stari grad, se vzpel na Visoko špico in še malo naprej. 

Ujeto sonce

Drugič sem raziskal pot do Tolste gore. Tokrat mi je ostal še tretji, zadnji del. Da sem vse skupaj povezal v neko smiselno celoto. Avtomobil sem pustil pod Stražo, na razglednem mestu zabeležil prvi vpis. Potem šel proti Lancarju, pa sredi hriba ujel lepo pot, ki pod vrhom pelje proti vzhodu. Prišel sem do manjšega sedla, na drugi strani na suhi travnik. 

Pot pod Lancarjem

Na njegovem robu je bil potreben še en vpis, nato pa sem v gozdu razmišljal, kje je vršiček Vrtače. Ne vem, če sem našel najvišjo točko, veliko vrtačo pa zagotovo. Obšel sem jo in na skalnem robu sklenil, da nadaljnje iskanje nima več smisla. Obiskal sem točko, ki jo kot pravo označuje zemljevid, dva ali tri roglje, ki so se mi zdeli višji, dovolj bo. 

Kronice

Zavil sem nazaj in krožno prišel spet do travnika. Tam je ženska obvladovala dvoje cuckov, eden od njih je le malo prej bevskal kot za stavo. Sedaj je bil tiho, je pa iz gozda pridrvel tretji cucek, malo večja čivava, se drl in zaganjal proti meni. Razmišljal sem, da bi mu dal primeren pospešek za odhod, se premislil in mirno počakal na lastnika. 

Suhi travnik

Pes ni utihnil, sam pa nisem izustil niti besede, lastnika sem le grdo pogledal in odšel navzdol do sedla. Na drugi strani sem se vzpel na Lancar, z njega spustil ob podrtem drevju strmo navzdol. Sledi kolesarjev na strmini, zažrte v mehko črno prst. Norci, da tu letijo navzdol, sem zavijal z očmi. Do avtomobila ni bilo več daleč, sonce je ravno zašlo za obzorje, še zadnji žarki so izginili za njim, hitro se je večerilo, ko sem se odpeljal navzdol proti Kamniku.

Večer

Jakob

Zima se je zame kar prehitro končala. Verjetno še za marsikoga tudi. Ob koncih tedna si kdo omisli nekoliko bolj velikopotezne ture, med tednom, po službi, pa na kaj takšnega lahko pozabiš. Razmišljal sem sicer o Vršiču, vendar me je Borut hitro postavil na trdna tla. Že pred kakšnim tednom je bilo pod Nad šitom glavo precej kopno, prehodi skozi ruševje komaj zvezni. 

Zahod

Kar pomeni, da o kakšni resni smučariji, ob teh temperaturah, lahko neham sanjati. Kaj se more, takšna zima, pa naj jo je povzročilo globalno segrevanje ali kaj drugega, nič ne moremo vplivati. Ker pa sva bila z Borutom že na vezi, sem predlagal, da skočiva vsaj na Jakoba. A brez domačega soglasja ni mogel še nič potrditi. 

Angelček

Ko sem ravno hotel odpeljati z Milj, prepričan, da bom spet zgolj sam sebi sopotnik, je javil, da je prost in ima čas. Sem bil vesel, saj je družba vedno dobrodošla. Pobral sem ga na Bregu, pri kamnolomu pod senčnico Josipine Turnograjske sva komaj dobila prostor za avtomobil. Navzgor sva šla s Podaka naravnost, pod Pustim gradom in po Juhantovi poti. 

Julijci v daljavi

Sonce je na zahodu zahajalo, zadnji žarki so naju še pobožali, potem pa ugasnili. Hodila sva ob klepetu, o maratonih, tu in tam. Borut se jih udeležuje redno, je že stari maček. Sam grem letos na prvo desetko. Pa bomo videli. Ob poti naju je presenetilo keramično srce, mogoče spomin na Valentinovo, bližajoče se Gregorjevo? Ko se ptički menda ženijo? Pod njim je bil keramični kuža, v starem razdrtem deblu dva angelčka. S srčki seveda. 

Na pivu

Zavila sva do koče pri Franciju, ob pivu obsedela na klopi, saj se nama res ni nikamor mudilo. Potem pa šla mimo koče Iskra, cerkvice svetega Jakoba, čez vrh navzdol do ceste. Po njej sva se med tem, ko se je stemnilo, spuščala zložno v dolino. Na Pristavi so se budili spomini, še mimo Podaka in že sva bila pri avtomobilu. Res je prijetno v tako dobri družbi.

Jakob

Časovna luknja

Zvečer se mi je obetal zanimiv dogodek v pivnici Mali Grad na obrobju Kamnika. Ker pa je med časom, ko sem zaključil s službenimi obveznostmi in prvim pivom ob kosu pice zevala zadosti velika časovna luknja, sem po nekaj izmenjanih besedah doma, hitro preskočil do Šmartna, pustil avtomobil na znanem mestu in zašibal proti Šmarni gori. 

Podrtija

Na strmem asfaltu nekoliko pod robom naselja so mlada dekleta pod budnim očesom komaj kaj starejše trenerke poskakovale gor in dol. Najprej z eno nogo, potem še z drugo. Pod podrtijo, ki zgolj čaka, da se poruši sama vase, sem stopal v smeri Partizanke. Saj ne, da bi mi bila ta pot najbolj všeč. Se pa vzpne naravnost, gneča ni pretirana, do vrha potrebuješ s parkirišča manj kot pol ure. 

Blatni dol

Včasih se med drevjem odpre tudi pogled navzdol. Dostojno torej. Edina prava slabost je blatni dol, vsaj jaz ga tako imenujem. Krajši odsek, preden je res treba začeti gristi kolena, je na široko žoften, videti, kot bi tam preko ravnokar oddirjal stampedo cele črede bivolov. Ob poti so bili že zvončki, izpod listja je previdno svoje pisane cvetove silil navadni pljučnik. 

Trobentice in Pljučnik

Še kot otroci smo ga običajno povezovali z veliko nočjo, letos je torej več kot mesec prezgoden. Kot bi mignil sem bil preko kamnitega dela, razgledne klopi. Na vrhu sem stopil do mesta, kjer se vidi Gorenjska, le najvišji vrhovi so bili beli. Po hitrem pogledu v smeri Ljubljane, sem se zazrl še v Šmartno, potem pa kar po Partizanki šibal navzdol. 

Vodi me cesta v daljave ...

Časa niti ni bilo več pretirano veliko, tudi temnilo se je počasi. A kaj bi to. Predihal sem se, naredil nekaj korakov, nisem še čisto za staro šaro. Pot je sedaj že bolj ali manj samevala, spuščali smo se le jaz in moje misli. Na položnem delu, malo pred prvimi hišami, sta mi nasproti prišla oče in sin. Pozna, sem si mislil. Z zadnjimi sledovi svetlobe sem stopal po strmem klancu, med hišami Šmartna.

Slovo ...

Podkast

Ko ni druge ideje in se mi iz takšnega ali drugačnega razloga ne da voziti naokoli z avtomobilom, ostane Rožnik. Lepo z domačega praga proti Drenikovi cesti, preskok mimo osnovne šole Spodnja Šiška do Celovške ceste, za staro cerkvijo sv. Jerneja navzgor. Malo višje, ob poti nad Bellevuejem (Belvijem po domače), se odpre lep pogled proti Grintovcem. 

Stara cerkev

Če je lep dan se splača vsaj na kratko postati. Potem pa naprej navzgor, sprva po širši poti, nato dobro vidni stezi kar naravnost do Šišenskega hriba. Sedaj je toplo, za sredino februarja res preveč. Tudi višje o snegu skorajda ni več ne duha ne sluha. Zato so zvončki prikukali na plan, v mestnih parkih jih je polno, pa tudi ob poti nad Tivolijem najdeš sem in tja kakšnega. 

Pogled proti Grintovcem

Od antene na vrhu sem se spuščal do poti, ki pod Drenikovim vrhom pelje na Rožnik. Seveda sem se kot običajno ustavil na razgledišču, od koder se vidi del Ljubljane, v daljavi Krim. Potem pa šibal naprej do cerkve Marijinega obiskanja na Cankarjevem vrhu. Postavljena je tako, da popoldansko sonce riše zanimive sence znotraj obokov pred vhodom. 

Antena

Rdeča barva je pa tako ali tako nekaj posebnega. Spustil sem se navzdol proti Čadu, zavil mimo hrošča do Tivolija, stopal skozi gozd nad Rožno dolino, užival v miru, le slab streljaj od hrupnega mesta. Postal sem pod gradom Tivoli, šel naprej skozi park, čez travnike, mimo istoimenske hale, preskočil Celovško cesto, na drugi strani hodil proti osnovni šoli, kjer sem zašpilil klobaso. 

Oboki na Cankarjevem vrhu

Še nekaj korakov in že sem stal na domačem pragu. Slaba ura in pol, skoraj do minute točno. Ravno prav, da sem malo pretegnil ude. Čas, ki ga danes nisem preživel sam, temveč v prijetni družbi z Andrejem Štremfljem. Seveda ne v živo, temveč sledeč podkastu PZS. Zanimivo, pogled na nekoga se ti, ko slišiš od njega to in ono, o življenju nasploh, kar spremeni.

Tivoli

Virusni pohod

Res čudni dnevi so. Sredi februarja je daleč pretoplo, skoraj pomladno. Verjetno tudi to pripomore, da so virusi povišano dejavni, hitro se začne glavobol, iz nosu lije reka, kašelj je najbolj zvesti spremljevalec, včasih prikoraka tudi vročina. Zdravila ne pomagajo prav veliko, počitek, tekočina, čaj in limone je nasvet. 

Podjelše

Vse je treba početi bolj na izi, čakati, da vsaj najhujše mine, biti v mislih s tistimi, ki se počutijo še slabše. Odvisno od zdravja iti malo ven. Da se predihaš, pod oblačnim nebom na robu deževnega konca tedna razmišljaš, kam je šel februarski mraz, zakaj ni snega, bomo še smučali? Tudi sam nisem zdržal notri, počutje je bilo solidno, izzivati pa le nisem hotel. 

Barve

Zato sem pristal pri Mekinjah, po najdbi zaklada, dveh, treh sem parkiral v vasi nedaleč od znamenitega samostana, mimo samotnega znamenja ob cesti ujel dober kolovoz, za katerega je zemljevid kazal, da me bo pripeljal do Reboljevega bajerja. No, tistega, kar je od njega ostalo. Ko sem se prebil po v zadnjem delu povsem blatnem kolovozu do betonskega korita, vode nisem našel. 

Ostanki dvorca Zduša

Zgolj s trnjem povsem zaraščeno mesto. Nič kaj prijeten kraj, sem kar malo zavil z očmi in ob gozdu odšel proti samotnemu travniku. Zgrešil sem pravi dostop, pred podrtim drevjem zavil strmo navzgor, prav tja, kamor mi je kazala navigacija na telefonu. Pa je šlo brez težav, malo sem se prijel tu, malo tam in že sem nekaj višje začudeno stal na pravem kolovozu. 

Mekinje

Sem se udaril po čelu, stopil še malo naprej, skoraj do roba travnika, vpisal, potem pa začel spuščati proti naselju Podjelše. Skozenj sem stopal do glavne ceste, zavil proti Zduši, naprej Mekinjam. Nad mogočnim samostanom se je videl Stari grad, razgledna ploščad, ki kot skakalnica nad bazenom … sameva. Sedel sem v avtomobil, odpeljal. Na šipo so padle prve kaplje, dan se je dokončno skisal.

Znamenje

Osmi dogodek pod Tromejo

Leto je bilo naokoli in spet je vrsta padla na Günterja. Da pripravi dogodek, povezan s turnosmučarsko nočjo pod Tromejo. Upošteval je moj namig, da je osmi februar pri nas praznik, ko bi znal marsikdo priti lažje. Pa je bilo na koncu ravno obratno. Iz Slovenije sva na dogodek prišla le jaz in Roman, potem ko sva dokončala zgodbo iz lanskega leta, se vpisala nad razgledno skalo pri Podkloštru. 

Razmočen začetek

Na parkirišče pri spodnji postaji žičnice sva prišla zgodaj in ob pol petih skupaj s še nekaj zgodnjimi zanesenjaki stopila po ravnini na začetku smučišča. Letošnja zima je vzorčni primer globalnega segrevanja, saj je pretoplo za sneg. Tako je bilo treba iti preko nekaj luž, šele za ovinkom je bilo boljše. 

Nekaj snega je le še na progi

Vendarle pa rjavi fleki sredi beline in pa kopnine ob progi, kjer bodo ravnokar pognali zvončki, niso puščali dvoma. Pretoplo. Res smo šele v prvi polovici februarja in mogoča nas prava zima šele čaka. Toda za enkrat kaže bolj slabo. Z Romanom sva hodila počasi, zložno. Naj grem naprej, me je včasih priganjal. 

Roman med vzponom

A le zakaj? Sva čisto v redu hodila skupaj, do začetka dogodka je bilo še precej časa, zatorej se nama ni nikamor mudilo. Na vrhu najhujše strmine, kjer se ločita progi, naju je dohitela tema, po zadnjem zavoju sva se ustavila za fotografijo, pridobitev odgovora, ki sva ga takoj sporočila Günterju, ko je prišel do naju. 

Prva prava strmina

V restavraciji smo sedli za običajno mizo. Udeležba je bila bolj skromna, vse skupaj nas je bilo, ko je prišla še Barbara, šest. Roman je krivdo valil na upadanje zanimanja za igro. Sam bolj na z moje strani neposrečeno določen datum, saj so nekateri, ki se dogodka redno udeležujejo, odšli za cel dan drugam. A kot običajno … bili smo mali ali odabrani. Torej ni panike. 

Dogodek

Po izpitem pivu, vpisu, klepetu, sva se z Romanom ob pol osmih poslovila, odšla k smučem, odpeljala navzdol. Po nekaj zavojih sva se ustavila za fotografijo razsvetljene doline, še malo naprej za pozdrav Ajde, Maje in Kali, ki so se vzpenjale proti cilju. In le malenkost nižje Žive, ki je vztrajno hodila ob robu smučišča. Smuka ni bila ravno presežek, tako zelo slaba pa tudi ne. Vsekakor sva bila … zadovoljna.

Smuka proti lučkam v dolini

Judeževa domačija

Popoldne sem imel nekaj časa. Med razmislekom, naj grem iskat kakšno škatlico ali na kucelj, mi je v oči padla Judeževa domačija, danes bolj ali manj spomenik na njenih ostankih. Kot spomin na srečanje leta 1940, ob začetku druge svetovne morije, ko so se kovali upor, revolucija in spremembe. A kako do nje?

Ajdovščina

Ob iskanju primernega mesta, kjer bi pustil jeklenega konjička, mi je v oči padel športni center Korant nad Dolom pri Ljubljani. Znano mesto, dobro izhodišče za vzpon na grič Ajdovščino, pohajanje naprej proti današnjemu cilju. Zagrizel sem v breg, skozi bolj jesenski kot zimski gozd, kot bi mignil sem bil pod vrhom. 

Kolovoz

Zazvonil je zvonček, ravno sta odhajala pohodnica in njen kosmatinec. Tudi sam se nisem dolgo obiral, prehitel sem ju nekaj nižje, zavil do nečesa, kar je zemljevid obetal kot razgledni stolp. Pa ni bil. Zgolj lovska preža, tako da sem kar malo poparjeno po svoje, skozi gozd, lomastil do kolovoza. Ta je bil blaten, ker teče po useku, se tudi ni kam umakniti. 

Kapelica ob poti

Spuščal sem se do zaselka vasi Brdo, ujel stezo in skozi gozd stopal navzgor. Večerna zarja na zahodu, dan se je poslavljal, vedno temnejše je postajalo. Pri spomeniku sem postal toliko, da sem se skušal vpisati v popolnoma premočen vpisni list, potem pa sklenil, da nima prav nobenega smisla, da še kaj kolovratim okoli. 

Barve večera

Dan se je poslovil in če nič ne vidiš … Korakal sem navzdol, med temnim drevjem, na zavoju malo nižje razmišljal, da se mi ne da okoli. Zato sem se spustil po strmem gozdnem pobočju kar naravnost navzdol, upal, da pridem do hiš tam, kjer nimajo kakšne srborite vreče bolh. Izšlo se je čisto v redu, zdaj mi je bilo že jasno, kje in kako moram nazaj. 

Ostanki Judeževe domačije

Kot bi mignil sem bil spet na blatnem kolovozu, lučka je komaj razkrila, kje bo bolje stopiti. Bentil sem čez tistega kmeta, ki ga je zoral kot svojo njivo. Dobro, da ni še kaj posejal. Na razcepu cest sem zavil proti izhodišču, hodil do njega pod Ajdovščino. V čisti temi sem prikorakal do avtomobila … zadovoljen.

Dan se poslavlja

Ponoči okoli Šmarne gore

Je že tako prišlo. Ob dveh je priletelo obvestilo o poti okoli Šmarne gore, petih točkah, klopcah, ki jih je treba obiskati za vpis tik pod vrhom. Malo sem čakal, razmišljal. Ker ni bilo nobenega junaka, ki bi šel malo naokoli do romarske cerkve na vrhu, sem na robu teme parkiral v Šmartnem in zastavil korak navzgor. 

Večerna zarja

Ledu na začetku poti ni bilo veliko, naprej pa bolj blato. Prvi postanek pri kapelici žalostne matere božje, nadaljevanje levo po Poti svobode. Med hojo se je povsem stemnilo, na obzorju je le še fotoaparat prikazal nekaj večerne zarje. Na odcepu Mazijeve steze je bila druga točka, kjer sem se moral ustaviti, zgolj na hitro, za vpis odgovora v telefon, nič več. 

Lučke v dolini

Na mestih, kjer se je med rastjem odprl pogled proti Medvodam, Ljubljani, je bila preproga lučk. Krajši vzpon po strmi Westrovi poti, nadaljevanje po Poti svobode, zavoj mimo kužnega znamenja na Peske, do klopce, ki je podnevi verjetno prav zanimiva. Ponoči je bila zgolj še ena točka na moji poti. Ponovno sem se vzpenjal, nadaljeval proti Turkovi kapelici. 

Turkova kapelica

Vmes sem plezal preko podrtega drevja, posledice lanskih neurij, se čudil, zakaj vsaj poti ne očistijo, naredijo prehodne. Kapelico je menda postavil Turek, toliko sem še prebral. Zakaj in kako pa ne. Sem raje zastavil korak naprej, sopihal do vrha Šmarne gore, ujel pogled na razsvetljeno Ljubljano. Izračunal, kje se moram še vpisati. Odgovor na to vprašanje je dal tudi smer spusta. 

Ljubljana

Prvotno sem mislil po Romarski poti, zdaj sem zastavil navzdol po Partizanki. Postanek, vpis, presenečenje ob srečanju. Štirje so se z lučkami še vzpenjali. Ura ni bila več zgodnja, očitno jim prej ni zneslo. Previdno sem se spuščal čez skalnati del, lučka mi je kazala kam stopiti. Nižje je bilo nekaj blata, zato sem zavil v gozd, korakal kar malo po svoje, vedel, da bom na koncu vendarle prišel prav. Tako je tudi bilo …

Šmarna gora

Tourennacht

Snega je na naših kucljih, vsaj nad izhodišči malo. Zato me je zamikala ideja prijatelja Andreasa, ki mi dvakrat tedensko poroča o udeležbi na noči turnega smučanja (Tourennacht) pod Tromejo. Tomaž je bil za gibanje, ob štirih sva se že peljala iz Podbrezij proti Kranjski Gori, na Korenskem sedlu zabavljala čez pregled na meji, v Sovčah parkirala v prvi vrsti. 

Na začetku

Deset minut čez peto sva bila na snegu, stopala po znani ravnini proti ovinku, oblaki na zahodu so bili sprva rdečkasti, potem pa vedno temnejši. Med vzponom po prvih strminah se je počasi temnilo, noč je prihajala. Nisva bila počasna, veliko sva jih prehitela, sem in tja je kdo s hitrostjo medzvezdnega teleportiranja priletel mimo. 

Večerna zarja

Ko proga zavije desno in se bolj strmo vzpne, se je Tomaž mimo dveh mlajših dam izstrelil navzgor. Ko sem sam sopihal mimo njiju in pozdravljal, se je on že izgubljal višje, tema ga je vedno bolj skrivala, že ga ni bilo več. Sam sem sedaj ujel svoj ritem, kaj bi se zaganjal, hodil sem zložno, vedel, da ga ne bom ujel. 

Vzpon

Ko sem bil na zadnjem delu, zavoju proti restavraciji na vrhu sedežnice, je pod mano pripeljal teptalec. Ropotanje je počasi potihnilo, sam pa sem se najprej zagledal v lučke na nebu, potem tiste v dolini in na koncu svetlobo restavracije. Pred njo je znova gorel ogenj, Tomaž je pomignil, da imava v avtu toliko piva, da greva kar navzdol. 

Jaz, Andreas in vražiček od Günterja zadaj ...

Tako sem zgolj pozdravil Günterja, ki je ravno pospravljal pse in pomahal Andreasu, oba sta prišla nekaj minut pred nama. Spregovorili smo nekaj besed, fotografija, dve, potem pa sem se pripravil za spust. S Tomažem sva odsmučala, sprva bolj zložno, ko se smučišče razširi pa hitreje. Lučka je osvetljevala nekaj metrov pred nama. 

Tomaž pred spustom

Številni so se še vzpenjali, ves čas so bile ob robu lučke. Proga je res dolga, toda vsako veselje ima nekje svoj konec in že sva naredila zadnji zavoj, zgolj nekaj korakov od avtomobila. Čakalo naju je pivo, hitra analiza današnjega izleta in razmišljanje, kaj bo s to zimo, potem pa pot čez Korensko sedlo nazaj domov.

Zmaj