Suho ruševje

Po pozno večernem pohajanju pod polno luno in seveda prav takšni smuki s Triangla, sem se navdušil nad Suhim ruševjem. Da je vsaj malo spremembe. Uroš, ki je bil edini pripravljen z menoj deliti veselje nedeljske turne smuke, je bil za. Ko je omenil, da bi od doma štartal ob pol sedmih, sem svetoval, da si budilko nastavi pol ure prej. 

Pogled na krnico pri balvanu

Kako prav sem imel, se je še kako kmalu pokazalo. Že ob štirih, torej še krepko v času policijske ure, so na parkirišče zapeljali prvi avtomobili. Za njimi so do šestih kapljali novi in novi, potem pa se je usulo. Ko je pripeljal Uroš, je bilo mest na tej strani mostu komaj še kaj. Po pobočjih proti Zelenici je vse gomazelo, proti Centralni grapi je bila kar kolona. 

Pod Zelenjakom

Vzpenjala sva se navzgor, po servisni poti seveda, odmarširala mimo Zelenice in prečila proti balvanu. Na spodnjem delu krnice sta mimo švignila dva tekača, na ozkih, verjetno kot peresce lahkih smučeh. Midva sva nadaljevala navzgor dosti bolj zložno, se prehitevala še z dvojico, s katero smo bili skupaj znova na sedelcu med Zelenjakom in Vrtačo. 

Avtoportret

Spregovorili smo nekaj besed, gledali planinske kavke, ki so tam okoli uganjale vragolije, zavijali z očmi ob gneči v grapah. Potem pa se poslovili, z Urošem sva prečila na trda pobočja pod grapo Y. Uživaških zavojev v srencu je bilo kmalu konec, prečenje do balvana in nadaljevanje proti Zelenici pa je bilo seveda zaradi pomrznjenega snega in sledi predhodnih dni pravi rodeo. 

Pogled v smeri Begunjščice

Ki je Uroša pri enem od zavojev izstrelil v pravi gimnastični obrat. Za čisto desetko, bi sam dal oceno. No, konec dober, vse dobro. Zašibala sva mimo koče, hitro vijugala proti plazu, po trdem, poledenelem snegu navzdol, si mislila svoje ob kolonah, ki so se prebijale proti Centralni grapi in čez Šentanski plaz. 

Planinske kavke

Peljala sva mimo koče Vrtača, minskega polja, vse do zadnjega zavoja na robu snega. Ljudje pa so še kar prihajali in prihajali. Poklicala sva Boruta, ki se nama je, seveda na potrebni razdalji, pridružil na pivu. Za prav lep zaključek turnega smuka in prav takšen začetek novega dne.

Pri koči Vrtača

Polna luna

Polna luna. Čas. Avtodom. Ljubelj. Končno se je vse skupaj nekako poklopilo in po poznem prihodu na parkirišče, sem že hitel na sneg in s smučmi navzgor. Da bi le prehitel policijsko uro. Lučke nisem potreboval, saj je bilo svetlobe dovolj. Da ni bilo na snegu nikogar, me ob tej uri ni presenetilo. Bolj se mi je postavljalo vprašanje, kje vse so tisti, katerih avtomobili so na parkirišču še vedno čakali. 

Nočni pohod

Hodil sem svoj tempo, ravno prav zložno, nič prehitro. Na vrhu prve strmine, posute z minami, sem se odločil, da grem po servisni cesti. Strmo pobočje plazu je bilo zanesljivo še vedno ledeno, torej ni bilo kaj razmišljati. Na ovinku mi je prišla nasproti prva živa duša. Malo višje sem ujel še dve. Živi seveda. Vendar pa veliko bolj pomladni. Vsaj glede na to, da sta bili očitno povsem … v rožicah. 

Avtoportret

Hodil sem lahko, brez težav, navzgor, do Zelenice. Tam se je očitno čas ustavil. Pred kočo je bila novoletna smrečica, notri očitno cel kup ljudi, ki so čakali … nov dan, mogoče kar leto. Nisem se oziral, ne poslušal, stopal sem naprej proti strmini. Mesečina je še ni razsvetlila, tema je zakrila sledi, spraševal sem se, če bo brez lučke šlo. 

Zelenica

Pri smreki sem našel špuro, ji sledil v dolgem S navzgor, do položnega širokega grebena proti vrhu. Ravno tu so bili potrebni srenači. Je bilo le pretrdo. Na vrhu sem užival v samoti, osvetljena koča je bila daleč spodaj. Ker sem lovil minute do začetka policijske ure, se vseeno nisem smel preveč obirati. 

Polna luna

Lučka mi je osvetlila zavoje, na strmini nad Zelenico je bil pravi rodeo, saj je sneg že pomrznil. Zapeljal sem mimo koče in navzdol uvijal po trdi podlagi. Nekaj se jih je od koče spustilo za menoj, nekaj sem jih prehitel. Ob robu plazu, ki je bil kot vse te dni pošteno trd, sta se dva še vzpenjala. Švignil sem mimo koče Vrtača. 

Begunjščica

Zavijal navzdol ob ugasnjeni lučki, zgolj spremljavi lunine svetlobe. Na minskem polju sem lučko spet prižgal in ugotovil, da je na levem delu še najbolj varno. Zadnji zavoji, previdno mimo kopnih delov in že sem se ustavil malo nad parkiriščem. Skorajda pravočasno, mogoče minuto prej, mogoče minuto kasneje, kdo bi sploh gledal na uro.

Pogled k sosedom

Lovljenje sonca

Že ob obisku Kosmatega vrha sva se z Rokom dogovarjala, da greva ta teden še enkrat nekam skupaj. Malo sem sicer pomešal dneve, ko ima prosti dan v službi, pa vendarle na koncu razčistil, da bo petek še najboljši. Klici okoli so dali vedeti, da bova ostala kar sama. Nič zato. Ura je bila spet bolj pozno popoldanska, ko sva se odpeljala proti Ljubelju. 

Hajneževo sedlo je še v soncu ...

Verjetno je bil tudi to razlog, da sva na zgornjem parkirišču dobila prosto mesto brez težav. Tudi tu je snega vedno manj, to je sedaj že jasno. Posamezne kopnine nad parkiriščem, kopica bolj ali manj skritih min na prvi resni strmini. Čeprav so bila pobočja pod Spodnjim plotom povsem splazena in kopna, sva se odločila za vzpon preko plazu. 

Bova ujela sonce?

Malo pod njim je mimo naju pridrvela elegantno mladenka, takoj za njo primerno svoji starosti elegantno še trije starejši možakarji. Sumljivo sem pogledal … Maja Lušina? Znana zapisovalka na forumu Snežaka ima običajno takšno družbo. Da sem imel prav, sem videl pozno zvečer, ko sem ob njenem zapisu zagledal tudi sliko na kateri sva zagotovo prav midva. 

Rok pred spustom

Na plazu sva že na delu, kjer gre še naravnost navzgor, videla, da danes vzpon ne bo šala. Bilo je trdo, kaj hitro sva aktivirala srenače. Pa vendarle je preko plazu drselo, potrebna je bila previdnost. Meni se je poznalo, da sem za kosilo pojedel zgolj dva sladoleda. Kot seveda pravi dobro znani slovenski pregovor … prazna vreča ne stoji pokonci. 

Sonce gre spat

Mimo koče sva pohitela na vršno pobočje, lovila sonce in ga malo pred markantno smreko tudi ujela. Tako je strmi del vzpona potekal po ojuženem gnilcu, povsem vršno pobočje pa je bilo vendarle dokaj trdo. Hitre priprave, pogled proti Begunjščici, Rokova odločitev, spust po desni strani. V redu, meni je prav ...

Med smuko

Hitri zavoji na začetku, kucljasti srednji del. In seveda po popravilu okovja in pozdravu kosmatincu trda podlaga do plazu. Preko njega je bilo zdrsano, trdo, ledeno, mestoma grifig. Pod kočo Vrtača je letelo kot za stavo, seveda s potrebno previdnostjo na minskem polju, vse do parkirišča. Pa tako ne bo več prav dolgo ….

Luna

Ko ptiči že pojejo

Po poizvedovanju naokoli sem se zavedel, da bom danes moral na pot stopiti kar sam. Vsaj če nočem ostati na kavču in gledati v zrak. No, saj slednjega ne počnem nikoli, pa tudi sicer se najde hitro kakšno delo. Vseeno pa je dneve, ko je snega za smuko še zadosti, treba izkoristiti. To je nesporno. Zatorej sem se po nekaj razmisleka odločil, da grem pogledati, koliko snega je v resnici pobralo na Ptičjem vrhu. 

Potok

Odhod je bil tako pozen kot dan poprej, kar mi je z nekaj računice dalo vedeti, da zna biti lučka nepotrebna. Na parkirišču nisem bil sam, dva smučarja sem srečal pod Markeljevim rovtom, kjer je bila ena od koč zasedena. Šolske počitnice, seveda, sem se udaril po čelu, ko sem nad planino znova izginil v gozd. 

Trdo in tekoče

Kar malo se mi je poznala utrujenost, nekaj daljši vzpon in smuka v težkem snegu dan poprej sta imela takšen učinek na telo v zrelih letih. Čeprav je nenavadno, kako se nam je v zadnjem letu spremenil pogled, ne le na dogajanje okoli nas, temveč tudi na nas same. Če smo včasih zakašljali brez slabe vesti, za utrujenost okrivili pomlad, se danes takoj vprašamo, kaj pa če … 

Luna nad sedlom

Na robu travnika sem videl, da bo snega še zadosti, vendarle pa so pomladanske temperature v snežno odejo zvrtale prve kopnine. Ni kaj, pomlad prihaja. Še malo, pa bodo tu cvetele rože, vrh pa bo s ptičjim petjem iz gozda malo nižje opravičil svoje ime. Sled predhodnikov sem kmalu zapustil, res se mi ni dalo hoditi do mejnega grebena. 

Ptičji vrh

Mahnil sem jo naravnost navzgor, vsaj dokler je šlo. Ko je bilo le prestrmo, pa sem tako ali tako znova prišel na prej zapuščeno špuro, ji sledil pod kopnim predvrhom ter še tistih nekaj metrov do najvišje točke. Tudi na njej se je sled toplote dobro videla. Južno pobočje je bilo kopno, tudi mejni kamen se je pokazal na robu snega. Ravno prav je bil visok za nizek sedež, počitek pred spustom. 

Sonce že spi

Dolgi zavoji po travniku navzdol v južnem snegu. Ko sem preskočil na cesto proti Markeljevemu rovtu, sem noge že kar krepko čutil. Dopustniki so me zgolj začudeno gledali, ko sem švignil mimo, nadaljeval po cesti, nižje ob potoku. Še zaključek z nekaj zavoji na sankaški cesti in zadnji zavoj po prehodu preko majhnega mostička … tik ob avtu. Ravno z zadnjimi sledmi svetlobe.

Struška

Korenščica

Korenščica me je že nekaj časa mikala. Verjetno zato, ker nisem bil prepričan, če sem na tem vršičku v grebenu Struške že kdaj bil, še manj, če sem z njega že smučal. Ko se je Tomaž odločil, da mi dela družbo, je bila ideja še toliko bolj privlačna. Prav zgodnja nisva bila, saj sem imel čas šele po tem, ko sem Živo in njenega Jana odložil pred šolo. 

Markeljev rovt

Znano parkirišče na Planini pod Golico, na začetku sankališča Savske jame sva tako zapustila skorajda na robu večera. Pa vendarle so dnevi že tako dolgi, da sva vedela, da bova lučko verjetno potrebovala zgolj za spust. Tomažu sem že ob njegovem namigu, da je do vrha Struške potreboval uro in štirideset minut hitro podal svojo računico. 

Pogled na kopni predvrh Ptičjega vrha

Imava dvesto višincev manj, pa moja hitrost, prav toliko bova hodila do Korenščice. Malo je zavil z očmi, da so ga ture zadnjih dni kar utrudile in mu bo moj tempo kvečjemu prehiter. Pa mu nisem verjel. Upravičeno. Ko sem se zagnal po sankaški progi, nadaljeval v smeri Markeljevega rovta, sem občasno s kotičkom očesa hotel ujeti prijatelja nekaj metrov zadaj. 

Sončni zahod

Nič od tega, dihal mi je za ovratnik, ko sem na prehodu preko planine malo zmanjšal hitrost pa sem tako ali tako vedel, da s kakšnim prehitevanjem in ležernim čakanjem ne bo nič. Vzpon proti Belski planini se je kar vlekel, kot vedno, ko misliš … saj ni tako daleč. Mimo koče sva stopila že v mraku, z vprašanjem, če bova vrh sploh videla. 

Pusti rovt

Saj imava navigacijo, sem se pohvalil. Pa ni bila potrebna. Do vrha je šel stampedo pešcev in turnih smučarjev, slediti tej široki »poti« res ni bilo zahtevno. Povrh nama je svečavo delala tudi skorajda že polna luna, ki je svetila na obzorju. Vrh sva torej brez težav našla, do njega sva potrebovala točno … seveda … uro in štirideset minut. 

Belska planina

Pripravila sva se za spust, namestila lučki in odpeljala proti strmemu pobočju, ki se izteče ravno na cesti. Sneg je bil južen, težak, a se je v redu zavijalo, le noge so hitro pokazale utrujenost. Na cesti sem po nekaj zavojih v bregu pod seboj zagledal lučko. Uf, potrebuje kdo pomoč? Kmalu sva ugotovila, da je zgolj odsevnik, potrudil sem se do njega, ostanek zložljive palice. 

Na vrhu Korenščice

No, skrivnost je bila razrešena, midva pa sva s smuko nadaljevala navzdol, do Markeljevega rovta in naprej po cesti. Smuka ob potoku je bila hitra, sneg je bil zmrznjen, dobro je letelo. Za konec še nekaj zavojev in že sva bila pri avtomobilu. Tomaž je iz vreče potegnil pivo, hidracija je seveda nujna. Ja, dobra je bila tale Korenščica, še jo bo treba obiskati.

Na robu ceste, pod skorajda polno luno

Kosmati vrh

Če smo dan prej napadli Gladki vrh in zaradi megle ter vetra opustili misel na kosmatega brata, je bilo treba zgodbo dokončati. Seveda dokler je še kaj snega. Da ga vedno bolj pobira, je bilo jasno že včeraj. Danes sva z Rokom, potem ko sva avtomobil pustila na Toli, zgolj strmela, kaj se je zgodilo v enem dnevu. 

Razor

Skale, ki so se včeraj še sramežljivo skrivale pod snegom in predstavljale nevarne mine, so bile sedaj dobro vidne. Kopno mesto, preko katerega je bilo dan poprej mogoče za silo še po ostankih snega, je bilo danes povsem kopno. Na srečo vsaj v nadaljevanju snega še ne primanjkuje kronično, čeprav so mu, glede na napovedane temperature, dnevi šteti. 

Vzpon proti sedlu

Gneče ni bilo, hodila sva skozi samoto gozda, prišla v Razor in se brez težav po južnem snegu povzpela na vrh sedla med obema vrhovoma. Hodila sva proti najinemu cilju, za sledmi predhodnika, prepredenimi z duhom divjanja objestnega motornega sankača. Vedno bolj sva spoznavala, da razgiban svet ne bo dopuščal gladkega spusta nazaj. 

Gladki vrh

Povsem drugače, kot pove ime, je Kosmati vrh na najvišji točki povsem gol. Lepi razgledi so bili povsem nekaj drugega, kot nam je Ratitovec ponudil dan poprej. Kar nisva se mogla nagledati, kaj ponuja že sredogorje. Da o očakih v daljavi ne govorimo. Malo sva razmišljala, v katero smer bi se bilo najbolje spustiti. 

Na Kosmatem vrhu

Na koncu sva odvijugala približno tja, od koder sva prišla. Misleč, da iščeva najboljše prehode, sva se med luknjami in vrtačami držala desno in šele nad planino Klom spoznala napako. Ni nama preostalo drugega, kot, da znova nalepiva pse in se vzpneva nad Razor. Od tu je bilo sedaj povsem jasno, kod in kam. 

Pogled na očake

Med razmišljanjem, kje bi se morebiti dalo najbolje, brez težav in zadreg, odpeljati z obiskanega Kosmatega vrha, sva se spustila na njegova melišča, odvijugala do poti in po njej drvela po že znani »bob stezi« navzdol. Hitri zavoji, malo sem in malo tja, že sva bila tik pred kočo, parkiriščem, avtomobilom.

Avtoportret

Kar je pomembno ...

Vsak si išče svoje cilje, mala in malo večja zadovoljstva. Nekaterim je dovolj kratek sprehod, drugi iščejo prave pustolovščine, epske ture, celodnevne ali celo več dnevne pohode po neznanih prostranstvih. Toda tako, kot je pustolovcu izziv nevarni svet prepadnih sten, belih širjav, prave divjine, tako je osemdesetletniku lahko velik izziv, da s svojim rolatorjem prehodi nekaj deset metrov po bližnjem parku. Zadovoljstvo obeh je ob uspehu podobno. 

Razor

In velikokrat pozabljamo, da je samota v teh, z raznimi G signali prepredenem svetu, ko te novice, glasovi dosežejo kjerkoli že si, vedno bolj željena in iskana dobrina. Pa vendarle je prav v tehnološko izpopolnjenem svetu nasmeh prijatelja, partnerja, bližnje osebe še bolj pomemben. Prav nič drugače ni bilo to nedeljo, ko smo se odločili za bližnji, znani in velikokrat obiskani cilj. 

Prijatelji

Videti prijatelja po dolgem času, njegov široki nasmeh … neprecenljivo. Štirikolesnik smo pustili pri lovski koči, že ob prvih korakih sem ugotavljal, da je zgolj v nekaj dneh pobralo veliko snega. Nekaj skal je gledalo iz beline, prehod malo po začetku je bil zgolj še za silo zvezen. Z Urošem sva uhajala nekaj korakov naprej, ko je vodstvo prevzel Rok, pa smo ga komaj lovili. 

Gladki vrh

V Razorju smo po kratkem razmisleku, ali na »gladkega ali kosmatega«, odločili, da gremo najprej na prvega, potem pa morebiti še drugega. Na prehodih, v strmini pred uravnavo, je nekoliko drselo, zgolj toliko, da smo se spet lahko smejali. Da bi kdo dal kakšno pripombo čez špuro ali celo vrh kot takšen, ni bilo misliti. 

Rok

Nas je Borut takoj opozoril, da je Jelka iz Železnikov in domačini so na »svoj« hrib še kako ponosni. Še zavoj pri koči in že smo bili na meglenem vrhu. Veter je pihal kot za stavo, psi so mahedrali po zraku, komaj si jih uspel ukrotiti in stlačiti v nahrbtnik. Odsmučali smo navzdol proti sedlu med vrhovoma.

Presevanje

Tam smo kaj hitro sklenili, da se nam v takšnem vremenu ne da več nikamor, se spustili v Razor, pod Kosmatim vrhom naredili nekaj lepih zavojev. Potem pa po bob stezi oddrveli do avtomobila. Seveda z nekaj previdnosti čisto na zaključku. Zadovoljni? Seveda. Družba je tisto, kar res šteje.

Smuka na travniku pod Kosmatim vrhom

Triangel z Živo

Živa je že tretjič to sezono pokazala zanimanje, da gre z menoj na smuči. Ker je znova postavila dokaj stroge zahteve, sem imel cilj hitro izbran. Triangel, ki … kot sem že zapisal … nikoli ne razočara. Na Ljubelju nisva bila pretirano zgodnja, saj je krepčilni lepotni spanec nujen. Pa vendarle pravi čas, da sva še našla prostor za parkiranje, se v miru pripravila in stopila na sneg. 

Nad Ljubeljem

Lepo zložno sva se vzpenjala, Živa je seveda imela v ušesih slušalke. Pa vendarle ne pretirano na glas, na moja vprašanja je odgovarjala. Za kočo Vrtača sva se vzpenjala naravnost ob robu, seveda zgolj do strmine, potem sva zavila levo in se začenjala cikcak vzpenjati navzgor. Dami, ki sta štartali praktično sočasno, sta zaostali, videla sva, da jima kar precej drsi. 

Nad Zelenico

In res prečna hoja ni bila prijetna. Pa vendarle se nisva pritoževala, šel sem malo po svoje in rezal v celi sneg svojo sled. Že sva bila na cesti, malo pred Zelenico so bili znova ostanki majhnega plazu. Poklepetal sem s smučarjem, ki je pripeljal iz Centralne in bil zanesljiv vir informacij. Šla sva mimo koče, kjer so nekateri uživali na ležalnikih in poleg sebe v snegu hladili pivo. 

Begunjščica

V toploti dneva se ga je tudi nama kar zaluštalo. Toda imela sva še nekaj korakov do vrha, zato sva odločno nadaljevala preko ravnine, potem pa v strmino. Presenetljivo je bila špura kljub soncu trda, predvsem v zgornjem, kot običajno zdrgnjenem delu. Živi je na strmini to nekoliko nagajalo, smuča se ji je odpela, pa vendarle je ostala dobre volje. Na vrhu je bilo prijetno, a časa nisva imela na pretek. 

Možje

Zato sva se pripravila in odsmučala navzdol. Vrhnji del je bil hitro za nama, na strmini nad Zelenico je bil malo nadležen miks, nižje spodaj, ko sva bila že mimo koče in uživačev na ležalnih stolih, pa seveda vožnja po sledeh teptalca. Na plazu se je peljalo lepo, že sva bila mimo koče Vrtača, zadnji zavoji do konca smučišča, skoraj avtomobila. Le koliko časa bo ob teh temperaturah to še možno?

Živa med smuko

Španov vrh z Robsonom

Skoraj nekoliko presenečen sem ugotovil, da se znajo popoldanske obveznosti in želje kot neke vrste puzle sestaviti v povsem sprejemljivo sestavljanko. Komaj sem Živo oddal v šoli, že sva se dobila z Robertom in odpeljala do Planine pod Golico. Večerni Španov vrh je bil ravno pravšnji cilj. Za prijeten klepet, nekaj miganja in seveda hitre zavoje po smučišču navzdol. 

Večer

A komaj sva stopila na vrhu stopnic na sneg, že naju je presenetilo trobljenje s ceste. Opazil naju je Tomaž, ki se je ravno vračal s svoje ture. Danes je imel večerne obveznosti, zato je moral biti zgoden. Še ko je odpeljal, se nama je smejalo. Odrinil sem kovanček v režo za prostovoljne prispevke, potem pa stopil za Robertom v breg. 

A da še nisva na vrhu ...

Hoja je bila v redu, nič prenaporna, postanki pa takšni, ravno pravšnji. Za izmenjavo besed, misli, prijazne pozdrave tistih, ki so nama prihajale naproti. Prihajale? Skoraj neverjetno, toda srečevala sva same pohodnice, planinke, smučarke. In ravno danes je moral Tomaž domov, sva se muzala. Robert ga je celo na ves glas poklical. 

Zmorem!

Toda kaj, ko je bil verjetno že doma, v mislih na sestanku. Škoda. Hotela sva mu le dobro. Pred nama je bila še zadnja strmina, predlagal sem, da jo napadeva kar naravnost in Robert se je seveda strinjal. Brez težav sva se vzpenjala, na uravnavi ob zgornji postaji žičnice seveda potegnila še tistih nekaj metrov do najvišje točke. 

Car ...

Ko sva se nekaj nižje začela pripravljati na spust, sta šla mimo … seveda dve pohodnici. Hja, upala sva, da ima Tomaž vsaj na sestanku kakšno zanimivo sogovornico. Zavoji po smučišču so bili takšni, kot se zagre. Hitri, lovila sva zadnje sledi dnevne svetlobe in z zavijanjem mimo posameznih kopnih delov pripeljala še brez lučk do izhodišča. 

Pred spustom

Več kot zadovoljna. Že sva na parkirišču delala načrte za naslednje dni, novica, da je znova možno z avtodomom naokoli, je odprla tako veliko možnosti.