nedelja, 30. julij 2017

Golte in tam okoli

PA POJDIVA – 28. 7. 2017 - Ponovila se je že kar stara zgodba. V petek popoldan sem natresel kup predlogov, o katerih sem premleval lep del dneva. Maja je prijazno poslušala, nato pa odločno povedala, da je bilo že pred tednom dni rečeno, da greva na Golte, zatorej naj kar to velja. Tudi prav. 
Cerkvica v bližini Mozirske koče
Priprava vsega potrebnega, večerni odhod, vožnja do Mozirja, skozi noč na Golte in parkiranje pri Alpskem vrtu. 

PO GOLTEH IN ŠE KAM – 29. 7. 2017 - Zjutraj se nama ni prav nič mudilo, lahko sva se nekaj dlje premetavala po postelji. Roman je šele prihajal. Ko sva po zajtrku pogledovala vsak avto in ugotavljala, kateri bo pravi, je prišlo obvestilo o čudnih poteh, cerkvici in nekajminutni zamudi. 
Oblačno nebo na mestu ločitve
Malce čudno sva pogledala, pa že čez nekaj minut stopila k prijatelju, ki je parkiral nižje. Skupaj smo krenili na krožno pot po Golteh, nad Mozirsko kočo zavili na razgledne robove in pod Boskovcem prišli do odcepa poti proti Smrekovcu. Malo sem pogledal v nebo, sešteval ure in tehtal namen za dan kasneje. 
Pod Smrekovcem
Nato pa Maji pomignil, namignila je nazaj, prijazno sva se poslovila in zaželela srečno pot. Na odcepu so naju hoteli poučiti, kam greva, pa sva že sama prav dobro vedela. Spust, strm vzpon, nato pa dokaj zložno po gozdni senci na pot, ki pripelje do doma pod našim ugaslim vulkanom. 
Vulkan
Oblaki, ki so s svojo zalogo moče od jutra vztrajali nad to deželo, so se razkadili, vreme je postalo modro, krave so poležavale v suhi travi in z repi preganjale sitne muhe. Pomešana med ostale pohodnike sva prišla do piramide, tam nekje, kjer je bil nekoč krater. Kadilo se ni nič, bruhalo tudi ne, le vročina je bila čisto takšna, kot bi prihajala od lave. 
Pisane trave in njihove frizure
Odšla sva naprej, krožila nad globoko dolino, gledala najino izhodišče na drugi strani. Da se kar tako, počez, ne bo dalo, sva sedaj že pogruntala. Čudovit travnik s pisanimi, prav različno oblikovanimi frizurami, je navdušil oba. Na Komnu sva videla daleč, slišala zgodbo priletnega planinca. 
Komen
Vnučka jo je vneto poslušala, nato pa sta malo pred nama odšla navzdol, sedla v travo in uživala. Mimo kapelice in dveh konj, ki sta jo vdano stražila, sva zavila proti Travniku. Pot je bila prijetna, malo dol in nato znova navzgor. Le zadnji konec, tik pred razglednim stolpom sva res grizla kolena. 
Pod Velikim Travnikom
Prebrala sva vse o barju, nato pa stopila navzdol mimo koče do mesta, kjer je med drugo norijo strmoglavilo zavezniško letalo. Sedaj je tam pašnik, krave se niso zmenile za naju, kaj šele zgodovino. Pustila sva jih prežvekovati, skorajda zašla, nato pa le našla spodnjo pot, ki pelje prav. 
Kapelica
Spet do kapelice pod Komnom, kjer je bila predvsem kobila firbčna kot le kaj. Pogledala sva v malo svetišče, pomahala stražarjema in se odpravila na Krnes. Ko je bil vendarle tik ob poti. Kje je Črno jezero, ki ga je obetal smerokaz nižje nisva imela pojma. 
Novi znanci
Morebiti je bila to suha mlaka blizu vrha. Ali pa se je le skrival pred nama, kje sredi gozda, daleč od poti. Stopala sva naprej čez Krumpaško planino, se na kratko ustavila pri koči, nato pa nadaljevala naprej proti Kalu. Pa se nisva več pustila preslepiti markacijam. 
Suha mlaka pod Kernesom
Raje sva sledila makadamski poti, skorajda po ravnem, nobene strmine, naporov. Po kratkem počitku na razpotju pa je bilo le treba navzgor. Golte so namreč višje. Kar precej. Znova na planotastem svetu tega velikega pašnika sva zakolovratila naokoli. 
Dan se umirja
Proti Starim stanom in nato mimo umetnega jezera navzdol k zgornji postaji nihalke. Večerilo se je že, rdečica za obzorjem je zbledela, ko sva stopala zadnje korake proti Alpskemu vrtu, je bilo že čisto temno. Čas pa večerjo, počitek, spanje. 
Slovo

PEČI IN DOHTARJEV IZVIR – 30. 7. 2017 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci. Kar je seveda prav. Saj sem ujel pas jasnine, ki je kmalu izginila. Pod Medvedjakom sem se spuščal pod Konjski vrh in zavijal nad Tirske peči. Sled prijatelja je bila točna, zavil sem v strmi prehod, nato pa sledil komaj vidni stezici vse naokoli, do strmega prehoda prav nad skalno steno. 
Nad Tirske peči
Še zadnja prepreka in že sem stal na vrhu, se vpisal v eno od vpisnih knjig. Enkrat bo treba do vrha od spodaj, menda ni kar tako. Tokrat je bilo izhodišče drugo, načrti prav tako. Odpravil sem se nazaj, sedaj je bila pot znana. Toda v gozdu nisem opazil, da se je pooblačilo. 
Vrh peči
Ko sem se znova na pravi poti spustil še na spodnje razgledišče, je začelo prav v nasprotju z vsemi napovedmi deževati. Kaj deževati, liti! Hitro sem naredil sliko ali dve, potem pa po gozdni poti sopihal proti umetnemu jezeru. Nekajkrat je zagrmelo, potem pa se je vreme umirilo, prav tako tudi moje srce. Neviht res ne maram. 
Vreme se je sfižilo
Pot je bila znana, vrnil sem se v Alpski vrt, Maja je bila pokonci, sledil je premik, spust v Mozirje. Parkirala sva pri gaju, ki je ta kraj naredil še bolj znan, po delno že znani poti odšla do Dohtarjevega izvira. Prijeten sprehod po senčni poti je bil na koncu poplačan z dobro vodo. 
Naliv
Prebrala sva si vse o zanimivem imenu, pokusila hladno tekočino in jo nekaj natočila še za na pot. Odšla nazaj, skozi Mozirje, zobala dobrote lokalne pekarne, tudi še potem, ko sva nos najinega štirikolesnika usmerila proti domu.
Dohtarjev izvir

nedelja, 23. julij 2017

Škocjan

PROTI ŠKOCJANU – 21. 7. 2017 - Škocjan nam je bil čisto neznan do letošnjega skoka v Baško jezero. Tam smo ga opazili, pritegnile so nas plezalne smeri, še bolj po vpogledu v vodniček številne ferate. Ko je ta vikend Živa blagovoljno privolila, da gre z nama, je bilo vse odločeno. 
Kellersteig
Odpeljali smo se preko Ljubelja, peljali do Finkensteina in na parkirišču pod stenami kljub tam parkiranemu avtodomu obrnili. Nočno prepoved je treba spoštovati. Prestavili smo se na parkirišče železniške postaje, ne prav daleč stran in kmalu v spanju šteli lokomotive in vagone nekje v oblakih. 
Finkenstein

ŠKOCJAN, BAŠKO JEZERO – 22. 7. 2017 - Zjutraj sem bil kmalu pokonci, Roman je javljal svoj skorajšnji prihod. Prestavil sem avtodom na parkirišče pod stenami. Dekleti sta vse skupaj trdno prespali, tudi moj odhod s kolesom. Z Romanom sva naredila krog do Baškega jezera in čez močvirje nazaj. Seveda z nekaj postanki. 
Kje pa je dno?
Dekleti sta se med tem zbudili, vstali in že sem priganjal, da gremo raziskovat. Nadeli smo si opremo, na glave poveznili čelade in odšli do stene. Kam moramo se nam ni niti najmanj sanjalo. Nekateri so odšli ob cesti višje, mi pa smo zavili do visokih pečin nad sabo. Grosser Prasvale. 
Seilbrücke
Opazili smo jeklenice in jim sledili, dejansko samo okoli tega ogromnega skalnega bloka, kot smo kmalu videli. Kellersteig. Mimo plezalcev smo prišli na drugo stran in se začeli vzpenjati skozi globok kamin proti vrhu. Normalweg. Večjih težav nismo imeli, kot bi mignil smo bili na vrhu in se sprehodili do droga zastave na prepadnem robu. 
Roman v Leiterwandl
Tam smo opazili prvo možnost spusta, jeklenico za zip line. Vendar za nas ni prišla v poštev, saj nismo imeli škripcev. Torej je bilo treba ubrati drugo pot. Tri jeklenice, napete iz Grosser Prasvale na njeno manjšo sestro, je bilo treba premagati. Sailbrücke. Strahu pred višino ni bilo, bolj pred guganjem. 
Škocjan
Pa težav ni bilo, vsi štirje smo prišli na drugo stran in pot nadaljevali čez Plateau v Westwand, na katerega smo se povzpeli po lestvi in ob pomoči jeklenic. Leiterwandl. Iskali smo prehod naprej in kmalu ugotovili, da čez steno pride še več ferat, spust po njih nam ni prav nič dišal. 
Počitek
Zato smo po krajšem obvozu na manjši steni prišli na razgledni rob in se vzpeli do vrha Škocjana ali Kanzianiberga, kot mu danes tudi rečejo. Pri cerkvi smo sedli v senčno preddverje, se malo spočili, nato pa spustili navzdol do ceste. Pot ni bila zahtevna, krajšo jeklenico tik pred koncem spusta smo komaj opazili. 
Spust z Ursulaturma
Med vračanjem proti parkirišču smo splezali še na Kraljično. Kratka ferata do vrha tega velikega balvana nas je zabavala še nekaj časa, saj smo tam našli skrito škatlico. Zaradi moje nerodnosti je njen del odletel v globino, ni mi preostalo drugega, kot da se vzpnem po najdbi ponovno pod vrh. 
Sonnwandkopf
Znova na trdnih tleh smo odšli mimo vhoda v nekdanji rudnik do kratke ferate na Ursulaturm. Z Majo sva z nje prestopila nazaj na pot preko lesenega trama, nato pa odhitela do avtodoma. Na klopi ob parkirišču smo izračunali koordinate končne stopnje, ko sva jo z Romanom našla pa sva odšla še na eno od težjih ferat. 
Med vzponom
Pa sva najprej zgrešila vstop in naredila le obvoz nad plezalnimi smermi. Poklepetal sem s plezalkama pod steno, nato pa sva le našla, kje bo prav. Märchensteig in nato nadaljevanje v Sonnwendkopf. Nič posebej težkega, kot bi mignil sva bila na vrhu. Navzdol sva se spustila čez lestev in po platoju, poševnih ploščah, prišla do Westkamina. 
Spust pod Westkaminom
Ferata v sestopu. Začetek je bil enostaven, potem pa je v globoki razpoki zmanjkalo jeklenice, naprej je bila le vrv. No prav, sem si rekel in ji sledil. Dokler ni nižje zmanjkalo še te, kje naprej, se mi ni sanjalo. Ko sem se vzpenjal nazaj, se mi je že svetlikalo. In res. Kjer je bil konec jeklenice, se je bilo treba spustiti skozi luknjo v tleh.  
Super položna
In delno prosto, delno ob pomoči jeklenic priti do roba globoke razpoke v skali Male Prasvale. Spust je bil sprva sprehod po dnu poke, preden sva prišla čez zadnjo steno na trdna tla, pa sva morala počakati nekaj vzpenjajočih. Roman se je poslovil, Živa je obtičala v postelji, midva z Majo pa sva po kosilu zagrabila plezalno opremo in odšla do stene. 
Lärchturm
Zelo položne plošče brez večjih oprimkov nama niso delale večjih težav, le iglice sva morala malo očistiti. Super položna in Ekstra položna smer. Ravno prav za ogrevanje. Prestavila sva se pod Lärchturm, kjer sem splezal Lätu-Leichte-Kante, za menoj pa jo je ponovila tudi Maja. 
Na vrhu smeri Lätu
Ta je nato splezala še Lätu-Linke-Variante in Lätu-Direkte, ki je bila nekoliko težja. Obe je bilo kljub oznaki v vodničku možno splezati le z varovanjem od zgoraj. Svedrovcev enostavno ni bilo. Ko sem še sam brez večjih težav ponovil smeri, je padla odločitev. Naporov je zadosti, plezanja tudi, zaslužimo si osvežitev. 
Baško jezero
Prestavili smo se na parkirišče nasproti kampa Arneitz, pomahala sva Živi, ki kljub prepričevanju ni popustila niti za ped. Postelja, senca, počitek. Na robu jezera sva našla prostor na klopi, skočila v vodo in v plavanju tako uživala, da sva vse skupaj ponovila trikrat. 
Ku kuc
Sedaj je manjkal zgolj še premik na nasprotno stran jezera, na mirno parkirišče in seveda kmalu tudi zaslužen spanec. 

FERATA, NEKAJ PLEZANJA, PLAVANJA IN DOMOV – 23. 7. 2017 - Zjutraj smo se znova prestavili na parkirišče pod Škocjanom. Dekleti sem pustil še nekaj minut med rjuhami in skočil na kolo. Ko sem prišel nazaj, je bil čas za zajtrk in pripravo opreme. 
Glucke
Ker Živa o plezanju (ali vstajanju) ni hotela nič slišati, sva vzela opremo in odšla do skale z imenom Glucke. V smereh, ki sva jim bila dorasla varovanja ni bilo. Tega sva namestila brez težav z druge strani in nato plezala SO Wand, smeri mitte, links in rechts. Večjih težav ni bilo. 
Na vrhu
Skala je bila odlična, oprimkov tudi kar dosti, kakšen malo težji detajl pa je bil seveda za češnjo na torti. Da bi se lotila kakšnega težjega izziva nisva imela volje, saj sem imel v mislih še dve lažji smeri. Premaknila sva se v zahodno steno Velikega Prasvala in tam presenečeno obstala. 
Tadesna
Smeri Pustel in Platter sta bili kar lepo previsni, povsem gladki, oprimki, bolje rečeno večji kamni, pa v steno umetno nalepljeni. Prve se nisva niti lotila, drugo pa z nekaj visenja pod zadnjim oprimkom splezala. Sam šele potem, ko je Maja rekla, da me ne spustil navzdol, dokler ne pridem do vrha. 
Platter
Kaj pa mi je drugega preostalo, kot, da jo poslušam. Roke so bile utrujene, pospravila sva opremo in odšla do avtodoma. Sedaj je celo Živa po nekaj prepričevanja pristala, da gre z nama še na eno ferato, verjetno najbolj zahtevno. Ta poteka preko stene Kanzel, ocena je kazala, da jo bomo zmogli zlahka. 
Živa v akciji
Z izjemo mesta ali dveh ni bilo kaj težjega. Kanzelsteig in Roterschluchtweg sta nas peljala višje nad strmimi stenami, stali smo na majhnih skobah, se nagibali v rahlem previsu, globina pod nami je bila spoštljiva. Stene je bilo kar prehitro konec, že smo stali na lovski poti. 
Roterschluchtweg
Ta nas je preko lestve in plat pripeljala do smeri Westkamin, ki sem jo sam poznal že od dneva prej. Po njej smo se spustili nazaj pod steno. Znova smo se odpeljali do parkirišča pri Arneitzu, Živa je še vedno štrajkala, zato sva sama odšla do jezera, dvakrat skočila v vodo, nato pa smo odpeljali proti Ljubelju in domu. 
Živa v Westkaminu
Vikenda pa kar nismo mogli prehvaliti. Ga bo treba kmalu ponoviti.  


četrtek, 20. julij 2017

Osredek

Z ovinka še nisem šel na obisk. Kar je skoraj čudno, saj je pot najlažja, skoraj po ravnem. Tako sem tudi obetal. O, kakšna napaka! Ko bi vendar moral vedeti, da je le redko v hribovitem svetu vse naravnost. Dekleti sta mi hitro podrobili, da gre ves čas gor in dol. No, bolj gor kot dol, to je že treba priznati. 
Griči
Sem skomignil z rameni, saj kaj pa bi rekel. Ko sta vendarle imeli prav. Pa saj nista bili preveč hudi, senca nas je branila pred vročino, nad nami je bilo modro nebo, brez oblačka. Ko je pot res čudno zavila in se spuščala strmo navzdol, sem postavil vprašanje. Odgovor je kar malo presenetil. 
Kržišče
Pustili sta se zapeljati. Na razgleden greben od Planjave do Kamniškega vrha. Kakšno veselje! Kajti tam gor je lepo. In se daleč vidi. A spet ni bilo ravnine, valovi te nosijo z enega zelenega vrha na naslednjega in tako vse naprej. Pot se je vlekla, bilo je vroče, sonce se je smejalo na nebu. 
Končno spust
Je sploh še kaj, kar bi lahko občutljivo oko bolj zmotilo? Ušel sem slabi volji, vsaj za minuto ali dve. Počakal na vrhu, božal valovito pokrajino pod sabo, z aparatom sledil linijam. Ena se je kot dolga kača spuščala s sosednjega vrha, vijugala po travniku. Pri bivaku sem pogledal na drugo stran, tudi tu se je videlo daleč. 
Kača
Nato pa hitel nazaj, pričakati slabo voljo in hude poglede. Sem le sam užival v dnevu? In treba je bilo še nazaj. Kaj je lahko hujšega. Na razcepu smo zavili proti planini Osredek, tam nas je čakala babica. Nabrala je nekaj cvetic, za čaj seveda, za lepoto se jih ne trga. Ker vse prehitro ovenejo in končajo v košu. 
Kamniški vrh
Planina je samevala, visoka trava, le ob poti je bila pokošena. Res ni več interesa za pašo? Zgolj nekaj napisov jeznih lastnikov je kazalo, da se še nekaj dogaja, planina še ni zapuščena. Čas je bil za odhod nazaj. Dekleti sta trmasto vztrajali zadaj, vročina je pregrela glavi. Pa nič zato, saj sladoled v takšnem primeru dela čudeže. In tudi tu je bilo prav tako.
Na planini Osredek

ponedeljek, 17. julij 2017

Storžič

To je bila že dolgo želja. In s tem seveda načrt. Kajti kaj bo pot, če ni volje. Zato je bilo slednjo treba izkoristiti. Če nas že ni zbudila budilka, nas je vsekakor premetavanje avtomobila proti Domu pod Storžičem, kjer se je Maja poslovila in odhitela proti službi. Mi pa smo krepko zazehali, nato pa stopili na pot. 
Žrelo
Že dolgo je tega, kar sem bil zadnjič tukaj, zato je bilo treba malo pogledati, kam bomo zavili. Gozda je bilo le za vzorec, že smo drobili po grušču navzgor v izrazito Žrelo, ki preseka steno. Prvi klini, jeklenice, dekleti sta se opremili, tudi sam sem si nadel čelado. Posamezni cvetovi različnih barv so vzklili iz skalnih razpok. 
Sonce pod grebenom
Višina je naraščala, pred nami je bila zadnja stena, dekleti sta se varovali, sonce je obsijalo greben nad nami. Kot bi nas privlačilo smo se skorajda prežarčili na raz, ki strm in razbit teče iz Psice proti našemu cilju. Seveda je hoja naprej zahtevala še več previdnosti, dekleti se na moje presenečenje nista preveč obregnili ob moje stalno opozarjanje. 
Kosmatinka
Ovce so se prelivale čez valovito travnato pobočje. Ob poti smo opazili nekaj planik, nato pa že stopili na vršno piramido domačega očaka. In takoj zavihali nos. Cel vršni del je bil namreč dobesedno en sam velik … drek. Ovce so si ga prisvojile in ga spremenile v svojevrstno stranišče. 
Ovce
Ali so s tem hotele kaj povedati, ne vem. Se pa sedaj križ prav simbolno dviga iz debele smrdeče plasti. Seveda si pomen lahko razlaga vsak po svoje. Držali smo se za nos, malo počili in se razgledali, dekletoma sem narisal panoramo vse naokoli. Nato pa smo se usmerili na greben, ki se spušča proti Bašeljskemu prevalu in previdno začeli sestopati.
Na posranem vrhu
 Dekleti sta si pomagali s palicami, čeprav sta obe v isti glas trdili, da ju le ovirajo. Nekaj šal, ponavljanje začetniškega znanja moje angleščine in že se je strmina unesla, sedli smo na klop. Izpostavljenosti ni bilo več, zgolj še prijetna stezica proti Kališču, tam smo počakali na prave žige. 
Počitek
In se z babico srečali na travnikih, kjer smo se pred meseci poslovili od dedija. Spomin nanj sedaj ohranjata kamniti planiki. Še pogled v dolino, štrikanje navzdol proti soteski Suhe in parkirišču nad Mačami. Tam se je naša pustolovščina končala, čakal nas je zgolj še sladoled.
Planike