PA POJDIVA – 28. 7. 2017 - Ponovila se je že kar stara zgodba. V petek popoldan sem natresel kup predlogov, o katerih sem premleval lep del dneva. Maja je prijazno poslušala, nato pa odločno povedala, da je bilo že pred tednom dni rečeno, da greva na Golte, zatorej naj kar to velja. Tudi prav.
Priprava vsega potrebnega, večerni odhod, vožnja do Mozirja, skozi noč na Golte in parkiranje pri Alpskem vrtu.
PO GOLTEH IN ŠE KAM – 29. 7. 2017 - Zjutraj se nama ni prav nič mudilo, lahko sva se nekaj dlje premetavala po postelji. Roman je šele prihajal. Ko sva po zajtrku pogledovala vsak avto in ugotavljala, kateri bo pravi, je prišlo obvestilo o čudnih poteh, cerkvici in nekajminutni zamudi.
Malce čudno sva pogledala, pa že čez nekaj minut stopila k prijatelju, ki je parkiral nižje. Skupaj smo krenili na krožno pot po Golteh, nad Mozirsko kočo zavili na razgledne robove in pod Boskovcem prišli do odcepa poti proti Smrekovcu. Malo sem pogledal v nebo, sešteval ure in tehtal namen za dan kasneje.
Nato pa Maji pomignil, namignila je nazaj, prijazno sva se poslovila in zaželela srečno pot. Na odcepu so naju hoteli poučiti, kam greva, pa sva že sama prav dobro vedela. Spust, strm vzpon, nato pa dokaj zložno po gozdni senci na pot, ki pripelje do doma pod našim ugaslim vulkanom.
Oblaki, ki so s svojo zalogo moče od jutra vztrajali nad to deželo, so se razkadili, vreme je postalo modro, krave so poležavale v suhi travi in z repi preganjale sitne muhe. Pomešana med ostale pohodnike sva prišla do piramide, tam nekje, kjer je bil nekoč krater. Kadilo se ni nič, bruhalo tudi ne, le vročina je bila čisto takšna, kot bi prihajala od lave.
Odšla sva naprej, krožila nad globoko dolino, gledala najino izhodišče na drugi strani. Da se kar tako, počez, ne bo dalo, sva sedaj že pogruntala. Čudovit travnik s pisanimi, prav različno oblikovanimi frizurami, je navdušil oba. Na Komnu sva videla daleč, slišala zgodbo priletnega planinca.
Vnučka jo je vneto poslušala, nato pa sta malo pred nama odšla navzdol, sedla v travo in uživala. Mimo kapelice in dveh konj, ki sta jo vdano stražila, sva zavila proti Travniku. Pot je bila prijetna, malo dol in nato znova navzgor. Le zadnji konec, tik pred razglednim stolpom sva res grizla kolena.
Prebrala sva vse o barju, nato pa stopila navzdol mimo koče do mesta, kjer je med drugo norijo strmoglavilo zavezniško letalo. Sedaj je tam pašnik, krave se niso zmenile za naju, kaj šele zgodovino. Pustila sva jih prežvekovati, skorajda zašla, nato pa le našla spodnjo pot, ki pelje prav.
Spet do kapelice pod Komnom, kjer je bila predvsem kobila firbčna kot le kaj. Pogledala sva v malo svetišče, pomahala stražarjema in se odpravila na Krnes. Ko je bil vendarle tik ob poti. Kje je Črno jezero, ki ga je obetal smerokaz nižje nisva imela pojma.
Morebiti je bila to suha mlaka blizu vrha. Ali pa se je le skrival pred nama, kje sredi gozda, daleč od poti. Stopala sva naprej čez Krumpaško planino, se na kratko ustavila pri koči, nato pa nadaljevala naprej proti Kalu. Pa se nisva več pustila preslepiti markacijam.
Raje sva sledila makadamski poti, skorajda po ravnem, nobene strmine, naporov. Po kratkem počitku na razpotju pa je bilo le treba navzgor. Golte so namreč višje. Kar precej. Znova na planotastem svetu tega velikega pašnika sva zakolovratila naokoli.
Proti Starim stanom in nato mimo umetnega jezera navzdol k zgornji postaji nihalke. Večerilo se je že, rdečica za obzorjem je zbledela, ko sva stopala zadnje korake proti Alpskemu vrtu, je bilo že čisto temno. Čas pa večerjo, počitek, spanje.
PEČI IN DOHTARJEV IZVIR – 30. 7. 2017 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci. Kar je seveda prav. Saj sem ujel pas jasnine, ki je kmalu izginila. Pod Medvedjakom sem se spuščal pod Konjski vrh in zavijal nad Tirske peči. Sled prijatelja je bila točna, zavil sem v strmi prehod, nato pa sledil komaj vidni stezici vse naokoli, do strmega prehoda prav nad skalno steno.
Še zadnja prepreka in že sem stal na vrhu, se vpisal v eno od vpisnih knjig. Enkrat bo treba do vrha od spodaj, menda ni kar tako. Tokrat je bilo izhodišče drugo, načrti prav tako. Odpravil sem se nazaj, sedaj je bila pot znana. Toda v gozdu nisem opazil, da se je pooblačilo.
Ko sem se znova na pravi poti spustil še na spodnje razgledišče, je začelo prav v nasprotju z vsemi napovedmi deževati. Kaj deževati, liti! Hitro sem naredil sliko ali dve, potem pa po gozdni poti sopihal proti umetnemu jezeru. Nekajkrat je zagrmelo, potem pa se je vreme umirilo, prav tako tudi moje srce. Neviht res ne maram.
Pot je bila znana, vrnil sem se v Alpski vrt, Maja je bila pokonci, sledil je premik, spust v Mozirje. Parkirala sva pri gaju, ki je ta kraj naredil še bolj znan, po delno že znani poti odšla do Dohtarjevega izvira. Prijeten sprehod po senčni poti je bil na koncu poplačan z dobro vodo.
Prebrala sva si vse o zanimivem imenu, pokusila hladno tekočino in jo nekaj natočila še za na pot. Odšla nazaj, skozi Mozirje, zobala dobrote lokalne pekarne, tudi še potem, ko sva nos najinega štirikolesnika usmerila proti domu.
Cerkvica v bližini Mozirske koče |
PO GOLTEH IN ŠE KAM – 29. 7. 2017 - Zjutraj se nama ni prav nič mudilo, lahko sva se nekaj dlje premetavala po postelji. Roman je šele prihajal. Ko sva po zajtrku pogledovala vsak avto in ugotavljala, kateri bo pravi, je prišlo obvestilo o čudnih poteh, cerkvici in nekajminutni zamudi.
Oblačno nebo na mestu ločitve |
Pod Smrekovcem |
Vulkan |
Pisane trave in njihove frizure |
Komen |
Pod Velikim Travnikom |
Kapelica |
Novi znanci |
Suha mlaka pod Kernesom |
Dan se umirja |
Slovo |
PEČI IN DOHTARJEV IZVIR – 30. 7. 2017 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci. Kar je seveda prav. Saj sem ujel pas jasnine, ki je kmalu izginila. Pod Medvedjakom sem se spuščal pod Konjski vrh in zavijal nad Tirske peči. Sled prijatelja je bila točna, zavil sem v strmi prehod, nato pa sledil komaj vidni stezici vse naokoli, do strmega prehoda prav nad skalno steno.
Nad Tirske peči |
Vrh peči |
Vreme se je sfižilo |
Naliv |
Dohtarjev izvir |