ODHOD
PROTI ITALIJI – 23.10.2009 - Ne vem, katera neizmerno pametna buča si je izmislila,
da morajo otroci aprilski šolski dan prinašati notri ravno pred jesenskimi
počitnicami. Toda tako je bilo in ni nam preostalo drugega, kot da se
sprijaznimo, da bo odhod na že tako skrajšane krompirjeve počitnice, spet
pozen. Urni kazalci so že lezli čez deveto, ko smo končno odrinili od doma.
Postanek pred Postojno |
Odločitev, da bomo prespali kar v Sloveniji, je bila sprejeta tako hitro kot
tista, da ne preizkušamo moči burje v Vipavski dolini. Dolgočasno avtocestno
pot smo zaključili v Sežani. Ker parkirišča, katerega nam je svetoval Free,
niti slučajno nismo ugledali, smo parkirali ob samotni cesti pod železniško
progo, povsem v centru mesta. Nič ni motilo nočnega miru, tako, da je tudi naju
z Majo kmalu zmanjkalo.
GARDALAND
– 24.10.2009
- Zjutraj sem vstal še preden bi budilka lahko opravila svoje nehvaležno
poslanstvo. Saj ne vem ali me je pokonci vrgla neka notranja ura ali prvi vlak,
ki je pridrdral mimo.
Kraji bežijo mimo nas... |
V vsakem primeru smo ob šestih že peljali proti meji,
pred njo še natočili gorivo, nato pa naslednjih tristo kilometrov zdolgočaseno
zrli v avtocesto. Ko smo pri Peschieri del Garda končno zapeljali spet na
navadno asfaltno kačo, do Gardalanda ni bilo več daleč. Table in navigacija so
nam uspešno kazale pot.
Parkirišče pred Gardalandom |
Na parkirišču pred parkom nas je čakalo presenečenje,
saj je bilo tam nekaj forumašev. Na hitro smo se pozdravili. Udi nam je
svetoval, kje lahko brez težav prespimo, nato pa je ura že odbijala odprtje
zabaviščnega parka.
Pred vhodom v park |
Z Živo sva pohitela naprej in izvedela, kje dobimo karte,
ko sta prišli še Maja in Ajda, pa so nas spustili v park. Prvič smo bili tukaj,
zato si nismo bili čisto na jasnem, kam sedaj? Najprej smo jo mahnili na
Transgardaland Express, tako, za prvi vtis. Pa ni bil prav nič adrenalinski,
gremo naprej!
Park je v znamenju Haloweena |
Vodne atrakcije smo pustili za zvečer, se načakali na Mamutu, v
letečem krožniku uživali ob pogledu na park in jezero in izgubili dih med prostim
padom. Šli smo na časovno potovanje, se čudili, da so že v času Ramzesa poznali
laserske pištole, se spustili po Coloradu, bili v kinu in na predstavi, povsem
prilagojeni noči čarovnic. Ni bilo presenečenje, da se je nastop začel s Trillerjem
Michaela Jacksona. Zombiji pač.
Mammut |
Ko smo polizali sladoled, smo se z gusarji
spustili po skrivnostni vodni poti in se z vlakcem odpeljali nad bolj
adrenalinskim delom parka. Šli smo na otroški vlakec Ortobruco tour, punci
jahanja konjičkov na vrtiljaku nista smeli spustiti, potem pa je Majo in Ajdo
Top spin vrtel naokoli. Obe prešejkani sta bili navdušeni, Živa pa malo manj.
Zavito, odvito...Čarobna gora in Sekvoja |
Nekaj centimetrov ji še manjka do dovoljene višine in smo jo pač razočarali, da
je varnost na prvem mestu. Tudi obljuba, da bo do spomladi zagotovo še kaj
zrasla, je ni čisto potolažila. Vlakec Magic Mountain nas je navdušil, pravi
klasični roller-coaster.
Lupingi, obrati, ni da ni. Predstava na ledu je bila ravno tako namenjena
Halloweenu, vožnja s čolni po Tungi pa
je pokazala, da je Gardaland že precej star park.
Predstava na ledu |
Ofucana krzna živali,
opice brez roke, oskubljena perjad in zbledele barve kažejo, da je ta atrakcija
doživela že boljše čase. Živa je imela zabave zadosti in z Majo sta odšli v
avtodom kuhat večerjo. Midva z Ajdo pa še ne. Malce okoli riti sva odšla do
Atlantide in se s čolnom zapeljala mimo videnja makaronarjev, kako je bilo
nekoč videti to izgubljeno kraljestvo.
Tunga |
Na Jungle Rapids sva se spustila po
brzicah in ostala bolj ali manj suha, nato pa za konec počakala še na Mamuta.
Ob zahajajočem dnevu sva se še enkrat odvrtela naokoli. Potem pa mimo mahajočih
kostkov in čarovnic odšla na večerjo. Po njej se nam ni nikamor mudilo, iz
parkinga nas je spravil šele en Luigi, ki se je v odsevnem jopiču na skuterju
vozil okoli in pred vsakim od avtodomov potrobil.
Atlantida |
Dobro, dobro, saj že gremo.
Prečkali smo glavno cesto in zapeljali na parkirišče, ki ga je priporočil Udi. In ga tam tudi našli, z
ostalo družbo. Zadnje čase prav prijetno preseneča. Otroci so tako imeli
družbo. Še dolgo v noč so se s svetilkami podili po parkirišču in se šli razne
igre. Končno so omagali in odšli v avtodome gledat risanke.
Jungle Rapids |
Malo pomešano, pač
glede na to, komu je bil kakšen film bolj všeč. Kot Kolosej z množico dvoran.
Tastari smo se med tem zdravili pred avtodomi z raznimi arcnijami in obilico
smeha.
GARDALAND
– 25.10.2009 -
Zjutraj sem odšel raziskovat obalo proti Peschieri. Predvsem me je zanimalo, če
se do mesta da priti ob obali. Obeti so bili dobri, pri marini pa sem obrnil.
Parkirišče pod Gardalandom |
Izlet bo še malo počakal, danes nas je čakal še en dan zabavišča. Udi jo je že
zgodaj zjutraj podurhal, Leone pa malo pred nami. Njega pač ni pritegnila
Umbria, bolj Romeo in Julia. Ob obetih, da se ob jezeru mogoče še kaj srečamo,
smo si pomahali, potem pa smo se tudi mi premaknili na parkirišče Gardalanda.
Drugi dan v parku |
Parkirali smo poleg 572-ke iz Jesenic, se pozdravili, potem pa odpeketali v
park. Za danes smo imeli že bolj izdelan načrt in tako smo se takoj zapodili
pod veliko drevo s hiško na vrhu, se tam kao obračali na glavo v čarobni hiši,
potem pa ugotavljali, da je del parka še zaprt. Smo hitro prilagodili načrt in
odšli na Jungle Rapids. Brzice so nas malo prešejkale, zmočile pa praktično
nič. Še toliko bolje.
Šejka nas na Jungle Rapids |
Šli smo do gneče, ki je čakala, da se odpre še preostanek
parka in nato pohiteli do Čarobne gore. Dvakrat nas je vlakec vrtel in obračal,
potem pa se je že povečala gneča. Danes je bilo v parku pač precej več ljudi,
kot dan poprej. Punci sta šli sami na konjičke Superbaby, z Majo pa še na
vrtiljaka Peter Pan in Kaffeetassen.
Še bo treba vadit |
Jaz sem raje užival na soncu. Ogledali smo
si preostali predstavi v kinu in med njima skočili na gusarske ladjice, potem
pa sta punci, ko smo šli mimo šotora s predstavo na ledu, hoteli še enkrat
videti umetnije drsalcev. Tudi prav. Ofucana Tunga me je navdušila toliko kot
dan prej, otroški del okoli Albera di Prazzemola pa je bil itak bolj za majhne.
Šalčke |
Vlakec, vrtiljak in vzpon na drevo, so bili vseeno obvezni. S puncama sem se
zavrtel na velikem carouselu
Giostra Cavalli. Čista klasika, vsekakor vredna obiska. Nato pa le od spodaj
opazoval, ko so se punce zavrtele na Ikarusu. Vrtenje mojemu želodcu ne prija
najbolje. Puncam pa toliko bolje, zato je bilo potrebno ponoviti vajo.
V divjini Tunge |
Pri
Atlantidi je bila dolga čakalna vrsta, na Mamuta bi morali čakati skoraj uro.
Zato smo šli raje še enkrat na Jungle Rapids, kjer gneča ni bila tako velika.
Punce so se šle še enkrat zavrtet na Ikarusa, pogledali smo si sprevod duhov.
Tak pravi, s svečo in krsto z mrličem. Pa vseeno bolj zabavno kot grozljivo.
Hiška na drevesu |
Vrsta na Atlantidi ni bila več tako dolga, zato smo počakali. V prvi vrsti čolna
je na nas kar konkretno špricnilo. Ob obeh spustih po klančini. Ko se je vožnja
zaključila, smo mislili, da je zabave za danes konec. Ker pa se je na naš čoln
vkrcala zadnja skupinica obiskovalcev, prostora pa je bilo še dovolj, smo
skočili v čoln nazaj. Nobeden ni rekel nič, gremo torej še enkrat.
Duhovi |
Tokrat nismo
bili v prvi vrsti in ni nič špricalo, zaradi česar je bila Živa kar malo
razočarana. Na podhodu pred koruzno uro in mahajočimi čarovnicami, se je spet
povečala gneča. Ob ograji tik pred izhodom smo se zabavali z raznimi
„grozljivimi“ kreaturami, ki so uganjale norčije in sem in tja kakšnega
obiskovalca tudi zagrabile.
Ikarus |
A le za kratek čas, vse skupaj je bila pač le
zabava. V avtodomu smo počakali, da se je gneča na izvozu iz parka zmanjšala,
sosedu svetovali, kje se da prespati, nato pa skupaj z njim odpeljali na
parkirišče. Še malo smo poklepetali, nato pa nas je zmanjkalo. Ja, so kar
naporni ti zabaviščni parki.
Lepotica... |
PESCHIERA,
SIRMIONE – 26.10.2009
- Zjutraj je bilo vstajanje takšno kot ponavadi. Jaz najprej, potem
pa...mencam, dokler pokonci ne vržem tudi druge. Nikoli ni zadosti zgodaj in
nikoli zadosti hitro. To bi Maja vedela najbolje povedati. Povrh je prepad med
nama ustvarila tudi medčasovna razlika.
Lago di Garda |
Jaz sem še vedno pač preračunaval na
staro (poletno) uro in se mi je zdelo vse grozno pozno. Maja mi je
dopovedovala, da so sedaj pač novi časi in da moram upoštevati izključno novo.
Kompromis je po zajtrku in vseh pre(ne)potrebnih pripravah pač prinesel odhod
okoli pol devetih. Po kateri uri? Ma, ne bi sedaj o tem...
Peschiera del Garda - Porte Verona |
S skiroji smo se
odpeljali po cesti proti jezeru, čez Proprieta privata (zemljišče sedaj
zaprtega hotela) prišli do jezera in že poganjali skirce proti Peschieri. Jaz
sem tu hodil že včeraj, zato mi je bila pot znana. Vsaj do marine. Od tam do
mesta, pa ni več daleč. Še nekaj sto metrov do mostu, čezenj in že smo stali
pred mestnimi vrati Porte Verona.
Na obzidju nad nekdanjo vojašnico |
Mogočne so, včasih bi se jih nedvomno ustrašil
vsak zavojevalec. Danes pa...ma, kdo ve. Takoj za mestnimi vrati smo zavili
levo na dvorišče artilerijske kasarne. Danes so znotraj upravne zgradbe in tudi
nekaj policistov, kot je kazal skuterček s ponosnim napisom Polizia pred vrati.
Detajl nad vrati artilerijske kasarne |
Vzpeli smo se na obzidje in previdno korakali po rosni travi, potem pa vrnili na
glavno cesto in sledili planu poti, kot si ga je začrtala Maja. Zakaj pa ne.
Pred stavbo iz Habsburških časov, na zunaj v precej ubogem stanju, smo
zagledali zanimiv napis. To ni last občine, temveč države, ki je dolžna skrbeti
za svojo lastnino. V treh jezikih. Naj se ve, kdo je odgovoren za slabo podobo
mesta. Zanimivo in vredno posnemanja, ni kaj.
Tržnica |
Čez most smo prišli v drugi del
mesta, še vedno znotraj trdnjave. Šli smo po ozki ulici in se ustavili ob
trgovinici z domačimi žganjicami. Potem pa skozi vrata Porta Brescia izstopili
iz utrjenega dela mesta. Na drugi strani mostu nas je pričakala tržnica, kjer
se je dalo dobiti vse, od sadja, rib, oblačil, modnih dodatkov, kiča. Ni da ni.
Vse po en evro... |
Nas ni zagrabila nakupovalna mrzlica. Zato smo stopili le do prodajalca sadja
in si iz velike košare z napisom »vse po en evro za kilogram« nabrali domačih
hrušk, mandarin, kivijev in jabolk. Garantirano domače in seveda povsem bio.
Kot nam je zatrdil prijazni prodajalec. Presneto. V takih trenutkih, te pa
Italija prepriča. S svojim iskrivim temperamentom.
Kaki |
Pa čeprav še vedno precej na
severu. Uf, skoraj (že) ljubezen. Oko smo vrgli še na top nad vodo, nato pa čez
most in skozi Porte Brescia stopali nazaj v utrjeni del mesta. Zavili smo
desno, mimo vojašnice 30. maja, in na levi uzrli cerkvico. Stopili smo vanjo,
nekaj drobnih misli se nam je utrnilo v poduhovljeni notranjosti.
Chiesa di San Martino |
Potem pa smo
se mimo ostankov rimskih izkopanin napotili po ozkih mestnih ulicah. Spet Majina
ideja in čisto nič napačna. Čez mogočni most na drugem koncu mesta, smo se
vračali proti Porti Verona. Skiroje smo poganjali po znani poti mimo marine nazaj
proti avtodomu. Presenetil nas je sosed, ki je bil še vedno tam. Pojasnil je,
da so šli na sprehod v drugo smer.
Rimske izkopanine |
Poslovili smo se in se odpeljali proti
Sirmioneju. Malo pred njim, smo si šli pogledat že večkrat opisano in
pohvaljeno postajališče nekaj kilometrov pred mestom. Vendar nas s ceno 18
evrov za en dan ni prepričal. Potem že raje parkiramo čisto pred mestom, smo si
rekli in odvižali do znanega postajališča le nekaj minut pred gradom Rocca
Scaligera.
Trije stebri |
Parkirali smo, nekaj malega na hitro pojedli,
pomahali Silverju, potem pa odšli proti vhodu v stari del mesta. Pa sem pohitel
nazaj, saj mi je kapnilo, da bi s Silverjem lahko naredila zanimivo kupčijo.
Tako sva zamenjala kartici, on je bil pač že tik pred odhodom in je plačal za
dve uri, jaz pa za cel dan.
Grad Rocca Scaligera |
Seveda nam je to omogočilo, da smo na parkirišču
ostali nekaj ur dlje. Zapletena računica, verjetno dosegljiva samo miselnim
vijugam kakšne Vegove glave. Ali pač gorenjskega Gumpija. Super, Silver, pivo
seveda bo... Punce sem dohitel pred vhodom v grad.
Pred odločitvijo |
Skupaj smo zmajevali z glavo
in nič nam ni bilo jasno, zakaj se vsi vhoda ogibajo kot hudič križa. Ko sem
stopil bliže, mi je bilo pa takoj jasno. Lunedi. Ponedeljek. Zaprto. Jah, kaj
se more. Smo pač odšli po mestnih ulicah, se ustavili ob znaku, ki je nazorno
povedal, kaj je treba narediti. In Maja je seveda takoj dobila poljub.
Sramežljivi svetnik |
V cerkvi
Santa Maria Maggiore smo zmotili domačinke, ki so jo ravno vneto čistile, potem
pa se mimo obiralcev oliv spustili na pot ob jezeru. Sledili smo ji proti
pomolu, pred katerim v jezero teče voda, polna žvepla. Tako je tudi videti in
predvsem vonjati. Presneto, ker je tekla čez počeno cev, nam ni bilo jasno ali v
jezero odteka kanalizacija ali pač termalna voda.
Lahko da je zdravo, je pa tudi vroče in smrdi! |
Bazenčki pod močno vročo vodo
so kazali na drugo možnost, pa tudi stavba s črpališčem term nad njimi. Mi se
ji nismo pustili. Vzpeli smo se na vrh nad klifom, kjer stojijo ostanki Grotte
di Catullo, razvaline rimskega kopališča, raztresenega na hribu med starimi
olivami. Pojasnilna tabla pred vhodom z lepim zračnim posnetkom nam je odkrila
marsikaj.
Trstičje |
Napis na vhodu pa pač to, kar bi že morali vedeti. V ponedeljek
zaprto. Tudi prav, si bomo pa kopališče naredili sami. Spustili smo se nazaj do
jezera, šli pod klifom in skakajoč po velikih kamnih povsem na koncu rta nad
seboj ugledali ostanke kopališča. Masivna zadeva, celo marsikatere današnje
terme so precej manjše.
Grotte di Catullo |
Vračali smo se nazaj proti pomolu, kjer nas je čakala
Maja. Kot mačka se je prijetno grela na toplem soncu. In poročala, da voda tu
sploh ni pretirano topla. Ja, pa kaj še... Ji nismo verjeli. Kopalk sicer nismo
imeli s seboj, a saj nas nihče ne pozna. Otroci so tako lahko brez, ata pa
imajo pač spodnje hlače, ki so takšne kot kopalke. Tiste retro.
Na obali |
In res ni bila
voda čisto nič pretirano hladna. Zaplavali smo, uvijali med velikimi oblimi
kamnitimi bloki in včasih posedeli na njih, do popka v vodi in z nogami
bingljajočimi nekam v globino. Sploh se nam ni preveč mudilo ven. Čofotanje je
bilo fajn, pa še sonce nas je prijetno grelo.
Otočki |
Ko smo končno prilezli ven, nas
je posušilo sonce, potem smo se oblekli, zabavali nekaj racakov (ali pač oni
nas) in se ob obali in skozi mesto napotili proti parkirišču. Pred gradom je
bil obvezen sladoled. Okusov so v slaščičarni imeli toliko, da si jih verjetno
niti sami ne zapomnijo. Izbrali smo navadne kornete, picolo variante.
Skok |
Res je
bila cena evro in pol, toda tudi kepice, ki jih je prodajalka nagrmadila na
mini kornetke, so bile res konkretne. Na parkirišču smo še izpraznili
stranišče, plačali parkirnino, nato pa odrinili proti severu. Ura je bila že
kar pozna. Želja, da bi strme severozahodne obale prevozili še za dneva, nas je
priganjala. Kratek postanek v Lidlu za obnovo zalog, potem pa postankov ni bilo
več.
Mrzlo? Neeeee... |
Vasice so izginjale za nami, Desenzano, S. Felice, Salo, Gardone Riviera,
Gargnano. Vsaka po svoje zanimiva, bo seveda potrebno še priti. Saj končno niti
ni tako zelo daleč. Ko smo prišli do tunelov, je bila pot sprva kar malo scary. Prvi tuneli so namreč
nenavadno visoki in ozki.
Vsi enaki, vsi drugačni! |
Tako imaš stalno občutek, da boš ob normalni vožnji doživel
bližnje srečanje med alkovnom in na določenih mestih že kar močno podrajsanim
obokom tunela. Pa se je vse srečno izšlo, včasih sem iz varnostnih razlogov
raje peljal malo bolj proti sredi ceste, v novejših galerijah, pa tudi za to ni
bilo potrebe. Med tuneli se nam je odpiral pogled na jezero, ki se je počasi
poslavljalo od dneva. Čarobno.
Mestne ulice |
Na nasprotnem bregu so se začele prižigati luči,
kar je vsemu dajalo še poseben čar. Ko je bilo tunelov končno konec, smo že
pristali v Rivi del Garda. Tu ne bo težav, sem si mislil. Ja, pa jade.
Koordinate, ki naj bi nas pripeljale na počivališče za avtodome, so nas sicer
usmerile v ulico, kjer bi se ob cesti dalo parkirati, če ne bi bilo vse polno.
Lunedi...chiuso! |
O pravem počivališču ali celo kakšni oskrbni postaji, pa ne duha, ne sluha. Z
Majo sva kaj hitro obupala, vnesla nove koordinate, tokrat v Torboleju. Uf,
spet je šlo nekam čudno, ozka ulica, na edinem ozkem križišču ni bilo možnosti
za obračanje. Na koncu ceste naravnost stoji hotel, je ugotovila Maja, torej
sem, upajoč na najboljše, zavil levo.
Limona in Modro nebo |
Veliko parkirišče in nad njim še eno, tik
poleg kampa. Mogoče je bil tudi to razlog, da je bila pred parkiriščem nekam
neprijazna tabla. Prepovedano za avtodome. Vseeno smo parkirali, Maja je
pripravljala večerjo, jaz pa sem odšel malo pogledat naokoli. Našel sem pravo
počivališče, toda cena 30 evrov za 24 ur, se mi je zdela prehuda.
Prednja stran gradu |
Ugotovil pa
sem, da javna parkirišča tu niso plačljiva od devetih zvečer do devetih zjutraj,
nobenih sovražnih tabel. Po večerji sta naju punci kar malo presenetili z
odločitvijo, da gresta spat. Dan ju je pač utrudil, ni kaj. In sta res kaj
hitro zaspali. Midva z Majo sva še malo pospravila stvari, nato pa odpeljala.
Ugotovila sva, da je na spodnjem parkingu že en polintegrirec.
Odsev |
Ma, tabla pa
vseeno ostaja, pa tudi vrata, ki ti jih lahko hitro kakšen jeznoriti Italijan
zapre in zaklene. Odpeljala sva se skozi Torbole proti koordinatam, ki jih je na
forumu pripel Dave. Zanimivo mesto, tudi en vanček je bil tam.
Vasice ob poti se vrstijo ena za drugo... |
Toda
pred vhodom je bila ob hišici tabla z za Gardo dokaj zmerno tarifo za
parkiranje od osme do dvajsete ure in poleg velikim znakom in napisom, da je
parkiranje ponoči prepovedano. Ma, klinc gleda te prepovedi, gremo na mesto, ki
sem ga odkril ob mojem raziskovanju. Zapeljali smo se nazaj skoraj do vhoda na
pregrešno drago počivališče, toda namesto naravnost smo tik pred njim sledili
tabli za plažo in zavili levo proti jezeru.
Dan počasi ugaša |
Tam je možno parkirati v dokaj
samotni, a osvetljeni ulici med dvema kampoma in le malo nad jezerom. Ponoči zastonj. Za nas Gorenjce torej več kot primerno.
RIVA
DEL GARDA, MONTE BRIONI, ARCO – 27.10.2009 - Zjutraj smo odšli na obalo opazovat
jezero in gore nad Rivo. Čudovit prizor. Vreme je bilo še vedno lepo, le veter
je malo pihal.
Parkirišče nad jezerom v kraju Torbole |
Kar je nas morebiti motilo, je bilo za surfarje pravi blagoslov.
Takoj se jih je nekaj spravilo na vodno gladino, nekateri so leteli kot rakete,
drugi pa komaj lovili ravnotežje. Po zajtrku smo se odpeljali nazaj v Rivo in
bili še kako presenečeni, ko smo počivališče našli takoj in brez težav.
Jutranji piš |
Kaj se je včeraj
mešalo navigaciji, nam ni bilo jasno. Parkirali smo, plačali parkirnino in
izvlekli skiroje. Ko sem voznika tovornjaka s sladoledom, ki je postanek
izkoristil za skok v stranišče, pobaral o eni izmed zanimivosti v bližini, je
bil odgovor nekaj polomljene angleščine. Skočil sem v avtodom po vodniček,
morebiti pa zadevo napačno naglašam, sem si mislil.
Nekateri obvladajo |
Toda ko sem prišel ven, me
je vprašal, če sem Slovenec in kazal na registrsko tablico. Ja, sem, pa kaj. On
pa je bil seveda...Hrvat. Skoro zemljo. Takoj sva bila vse zmenjena. Do centra
naj bi bilo približno tri kilometre, za nas torej malenkost. Najprej smo šli ob
glavni cesti, nato pa zavili na kolesarsko pot, ki prav hecno vijuga, malo proč
od jezerske obale.
Počivališče v Rivi |
Prečkali smo manjši mostič in se mimo trajekta napotili po
jezerski promenadi – Lungolago e spiaggia odpeljali proti centru. Šli smo skozi
Porta san Michele in nato med iskanjem informacij prekrižarili mestno jedro,
pokukali v cerkev Chiesa dell'Inviolata in bili nad notranjostjo navdušeni.
Chiesa dell'Inviolata |
Med
vračanjem proti obali, smo na trgu pred cerkvijo Chiesa di Santa Maria Assunta
firbcali med osamljenimi prodajalci na nekakšni tržnici in v cerkvi ugotovili,
da ne dosega lepote prej videne. Ko smo drugič preizkusili znanje tujih jezikov
pri prodajalcih časopisov, smo končno našli informacije.
Notranjost cerkve |
Seveda smo bile točno
tam, kjer smo se prej peljali v mesto. Jah, kdor nima... Gospa na informacijah
je najprej povsem po Italijansko pojasnila, da zna angleško „a little“, toda
potem ni razočarala. Izvedel sem marsikaj koristnega, predvsem pa dobili
odličen vodnik po Gardi in Trentinu.
Porta san Michele |
Že ob poti nazaj sem malo kukal vanj in
ugotovil, da so opisane tudi sprehajalne poti. Načrt, da bi obiskali v dopoldanskem
času še Cascato del Varone, skoraj sto metrov visok slap, nekaj kilometrov nad
Gardo ali pač kar mestece Arco so izvodenele ob pogledu na sliko in opis poti
na Monte Brioni. Hribi, to je nekaj za nas.
Na promenadi |
Podaljšali smo parkirnino, se
preobuli in se odpravili. Začetka poti ni bilo težko najti, ob tunelu je treba
iti po stopnicah, jo mahniti mimo nekakšne vile, potem pa le slediti stezi.
Markacij sicer ni, odcepov pa tudi skoraj ne. Pot pa je...čudovita. Pod to se
lahko podpišem. Ena lepših, kar sem jih do sedaj prehodil.
Pot miru |
Poteka namreč po
robu strme stene, visoko nad vasjo Torbole, na katero se stalno odpira razgled.
Jezero in hribi nad njim so kot na dlani, višje kot si, vedno bolj se odpira
tudi pogled na Rivo. Ob poti pa ruj v vseh barvah, oljke s črnimi olivami,
mladi hrast. Kontrasti, kot smo jih vajeni pri nas na krasu.
Torbole |
Pot je skoraj ves
čas dokaj primerno zavarovana, vseeno pa nekaj previdnosti ni odveč, še
posebej, če so poleg otroci. Vsemu zanimivemu se je pridružila še vrsta
ostankov nekdanjih bojnih položajev neke davne armade. Avstro-Ogrski vojaki so jih gradili med leti
1860 in prvo svetovno vojno. Tisoče ton betona, ki sedaj le čaka, da ga bo
pohrustal zob časa.
Na strehi nekdanje artilerijske baterije |
In ta si že brusi zobe. Iznad nekdanjih artilerijskih
baterij se je odpiral lep pogled naokoli. V njih pa se ni dalo, saj so vsi
vhodi zaprti z rešetkami. Na zgornjem platoju smo počili, pomalicali in se
martinčkali. Potem pa odšli proti vrhu. Najprej smo šli mimo križa in bili
skoraj prepričani, da se na sam vrh zaradi oddajnikov ne da. Pa nam je uspelo,
stezica nas je pripeljala do tja.
Torbole iz zraka |
Kamniti križ, bogsigavedi od kdaj, je stisnjen
med sodobne telekomunikacijske pripomočke. Nas je bolj kot to zanimal razgled.
Od tu se je odlično videl Arco. Z značilnim gradom nad strmo steno ga pač ne
moreš zgrešiti. Takrat je v nas že začela rasti neka ideja...nenavadna, a zato
še toliko bolj privlačna.
Pisano |
Navzdol smo se odpravili na drugo stran hriba, pot je
bila vedno bolj strma. Ko smo prišli mimo nekdanjega rova, pa je bila skoraj
bolj kot pot, le še strma drča. Končno
nas je vendarle brez težav odložila na široko pot. Zavili smo levo in šli nekaj
časa skoraj naravnost, potem pa le še navzdol. Ko se je odcepila steza, po
kateri smo se tudi vzpeli na hrib, smo ji sledili.
Ruj |
Le z Ajdo sva šla ob spodnji
artilerijski vojašnici malo po svoje. In tako odkrila, da je nek velikan
odtrgal rešetke iz spodnjega vhoda v baterijo. Pokukal sem vanjo in ugotovil,
da strme stopnice peljejo v notranjost. Ki pa je bila povsem temna, zato sem
ostal kar spodaj. Vrnil sem se na pot in z Ajdo sva pohitela navzdol.
Riva del Garda |
Ravno pri
tunelu sva ujela Majo in Živo. Odšli smo v bližnjo picerijo, naročili pice in
jih potem ob ugotavljanju, kam jo bomo mahnili naprej, pomlaskali. Resda smo od
Italijanov pričakovali vsaj okus petih zvezdic. Tako slastne niso bile, tako
slabe pa spet ne, da bi se zmrdovali. Sklep, ki je že nekaj časa počasi rasel v
nas, je sedaj dočakal svojo potrditev.
Monte Brioni |
Še nekaj računanja, poizvedovanja in
demokratičnega odločanja je bilo potrebnega, da smo se končno odločili, da naše
že kar dobro izdelane načrte, strgamo in vržemo v koš ter gremo najprej v Arco,
nato v Trento in naprej nad Bolzanom proti Lienzu in čez Avstrijo domov. Torej
odhod.
Pogled na Arco iz vrha Monte Brioni |
Odpeljali smo se v Arco, ki je od Rive oddaljen le dobre štiri
kilometre. Spraševali smo se, če bomo našli kakšno parkirišče brez prepovedi za
avtodome. Potem pa presenečenje. Po goli sreči smo zavili na parkirišče, ki je
imelo tudi počivališče za avtodome.
Počivališče v Arcu |
Prostora več
kot dovolj. Odlično . Plačali smo za tri ure in pohiteli čez staro mestno
jedro, ki je le nekaj minut proč od parkirišča. Najprej smo stopili v malo
cerkvico Chiessa di San Giuseppe takoj na drugi strani križišča, nato pa po
ozkih mestnih ulicah stopali proti ogromni cerkvi Collegiata di Santa Maria
Assunta.
Olive |
Trgovinice so bile v veliki meri napolnjene z alpinistično opremo. V
eni izmed njih je bila cela stena polna vponk in kompletov. Arco je pač
svetovni center plezanja in na trgu pred cerkvijo ura odbija čas do svetovnega
prvenstva, ki bo tu leta 2011. Mi smo sledili uličici, ki se vzpenja proti
gradu. Kot bi mignil smo bili nad hišami, mimo obiralcev oliv smo se napotili
med oljkami navzgor.
Arco |
Nič se nismo obirali, saj je tabla na začetku poti
namignila, da je grad v oktobru odprt le do štirih popoldne, eno uro prej pa
naj bi že nehali spuščati v najbolj zanimiv del. Pa so Italijani na našo srečo
svetlobna leta od nemške natančnosti. Tako so nas ob pol štirih še brez težav
spustili v grad, kupone za popust vrnili in vseeno zaračunali znižano ceno, za
otroke pa zastonj, čeprav je cenik govoril drugače.
Nenavadno drevo |
Je pa po drugi strani res,
da je edino prodajalka kart obvladala nekaj polomljene nemščine. Pa kaj bi to,
njen danke in moj prego, sta ravno prav sedla skupaj. Sprehodili smo se mimo
velikega stolpa in si pogledali ostane fresk v edini malo bolj ohranjeni
stavbi.
Veliki stolp |
Dvorne dame in vitezi se igrajo različne igre, je pojasnila zloženka, ki smo jo dobili na vhodu. Različne
igre. Hm, seveda... I tata bi, sine... Vzpenjali smo se proti gornjemu stolpu
(La Torre Renghera). Vmes smo si zanimivosti o gradu brali iz pojasnjevalnih
tabel. Za stolpom smo opazili plezalca na sosednji steni, ki sta se spuščala ob
vrvi.
Monte Brioni in Riva del Garda |
Malo nižje, ob stolpu La Torre di Guarda verso Laghel, kjer je obzidje
zavilo nazaj proti velikemu stolpu, se jih je videlo še bolje. Prvovrstna
atrakcija. Kje je bil v tem malem stolpu opisani kamin, nam ni uspelo
ugotoviti. Mimo lesene hiške, ki jo je Maja takoj razglasila za hišo
Sneguljčice, smo se vrnili do blagajne.
Grajska gospodična |
Z Ajdo sva se šla še enkrat slikat k
velikemu stolpu, pogledala sva v zapor, nato pa smo že stopali skozi oljčni
nasad nazaj proti mestu. Čudili smo se nenavadnim pisanim plodovom neznanega
drevesa in skoraj še bolj ogromnemu cvetu agave. Oljke so bile v glavnem že
otresene, mesto pa še vedno tik pod nami.
Pogled na strehe Arca iz grajskega hriba |
Po ozkih mestnih ulicah smo se
napotili proti cerkvi Collegiata di Santa Maria Assunta, pokukali vanjo in se
obrnili okoli svoje osi. Na trgu pred cerkvijo je namreč kar nekaj zanimivih
stavb. Palazzo Giuliani o del Palazzo Nuovo je rekonstrukcija stavbe, ki je
bila kot dom grofov iz Arca omenjena že leta 1462, v Palazzo di Piazza o del
Muncipio je družina Arco bivala do srede 19. stoletja, potem pa je stavba
pripadla javnosti.
Odštevanje |
Ravno nasproti nje pa
je Fontana del Mose. V hiši Palazzo
Marchetti o di San Pietro je danes kafetarija, Conti d'Arco, kjer se je Maji
zahotelo pravega italijanskega capuccina. Menda je bil dober, tudi ledeni čaj
ni bil slab. Malo zadaj smo uzrli še cerkev Chiesa di Sant'Anna. Pa nismo šli raziskovat njene notranjosti.
Kapelica v stolnici |
Sprehodili smo se po parku, si ogledovali zanimive kipe in še bolj zanimiva
drevesa. Punci sta skočili na igrala, ki pa so bila bolj za majhne. Kar je Živi
en italijanski froc tudi hitel dopovedovati. Seveda ga ni razumela nič. Pa se
tudi ni sekirala, tako ali tako je bil čas, da gremo proti avtodomu, saj se ob
šestih zapirajo tudi trgovinice.
Palazzo di Piazza o del Municipio |
Malo smo kolebali med limoncelom in vinom iz
bregov Garde in se odločili za dve steklenici slednjega. Ob tem pa debelo
gledali, kakšne testenine, omake in olja z okusom, ustvarjajo in predvsem tudi
kako drago jih prodajajo. Nam pač tokrat ne. V avtodomu smo bili hitro
pripravljeni za odhod, največ časa je vzela priprava televizije. Da bi punci
spodbujala k gledanju okolice nama tokrat ni prišlo niti na misel.
Nad mestom kraljuje grad |
Zunaj je
bila že temna noč. Ko smo peljali proti Trentu, sva z Majo le slutila obrise
gora, ki zaokrožajo dolino, jezerce pod nami je bilo obdano z lučkami, tudi
gradovi so bili osvetljeni. V Trentu smo peljali proti koordinatam počivališča
in že takoj za mostom čez reko Fiume
Adige ob cesti opazili parkiran avtodom in oznako, da je
dovoljeno za tri avtodome.
Cappuccino pri grofih iz Arca |
Toda mi gremo seveda na pravo počivališče, le kaj si
misli Nemec, da se nasmoli takole ob hrupno cesto. Seveda računica brez
krčmarja. Ne le, da je bilo vseh pet mest za avtodome na velikem parkirišču že
polnih, tam parkirani
avtodomarji tudi niso kazali nobenega interesa, da bi se umaknili prišleku iz
daljne Slovenije.
Palazzo Marchetti o di san Pietro in Chiesa di Sant' Anna |
Da bi parkiral kje drugje, pa tudi ni bilo za misliti. Sicer
veliko parkirišče je bilo krcato polno in kar nekaj spretnosti je bilo
potrebne, da sem zlezel nazaj na cesto. Hja, v sili še hudič muhe žre, smo si
rekli, in parkirali pred nemški avtodom ob cesto. Zasedli smo zadnji parking, kar je spoznal verjetno tudi
Italijan, ki je šel za mano poskušat srečo na veliko parkirišče in se nato
vrnil do naju z Nemcem.
Večer na ulicah Arca |
Tisti „tretji“ parking je bil namreč označen z znakom
za invalide. Lokalni prostitutki, ki sta prej na mestu za invalide čakali na
stranke, sta se ob našem prihodu umaknili in raje paradirali na poti ob reki.
Čeprav sta na obraz nanesli celoletno proizvodnjo kozmetike sumljive kvalitete
manjše kitajske tovarne, sta bili še vedno lepi kot...oslovska rit.
Castel Toblino je kot privid |
Ma,
Italijani imajo res čuden okus, a pač, sto ljudi...sto čudi. Mi smo naredili
večerjo, še malo tekmovali v hitrosti reševanja sudokuja, nato pa popadali v
posteljo. Hrup nas ni več motil, ko sem se proti jutru zbudil, pa je bilo zunaj
presenetljivo tiho, celo ptice se je slišalo. Seveda pa to ni trajalo prav
dolgo.
TRENTO,
BELLUNO – 28.10.2009
- Ko se je začel običajni delovni dan, se je hrup na cesti povečal. Na srečo
smo bolj zgodni tipi, tako da nas to ni preveč motilo.
Torre Vanga |
Pozajtrkovali smo in se
pripravili, nato pa sledeč tablicam odšli proti centru starega dela mesta.
Vodniček nam je že namignil, katere so največje znamenitosti, torej ne bo težav.
Mimo stolpa Torre Vanga in zaradi obnavljanja zaprte cerkve Santa Maria
Maggiore smo prišli na Piazza Duomo.
Santa Maria Maggiore |
Tam stojita katedrala di san Vigilio in pa
stavba Tridentino v kateri so v srednjem veku bivali nadškofje, danes pa je tam muzej Diocesano. Obstali smo sredi
trga in občudovali katedralo, se napotili okoli nje in našli spomenik svetemu
Vigiliju, zavetniku Trenta. Malo naprej pa ugledali na katedrali tudi slovite prepletene stebre.
Piazza Duomo |
V katedrali je
bila ravno maša, zato smo si jo ogledali bolj na hitro. Predvsem stopnice, ki
se na vsaki strani vzpenjajo nekam pod strop, so nenavadne. Spet na svežem
zraku, smo odšli po ulici Via Belenzani. Na obeh straneh stojijo vile, ena bolj
zanimiva od druge.
Catedrale di San Vigilio |
Pomembnejše, kot so Palazzo Calepini, Palazzo Quetta
Alberti-Colici, Palazzo Thun, Palazzo
Geremia imajo na pojasnilni tabli poleg imena navedeno tudi kratko zgodovino.
Na kratko smo se ustavili v turističnih informacijah, nato pa po Via Roma odšli
do gradu del Buonconsiglio.
Prepleteni stebri |
V njem je sedaj muzej, vendar so se punce odločile,
da jih nekaj domače umetnosti in gostujoča razstava iz Torina ne zanimajo.
Sicer pa imajo prav. Bo treba še priti in vzeti Trento card, ki jo dobiš za
drobiž, vanjo pa je vključenih vrsta muzejev. Predvsem pa bo potrebno imeti več
časa za to zanimivo mesto.
Via Belenzani |
Ko smo se po mestnih ulicah starega dela mesta
vračali proti avtodomu, se razmišljal, da mora biti gondola proti vasi Sardagna
kar draga. Dokler nisem na ceniku zagledal, da je karta za družino (70 minut)
samo 1,80 evra. Seveda smo počakali na naslednjo vožnjo, vmes klepetali z
avtodomarjema iz Nemčije.
Castello del Buonconsiglio |
Iz razgledne ploščadi ob gornji postaji je čudovit
razgled na mesto Trento in okolico, malo nižje pa smo iz ceste uzrli tudi vas
Sardagno, pod hribom Corno. Posedeli smo na klopci in martinčkali na soncu,
potem pa odšli nazaj proti gornji postaji gondole. Še zadnji pogled v globino,
ki pa punci ni toliko pritegnil kot ograja, ki sta jo uporabili za tobogan.
Zabavno, ni kaj.
Trento |
Ko se je gondola premaknila, smo kar malo cviknili. Zadeva je bila
zgrajena pred častitljivimi petdesetimi leti in če k temu prištejemo še
prislovično italijansko kvaliteto...no ja, srečno smo se pripeljali nazaj na
izhodišče. Ob avtodomu smo se poslovili od nemškega para in odpeljali proti
Bellunu.
Razgledna ploščad |
Cesta je bila prav dobra, deloma tudi štiripasovnica. Dobrih trideset
kilometrov pred Bellunom sem bil sicer nekam zamišljen in tako zgrešil odcep.
Ni mi preostalo drugega, kot da grem naprej do naslednjega. Tam sem ugotovil,
da se cesta od tu naprej sicer vije skozi vasi, da pa je do Belluna celo
kilometer ali dva krajša.
Tobogan? |
Tudi prav. Ko smo peljali proti centru, sem zagledal
smerokaz za parkirišče za avtodome. Toda kaj, ko že na naslednjem razcepu ni
bilo več jasno kam. Sem pač sledil navigaciji in upal na najboljše. Blizu centra
bi se sicer dalo parkirati, pa se na prvem parkirišču nismo ustavljali, drugi
je bil pred policijsko postajo, parkirna mesta pa premajhna.
Jesen je pisana |
Na avtobusni postaji
smo končno počakali, toda parkiranje je bilo dovoljeno le trideset minut. Odšel
sem do tipa, ki čuva garderobne bokse in ugotovil, da nekaj besed italijanščine
dela čudeže. Vse sva se zmenila. Pojasnil mi je, kje je parkirišče za avtodome
in kako pridem do tja.
Grozdni vzorec |
Kolega, ki je prišel mimo in celo obvladal nekaj
angleških besed, je to potrdil. Tu ven, desno, pa na prvem krožišču levo po
hribu dol. Kul. Toda na krožišču je bil ob pravem izvozu znak, prepovedana
vožnja v eno smer, dovoljeno za stanovalce. Kaj sedaj. Maja je bila jasna. Ma,
če je rekel tu dol, pač gremo. Da draga, saj imaš prav, avtobusarji seveda vedo
kje se da in kje ne. In je lepo šlo.
Gondola nad reko Fiume Adige |
Dokler se sredi klanca stvari niso začele
zapletati. Ograjico z enakim znakom sem gladko obvozil, rdeč semafor pred deli
na cesti pa me je ustavil. Malo smo čakali, potem pa mi je kapnilo, da ta semafor
sploh ne preklaplja, temveč na tej strani sveti samo rdečo. Nekaj avtomobilov
je pripeljalo nasproti, eden se je celo ustavil in mi dopovedoval, da bom moral
obrniti. Ja itak, to kravo sredi klanca. Nou vej.
Belluno |
Maja je odšla do ovinka in ko
je mimo pripeljal še avtobus, je že mahala. Sem jo takoj užgal navzdol. Prazno,
super. Rešeni smo! Ja, pa jade. Cesta levo je peljala nekam ven iz mesta, cesta
desno, točno proti parkirišču, je bila zaprta, pred mano pa most, en pas in na
vsaki strani znaka, prepovedano za vsa vozila v to smer. Maja, ki je
prisopihala za mano, je dahnila, a boš kar peljal. Itak.
Palazzo dei Rettori |
Kot mister Bean sem se
nabil na volan, gas in gremo. Na vrhu sem si oddahnil, saj je bil most prazen.
Na drugi strani je sicer en avto čakal zeleno luč pred križiščem. Ko sem
pripeljal mimo, nas je voznik gledal kot Sneguljčico in sedem palčkov. Upam, da
so mu oči že zlezle nazaj v jamice in popustil krč čeljusti. Ma, klinc gleda,
če smo v Italiji, vozimo kot Italijani.
Hej, ni več poletni čas! |
Ponovno čez most, kar malo čudno sem se
počutil, ko sem spet peljal v dovoljeno smer, in že smo bili na parkirišču. Na
vhodu ti avtomat izvrže žeton, katerega po plačilu parkirnine ob izhodu ponovno
vržeš v avtomat. Parkirali smo na mestu za avtodome in se odpravili v mesto.
Avtoportret |
Tekoče stopnice te iz parkirišča pripeljejo
naravnost na Piazza Duomo. Tam stoji katedrala, ki pa je bila na naše
presenečenje zaprta. Videti je, da si morajo tudi svetniki vzeti opoldanski
počitek. Ob trgu stojita Municipio, danes je to mestna hiša in pa Palazzo dei
Rettori, kjer je sedež prefekture. Sredi trga je fontana di San Joata, ena
izmed več fontan, po katerih je mesto znano.
Uporniki |
Sprehodili smo se po zanimivih mestnih
uličicah proti Piazzi dei Martiri in se mimo spomenika odporu, skulpturo je
izdelal Augusto Murer, ter gledališča, skozi Porta Dojona vračali do trga
Piazze del Mercato, na katerem stoji Fontana di San Lucano. Ko smo našo pot
tako zaokrožili nazaj do Piazze Duomo, sem tam prestregel policista. Znal je le
en jezik. Se ve kateri.
Piazza del Mercato |
Pa sva se vseeno sporazumela. Prijazno je šel z mano do
cerkve, poskusil odpreti vrata, pregledal vse listke, pritrjene na njih in
potem pač milo pogledal »skuzi«. Ja, ni kaj. Če policist ne pride noter, kje bo
potem navaden Gumpi. Vrnili smo se na parkirišče, naredili kosilo, spraznil sem
kaseto, nato pa sva z Ajdo odšla še enkrat navzgor. Tokrat je bila cerkev
odprta in sprehodila sva se po njej.
Sredi trga stoji fontana di San Lucano |
Ob vrnitvi sva se ustavila še na
turističnih informacijah, plačala parkirnino (ker še ni bilo dve uri, mi je avtomat
deset centov vrnil) in šibala do avtodoma. Deset minut za izhod. Maja pa ravno
v zaključni fazi pomivanja posode. Malo sem počakal, potem pa počasi zapeljal
ven, do oskrbne postaje.
Katedrala |
Tam sem izpraznil še odpadno vodo, Maja pa je ob
pomoči otrok pripravila vse za odhod. Punci sta kmalu odplavali v nenavadni
svet gospodarja prstanov, midva pa sva vijugala proti Cortini, pod njo zavila
na prelaz Mauria in se od tam mimo Forne di Sopra spuščala proti Tolmezzu.
Cesta je kar vijugasta in ozka, sploh ponoči je potrebno včasih konkretno motati,
ko ti nasproti stalno vozijo avtomobili, tovornjaki in avtobusi.
Passo d.Mauria - 1298 m |
Od Tolmezza pa
ni več panike, leteli smo proti Trbižu in že smo bili v Sloveniji. Natočili smo
gorivo in pot brez zastojev nadaljevali do doma.