Vikend. Najprej ni bil videti obetaven. Vreme se je kisalo, stalnica te pomladno obarvane zime. Pa tudi volje pri mladini ni bilo ravno prave. Omemba telesnega napora je imela zgolj eno posledico. Zavihal se je nos.
Toda nekaj prepričevanja in obljuba večernega filma sta imela čudodelne posledice. Tako velike, da sva se zbudila tam pod gorami in ob pogledu na snežinke nos tiščala na hladno okno. Nežno so se spuščale iz oblačnega pokrova in naletavale, kolikor daleč je neslo oko.
Uživala sva v pogledu, nato sva se pridružila njihovemu plesu. Prvi koraki po progi nekdanjega smučišča so bili nekoliko negotovi. Nato je steklo, ravnino sva puščala za seboj, opazke o smiselnosti in utrujenosti so ostale zadaj.
Nad postajo žičnice je bilo pobočje bolj strmo, sledila sva predhodnikom in se umaknila množici, ki se je vzpenjala naravnost. Mladina je ujela svoj tempo, dobro zastavila korak, nič preveč ni bilo treba čakati.
Še zadnji vzpon do sedla nad kočo, počitek, toliko, da si telo oddahne in napravijo načrti za naprej. Do kam in kje. Triangel je bil pravi, pobočje se je odstrlo, videla sva pot, gledala najin cilj.
Živa je potrebovala spodbudo, vrnil sem se nekaj korakov, podal roko. Samote danes tu ni bilo, vedno nova srečanja, prijazni pozdravi. Na sedlu tudi v jeziku sosedov. Do vrha je bilo še nekaj korakov, tam pri anteni sva se razgledala. Skozi snežinke se je videlo. Nekaj metrov. Čisto prav.
Vijugala sva navzdol, preskočila s sedla na pobočja, smuči so drsele po centimetru najinih znank izpod neba, spodaj trda podlaga. Pozdravi vzpenjajočim, beseda ali dve, kimanje, pomežik.
Mimo koče je šlo kot raketa, navzdol še hitreje. Zavoji so si sledili, eden za drugim, zgodba se je iztekala. Pred nama je bilo parkirišče, nekje naprej nova zgodba, nova doživetja, skupna pot.
(Ljubelj – Triangel)
Osameljena |
Pod stenami Begunjščice |
Zasnežena |
Pot proti vrhu |
Zelenica? Če pa je vse belo ... |
Na vrhu |
Kot raketa |
Srednja postaja |
(Ljubelj – Triangel)
Ni komentarjev:
Objavite komentar