ponedeljek, 05. november 2007

Madžarska

ODHOD PROTI MADŽARSKI – 26.10.2007 – Seveda spet nismo bili niti slučajno zgodnji. Ura je bila že blizu desete zvečer, ko smo se končno spravili na pot. Čez Tuhinjsko dolino in naprej proti Celju nas je peljala pot. Tam smo zavili proti Dobrni in se glede na nasvet prijatelja Bojana pri pošti usmerili na parkirišče. Parkirali smo poleg njega mirno prespali. 
Na parkirišču v Dobrni


DOBRNA – 27.10.2007 – Po zajtrku smo se kar kmalu odpravili proti bazenu. Dejstvo, da smo imeli z olimpijsko karico popust je bilo pač potrebno izkoristiti. Na bazenih smo našli ustrezen prostor, razprostrli brisače in skočili v vodo. Najprej nas je pritegnil notranji bazen, potem pa smo šli pogledat še v zunanjega. Malo hladnejši je bil. 
Čofotanje
Puncam sploh nismo verjeli, ko so trdile, da je v otroškem zunanjem bazenčku res topla voda. Pa so imele prav. Kar obležali smo tam notri. Z Majo sva šla pogledat v bazen z brbotalčki, pa tudi sicer nas je bilo povsod dovolj. Ko smo imeli vode dovolj, smo se stuširali in oblekli. V avtodomu smo naredili pozno kosilo, potem pa odpeketali proti vasi Grad na Goričkem. 
Punce uživajo v vodi...
Brez kakšnih večjih težav sva ga oba šoferja ob pomoči navigacije našla. Na dvorišču manjšega tekstilnega obrata je bil že parkiran Rado (Raglasi). Malo smo poklepetali, potem pa kmalu odšli spat. Voda v Dobrni nas je očitno precej utrudila. 


GRAD GRAD – 28.10.2007 – Zjutraj sva z Bojanom odšla do cerkve. Seznanjena s tem, kdaj bodo maše, sva se vrnila do trgovine in tam najprej sama, potem pa še ob pomoči Maje nakupila nekaj potrebščin. Pa tudi čevlje in copate.So bili pač v akciji. 
Grad Grad na Goričkem
Po zajtrku smo skupaj odšli do cerkve, ki jo je predelal znani arhitekt Plečnik. To se je posebej dobro videlo po zanimivem stropu. Mladi župnik je pritegnil našo pozornost. Po maši smo se vrnili do avtodoma in presenečeno ugotovili, da se je parkirišče kar napolnilo. Tudi Ivan (mb) je bil med njimi. Z Bojano sta se počasi odločala, da namesto v Bosno odideta z nami na Madžarsko. 
Buča
Dan je bil deževen, prava pravcata žalost. Lilo je že od zjutraj. Ob treh nas je pritegnil Rado, ki je z otroci že prej pobegnil gledat igrico za otroke. Do gradu nas je pripeljal precej po ovinkih brezplačni avtobus. Po plačilu simbolične vstopnine sta šli punci najprej pogledat igrico za otroke Čudežni pralni stroj Leonard. Kar sta je še ujeli. 
Izdelovanje najlepše buče
Potem pa smo se odpravili po gradu, pogledali živopisane buče, postavljene pod grajske arkade ter videli, da je del gradu že obnovljen. Zunaj je dež malo ponehal, tla vse naokoli pa so bila vedno bolj blatna. Blatnost je naraščala s številom obiskovalcev. Punce so se udeležile delavnice v izdelovanju buč. Nazadnje smo v zabavno izdelavo skoraj bolj padli starši. 
Čarovnica bo zgorela na grmadi
Pridružil se nam je tudi Ahil in skupaj smo se sprehodili med stojnicami. Potem ko je Manca Špik končala z nastopom, so jo na odru zamenjali srednjeveški vitezi ter dvorne gospodične. Prikazali so mučenje čarovnice in jo na koncu zažgali na grmadi. Pa je prav nerada gorela, les je bil le preveč razmočen. 
Vladek
Končno smo dočakali nastop Vlada Kreslina. Pesmi so nas navdušile. Med nastopom so posebne efekte ustvarjali z laserjem. Po nastopu so se ostali odpravili nazaj do vasi Grad, midva z Ajdo pa sva počakala na izbor najlepše buče. Žal naše niso bile izbrane, zato sva se z avtobusom vrnila v vas. Pred avtodomi smo v bučah prižgali sveče, potem pa prav kmalu odšli spat. 
Noč čarovnic


ČEZ MADŽARSKO DO MISKOLC TAPOLCA – 29.10.2007 – Po zajtrku smo se začudili, od kod toliko avtomobilov okoli nas. Mislili smo, da so od ponočnjakov iz gradu. Pa so bili le od delavcev iz tovarne pred katero smo dve noči uživali gostoljubje. Še kratek skok v trgovino in slovo od Radota, ki je odhajal v drugo smer, potem pa smo se že peljali po Goričkem proti meji na Hodošu. Vmes smo se le na kratko ustavili na enem izmed pokopališč in nalili vodo. 
Čas za kosilo
Na meji se je policist smejal, če gremo na Madžarsko planinarit, češ, saj tam tako ni kaj pametnega za početi. No, ko bi vedel, da imamo tudi to v načrtu… Proti Blatnemu jezeru smo vozili skozi vasi in ob tem spoznavali madžarsko posebnost. Enostavno parkirajo na cesti, tako da je ob vožnji potrebna previdnost in stalno izogibanje. Ceste so bile presenetljivo dobre. Smo bili navdušeni skoraj do Heviza. Pred njim so nas pretresla dela na cesti. Prav nič pa nas ni pretreslo termalno jezero v katerem je lebdelo nekaj kopalcev. 
Ob Blatnem jezeru
Ker bi kosilo, ki smo ga nameravali narediti tukaj, zabelila parkirnina, smo se odpeljali naprej in parkirali na počivališču nad jezerom. Kakšnega posebnega razgleda ni bilo, saj se je kislo vreme še nadaljevalo. Vožnjo smo nadaljevali mimo polotoka Tihany ter v Budimpešto uleteli seveda ravno v času popoldanske konice. Malo smo še vijugali po mestu, saj sta moja in Bojanova navigacija hoteli vsaka na svoj konec. Neverjetno, isti program in karte, pa vsaka malo samosvoja. 
Ajda za zidom na razgledišču
Ko smo spet zapeljali na avtocesto, nas je pretresla huda prometna nesreča na nasprotnem pasu. Prometa je bilo vedno manj in že smo se videli v Miskolcu, ko smo uleteli v zastoj. Za kakšnih pet kilometrov smo porabili skoraj uro in pol. Del avtoceste je bil menda zaradi nesreče zaprt, tako da nas je čakal obvoz po precej razrukanih lokalnih cestah. 
Vožnja proti Budimpešti
Po povratku na avtocesto težav ni bilo več, kot bi mignil smo bili v Miskolcu, tam našli odcep do Miskolc tapolca in na velikem parkirišču malo nad termami parkirali. Pred spanjem smo si privoščili še kratek sprehod do vhoda v terme, poiskali malo bolj ravno parkirišče, potem pa že drnjohali. 


MISKOLC TAPOLCA, BÜKKI NEMZETI PARK, EGER, MATRAHAZA – 30.10.2007 – Zjutraj smo najprej hoteli plačati parkirnino. Ob tem naju je z Ivanom prestregel nekdo, ki je ponujal drugo parkirišče. Peljal naju je do enega izmed privat hotelov, še precej v gradnji. 
Terme v Miskolc Tapolci
Ko sva namignila, da se nisva še čisto odločila, nama je sledil nazaj na parkirišče in pokazal opozorilo policije, da ni varno puščati stvari v avtu. Poleg tega je prst usmeril na nekaj zanikrnih lokalov ob parkirišču in namignil na »cigane«. Vse to nas ni prepričalo. Nas je pa avtomat za parkirnino. Čisto sveži na Madžarskem smo seveda s seboj imeli le papirnat denar. Avtomat pa bi požiral le kovance. In to v velikih količinah. Bojan se je ob tem odločil, da bi šli lahko na ponujano parkirišče, če bi se dalo zmenit za ceno. 
Bazeni so v razširjenih naravnih rovih
Ponudil je pet evrov za vse tri do enih. Precej ugodneje kot na javnem parkirišču. Vse je kazalo na obojestransko zadovoljstvo. Ker nisem bil prepričan, da ni »hotelir« slučajno mislil, da pet evrov za eno uro, sem mu dopovedoval da do 13h. On pa je samo ponavljal »yes, yes«. No prav. Prestavili smo se do dvorišča, parkirali, mu plačali pet evrov in zagotovili reklamo v Sloveniji. Med tem ko smo šli proti termam, je šel on že lovit nove stranke. 
Smo že kaj radioaktivni?
Terme so bile cenovno prav ugodne. Čeprav nas je malo presenetil rus, ki je začel ogorčeno dopovedovati, da so garderobe ločene na moški in ženski del. Pa so ga zaposleni potolažili, da je morebiti tako v Rusiji, tu pa je Evropska unija. Ker smo bili zgodnji, smo dobili ležalnike in se seveda takoj zapodili v vodo. Menda naj bi bila celo radioaktivna. Smo že razpravljali, kako nam ne bo treba skrbeti za razsvetljavo zvečer. Bomo kar sami svetili. 
Levji bruhalnik
Toplice so še toliko bolj zanimive, ker so dejansko rovi, razširjeni iz naravnih jam. Prav zanimivo je bilo čofotati pod zemljo, uživati pod vodo, ki je lila iz nekakšnih levjih glav in po mrazu steči v zunanji bazen. Po štirih urah smo sklenili, da bi gaigerjev števec ob nas že ponorel in smo raje stisnili rep med noge. Rep? Ups, pa smo bili morebiti le predolgo v bazenu...
Pogled na bazene iz terase
Na parkirišču nas je jutranji »znanec« pričakal. Povprašali smo ga za pot, on pa nas za dodatne evre. Sem vedel, da tisti njegovi »yes« ne predstavljajo ravno vrhunskega znanja angleščine. Potolažili smo ga s tem, da mu bomo naredili reklamo. Nismo vedeli ali je to razumel ali ne. Ograja na dvorišče je ostala odprta, vsedli smo se v avtomobile in odpeljali. 
Pot čez narodni park Bükki Nemzeti
Pot čez narodni park Bükki Nemzeti je bila prav idilična. Maja je ujela slovaško radijsko postajo, ki cel ljubi dan vrti romantične popevke. Peljali smo se skozi bukove gozdove, okoli nas so se prelivale rumena, rjava, malce še tudi zelena barva. Čarobno. Kmalu potem ko se je pravljica končala, smo pripeljali v mesto Eger. Parkirali smo nad gradom, kjer je bilo prostora dovolj, pa še zastonj je bilo. 
Mesto Eger
Hitro smo nekaj malega skuhali, potem pa odšli do gradu. Pod njim so se mladi lokostrelci vadili v ciljanju plastičnega prasca. Ko so ga nekajkrat naluknjali, smo imeli tega mučenja živali zadosti in smo jo mahnili v mesto. Mimo starih hišk, v precejšnji meri zapolnjenimi s prodajalnami spominkov smo prišli na trg pred Antonovo cerkvijo, nekdanjim minoritskim samostanom. Večerilo se je že, menjava ure nam je popoldan »ukradla« eno uro. In to se nam je še presneto poznalo. 
Pred Minoritsko oziroma Antonovo cerkvijo
Raztepli smo se po trgu, pogledali kaj skrivajo v cerkvi, potem pa odšli na slepo naprej po mestu. Pred nadškofijo smo po nekaj cincanja zavili levo in nasproti nekdanjega liceja zagledali mogočno katedralo. Bolj je bila podobna antičnim templjem kot pa cerkvi. Vsaj mogočni stebri so dajali tak vtis. Tudi notranjost nas je prevzela. 
Spomenik herojem boja proti Turkom pred mestno hišo
Čez mesto in mimo tržnice smo se vrnili na trg pred Antonovo cerkvijo in jo mahnili po strmini do vstopa v grad. Že prej so nam pojasnili, da se ob šestih zapre, na tabli so grozili s psi, ki ponoči stražijo notranjost. In res nas je že ob vstopu prestrašilo lajanje, ki je odmevalo nekje v globini trdnjave. Kako dolga se nam je naenkrat zdela pot do izhoda, sploh ker je bila ura le nekaj minut pred šesto. 
Trg Eszterhazy s katedralo
Iz trdnjave smo vseeno izstopili s celimi hlačami, odšli do avtodoma in se odpeljali naprej proti zahodu. Vzpeli smo se do kraja Matrahaza, ki leži pod najvišjim vrhom Madžarske. Na velikem parkirišču smo se stisnili na rob, tik ob turistične informacije in še lep čas pred avtodomi čvekali. 


KEKES, TAR, HOLLOKO, ESZTERGOM – 31.10.2007 – Vremenska napoved je bila točna. Že noč je kazala, da nas čaka bolj kisel dan. Zjutraj smo tako složno sklenili, da s peš vzponom ne bo nič. Sedli smo v avtodome in jih pognali po klancu navzgor. 
Parkirišče pod najvišjim madžarskim vrhom
Na pobočjih Kekesa je manjše smučišče. Mi smo parkirali na gornjem parkirišču, le nekaj deset metrov pod vrhom. Na srečo je vrh dobro označen, saj bi ga drugače v megli težko našli. Še televizijski stolp na vrhu se je komaj videl, čeprav je bil le nekaj metrov proč. Nekaj fotk in že nas je rosenje prepodilo nazaj do avtodoma. 
Kekesteto 1014 m
Odpeljali smo se navzdol in se spustili v vas Tar. Že ko smo pribremzali zadnjih nekaj metrov pred tipično madžarsko kmečko vasjo, se nam je nad vasjo, na drugi strani ceste, pokazala budistična stupa. Je največja v Evropi. Kot bi se naenkrat znašli sredi Azije. Pravi tujek sredi Madžarske. 
Budistična stupa pri mestu Tar
Le dokler se nismo spomnili, da smo se enkrat davno v šoli učili, da so madžari prijahali iz azijskih step. Torej bo povezava le obstajala. Šli smo do stupe, v kateri se stalno vrti molilni mlinček, ugotavljali, da je tak način molitve zelo praktičen in si pogledali še razstavo o Tibetu. Med tem, ko so molilne zastavice lahno plapolale v vetru, smo se vrnili do avtodomov in se odpeljali naprej. 
V stupi je ogromen molilni mlinček
Vas Holloko ni bila daleč. Parkirali smo nad vasjo in se napotili do gradu. Ko nisem bil uspešen, da bi se z domorodko, ki je prodajala karte, sporazumel v kakšnem od razumljivih jezikov, je Bojan pokukal v prospekt o gradu in ugotovil, da razen vaze sredi ene izmed sob ni za obzidjem nič zanimivega. Razgled na vas bi bil verjetno sicer super, a kaj, ko je bil oblačen in meglen dan. 
Grad pri kraju Holloko
Tako smo se rajši kar napotili po poti do vasi. V njej stoji okoli 60 večinoma lepo obnovljenih hišk. Posebnost vasi je v tem, da je v preteklosti že velikokrat pogorela do dal, zadnjič leta 1909, pa so jo domačini plemena Poloko vedno obnovili tako, da je izgledala kot pred davnimi leti. Sprehodili smo se po vasi, v predverju cerkvice malo posedeli ter se v prodajalni keramičnih izdelkov bali, da ne bo kateri od otrok končal kot slon med porcelanom. 
Vas Holloko
Čeprav so nam bile bele hiške z malimi okni, krite s keramičnimi strešniki všeč, nas vlaga vse okoli ni ravno prevzela. Po svojevrstnem tlaku smo jo mahnili nazaj do avtodoma in se odpeljali iskat lepšega vremena. Na poti proti Visegradu smo se ustavili na obcestnem počivališču, da smo si pripravili kosilo. Del sicer nagnjenega počivališča je bil tako dvignjen, da so bili avtodomi lepo na ravnem. 
Zabavne figure pred keramično delavnico
V mestecu Nagymaros smo v pravem nalivu poiskali trajekt preko Donave. Vendar se nam je cena zdela daleč prevsoka. Kar videli smo Roso, ki bi tukaj spet v pest zabrundal »kurčevi trajekti«. Tudi mi smo tako zabrundali in se odpeljali naprej. 
Pot preko Slovaške
Na slovaški meji je policist sumničavo pogledal v vse avtodome. V našem mu je Maja zadaj odprla, vendar noter ni hotel. Samo spraševal je »kdo tam« in morala mu je odpreti kopalnico, omaro ter odprtino v boks. V nobenega od teh prostorov iz vhoda seveda ni videl čisto nič, saj so odprta vrata zakrivala pogled v notranjost. 
Most čez Donavo
Odpeljali smo naprej in na slovaški strani kar malo iskali most čez Donavo. Pred njim je bila spet kontrola. Policist je radovedno pogledal skozi okno, skozi katerega sta se mu smejali punci. Na mizi je bil med drugim šah, figure pa podrte. Policist je izjavil »šah-mat« ter smeje zamahnil z roko, naj gremo dalje. 
Spomenik kronanja kralja Štefana
Na madžarski strani smo brez težav pod mostom našli parkirišče in se napotili proti veličastni baziliki nad mestom Esztergom. Vreme je bilo tu veliko lepše, na zahodu se je celo jasnilo. V mraku se nam je najlepši pogled na Grajski grič odprl iz konca mostu. Šli smo čez trg in med hišami ujeli potko, ki nas je po številnih stopnicah popeljala na grič. Pod nami sta ležala mesto in Donava, ki je pritekala v mesto iz gričevnate pokrajine in se nato ležerno valila proti Budimpešti. 
Spomenik in bazilika v Esztergomu
Odšli smo do bazilike. Prav presenetila nas je njena mogočnost ter odsev, ki ga je metala na oblak. Tudi notranjost je bila enako mogočna, velika kupola na sredini je izgledala, kot da se bazilika končuje na nebesnem svodu. Prijatelji so se mi smejali, ko sem se sredi trga ulegel na tla, da bi naredil boljši posnetek. Seveda ob pomoči stativa in širokega kota, je bila bazilika ujeta na spominski kartici. 
Odsev bazilike na oblakih
Pokukali smo na dvorišče muzeja, nekdanje kraljeve palače, ki je bil v tej pozni uri že zaprt. Potem pa odšli po Grajskem griču, skozi zanimiv podhod ter na drugi strani navzdol. Čez trg pod Grajskim gričem in ob Donavi smo se vračali do avtodoma ter se odpeljali proti Visegradu. 
Oltarni del bazilike s slikami Michelangela Grigoletta
Cesta je peljala od Donavi in sledili smo ji vse do Visegrada, kjer smo zavili v breg. Pri gradu je bilo parkirišče zaprto, zato smo se odpeljali še malo više in tam parkirali. Dež je škrebljal po strehi in zadovoljni smo bili nad odločitvijo, da smo si za večerni ogled izbrali mesto, ki leži bolj zahodno. 
Prehod pod Grajskim hribom


VISEGRAD, BUDIMPEŠTA, GRAJSKI GRIČ, PARLAMENT – 1.11.2007 – Zbudili smo se v krasno jutro brez oblačka. Z Bojanom sva odšla do razglednega stolpiča nad parkiriščem Nagy-Villam. Stolpič je bil zaprt, zato sva samo malo firbcala okoli, potem pa se vrnila navzdol. Zapeljali smo se nižje in parkirali za cesto. 
Razgledni stolp Zsitvay
Parkirišče pod gradom je bilo namreč še vedno zaprto, ob njem je nekdo z ne preveliko zavzetostjo pometal. Ja, parkirišča pa res ni za odpreti, dokler ni čisto. Povzpeli smo se do gradu, mirno odšli mimo blagajne, ki je bila zaradi zgodnje ure še zaprta. Požvižgali smo se na morebitne kamere. Kazali smo jim vesel obraz. V samo trdnjavo se resda ni dalo, razgled na mesto in kraljevo palačo pod nami pa je bil izvrsten. 
Visegrad in Donava
Donava je mirno tekla mimo, pod nami je stal Salomonov stolp. Še preden bi se kdo spomnil zahtevati vstopnino, smo bili že nazaj v avtodomu. V Visegradu smo parkirali na ogromnem praznem parkirišču ob cesti. Tabla, ki je vabila v kraljevo palačo je dala vedeti, da smo na pravem mestu. Sprehod do nje ni bil dolg, na vhodu pa smo po navodilih iz Lonely planeta seveda vztrajali na brezplačnem ogledu. In ga dobili. 
Gornji grad
Okoli glavne stavbe, katere temelji so bili postavljeni leta 1323 smo prišli kaj kmalu, večina vhodov v samo palačo pa je bila zaprtih. Mene je nekam čudno vleklo proti oznaki za kafič, kar Maji sicer ni bilo ravno pogodu. Pa sem ubodel pravo. Prišli smo namreč na dvorišče palače s Herkulesovo fontano. Okoli dvorišča so bile sobe v katerih smo izvedeli nekaj o zgodovini gradu in videli originalne koščke fontane. 
Križni hodnik in vhod v muzej
Nazorno je bilo tudi prikazano, kam so spadali na prvotni fontani. Kajti palača in vse kar se danes v njej vidi je dejansko rekonstrukcija. Pred leti menda niti tega niso vedeli, kje je palača stala. Prebrskali smo vse možne prostore, pogledali navzdol na vrt, nato pa odpujsali nazaj do avtodomov. Do Salomonovega stolpa nismo hodili, saj je v tem letnem času že zaprt. 
Kraljevo palačo so Turki leta 1544 spremenili v ruševine
Odpeljali smo se do Budimpešte, in tam preko nekaj že rahlo kičasto rdečih semaforjev oddirkali do kampa Zugligeti Niche. Parkirali smo tako, da smo imeli svoje »dvorišče«, kupili Budapest kartice in bili po kosilu kmalu pripravljeni za raziskovanje madžarskega glavnega mesta. Po navodilih, ki smo jih dobili v kampu, smo brez težav prišli do trga Moskva. 
Glavni oltar v Matjaževi cerkvi
Tam smo ob pomoči starejšega, približno nemškogovorečega domačina stopili na pravi avtobus, ki nas je nekam pretresene odložil ravno pred Matjaževo cerkvijo na Grajskem griču. Žal je bila cerkev bolj podobna gradbišču, saj zunanjost restavrirajo. No notranjost je izgledala isto kot že stoletja prej - precej mračno in slovesno. 
Madžarska kraljeva krona
Monštrance, krone, cerkveni plašči, torej vse kar je cerkev v stoletjih nabrala in naropala je bilo v zakladnici, ki je del cerkve. Pred cerkvijo smo se vzpeli na Ribiško trdnjavo, se sprehodili po njenih zidovih in pogledovali na Donavo in Pešto pod nami. Turistov pa toliko kot nikjer drugje. Gužva, da je kar glava bolela. 
Kralj Matjaž in Ribiška trdnjava
Po Grajskem griču smo jo peš mahnili proti Kraljevi palači. Tam smo hiteli v Zgodovinski muzej mesta Budimpešta. Bilo je že malo čez pol četrto in komaj smo jih prepričali, da so nas spustili noter. Številni predmeti iz zgodovine mesta so dali vedeti, kakšno je bilo življenje mesta nekoč. Kljub temu, da so nas že deset minut do četrte pričeli opozarjati, da se bo muzej zaprl, smo vseeno uspeli, resda precej na hitro, pogledati večino razstavljenenih eksponatov. 
Ribiška trdnjava in Matjaževa cerkev
Tudi kamnite figure iz srednjeveške kraljeve palače mesta Buda. Še na stranišče nam je uspelo pohiteti, potem pa nas varnostniki niso več gledali ravno prijazno. Ja, ja, saj gremo. Počasi smo se odpravili nazaj proti avtobusni postaji, vmes občudovali večerni pogled na mesto in številne lučke pod nami. Pomahali smo Kraljevi palači, se čisto nič ustrašili bronastega orla, potem pa že poskakovali v avtobusu. 
Grajski distrikt
Na trgu Moskva smo presedli na podzemno in izstopili na drugi strani Donave, prav pred parlamentom. Z očmi smo ošvrknili razsvetljeni Grajski grič in se podali ob železnih ograjah, ki so pred nekaj dnevi ob nemirih vročekrvnih Madžarov branile najveličastnejšo stavbo v mestu. Ko sem pred ograjo k obrazu prislonil fotoaparat, je zapozneli protestnik vzel zalet in preko mene na dvorišče vrgel steklenico. 
Parlament
S tako silo, da ga je kar po tleh vrglo. Varnostniki, ki so stali okoli stavbe so se takoj začeli vneto pogovarjati po radijskih postajah, ven pa ni prišel nihče. Kdorkoli je že bil, je bil namreč posnet, saj so vse naokoli varnostne kamere. Mi smo ob večnem ognju v spomin holokavstu obrnili nazaj do Etnografskega muzeja. Blagajničarki smo dopovedovali, da hočemo videti le stalno razstavo, ki je brezplačna. 
Grad Buda na Grajskem griču
Končno nas je milostno napotila levo in zabičala, da moramo, če hočemo v glavno avlo, četudi le na stranišče, ki je nekje tam, plačati vstopnino. Sveto smo obljubili, da nas ne zanimata ne avla, ne stranišče in odšli v muzej. Tudi otroke je pritegnil prikaz preteklega življenja na Madžarskem. Razstava je razdeljena na različne sklope – rojstvo, mladost, ženitev, starost, smrt, prazniki, delo in prosti čas. 
Spomenik žrtvam holokavsta pred parlamentom
Ko smo prišli iz muzeja, smo ugotovili, da smo nad avlo. Ja, smo pač morali skoznjo do izhoda. Spet prihranek. Ker smo bili že blizu centra, smo se sprehodili po eni od glavnih promenad, potem pa odpeketali nazaj proti kampu. Na trgu Moskva smo imeli nekaj problemov, da smo našli pravo postajališče avtobusa, saj nas je dopoldan odložil drugje. 
V Etnografskem muzeju
Ko smo ga končno našli, smo se zadovoljno odpeljali do kampa, kjer nas je prav hitro pobrala utrujenost. 


ŽIVALSKI VRT, PARK MEMENTO – 2.11.2007 – Zjutraj smo šli najprej preverit, če napoved o brezplačnem zajtrku drži. Držala je in še prav dober je bil. Dal nam je toliko energije, da nas je preko trga Moskva kar izstrelilo do Trga herojev. 
Trg herojev
Tam smo se pomešali med množice turistov ter še sami naredili nekaj posnetkov. Čeprav je bilo res vprašanje ali smo se bolj kislo držali sami ali bronasti kipi. Jah, nekaj dni prehlada mi res ni pustilo najbolj bistre glave. Skozi dvorišče dvorca Vajdahunyad so nas komaj spustili, saj so na dvorišču ravno snemali film. 
Dvorec Vajdahunyad
Kakšnega Georga Clooneya resda nismo videli, po pravici povedano pa tudi za moškim delom naše druščine filmske oboževalke niso ravno padale v nezavest. Mimo termalnega kopališča, ki je vsaj na zunaj bolj izgledal kot dvorec, smo prišli do živalskega vrta. Končno nekaj za otroke. 
Dotik peresa Anonymusa - kronista iz 12. stoletja - prinaša srečo
Za ogled bolj ali manj eksotičnih živali smo porabili celo dopoldne. Pa se je splačalo. Sloni, žirafe, nilski konji, opice, zveri. Čeprav velik del parka šele urejajo, številnih kletk z živalmi kar ni bilo konec. Presneto nas je utrudil, a tudi navdušil. Iz živalskega vrta smo imeli povsem začrtan načrt poti do našega naslednjega cilja – Memento Parka na obrobju mesta. 
Dvogrbe kamele
V njega so prestavili številne kipe in spomenike iz polpretekle zgodovine. Na odlagališče zgodovine torej. Načrt poti pa se nam je kmalu podrl, saj je bil most čez Donavo zaprt. Ravno tu gradijo četrto linijo podzemne železnice. Ker plavati nismo hoteli, smo pred pokrito mestno tržnico počakali na avtobus, preskočili na tramvaj in potem zamenjali še dva avtobusa. 
Veliki povodni konj
Zadnji nas je izpljunil skoraj ravno pred parkom. Ta je uradno odprt do večera. Ker je dan že ugašal, smo se bali, da ne bomo prepozni. Na srečo nismo bili. Prvi spomenik, ki nas je počakal takoj za blagajno je bil seveda Trabant. Pravi spomenik socialističnega delovnega ljudstva. Na katerega si čakal dolga leta in potem zanj dal celo premoženje. 
Ostapenko v Memento Parku
Mi smo se le vsedli vanj, potem pa odšli po parku. Korakali smo mimo zgodovine. Lenin, delavci, mladina so bili naša večerna družba. Navdušenje nad spremembami je botrovalo tudi razbitju spomenika Rusko-Madžarskega prijateljstva. Sedaj bolj ali manj obnovljen sameva daleč od parad in vznesenih govorov. 
Spomenik Bela Kunu
Tako krajevno kot časovno. Ker je socialistično popoldne zahtevalo kompenzacijo in uravnoteženje razpoloženja, smo se uklonili mladi generaciji in povečerjali v McDonaldsu. Potem pa z več prestopanji in različnimi prevoznimi sredstvi prikolovratili nazaj do avtodoma. Zmogli smo le še vzpon do postelje… 
Vladimir Iljič Lenin


LETALIŠČE, TRŽNICA, JAMI, POŠTNI MUZEJ – 3.11.2007 – Zjutraj smo se spet mastili v kampu. Kulen, tunin namaz in druge dobrote so nam dale energijo za dan. Pot nas je spet peljala na rob mesta, a tokrat v drugo smer. Najprej do končne postaje podzemne številka tri, nato pa z avtobusom do terminala številka dve. 
Pred kampom Zugliget Niche
Tam so Madžari razstavili nekaj civilnih letal, ki so krojila njihovo letalsko zgodovino. Ne le, da smo se sprehodili med Tupoljevimi, zlezli smo vanje, v pilotsko kabino, se vsedli na pilotov sedež. Poleg tega smo videli kako izgleda znamenita črna skrinjica. V resnici je oranžna krogla. Zanimive so bile tudi posteljice za dojenčke, oddelki za stevardese ter oprema v tovornih letalih. 
V kabini Iljušina IL-18
Med letali so bili postavljeni predmeti ter vozila, ki so jih potrebovali za oskrbo letal. Celo helikopter in starinski dvokrilec sta stala tam. Ko smo poskusili še izropati avtomate s kavo ter čokoladicami, smo imeli letal dovolj. Smo pač avtodomarji. Odpeljali smo se nazaj proti mestu in jo tam mahnili do tržnice. 
Pilotke ali sove?
Sprehod med salamami, vini, paprikami in drugimi dobrotami nas je naredil lačne. Ustavili smo se pri pekarni, odšli v trgovino v kleti, šli pofirbcat med tekstil in gostilnice v nadstropju. Seveda smo nakupili tudi nekaj spominkov. Potem pa odrinili čez mesto v podzemlje. Dejansko. Na griču nad Margaretinim otokom sta za turistični obisk namreč opremljeni dve jami. 
Na glavni tržnici je živahno
Do katere bomo najprej šli, se je odločilo zelo enostavno. Na avtobusno je najprej pripeljal avtobus, ki pelje do jame Szemlo-hegyi. Vhod je precej hecen, saj je praktično sredi naselja. Jama je sicer znana po kristalnih strukturah, podobnih cvetači ali brokolijem. Zrak v njej naj bi bil zelo čist, zato jo uporabljajo tudi za zdravljenje astmatikov. 
Česen in pekoča paprika sta del ponudbe na tržnici
Malo smo sicer zamudili vodenja, a grupo še v prvi dvorani ujeli. Prišli smo do neke vrste vodnjaka, ki peljel na površje. Vodič je ravno razlagal, kako so hoteli tu urediti zdravilišče, ko sem šel mimo njega. Ob tem me je mahnil s svetilko, ki mu je padla na tla. Bil je čisto iz sebe, kaj mi je naredil. No, edina posledica, poleg smeha, je bilo crkovanje njegove svetilke. Tudi Maglite ni več to, kar je bil. 
Brokoli v jami Szemlo-hegyi
Jama sicer ni nič posebnega, daleč od lepote naših kraških jam. To je priznal tudi vodič in omenil, da se že dolgo odpravlja pogledat slovensko podzemlje. Na izhodu smo vprašali kako najhitreje naprej. Pojasnili so nam, da peš ni daleč ter da je pot celo markirana. Seveda je bila vse do odločilnega mesta na enem izmed križišč. 
Podzemlje Budimpešte
Da nekaj ne bo v redu smo ugotovili šele na vrhu dolgega klanca. Ni nam preostalo drugega, kot da jo mahnemo nazaj in ulovimo pravo pot. Na vhodu v drugo jamo – Pal-Völgyi-Barlang so nam pojasnili, da bo razlaga v angleščini, nemščini in italijanščini. V prvi sobani je vodička kakšne pet minut razlagala v madžarščini. Potem pa je v drugih jezikih poenostavila: »This is first Chember«. 
Jama Pal-Völgyi-Barlang
Žlehtnoba mi ni dala miru in sem jo vprašal, zakaj so stene črne. Seveda sem vedel, da je to posledica druge svetovne vojne. Lomila se je, iskala besede, željno pogledovala, če ji bo kdo pomagal. Mah, na koncu smo ji kar sami namignili in ji pomagali iz zagate. Jama je bila sicer bolj okrašena kot prva, še posebej pa je bil zanimiv prehod po »kurji lojtri«. 
Nekaj kraškega okrasja se najde tudi v teh jamah
Tudi nekaj kapnikov je bilo, vendar pa še vedno daleč pod tem, kar lahko vidimo pri nas. Vodička se je še naprej lomila. Ko je opisovala skulpture je eno proglasila za »Snow-White«. Kaj je že tistih sedem, pa ni več vedela. Ostali so se pri izhodu iz jame odločili, da gredo na tortice, mi pa smo jo mahnili v center do Poštnega muzeja. Leta 2002 je bil izbran za muzej leta. 
Halo, halo...
Ko smo prišli na pravo hišno številko, tam ni bilo ničesar. Potem pa smo na zvoncu opazili ime. Pozvonili smo in spustili so nas noter. Pričakali sta nas starejši gospe in ena od njiju nas je popeljala po muzeju. Ta je urejen v nekdanjem meščanskem stanovanju in prikazuje zgodovino pošte na Madžarskem. Punci sta se smeli pogovarjati po predpotopnem telefonu, izvedeli smo marsikaj zanimivega iz zgodovine stanovanja in pošte kot takšne. In to v lepi angleščini. 
Štefanova ali Szent Istvan bazilika
Navdušeno smo se zahvalili. Ko smo prišli iz muzeja, smo zavili še do bližnje Szent Istvan Bazilike. Noter so nas komaj spustili, saj so tekle zadnje priprave za koncert. Po povratku v kamp smo povečerjali, potem pa odpeljali proti Sloveniji. Pot je minila mirno, le na mejnem prehodu Pince nas tako pozno čez mejo niso spustili, zato da smo morali do Dolge vasi. V Lendavi smo parkirali pred zdravstvenim domom in prespali. 
Čakanje na podzemni železnici


LENDAVA – 4.11.2007 – Zjutraj smo se poslovili od Ivana in Bojane ter se odpeljali pred Mercator. Kupili smo sveže žemljice, potem pa odšli do term. Čofotali smo in uživali v brezdelju. Teden je bil kar naporen. Ker me je cel teden dajal prehlad, mi je še posebej godilo namakanje v vroči, z nafto bogati vodi. Ko se nam je pridružil Bojan s puncama, sva odšla pogledat tudi bazen ob kampu. 
V bazenih Term Lendava
Zunaj je bilo kar hladno, zato pa naju je topla voda toliko bolj pogrela. Bojan je kaj kmalu odšel iz bazena, Maja in Živa pa kmalu za njim. Pripravili sta kosilo, midva z Ajdo pa sva se še malo namakala, preden sva se jima pridružila. Po kosilu smo se mimo Ormoža, Ptuja in čez Tuhinjsko dolino odpeljali proti domu.