Sprejeli smo povabilo. Tja kjer žabe regajo še posebej glasno. Kjer je vode dovolj in preveč. Tam je veliko videti. Od starih časov. Iz katerih bi se lahko učili in se po njih zgledovali. Pa se ne. Je novo lepše, boljše, bolj svetleče.
Nalepka o proizvodnji v daljnji deželi, ki je morebiti nikoli ne bomo videli, je sedaj tisto pravo. Včasih smo se posmehovali takšnim plastik fantastik zadevam. Danes so glavne. So in. Carske. Rulajo. Razlike se vidijo v generacijah.
Dekleti sta ob zanimivem koritu, pralnem stroju iz ne tako zelo oddaljenih desetletij, smeje zavihali nos. Sam sem občudoval zgarane roke, ki so premrle hitele čistiti belo srajčko. Belo kot sneg.
Nad travniki so viseli oblaki, komaj presevali posamezen žarek svetlobe na barjanske cvetice. Rože krasote. Nežne kaplje jutranje rose so visele na travnih šopih, se svetile kot najdražji kamni, tako zaželeni, redko videni.
Tisoče nedostopnih cvetov je barje naredilo takšno, kot mora biti. Enostavno čudovito. Obronki so se izgubljali v meglah, slutnja romanja. Križišča zgodb. Šepetale so jih vrbe. Kot jih vsak dan, vsako noč. Brez prestanka. Le obstati je treba. Prisluhniti. Zvonkemu smehu, glasnemu hlipanju, pomenljivi tihoti.
Blatne luže so pot spremenile v drsalnico, noge so postale težke. Lena reka je objemala drevesa, pljuskala na grme, zalila samotni čoln, prihajala od nekje, tekla naprej. Enakomerno, v večnem krogu, zamišljena, tiha.
Odsevi so nam dali misliti, ko smo po postanku pri Argonavtih poromali na začetek. Ene od zgodb, morebiti zadnje. Tu je bilo še vse živahno. Veselo. Kot bi prišel na veselico. Kot bi se povodni mož zavrtel, na poskok.
Čakajoč na Urško. Ki je danes ni bilo. Obsedela je nekje daleč, sam sem mu podal roko, v pozdrav, v slovo. Pa ne žalostno. Na skorajšnje snidenje, seveda.
(Učna pot Bevke, Močilnik in Retje)
Šepetalka zgodb |
Zaklad |
Vrt |
Dvojčka |
Ujeto nebo |
Odsevi |
Divji ples |
(Učna pot Bevke, Močilnik in Retje)