nedelja, 21. december 2014

Na obisku

Včasih tako pride. Nekako spotoma. Da greš. Tja, od koder je vedno lep pogled. In srečaš koga, ki prijazno pozdravi. Potem ko si se naužil samote ob vzponu. Tam čez senčno pobočje, mimo dreves, ki so klonila neki neznansko močni sili, blatnih stopinj, skritih senc. Cvetov, ki so se znašla v napačnem letnem času, relikt toplih dni, spomin in opomin. 
Mekinje
Pobožati jih je treba, seveda zgolj s pogledom. Se spodobi. Ko nad travniki stopiš navkreber, do tiste točke, kje je možno sesti. In nato sedeti. Kolikor te je volja. Minuto, dve ali za vedno. Le oči ne smeš zapreti. Saj z njimi vidiš, slišiš, čutiš. Globino dolin, valove hribovja, strmo peno vršacev. 
Kamnik
Ujameš svojo senco, položeno na suhe trave. Vzdihneš. Če bi le imel čas ... Pa ga kot vedno prehitro zmanjka, do vršne točke je treba ujeti zgolj nekaj korakov. Tam je drevo, kjer je znamenje, angelčki. Vprašanje pride kar samo. Le kdo je vse to navesil tu gori? Mogoče nekdo od tistih, ki tu vsak dan naredijo novo črtico? 
Stari grad
To sem naredil še sam. Eno samo, ponavljanja mi ne ležijo. Pozdravil sem možica, nato pa stekel navzdol, dobil zalet, na drugi strani odletel do gradu, njegovih ostankov. Fantini so stali tam, bog si ga vedi, kaj jih je prineslo sem. Skočil sem na zid, spet gledal, tega se tu res nikoli ne naveličaš. 
Ko se ti senca zaplete ...
Pa bi vseeno šel. Če se mi senca ne bi zapletla v grmičevje. Sem jo moral prav počasi rešiti, da se ne strga. Potem pa že tekel na obisk k palčkom. In njihovi Sneguljčici. Ter seveda na ogled mlinčkov. Ki jih je komaj vidni potoček počasi zagnal. V vrtenje, ki mu ni konca. 
Na obisku
Dan se je razživel, poti napolnile. Med tem, ko so nekateri hiteli loviti sonce, sem pod seboj že zaslišal hrup ceste. Vračal sem se v vsakdan, nič mi ni bilo prihranjeno. Tam pri Kamniški Bistrici se je moj sprehod končal. Hitro in brez solza, prav tako, kot se je začel. 
Sončni mlinčki

(Kamnik – Velika špica – Stari grad – Kamnik)

sobota, 13. december 2014

Kroženje

Kroženje. Včasih je treba naokoli, da prideš do sebe. Da se znova najdeš. Ali najdeta. Če sta dva. Tudi to gre, brez skrbi, le potruditi se je treba. In le zakaj se ne bi? Tudi midva sva tako naredila. Zapeljala sva se do mojega soimenjaka, tam razmišljala ponoči, če so nad nama zvezde, nato pa se odpravila na pustolovščino. 
Bosih nog naokrog
Tja čez močvirnate konce, kjer je bilo treba zavihati hlačnice in s čevlji v rokah prebresti potok. Ter nato mimo raja za ptice stopati proti ostankom starih časov, ko so domačini na svojem malem gruntu trepetali pred divjimi vojščaki z zavitimi sabljami. Ki seveda niso prinašali nič dobrega. 
Tabor
Pred njimi so se skrili na višinah, od koder so lahko dobro videli, s katere strani se jim približuje sovrag. In mu potem varno žugali izza debelih zidov. Tako je bilo takrat. In je nekako tudi danes. Saj so vrata trdno zapahnjena, nikogar ne spustijo blizu. Sva se potožila sv. Antonu v vrtači ob cesti. 
Pa naj da, kdor ima ...
Nato pa že gledala, kako iz majhnega preduha, skoraj skritega tam za smreko, piha čudno topel zrak. Le kje spi ta zmaj, ki ima tako hudo sapo, sva se spraševala. Zaprmej ga bova enkrat prišla pogledat. Tokrat ni šlo, je bil zmaj na varnem v dobro zapahnjeni podzemni ječi. 
Za dobro željo
Sedaj sva se že obračala, kajti pri kroženju je tako, da nekje začneš in se nato na isto mesto vrneš. Po bolj ali manj pravilni krožnici. Le še perilo sva morala oprati v starodavnem pralnem stroju, tam pod vasjo. Menda so ga zgradili tujci, domačega znanja smo se vedno nekako branili. 
Preduh
Pa je dobro. Sva si pripovedovala med hojo v deželo medvedov, kjer sva odkrila pravo črno luknjo, požiralnik sredi gozda. Nenavadno presenečenje. Nato pa se vračala. Da zaključiva krožnico, zašpiliva klobaso, dokončava zgodbo. Tako kot se spodobi in zagre. 
Žehta
Saj so naju čakale nove, še isti dan, tam pri Turjaku, pa na Golovcu. Zgodbe, ki se vedno začnejo in končajo, tako ali drugače, vedno zanimivo, vedno tako, da je prav. 

(Sv. Jurij – Cerovo in Županova jama – sv. Jurij)

nedelja, 23. november 2014

Megla

Včasih jo je preveč. Mezi v zraku, bela koprena se ovija okoli dreves, plazi čez suhe jesenske trave, kadi preko nagrobnikov preteklega časa, duh obvisi nad vodami. Ne moreš uiti, nimaš kam, povsod je, zažre se vate. Nepredirna vlada ravnicam, napolni doline, sega proti vrhovom. 
Pivka
Drobne kapljice se med pršenjem lepijo na toplo kožo, pijejo življenjsko moč. Žarka luč budi prazno upanje, meči žarkov ne morejo prodreti skozi kopreno. Drevesa sredi močvirnatih voda, nemi stražarji drugega sveta. Korak se ustavi na meji, ki je še včeraj ni bilo, pot se tu konča, naprej ni ničesar več. 
Privid
In ko tam, ob poteku ur, svetloba pogreje prve trate, se umika počasi, beli kosmi vate ostajajo zapleteni v bodeča grmovja. Toda neizbežno se mora zgoditi, spreminjanje in minevanje, sol te zemlje, preženeta strahove. Bledice vodnega obzorja ni več, sijoča modrina ščemi oči, priprte se veselijo spremembe. 
Konec
Toplina počasi pronica v vse kar je, budi otroka, nežni veter prenaša sporočilo preko vzvalovanega ogledala. Skrite poti pokažejo smer, vodijo, izgubljajo, vedno jih je možno najti. Odpirajo se okna, razbrazdani rob okvira razkriva boleče spremembe. Ko stojiš tam in se čudiš. 
Obeti
Oči ostanejo suhe, še zadnji pogled na beli stolp, utrip nekega davnega časa, ki se je, privid, izvil iz beline in zažarel nad dolino. Kosmata kepa daje vedeti, da ji ni prav, da si tuj, da te nič ni treba. Pogledaš proč in se nedaleč znajdeš pred odločitvijo. Ki je v resnici nikoli ni bilo, saj kako in kam veš že dolgo. 
Križ
Naložiš si svoj križ, tam na robu kamnitega oboka, ozreš po vodni poti, drevored jo okvirja. In kreneš. Daleč proč, ne gledaš nazaj. Vedoč, da se ne poslavljaš za vedno. Saj se neki dan, mogoče že jutri, znova vrneš prav tja. Kamor je treba, kjer te čaka. Nov dan. Nova belina, utripanje svetlobe, bujenje upanja. Nov ti.
Nemi stražarji

Jezera na Pivškem

nedelja, 9. november 2014

Na dveh kolesih okoli roba

Na tak poznojesenski dan, ko se sem in tja nad oblaki pokaže celo sled jasnine, ko je burja lepo doma za Nanosom in je glede na razmere pri nas doma prav prijetno toplo, bi bil pravi greh ne priti sem dol, na čudoviti kraški rob. In ni nama bilo težko. Kajti vedno se rada vračava, jesen je tu najlepša. 
Ruj
Ruj v vseh barvnih odtenkih žari ob skalnih grobljah, pokrajino naredi čarobno, na njem počije oko, listek ali dva za srečo odneseš s seboj. Ko na dveh kolesih krožiš na tem svetu, med zemljo in nebom, dol in predvsem gor. Kolovoz naju je mimo besnega štirinožca po vrsti globokih vdihov pripeljal do trav. 
Križa
Suhe valovijo v vetru, nežno se igra z njimi, jih zvija, dviguje, polega. Nato odhiti dalje, čez griče, skalni rob, tja v smeri neskončne modrine. Tu se najdejo lepe rože, nemirni martinčki, bela skala. Pogled seže daleč, tja do morja in čez. Pa razgledni griči niso vse. Tu so še vasi, ko hodimo zgoraj po robu so prav pod nami. Rakitovec, Zazid, Podpeč. 
Meglice
In ljudje. Te se splača srečati. Njihova dlan vsak dan znova boža rdečo zemljo, jerino, tera rosso. Dvigne roko v pozdrav. Zmoli molitev, da bo jutri še en tako lep dan. Ko je na Krasu res krasno. Na dva krat dveh kolesih sva po kolovozih prišla pod Golič in božajoč trate nanj, nato sva jo mahala, tako in drugače, naprej pod Kavčič, kjer se je zgodba, še bolj razgledna, ponovila. 
Znamenje
Nisva pustila, da bi naju dvoje križev zmotilo, mislila sva si svoje. Spust v Rakitovec je bil seveda divje zabaven in uživaški. Cesta do Zazida, z obveznim razmišljanjem ali je ta pot začetek ali konec je bila hitra, letela sva kot za stavo, lovci za cesto, ki upam, da niso čisto nič ujeli, so samo debelo gledali. 
Trate
Iz Zazida sva se čez železno cesto vrnila nazaj nad rob in v Podgorje. Srečna, zadovoljna, najraje bi kar vriskala. Raziskovanje je prineslo veliko vsega. Doživetja. Željo. Upanje. In predvsem spomin. Ta bo ostal. Za vedno. Bi ga bilo greh ne zapisati na tak lep jesenski dan.
Neka druga pot

sobota, 1. november 2014

Spodnja Avstrija, polna presenečenj

PROTI SPODNJI AVSTRIJI – 24.10.2014 – Sloves, ki se nas je držal nekoč, da imamo zdaleč vnaprej določeno pot, je že zdavnaj izzvenel. Sedaj je vse bolj v zadnjem hipu, tik pred zdajci. Tudi tokrat je bilo tako. Še zjutraj na dan odhoda nismo vedeli, kam in kako. Navrgel sem nekaj možnosti in ob razmišljanju, da bi plezanje na Vranskem in kolesarjenje ob Muri ali Dravi težko zapolnilo cel teden, je Maji nenadoma postala všeč moja ideja o Spodnji Avstriji. 
Hartberg
Ki sem jo navrgel bolj tako spotoma. Popoldanske priprave, slovo in zaspana vožnja do Maribora, kjer smo komaj še danes poskakali v posteljo na znanem parkirišču. 

HARTBERG, NESREČA V MÖNICHKIRCHNU, NEUNKIRCHEN – 25.10.2014 – Zjutraj smo vsi skupaj zaspali in kar verjeti nisem mogel, ko sem ob pogledu na uro ugotovil, da je že pol devetih. Tako dolgo ne spim skoraj nikoli. Dekletom je bila ura bolj domača, nič se niso pritoževale, ko je bilo treba vstati. 
Šolske klopi
Že smo peljali proti Šentilju, na OMV črpalki gledali obraza zbeganih blagajnikov, katerima so crknili vsi računalniki, vrsta pa se je daljšala, nato pa vinjeto dobili malo naprej na Petrolu. Ta je za vožnjo po Avstriji seveda obvezna, le malo za mejo je kontrola pokazala, da bi se brez nje slabo končalo. 
Le kaj so dekleta zagledala?
Peljali smo proti Gradcu in naprej v smeri Dunaja do kraja Hartberg. Tam smo pred krajem ob cesti parkirali in se sprehodili skozi center do muzeja. Nakup doživljajskih kartic za Spodnjo Avstrijo je minil hitro in brez težav, gospa na blagajni pa je bila res zelo prijazna. Ker smo bili že tu, bi se seveda ne spodobilo, da se ne potopimo v zgodovino kraja. 
Ostanki Keltov
Od (skoraj) današnjih dni, mimo vojnih viher, temnega srednjega veka s svojimi mučilnimi napravami do časa Rimljanov smo prišli v zgolj nekaj minutah. Minimalistični časovni stroj, toda nič zato. Se ni nihče od nas pritoževal. Od daleč smo ugledali še edinega od desetih stražnih stolpov, ki je nekoč krasil mesto obzidje, nato pa si pogledali še nekaj ostankov, ki so tu ostali za Kelti. 
Mestna hiša
Pomahali smo prijazni gospe, nato pa po njenem nasvetu na glavnem trgu pokukali v cerkev oziroma se kar sprehodili skoznjo in na drugi strani vzpeli v nekdanjo krstilnico. Ta je bila res vredna obiska in nas je s svojo zanimivo notranjo poslikavo prav navdušila. Nekaj časa smo stali in vpijali podobe s sten, nato pa odšli nazaj proti avtodomu. 
V cerkvi
Vožnje do Mönichkirchna ni bilo veliko, nekaj čez 30 kilometrov, že smo parkirali na znanem parkirišču pod žičnico. Oblekli smo se kot medvedi, saj je bilo zunaj prav pošteno mraz in niti sonce, ki se je končno malo prebilo skozi oblake, dneva ni naredilo toplejšega. Na blagajni smo dobili karte, sedli na žičnico in se odpeljali skozi gozdnato pokrajino do vrha. 
Krstilnica
Tam smo se sprehodili do jezerca, nato pa vzeli čelade, skirce z velikimi in debelimi kolesi ter oddrveli navzdol. Sam sem bil prvi, nekoliko nižje sem se postavil v strateški položaj in slikal dekleta, ki so pripeljala mimo. Maja je bila prva, Živa takoj za njo in ravno ko sem slikal še Ajdo, ki je peljala zadnja, se je pod manjšo prelomnico nekoliko nižje zgodilo. 
Jezero nad Mönichkirchnom
Živa ni mogla več zavirati, zato je zavila proti robu poti, tam pa jo je na grabnih, ki jih je naredila voda katapultiralo v pravi salto in vrglo po tleh. Maja je bila takoj poleg nje, sam sem pustil skirco na tleh in pritekel do njiju. Živa je poleg popraskanega boka imela tudi dve rani, eno malo manjšo, drugo pa nekoliko večjo in globljo. 
Vožnja s skircami
Stekel sem nazaj proti zgornji postaji žičnice, ki na srečo ni bila predaleč in z vpitjem in mahanjem končno pritegnil pozornost žičničarja. Kar zavil sem z očmi, ko je povedal, da imajo prvo pomoč samo na spodnji postaji. Z menoj je stekel do Žive in takoj, ko je videl, da je stvar kar resna, poklical reševalce. 
Maja na skirci
Ti so hitro pripeljali iz približno deset kilometrov oddaljenega Aspang Markta, se ustavili z rešilcem le meter ali dva nad Živo, oskrbeli rano in ju skupaj z Majo odpeljali v bolnišnico v Neunkirchen. Ajda o skirci ni hotela niti slišati, odšla je do vrha in se v dolino spustila z žičnico. 
Pred prelomnico
Sam sem vožnjo nadaljeval in srečno pripeljal do spodnje postaje, počakal Ajdo, nato pa sva skupaj odpeljala do dobrih 30 kilometrov oddaljenega mesta, kjer naju je navigacija malo zapeljala skozi center in do ulice, kjer ni bilo nič bolnišnici podobnega. Končno sva po dveh izkušnjah tipa »kartu čitaj, seljaka pitaj« le prišla do bolnišnice. 
Ajda med vožnjo
Zapeljala sva na parkirišče pri urgenci, kjer sta že čakala reševalca, saj so bile vse kartice takšnih in drugačnih zavarovanj z mano. Maja je z njima urejala formalnosti, sam pa sem odšel do Žive. Po tem ko je dobila lokalno anestezijo in so za vsak slučaj opravili še slikanje, je sledilo čiščenje ran, šivanje najprej manjše in nato še nekoliko bolj problematične večje.
Čakajoč na reševalce
To si je prišel pogledat tudi vodja urgence, po posvetu so rano zašili in se niso odločili še za dodatno slikanje. So jo pa na koncu pregledali še z ultrazvokom, ki na srečo ni pokazal dodatnih poškodb. Vmes bi skoraj naredil štalo še sam, saj sem sedel ob Živi napravljen kot polarni medved, okoli mene pa vsi v kratkih majčkah.  
Prva pomoč
Seveda mi je postalo vroče, šok je prišel za menoj, zdravnica mi je dala kozarec vode, nato pa me pospremila iz ordinacije na hodnik. Tam so me ona in dve njeni kolegici hoteli na vsak način spraviti na posteljo, prepričane, da bom ravnokar omedlel. Komaj sem jih prepričal, da je že vse v redu. 
Med vožnjo v dolino
Maja se mi je seveda smejala in hitela razlagati, da ne prenesem ravno veliko. Ja, ni vsak za vse, itak. Končno smo po kakšni uri in pol dobili še zadnje napotke in navodilo, da moramo naslednji dan na novi pregled, po možnosti k njim. Tako smo ob novem položaju hitro začeli spreminjati načrte. 
Urgenca
Predvideno večerno kopanje je odpadlo, prav tako kolesarjenje naslednji dan. To je bilo že jasno. Drugo smo sklenili doreči na bližnjem parkirišču. Med tem, ko je Maja delala kosilo, sva z Ajdo v mestnem muzeju znova odstirala zgodovino, se učila nemščino in videla posebno razstavo o prvi svetovni vojni. Je bilo prav zabavno. 
Muzej v Neunkirchnu
Pa niti pol toliko kot slika, ki nama je pritegnila pozornost. Svetnica, v ženski obleki, z vsemi potrebnimi pritiklinami, na križu in z brki in brado. Ne nekaj kocinami, temveč s pravo, bogato, košato brado. Sedaj nama je bilo jasno, kje je letošnja zmagovalka Evrosonga Conchita Wurst dobila idejo za svoj stajling. 
Mučilne priprave
Ko sva se nehala nasmihati, sva odšla mimo velike preše nazaj na ulico. Sprehod po mestu sva nadaljevala do dveh škatlic, nato pa je želodec zahteval odhod do avtodoma, na nekaj med kosilom in večerjo. Sedaj je bilo že jasno, kam jo bomo mahnili. Tako smo se polnih želodcev odpeljali proti Puchbergu pod Schneebergom. 
Bradata svetnica
Res smo se s Salamandrom že peljali pod najvišji vrh Spodnje Avstrije, toda nič nam ni bilo žal ponovnega obiska. Povrh smo vedeli, da se bomo dan kasneje morali vračati skozi Neunkirchen, torej se bomo spotoma lahko ustavili še pri zdravniku. Kaj bi še hoteli več? 
Novi utrinki iz zgodovine
Na poti proti znanemu parkirišču sva z Majo pobrala še štiri škatlice, bolj ali manj zelo blizu ceste, nato pa v kraju tik ob železnici parkirala. Vedeli smo, da nam bo počitek še kako dobro del, zatorej smo le še enkrat poklicali babico in se hitro spravili v posteljo. 

SCHNEEBERG, LEOBERSDORF – 26.10.2014 – Zjutraj nas je malo zbegala menjava ure, saj jo sploh nismo vnesli v računico. Da je nekaj narobe smo ugotovili šele, ko smo opazili, da ene ure kažejo tako, druge pa drugače. 
Znova na isti postaji
Ko smo določili, katera bo prava, se mi je kar smejalo, saj sem tako imel še dovolj časa za sprehod po kraju Puchberg. Najprej seveda do lokomotive, kjer sem že pred leti kot zelenec neuspešno brskal in iskal škatlico. Tokrat je bila kar hitro v mojih rokah, nato pa sem nad krajem našel mesto, kjer naj bi po lastnikovih zagotovilih potekala zajčja šola. Ja, zanesljivo. 
Firbčno govedo
Na travniku nekoliko višje zajčjih šolarjev nisem našel, zato pa me je presenetil mogočen borovec. Pa ga nisem prav dolgo od blizu občudoval sam, pridružilo se mi je namreč govedo, ki se na tem travniku pase in veselo serje vse naokoli. Ali so krave, voli ali celo biki nisem ugotavljal. 
Vožnja proti Schneebergu
Kljub temu, da sem imel rdeči velur ni nihče pihal, kar mi je bilo zadosti. Firbčni so bili pa zanesljivo zelo. Kmalu sem jim zgolj še mahal v slovo, pot se je spuščala nazaj v vas. Pohitel sem do železniške blagajne, ki se je ravno odprla, in tam ugotovil, da so vsi vlaki do dvanajstih razprodani. 
Salamander in buhteljni
Dobil sem številko dve v čakalni vrsti in po tem, ko sem zagrabil kruh v avtodomu že čakal, če se bo kaj mest izpraznilo. Res je bilo dvoje mest prostih, po načelu bolje vrabec v roki sem ju vzel, stekel po Ajdo in Maji naročil, naj se zagrebe za morebitna prosta mesta na naslednjem vlaku čez pol ure. 
Čudež
Ajda je bila pripravljena, že sva se z drugimi pomikala proti vlaku, se vkrcala in odpeljala proti Schneebergu. Dan je bil oblačen in meglen, toda nič ne de, sva si rekla, mogoče pa pogledamo skozi oblake. Vožnja je minevala mirno, vlak Salamander sicer lahko vozi slabih dvajset kilometrov na uro. 
Sneženo guganje
Postanek pri buhteljnih je bil obvezen, nato pa sta bila pred nami že dva tunela. Ko smo pripeljali iz prvega, nas je navdušilo sonce, ki je kukalo skozi oblake. Toda ko smo prišli skozi drugega, smo se znašli v pravljici. Sonce, jasnina, sneg. Super. Nič mi ni bilo žal, da smo se odločili za to možnost. 
Waxriegel
Z Ajdo sva mimo tunela s pojasnili in galerijo na koncu prišla do igral, potem pa stopila na pot proti najvišjemu vrhu Spodnje Avstrije. Toda ker se Maje ni dalo dobiti na telefon, sva se kmalu obrnila in vrnila do vlaka, ki je pripeljal tudi zamudnici. Hitro sem ju slikal, našel Ajdo na igralih, nato pa sva se odpravila proti Damböckhausu. 
Maja in Živa na sončku
Res je bil prav krasen dan. Hoja nama je šla dobro, prehitevala sva druge pohodnike, pri koči našla škatlico, nato pa nadaljevala do razcepa. Seveda sva zavila levo, proti najvišji točki Spodnje Avstrije Klosterwapnu. Nisva bila sama, vrsta pohodnikov vseh starosti je imela isti cilj. 
Klosterwapen in Keiserstein
Celo otroke so nosili v nahrbtnikih, čeprav ni bilo ravno toplo. Stopali smo po snegu, zimske markacije so bile povsem odete v led, ki ga je veter nanosil v zanimive zamete. Končna točka je bila vedno bližje, že sva stopala mimo stavbe z oddajniki in se ustavila pri križu. 
Malo pred vrhom
Tam sem enega od dveh fantov prosil, če naju slika, seveda v nemščini. Da mi je odgovoril z »lahko« sem preslišal in bil tako še toliko bolj začuden, ko je nadaljeval v slovenščini. Korošec? Kje pa. Rojen v Nemčiji, mama iz Krškega, počitnice je preživljal prav tam. Sedaj študira na Dunaju. Zanimivo. 
Z Ajdo na vrhu
Spregovorila sva še nekaj besed, seveda potem, ko nama je shranil spomin. Pomahala sva v slovo ter stopala navzdol proti sedlu, malo pred njim ob možicu, posvečenemu nekemu Ameliusu našla še drugo škatlico na gori, nato pa mimo koče zašibala do Keisersteina. Tu se je pokazala druga plat gore. 
Strma stran Keisersteina
Prepadna in razdrapana od številnih nalivov, zim, zmrzali. Postala sva na vrhu, hotela najti nekoč že najdeno škatlico, pa sva se izgubljala med snegom in zakritimi skalami, dokler ni dilem razrešil pohodnik, ki je s svojim psom sedel prav tam nekje, kjer bi midva morala brskati. 
Klosterwapen
Sva le zamahnila z roko, na vrhu pomalicala, nato pa stopala na drugo stran navzdol. Seveda je bila pod kočo, kjer je strmina nekoliko večja, potrebna previdnost. Pa ni bilo težav, hitro sva bila nižje, na položnejšem delu, ki se je iztekel v snežni plato. Pravilno je ugotavljala Ajda, da tokrat planink ne bo najti. 
Ledene rože
Le kakšen mali svišč se je sem in tja pokazal na redkih zaplatah kopnine. Malo pred kočo Damböckhaus sva zavila v smeri Waxriegla, iskala prehode v labirintu ruševja, našla pravo pot do vrha. Pa pri križu nisva stala prav dolgo, mahnila sva jo navzdol, kar naravnost, proti zgornji postaji žičnice. 
Na Waxrieglu
Mimo tunela z razstavo sva šla do Elizabetine kapele, posvečene seveda eni glavnih ikon avstrijske zgodovine, prelepi Sisi. Hitro sva pokukala v notranjost, nato pa šibala na postajo, kjer pa so naju pomirili, da je hitenje odveč, saj gre prvi vlak šele čez pol ure. Še toliko bolje. 
Spust v meglo
Karte sva zamenjala za prvi možni odhod, posedela na gasilski klopi pred kočo in bila deležna očitkov natakarja, da je to restavracija in morava kaj naročiti. Pa sva ob navedbi v meniju, da je šalčka čaja 3 evre izbuljila oči, nato pa raje odšla do razgledišča, kjer se je v megli pod nama izoblikovala glorija. 
Sisina kapela
Ptiči so se lovili okoli skal, verjetno pričakujoč kakšen dober zalogaj. Nekaj časa sva jih opazovala, nato pa se je približal čas za odhod. Vstopila sva v vagon, gneče ni bilo, tudi od odhodu je bilo še nekaj mest praznih. Smejali smo se sončku, dokler nas ni tam nekje pod prvim tunelom objela megla. 
Gloria
Med postankom pri buhteljnih nisva hodila iz vlaka, že smo počasi drdrali navzdol. Štirideset minut po odhodu z vrha smo obstali na glavni postaji v Puchbergu. Maja naju je pričakala z odličnim kosilom. Hitro sva ga pojedla, nato pa smo peljali proti Neunkirchnu. V bolnišnici je bilo treba zgolj malo počakati, nato pa je Živo prevzela zdravnica. 
Meja med meglo in soncem
Pogledala jo je in potrdila, da se poškodba dobro celi. Odstranili so trak pod šivi, očistili rani in okolico ter zapovedali, da moramo naslednji dan še na eno kontrolo, pri kateremkoli zdravniku. Tudi prav. Dekleta so spila vsaka svoj kakav, nato pa smo že peljali dalje. Smer je bila določena nekoliko prej in sicer Leobersdorf. 
Tič
Glavno magistralko smo takoj, ko je bilo možno, zamenjali za avtocesto in že parkirali pred Wellness oazo, na robu parkirišča, tako kot pred leti. Toda nas najprej ni zanimalo razvajanje in pregrevanje teles, temveč mini golf. Tega je možno igrati ob bližnjem letnem kopališču. 
Bolnšinica Neunkirchen v prenovi
Z Ajdo sva prva prišla do blagajne in ugotovila, da je čez dan potekal nekakšen turnir. Tekmovalci, vsi bolj ali manj v letih in že rdečih nosov, so popivali za šankom, midva pa sva po jamranju blagajničarja, da je čas odprtja do 21. ure v tem letnem času zgolj pobožna želja, odšla do steze številka ena. 
Dvorišče bolnišnice
Šlo nama je dobro, pri šesti stezi sta se nama pridružili Maja in Živa, ki je poskusila žogico udariti še sama. In takoj dobila svojo palico in žogico, z Majo sta bili ravno pravi par. Skupaj smo šli naprej in se dobro zabavali. Živo je rana še bolela, predvsem pa se ni mogla smejati. To jo je najbolj motilo. 
Mini golf
Nekje na sredi stez nas je ujel lokalni šampijon in potem smo bili seveda deležni prave lekcije o težavnosti posameznih prog, udarcih, pravilih. Prav veseli smo bili, ko nas je prehitel in smo lahko igrali znova po svoje. Na koncu smo bili kar precej skupaj z rezultatom. Vrnili smo palice in odšli do avtodoma. 
Nov udarec
Dekleti sta tam tudi ostali, midva pa sva šla v wellness na pregrevanje. Je bilo prav luštno, savne niso bile prepolne, vedno sva našla kakšno zadosti prazno. Časa za pogovor pa tudi ni nikoli preveč. Sploh velika hiška na dvorišču nama je bila všeč. In potem ohlajanje pod tušem pred njo. 
Le kdo zmaguje?
Tudi manj vroče savne so bile za ohlajanje prave. Ko sva imela uživanja zadosti, sva se zgolj še stuširala, nato pa vrnila do avtodoma. Dekleti sta že spali, midva pa sva se jima prav kmalu pridružila pri lovljenju sanj. 

LAXENBURG, ČOKOLADNICA, IKEA – 27.10.2014 – Zjutraj sem skočil pokonci, snel kolo in se zapodil na potep v okolico Laxenburga. Seveda zaradi škatic, te so bile znova krive, da sem imel jutranjo rekreacijo. Ena je bila še posebej zanimiva. Na vrhu loka mostu, do nje je bilo treba splezati po obodu. 
Kdo vidi škatlico?
Pa tudi nekatere druge so bile zabavne. Takšne ali drugačne ptičje hiške. Ob kapelicah ali kar tako, sredi goščave. Nad vinorodno pokrajino. Sledil je še spust nazaj do ravnine in brcanje proti parkirišču, kjer je stal naš avtodom. Kolo sem naložil na nosilec in po zajtrku odpeljal v smeri Laxenburga. 
Hiška za kolibrije
Ob kraju ležita velik park in na otoku sredi jezerca tudi gradič, ki je bil danes naš cilj. Že na avtocesti nam ga je začela lomiti navigacija. S ceste me je poslala prekmalu, nato pa na vsak način hotela, da zapeljem v smer, kjer je bila vožnja jasno prepovedana. Sledilo je nekaj pripomb, obračanje, vožnja skozi industrijsko cono in nato parkiranje pred novejšim dvorcem. 
Laxenburg
Kmalu smo uvideli, da je grad kar daleč, sredi parka, do tja pa se da priti peš ali z vlakcem. Hm, odločitev smo prepustili nekoliko kasnejši uri, najprej pa stopili do vogala in nad lekarno potrkali pri zdravniku. Malo smo morali počakati, sledila je kontrola, previjanje. Rana je bila še vedno v redu, naslednja kontrola pa napovedana čez dva dni. Prav. 
Park
Vrnili smo se do avtodoma, z Ajdo sva jo mahnila skozi park, Maja in Živa pa počasneje za nama. Sporočali sta, da bosta danes uživali v čudovitih drevesih in do gradu ne bosta hodili. Pa tudi midva nisva vedela, če bova do tja uspela priti. Grad stoji na otoku, tja vozi trajekt, denarja s seboj seveda nisva imela prav nič. Niti pol evra, kolikor je zahteval brodar. 
Grad in neusmiljeni brodar
Hiter pogled na zemljevid je pokazal, da greva lahko naokoli, saj je bil z druge strani speljan na otok most. Super. Časa pa ravno prav. Mimo pristanišča za čolne in čez obokan kamniti most sva se spustila do hipodroma. Videti je bil povsem zapuščen, bleda senca nekdanje slave. 
Kamniti most
Še čez dvoje mostov in že sva stala na dvorišču gradu. Dobila sva vstopnice, po telefonu prejela dokončno odpoved Maje in Žive, nato pa počakala na začetek vodenja po grajskem stolpu in obzidju. Po prvem pozdravu in pojasnilu kaj bomo videli, smo se napotili v notranjost. 
Hipodrom
Zgodba o sojenju, ki se je odvijalo prav tu, je bila več kot zanimiva. Zapornika so namreč na vrvi dvignili na vrh nekakšne kapele, nad vodnjak, točno toliko, da je njegova glava gledala že v zgornjo dvorano. Toda tam je bila v leseni omari, okoli katere so sedeli sodniki. Ker je bila večina nekaj mesecev neumitega telesa v spodnjem prostoru ga izbranim nosovom sodnikov ni bilo treba vonjati. 
Sodniška soba
Kakšna je bila obsodba, pa je zapornik kmalu izvedel. Verjetno po navadi ne preveč dobra. Nas na srečo niso obsodili. Tako smo se po zavitih stopnicah dvignili na streho najvišjega stolpa, od koder se nam je seveda odprl res lep pogled na grad pod nami in vso okolico, čudoviti park in visoka drevesa v njem.
Pogled na grad in okolico s stolpa
Videlo bi se tudi precej dlje, če ne bi na vseh straneh obzorja zakrival megleni mrč. Vodič je pojasnil, da je bil zvon na vrhu namenjen alarmu za primer, če bi proti gradu jezdili zavojevalci. Spustili smo se nekoliko nižje in sledili obrambnemu zidu, šli mimo pisanega stolpa in nekaj sobic. 
Pogled na pisani stolp z grajskega obzidja
Nazadnje smo prišli še do dveh soban, kjer se je naš ogled tudi počasi zaključil. Ajda je pritrdila, da je bil vseeno boljša izbira kot pa ogled notranjosti gradu in »dolgočasnih« soban. Sem se na tak lep dan kar strinjal. Skozi park sva se vrnila do avtodoma in tja prispela hkrati z Majo in Živo. Kakšna usklajenost! 
Ena od soban v gradu
Odpeljali smo s parkirišča, do avtoceste in naprej Dunaja. Tam smo brez težav našli blizu obvoznice ležeč muzej čokolade. Toda težava se je pokazala pri parkiranju. Ko smo tretjič pripeljali naokoli, sem zadevo že toliko poznal, da sem vedel, da je na nasprotni strani tudi parkirišče za goste čokoladnice. 
Domorodec
In ker je vse v rokah iste firme, se je tudi nam dvignila zapornica, prostora ni bilo veliko, pa vendarle smo ga našli dovolj ravno še za nas. Potem ko smo se zrinili mimo otrok, ki so bili tu na praznovanju rojstnega dne, smo dobili vsak svojo čokoladno banano in seveda vstopnice, ki so nas popeljale najprej v kino. 
Čokoladna fontana
Predstavitev izdelkov firme Heindl, čokolade kot takšne. No, nas je seveda bolj zanimalo, če se bo dalo tudi kaj poskusiti. Kajti oči so že uživale, mi pa bi radi razvajali tudi borbončice. V naslednji sobi smo izvedeli nekaj o zgodovini čokolade, nato pa mimo nekaj odsluženih strojev firme že hiteli do čokoladnih fontan. 
Semena kakavovca
Ena je bila zgolj zaradi lepšega, tri pa so dejansko omogočale pokušino čokolade. Je bilo prav fino. Le žlice so bile tako majhne, da smo morali velikokrat zajemati. Ko nam je čokolada že gledala iz ušes, smo se mimo vzorcev zrn te v osnovi grenke dobrote odpravili proti stopnišču, ki nas je pripeljalo do pogleda na proizvodne prostore. 
Pakiranje čokoladnih izdelkov
Zanimivo je bilo opazovati cele kupe dobrot, ki so jih delavci pakirali. Toda še bolj so nam bile všeč tiste, ki so bile na tej strani stekla. Za pokušino. In res smo poskusili. Enkrat, dvakrat, trikrat ... je bilo treba, da okusa ne pozabimo. Trebuh me je že kar bolel od čokolade, čakala pa nas je seveda še trgovina. 
Zlate dobrote
Kar smo privarčevali z vstopnino, smo kot po navadi, zapravili med sladkimi dobrotami. Hiter pogled na uro je pokazal, da je še zgodnja za iskanje mesta za spanje. Prav. Sem hitro našel rešitev, ki je dvignila val navdušenja. Ikea. Pri Ajdi predvsem zaradi hrenovk. Tako ji ob prihodu v prostore pohištvenega giganta ni bilo jasno, zakaj moramo čez celo trgovino, ko so vendarle hot dogi že takoj ob vhodu. 
Degustacija
No, tako je, če morata še starša malo napasti firbca in napolniti papirnato vrečo na blagajni. Ko smo se še najedli pomfrija in hrenovk, smo odpeljali proti kraju Stetten in že pred njim v industrijski coni ugotovili, da je parkirišče Sveta fosilov zaprto. Toda prostora je bilo tudi v okolici več kot dovolj, parkirali smo za cesto, še malo meditirali, pogledali film, parodijo na popularne vampirske serije, nato pa zaspali. 
Heindl

SVETOVA FOSILOV IN AMETISTOV – 28.10.2014 – Zjutraj sem spet kolesaril. Najprej malo po sami industrijski coni, nato do Stettna in nad njim skozi megleno jesensko vinorodno pokrajino. Nič čudnega, da se imenuje ta del Spodnje Avstrije Weinviertel. Če ne bi bilo res mrzlo, bi bilo prav prijetno. 
Megleni vinogradi
Ko sem po kakšnih dveh urah pribrcal nazaj je bil že čas za premik na parkirišče pred Svetom fosilov, hiter zajtrk in nato čakanje na vodenje. Skupaj z nami se ga je udeležil cel razred mladine, pri kateri je bil eden bolj pameten kot drugi. Zato smo se ob časovnici, ki prikazuje čas od nastanka Zemlje do današnjih dni sprehodili kar sami. 
Ob zemeljski časovnici
Sledil je sprehod skozi zemeljski prerez, davne obronke panonskega morja, ki je tukaj imelo eno svojih lagun. Vodenje se je po spustu s hriba nadaljevalo v veliki dvorani, kjer so arheologi izkopali ostanke ogromnega grebena ostrig. Seveda je tudi ta del multimedijsko dobro podprt, s sliko in zvoki smo se potopili v nekdanje morje, zaplavali z delfini in sledili bitjem takratnega časa. 
Usek v sipinah obal nekdanjega morja
Nato pa v naslednji sobi opazovali največjo fosilno perlo na svetu. In skušali malo kasneje katero najti na polju za izkopavanje. No, dejansko Ajda. Med tem, ko je skozi sito sejala mivko, je pojasnila, da je vsaj tu lahko blizu temu, kar bi rada počela. Seveda je našla kar nekaj zob morskih psov, pa tudi en biser. 
Greben z fosilnimi ostanki školjk
In se ob tem jezila na mladino, ki je ravno tako skakala po mivki, metala sem in tja svoja sita in se na vsa usta drla ob vsaki najdbi. Malo preden se je Ajdin čas za iskanje iztekel, je mladina odšla, tako da smo užili vsaj nekaj miru. Vrečka z najdbami ni bila čisto prazna. 
Svetovno največji fosilni biser
Možakar, ki skrbi za polje izkopavanj, pa je Ajdi za njen trud nasul še kup biserov in celotno zobovje morskega psa fosilnih ostankov. Tudi Živa je dobila svoj biser. Zadovoljni smo odšli, Maja in Živa do avtodoma, midva z Ajdo pa še na razgledni stolp, od koder se danes ni videlo dlje kot na megleno bližnjo okolico. 
Med iskanjem biserov
Spustila sva se nazaj na parkirišče, cesta je bila naša vodnica proti kraju Maissau, kjer stoji na najvišjem delu nad mestecem Svet ametistov. Med tem ko je Maja delala kosilo sem sam rešil nalogo večstopenjskega zaklada in ga šel tudi poiskati. Saj ni bil pretirano daleč, pri križu na robu gozda, le streljaj proč od parkirišča. 
Iskanje ametistov
Polnih želodcev smo odšli do vhoda, naredili skupaj z blagajničarko načrt, kako bi danes obiskali vse, kar je možno, dobili karte in nato že opremljeni z nekakšnim kladivom, malo lopatko in vedrom po prejetih navodilih stopali sreči naproti. Številne luknje so kazale, da so predhodniki kot pravi krti že prerili celotno polje ametistov. 
Bo to nova njiva?
Vsak od nas si je našel svoj konec in že smo rili po blatni zemlji. Vedra so se polnila, pri nekaterih bolj, pri drugih manj. Sreča pač. Vsi skupaj smo na koncu imeli kar lepo zbirko vijolično obarvanih dragih kamnov. Res zasvetili so šele, ko smo z njih sprali blatno prevleko. 
Luknja pri luknji
Midva z Ajdo sva našla nekoliko manj, zato sva dobila v svoje vrečke nekaj kamnov za povrh. Maja in Živa sta v rokah stiskali nekaj velikih in lepih kosov, zato tudi dodatka nista dobili. Na koncu smo vsi imeli približno enako. Iz blata smo se izvili na pot, ki nas je pripeljala do Hiše draguljev, kjer nas je na vhodu počakala vodička. 
Meteorit
Z njo smo šli na potep skozi svet bolj ali manj dragih kamnov. Začetek je bil seveda v vesolju, razstava meteoritov je bila nekaj posebnega. Sploh, če pomisliš, od kje so ti kosi prileteli. Izvedeli smo veliko o njihovem prihodu na zemljino površje, kje in kako so jih našli. 
Kamena strela in pirit
Sledile so dvorane, polne številnih draguljev, takšnih in drugačnih. Razstavljeni so bili kamni iz vseh kontinentov, lepi, še lepši, najlepši. No, meni zgolj zanimivi, kakšni nečimrni ženski pa bi se vsekakor zasvetile oči kot diamanti. Gospodična, ki nas je skozi ta svet vodila, nam je razložila nekaj o dragih kamnih, trdoti. 
Jantar
Predvsem seveda kako jo ugotavljajo in kako je pomembna za določanje, o katerem kamnu lahko sploh govorimo. Videli smo zbirke pisanih draguljev, ki so poleg imeli tudi vrednosti. Seštevki so dosegali zavidljive vsote. Seveda je bilo kar nekaj govora tudi o ametistih. Ki so bili glavna atrakcija naslednje razstave. 
Ametisti z vseh koncev sveta
Potem ko smo na začetku ob domiselni multimedijski predstavitvi izvedeli vse o tem mineralu, njegovih zdravilnih učinkih, uporabi, smo se podali do največje evropske žile, ki teče prav ob mestecu Maissau. Izvedeli smo za kakšno vrsto ametistov gre, kako so žilo odkrili, ugotavljali njen potek z vrtanji, kakšen del je odkrit in koliko se domneva, da še obsega. 
Ametist v življenju človeka
Seveda je bilo nujno tudi pojasnilo o razlogih za nastanek. Po kratkem sprehodu skozi trgovino smo počasi odšli nazaj do avtodoma in tam malo prerazporedili svoje cilje. Glavni razlog je bilo pojasnilo iz Zwettla, da vodenje po pivovarni v tem tednu ne pride v poštev. 
Ametistova žila
V redu, gremo pa naslednji dan v St. Pölten, smo hitro obrnili načrte in se nato spopadli v igri Človek ne jezi se. Seveda sem bil zadnji, ki je vse svoje možice pripeljal v »hlevček«, potem ko me je Maja dvakrat požrla tik pred ciljem. Itak, kaj pa bi drugega lahko pričakoval. 
Brušen ametist
Zunaj je bilo vse mirno, mraz in megla sta se plazila okoli avtodoma, ko smo izginili vsak v svojo posteljo. 

ST. PÖLTEN – 29.10.2014 – Zjutraj sem poiskal obelisk nad gradom v mestecu Maissau, ugotovil, da je grad v zasebni lasti in zaprt, se sprehodil po glavnem mestnem trgu in nato mimo cerkve vračal proti avtodomu. Stare sanje so se tako dosanjale. 
Grad Maissau
Vožnja proti St. Pöltnu je minila hitro, najprej po stranskih cestah, nato sledeč avtocesti in še skozi mesto do parkirišč za deželnim zaporom. Sredi dopoldneva so bila neusmiljeno polna, po enem krogu naokoli sem se odločil počakati, da se kaj izprazni. Imeli smo srečo, čez nekaj minut sem že tiščal naš dom čez kup nagrabljenega listja na prvo parkirišče za drevesom. 
Trg pred mestno hišo v St. Pöltnu
Malo smo štrleli čez končno črto, toda ko je mimo s polno hitrostjo prišibal smetar, sem bil prepričan, da tudi drugi ne bodo imeli težav. Odpravili smo se proti trgu pred mestno hišo, kjer sem v pisarni turističnih informacij dobil podatke o vseh splošnih zdravnikih v mestu in okolici. 
Diözesanmuseum
Na trgu pred stolnico smo zavili do dvorišča za cerkvijo in skozi križni hodnik prišli do vhoda v Diözesanov muzej. Stavba je nekoč gostila samostan. Bratje Avguštinci so za seboj ob razpustitvi za časa Jožefa ll. pustili precej vrednih stvari, ki so jih že leta 1888 razstavili javnosti v nekdanji samostanski knjižnici. 
Votivne podobe
Muzej se je kasneje še razširil, nama z Majo je bil kar zanimiv, dekleti pa sta zgolj obsedeli na enem od počivalnikov in se v svojem klepetu tiho smejali. Razstava kovancev, prstanov nekdanjih škofov, votivne podobe, kipi, eni z rokami, drugi brez, tretji prestreljeni s puščicami, mašni plašči. 
Mašni plašči
Predvsem slednji so pritegnili najino pozornost, saj so pokazali povezavo med avstrijskim dvorom in cerkvijo. Marija Terezija je tako vezla plašč, ki ga je podarila škofom, za tovrsten namen so se uporabile cesarske poročne obleke, posamezni ornamenti so bili povezani z dvorom. 
Stiftsbibliothek
Moderna razstava se nam je zdela zelo enolična, ob kipu z naslovom plesalca pa sem se tiho muzal. Plesalca, pa kaj še. Skozi križni hodnik smo se vrnili na trg pred stolnico, stopili vanjo na eni in izstopili na drugi strani. Toda preden smo odšli dalje, so nas pritegnili žličkarji. 
Moderna razstava
Arheologi so na razkopani cesti odkrili ostanke številnih okostij, pokopališče izpred stoletij. Ajda je začudeno pripomnila, da sta dva pokopali kar objeta, pa je Maja hitro razblinila njene romantične podobe, da je do povezanosti prišlo med posedanjem zemlje. Ja, bolj verjetno, sem se strinjal tudi sam. 
Arheologija v živo
Mahnili smo jo proti deželnemu muzeju, pa morali zaradi del na cesti narediti obhod. Za Živo je bilo kar naporno, toda drugače ni šlo. Sam muzej je bil tokrat v znamenju gob, razstavljeno je bilo vse od raznih plesni do odličnih gobanov. Precej nazorno, tudi velikanka, največje živo bitje na svetu. 
Deželni muzej
Večje od sinjega kita. Goba. Halo! No ja, seveda ne gre za del nad zemljo, temveč takšno velikost dosega goba, ki raste v Severni Ameriki s svojim razvejanim micelijem. Obvezen je bil sprehod mimo nagačenih živali te dežele, ogled akvarijev z ribami, ki plavajo v rekah tod okoli, razstave mineralov, hiter pregled umetniške zbirke. 
Gobe, takšne in drugačne
Vse kar dežela nudi. Le film jim ni delal in tudi nikakor nismo mogli ugotoviti, kdaj ga zaženejo. Znova na svežem zraku smo našli bližnjico do Dunajske ceste, tam ugotovili, da razne maserke ne bodo dobre za oskrbo Živine rane in nato določili zdravnika v bližini železniške postaje, ki bo pravi za nas. 
Živalstvo
Ker je imel ravno opoldanski odmor, je tudi Maja odšla naredit kosilo, dekleti sta ji sledili, sam pa sem zavil še v mestni muzej. Ni mi bilo žal, saj je bil kar zanimiv, predvsem filma o Rimljanih v teh krajih z virtualnim prikazom njihovih bivališč in življenja gladiatorjev. 
Pred deželnim muzejem
Zgodbo so dopolnjevali posamezni predmeti v vitrinah, izvedel sem tudi veliko o izkopavanjih, katerim smo bili priča dopoldan ne prav daleč stran. Potem pa pokukal še v svet Keltov in ob ugotavljanju čemu je namenjena razstava knjig na hodniku vse naokoli, počasi zapustil muzej. 
Mestni muzej
V avtodomu me je čakalo kosilo, po njem pa smo z Majo in Živo odšli do zdravnika. Brez težav smo ga našli, izpolnjevanje formularjev je vzelo kar nekaj časa, pregled zdravnika pa je bil brzinski, povedal je, da je z rano vse v redu, naročil naslednjo kontrolo ob odstranitvi šivov v Sloveniji in sestri naročil, naj prekrije rano s kremo, da se ne izsuši preveč. 
Keramika in okrasje iz časov Keltov
Ta je njegovo navodilo vzela preveč dobesedno in res gazo namazala na debelo z nekakšno kremo. Kasneje se je pokazalo, da to niti slučajno ni bilo dobro, toda to je že druga zgodba. Z Živo sva se vračala proti bazenom Aquacity, kamor je Maja, ki je odšla nekoliko prej, z Ajdo prinesla vse potrebno za kopanje. 
Mesto nekoč in danes
Tudi Živa se je spočila ob bazenih, kopala pa se razumljivo ni. Mi smo seveda čofotali v bazenu, Maja je Ajdi kazala, kako se pravilno plava, sam sem bil bolj vezan na brbotalčke. In vrtenje v res hitri reki, tako divje nisem videl še nikjer. Ko se je ura bližala zaprtju, sva se z Ajdo še enkrat odpeljala po toboganu navzdol, v čisti temi. 
Aquacity
Potem pa smo se še stuširali, oblekli in odšli do avtodoma. Sam sem naredil kratek sprehod do bližnjih škatlic, Maja pa je med tem vse pripravila za premik. Ta ni bil dolg, odpeljali smo se do kraja Ober-Grafendorf, tam pred tovarno Styx ugotovili, da kaj dosti mest za parkiranje ni, pa potem na drugi strani, na železniški postaji, našli super lokacijo, mirno in namenjeno prav obiskovalcem tega kozmetičnega podjetja. 
Bazen za resne plavalce

STYX IN HAUBIVERSUM – 30.10.2014 – Jutro me je našlo na kolesu, bicikliral sem najprej po samem kraju, potem pa kmalu zavil čez polja, tja do Svete Margarete in nazaj. Seveda so bile glavni razlog škatlice, nekaj je bilo posredi rekreacije, prav lepo se je zaokrožilo jutro. 
Na jutranjem kolesarjenju
In kot se zagre sem bil pravočasno nazaj, po zajtrku smo se oblekli in odšli do vhoda v tovarno. V trgovinici smo malo firbcali naokoli, vohali, poskušali. Nato pa sledili vodički, ki nas je pozdravila v imenu podjetja, nam razložila marsikaj zanimivega, predvsem glede naravnih proizvodov, ki so menda njihova zaveza. 
Lekarna
Pogledali smo si film, videli nekdanjo lekarno, ki jo je lastnik odkupil bogsigavedi kje. Nato pa čez hladno dvorišče sledili vodički do proizvodnih obratov, točneje laboratorija. Seveda je ves čas brbotala o tovarni in njenih prednostih. Za konec smo si pogledali še proizvodnjo čokolade, s katero so ravno dobro začeli. 
Dodaj napis
Skušali smo uganiti število zrn v steklenici in na koncu za nagrado, ker smo seveda precej sekali mimo, dobili bon za dva evra popusta v industrijski trgovini. Tam se je vodenje seveda zaključilo in nadaljevalo s firbcanjem med številnimi izdelki. Menda naravnimi. 
Pisana mila
Vsekakor pa naravnost pregrešno dragimi glede na kozmetiko v običajnih trgovinah. Razen tistih, ki so bili v akciji. No, ko so dekleta začela navijati za milo, ki je bilo po mojem mnenju nekaj posebnega samo zaradi v njem ujete rožice in sem bil prepričan, da bo to samo še en praholovec v naši kopalnici, je seveda počilo. 
Haubiversum
Poparjeno sem odšel do avtodoma, dekleta pa po nabavi za menoj. Se je še kar iskrilo, dokler nisva z Majo odšla še enkrat do trgovine in tam nabavila liter masažnega olja. Seveda je bil pomemben podatek, da je bilo znižano za kar sedemkrat. To je bil poleg obljube, da ga bomo tudi uporabljali seveda zadosten balzam za gorenjsko srce in pomirjeni smo odpeljali proti Petzenkirchnu. 
Spletanje
Vožnje ni bilo pretirano veliko, parkirali smo na znanem mestu pred Haubiversumom. Maja je preverila, kako je z vodenjem in dobila karte, potem pa pripravila kosilo. Sam sem med tem snel kolo, saj sem imel načrte za popoldansko kolesarjenje. Ko smo pojedli je bila ura ravno prava, odšli smo do vstopa v eno od največjih avstrijskih pekarn. 
Ene so takšne, druge drugačne
Tu smo že bili, pa se zaradi toplih in dišečih pletenk, za katere vemo, da nas čakajo na koncu, radi vračamo. Sprva smo bili sami. Toda kmalu se je okoli nas nabrala vreščeča skupina staršev s svojimi malimi otroki. Ki so film s prikazom podjetja in njegovega poslanstva še nekako preživeli, potem pa so se z njimi začele težave. 
Pekarna
Mala punčka je hodila okoli in žvečila surovo testo, mama jo je ves čas vodenja izgubljala in iskala oziroma lovila tu in tam. Z drugimi je bilo komaj kaj bolje. No, vsekakor sem se z dekleti med namišljenim nerganjem sijajno zabaval, Maja pa je ob naših pripombah seveda samo zavijala z očmi.
Vlak za kajzerice
Potem ko smo svoje pletenke bolj ali manj umetelno spletli, jih pomočili v vodo in izbran posip, so pristale na pekaču, mi pa smo vanje zapičili zastavice, da bi jih po peki lahko znova našli. Sledil je sprehod skozi zgodovino pekarne in nato ogled same proizvodnje. 
Povaljamo v moko ...
Kot vedno smo navdušeno opazovali potovanje tisoče in tisoče kajzeric na svoji poti od osnovnih sestavin do zapečene žemljice.Pokušina kruha je bila dobra, še posebej nam je teknil tisti s korenčkom in drugimi jesenskimi dobrotami. Komaj smo pričakali končno postajo, slaščičarsko delavnico, kjer kraljujejo pripravniki.  
Ročno delo
Imajo jih kar nekaj, če se odločijo, da z delom nadaljujejo prav tu, jim plačajo celo opravljanje vozniškega izpita B kategorije. Hja, tako se dela z delavci, sem se muzal. Na poti nazaj smo znova segali po dober kruh, nato pa že iskali svojo pletenko. Še tople so nam dali v vrečke, da jih bomo pojedli kasneje. 
Toplo in dišeče
Malo smo še firbcali po trgovini, nato pa odšli do avtodoma. Sam sem skočil na kolo in se zapodil za škatlicami, Maja se je sprehodila do trgovine, dekleti pa sta bili najbolj srečni, da jima ni bilo več treba nikamor. Med bicikliranjem sem prišel do zanimivih stvaritev, prave disko skrinje, starega dvigala v miniaturnem hotelu in nato manjšega zaporedja škatlic ob reki. 
Žito ponoči
Vračal sem se že v mraku, k avtodomu sem prišel ravno prav, da sem pospravil kolo, nato pa smo se odpeljali do avtoceste, tej sledili do izvoza pri kraju Amstetten. Potem ko sva z Majo pretipala velike hruške sredi krožišča, z vožnjo nadaljevali do vasi Mauer Öhling. Parkirali smo na lepem in ravnem parkirišču. 
Mostviertel by night
Tudi mir smo imeli, le nekaj po prihodu so po njem sem in tja tekali gasilci. Brnela je črpalka, kaj natančno se je dogajalo, pa nismo mogli ugotoviti. Mogoče so imeli gasilsko vajo. 

MOSTELLERIA, ŽIVALSKI VRT BUCHENBERG – 31.10.2014 – Zjutraj sem bil spet na kolesu. Najprej sem se ustavil pri kužnem znamenju, nato pa z obiskom različnih škatlic nadaljeval proti Amstettnu. Pri eni sem moral priti na drugo stran potoka. Na eno stran sem lahko skočil, na drugo pa sem si naredil pravi pontonski most. 
Megleno znamenje
Čakale so me še ptičje hiške, plezanje na drevesa, brskanje pod mostovi. Ob nogometnem igrišču sem moral malo počakati, da sta šla starejša sprehajalca mimo. Ko sem mislil, da bom lahko škatlico neopaženo vzel iz skrivališča, se je gospod obrnil, se smejal in vprašal, če sem našel. 
Pontonski most
Smeje sem pokimal, nato pa že brcal mimo ogromne psihiatrične bolnišnice nazaj do centra kraja. Vrgel sem kolo na nosilce, pozajtrkoval, nato pa smo skupaj odšli do Mostellerie, ki ni bila prav daleč. Hiša moštaric, v kateri varijo tako žganje kot posebno vino, je bila za naju z Majo seveda zanimiva popestritev na naši poti. 
Stara preša
Deklet ni ravno toliko prepričala, preveč pa vseeno nista vzdihovali. Potem ko nas je vodička najprej lepo pozdravila in nam razložila nekaj o pokrajini Mostvirtel in seveda samem moštu, smo ji sledili na ogled filma. Nekaj je bilo zgodovine, predvsem družine v katere moštarni smo bili, nekaj pojasnil o pridelavi in posebnostih. 
Žganjarna
Med ogledom se je film štirikrat ustavil, nadaljeval pa šele, ko smo enega izmed predmetov, ki smo jih dobili na začetku, postavili na pravo mesto. Sledil je ogled same moštarne, izvedeli smo, da prav tu varijo vodko, ki je zmagala na mednarodnem tekmovanju in ob tem dobili tudi pojasnilo glede poteka destilacije pri tem in drugih žganjih. 
Kotli
Sledila je pokušina, dekleti sta dobili sok, midva z Majo pa odlično žganje, starano v hrastovih sodih. Vpisali smo se še v knjigo gostov, kupili vino iz moštaric in se nato odpravili proti avtodomu. Znova smo bili na cesti, vožnja do Waidhofna an der Ybbs ni bila dolga, tam smo brez težav našli parkirišče, ki smo ga poznali že od obiska izpred nekaj let. 
Pokušina
Prav vesel sem bil, ko sem videl, da je skoraj prazno, avtodom sem parkiral tako, da bi me težko kdo zaparkiral, nato pa je Maja hitro naredila nekaj za pod zob. Čakal nas je strm vzpon pod hrib Buchenberg, kjer je živalski vrt, naš današnji cilj. Ker je Živa hodila bolj počasi, sva z Ajdo ušla naprej. 
Knjiga gostov
Dobila vstopnici, izvedela, da bomo v pustolovskem parku naslednji dan lahko dobili pravo dozo adrenalina, nato pa že opazovala prve živali. Zajčki, kure, morski prašički, kuna, oslički, ovni, lame, so nas pozdravili najprej. Še posebej zajci so bili radovedni kot le kaj. 
Buchenberg
Maja in Živa sta naju z Ajdo kmalu ujeli, ogled smo potem opravljali bolj ali manj skupaj. Visok nadhod nad makadamsko cesto, ki pelje bog ve kam, nam je odprl lep pogled na jelene, pa tudi mesto pod nami. Nekoliko višje nas je presenetilo, da so bile nekatere ograde s sovami očitno prazne. Le kam so se odselile? 
Pujsi
Tiste sove, ki so še vztrajale, pa so nas prav čukasto gledale. Videli smo prepir štorkelj in nato prišli do ograde z volkovi. Lahko smo jih opazovali prav od blizu, mirno so se sprehajali po svojih stezicah. Čisto drugače kot risa, ki sta zgolj poležavala na strehi svoje koče. 
Snežna sova
Divje mačke so bile podobne tisti, ki jo imamo doma, razna igrala na poti nazaj navzdol pa so nas zabavala. Plezalna stena, hoja po velikih kamnih, labirint, mini adrenalinski park. Živa je seveda dogajanje bolj opazovala, midva z Ajdo pa sva kar nekaj stvari preizkusila. 
Razburjeni ptič
Ko smo nekoliko nižje prišli skozi ogrado, sva z Ajdo pokukala še k lisici, ki je spala v temi, nato pa smo se po pobočju spustili nazaj do avtodoma. Dekletoma seveda ni bilo več do sprehoda, z Majo pa sva jo mahnila v center kraja, tam zavila do gradu, kjer je sedaj urejen muzej petih elementov. 
Risa
Prvi del prikazuje okvire. Slik, podob kraja, zgodovine. Drugi je bolj eksperimentalni, o kovinah sva se poučevala skozi posamezne poskuse, si nadela verižno srajco, sedela na žebljih kot fakirja, preizkušala magnetizem. Obdelala sva dvoje elementov feng shuia, čakali so naju še trije. 
Muzej petih elementov
Ogenj, kjer sva z zanimanjem gledala sliko strele, ki je leta 1812 treščila v mestni stolp, pripomočke domačih gasilcev izpred davnih let, slike prostovoljnih gasilk, les z bogato zbirko zelo domiselnih igrač, skrinj in seveda še vodo s prikazom povezanosti kraja Weidhofen z reko Ybbs, ki teče skozenj. 
Vse se da uokviriti
Seveda sva se odpravila tudi na grajski stolp in med vzponom v posameznih nadstropjih prehajala skozi temni srednji vek. Ječe, mučilne naprave, v eno me je Maja seveda tudi takoj vtaknila. Jah, taklemamo. V mraku sva ujela nekaj pogledov na mesto in okolico, nato pa se spustila s stolpa nazaj v pritličje in pristala na večernih ulicah. 
Te kaj špika?
Hitro sva pri mestnem stolpu, prav tistem, v katerega je pred dobrimi dvesto leti treščilo, rešila nalogo in ob cerkvi našla škatlico. Drugo pa točno nasproti trgovine, v katero sva nameravala. Enostavno genialna rešitev skrivališča v telefonski govorilnici. S polnim naročjem dobrot sva se vrnila v avtodom, z dekleti smo se spopadli v igri Activity. 
Ker sem ženo zaprl ...
Vsem nam je šlo dobro, predvsem pa smo se odlično zabavali. Ko je bilo igre konec, sem se oblekel in odpravil znova v mesto. Krožil sem po ulicah, med zombiji, krvavimi dekleti, strašljivimi nakazami. Noč čarovnic. Zbiral sem potrebne podatke, ki so mi na koncu dali rešitev uganke. 
... me je doletela upravičena kazen!
Pa tam, kjer bi moralo potem nekaj biti nisem našel nič. Za drugo nalogo, dosti daljšo, sem potreboval čez dvajset podatkov. Zbral sem vse, potem pa se odpravil do avtodoma, kjer sem v postelji računal končne koordinate. Toda to je bila že zgodba za naslednji dan. 
Večerni pogled na mesto

ADRENALINSKI PARK IN VRNITEV DOMOV – 1.11.2014 – Spet sem seveda skočil pokonci prvi. Najprej sem dokončal zgodbo, ki se je pletla prejšnji večer, nato pa nadaljeval pohod nad mestom, se vzpel do vršička Rabenberga ter čez drn in strn lomastil do kraja Konradsheim. 
Jutro v Weidhofnu
Ljudje so ravno prihajali k maši, za robom sem našel škatlico, nato pa že tekel navzdol. Dobesedno. Čas me je že priganjal. Našel sem še škatlico ob cesti, pravi »run in«, nato pa prišibal nazaj do avtodoma. Po zajtrku sva jo z Ajdo mahnila navzgor. Hotela sva biti prva v adrenalinskem parku, kar nama je tudi uspelo. 
Priprave
Toda še dolgo po tistem, ko sta prišli tudi Maja in Ajda, smo čakali na vodiča. Ko je končno prišel je sledilo razdeljevanje opreme, priprave ostalih udeležencev. Končno smo dobili nekaj navodil, vodič je pokazal, kako je treba delati z varovanjem, se gibati. Poskusili smo videno najprej na najlažji, začetniški stopnji. 
Nasmejana
Nato pa odšli po svoje. Živa sprva ni bila ravno najbolj nasmejana, nekoliko kasneje pa se ji je volja le izboljšala in nas je s poti slikala. Na koncu smo se že vsi smejali. Z Ajdo in Majo smo šli skozi vseh devet postaj, tudi čez najtežjo. Seveda so nam bile posamezne stopnje že znane, pa je bilo vseeno zabavno. 
Vožnja z veverico
Plezali smo po storžih, leteli kot ptiči, se peljali z veverico in sankami, lovili ravnotežje, drveli po flying foxih. Seveda je bilo tudi smeha kar nekaj. Sam sem nekatere postaje naredil hitreje. Po eni težjih sem tako odšel do Žive, poklepetal. Po najtežji sem užival na flying foxih. Še posebej novi nad otroškim igriščem je bil zabavno dolg. 
Flying Fox
Ko smo preizkusili prav vse postaje, je Ajda imela vsega dovolj, tožila je o bolečinah v rokah zaradi pogostega obešanja. Tako sta z Majo z zabavo zaključili in oddali opremo, sam pa sem si izprosil čas, da sem šel še enkrat na jeklenice nad igriščem. Ko sem tudi sam vrnil opremo, sta dekleti dobili vsaka svoj ročno izdelani obesek. 
Lovljenje ravnotežja
Pogledali smo zaspano lisico v njenem brlogu, nato pa odšli poiskat še zaklad, ki sem ga sam po nočnem kolovratenju obiskal zjutraj. Od tam smo se spustili do avtodoma, ugotovili, da so nas seveda skoraj zaparkirali in se le nekako uspeli izviti s parkirišča na glavno cesto. 
Zgolj z rokami
Tej smo sledili tako, kot nas je peljala navigacija, v smeri Leobna. Nad Eiserznom smo na sedlu Präbichl naredili kosilo. Hitro sem rešil uganko multija in tudi našel škatlico. Z Ajdo sva se odpravila še do drugega, kjer pa sem kot slep nekaj časa taval naokoli, nato pa sva ob navigaciji, ki je omagala, odšla nazaj. 
Sedlo Präbichl
Po kosilu smo pot nadaljevali navzdol v dolino do Leobna, tam zavili na avtocesto in na pentljah izbrali prave izvoze, ki so nas izstrelili proti Judenburgu. Tam smo po že znani cesti preskočili na avtocesto eno nadstropje nižje in pri Velikovcu končno res zavili v smeri doma.
Obet
Še pred Železno kapljo sva z Majo že v temi našla vhod v votlino in tudi tam skrito škatlico, ki je bila že dolgo na moji listi za obisk. Sledil je vzpon na Jezersko in nato spust na drugi strani proti domu, kamor smo pozno zvečer tudi prispeli. Živi, dokaj zdravi, predvsem pa zadovoljni.

Slovo