nedelja, 02. marec 2014

Ženiklovec

Dež je počasi prehajal v sneg. Lučke so tipale skozi temno noč, pot je bila znana. Stopali smo eden za drugim, tiho, kot bi ne hoteli motiti miru okoli nas. Vedeli smo, da smo prvi, čutili samoto, ki je lezla v vse pore. Ni nas navdajala s strahom, budila je up. Tam za robom nas je čakalo jutro. 
Smeri
Ko smo stopili mimo rovta in zavili v gozd, je bilo snežink okoli nas več, prijemale so se tal, nabirale na smučeh, padale po nas. Lučki sta ušli naprej, počakali, globoki vdihi so jima sledili. Strmina se je povečala, velikokrat smo že šli tu, temni obrisi, stari znanci. Na spodnjem travniku smo puščali čudno sled, sneg smo nosili s seboj. 
Jutro se budi
Koče so samevale, smerokazi zaman kazali kam je treba. Ograja ob robu se je komaj videla, na njej smo se znebili nadležnih cokel, nato pa zagrizli v vršni breg. Skoraj nič ne raste na njem. Le majhna smreka tam ob robu. Ravno pri njej smo se ustavili, nujno popravilo in nenadejana pomoč. 
Megleni razgledi
Ki je ne pričakuješ. Nekoga iz preteklosti. Kdo bi si mislil. Presenečenje je izvabilo nasmeh na ustnice in rešilo zagato. Bel sneg se je odseval na temnem nebu. Komaj vidni obet svetlobe. Sam sem vlekel sled proti vrhu, stopal počasi, dihal še počasneje. Nikamor se ni več mudilo, oblaki so se preganjali okoli nas, snežinke so nehale plesati. 
Pobočje
Prijatelja sta prišla za menoj, na vrhu je bila utrujenost pozabljena, razmišljali smo o smuki. Prvi zavoji so bili odlični, nekaj ujetih trenutkov, skupaj smo uživali ob rezanju sledi v sveži sneg. Juhej. Nad kočami smo zavili v gozd, preskočili ogrado in skozi goščavo prišli do pobočja nad rovtom. 
Zavoji
Še nekaj uživaških zavojev, iskanje najboljše smeri in že smo bili na travniku tik pred cesto. Po njej pa je šlo tako kot vedno. Naravnost, kar hitro, komaj kakšen zavoj, malo streseno. Vse do avta, tam na parkirišču, samotno čakajočega na nas. 
Tolsti vrh in Kriška gora

(Cesta do Gaberčevega rovta - Ženiklovec)

Ni komentarjev:

Objavite komentar