Španov vrh

Nemirni dnevi, nemirne noči. Takšni časi. Temačno dopoldne ni dajalo obeta, da bo kaj boljše. Pa vendarle se običajno vse nekako uredi. Prej ali slej. Vedno svetleje je bilo. Sonce se je prebilo skozi oblake, modre nebesne flike so se spajale. Jasnina. S Tomažem sva se zapeljala do Planine pod Golico. 

Snega ... čez glavo!

Cesta je bila kopna, tistih peščica parkirišč pa skorajda zasedenih. Nekoliko višje kot običajno sva štirikolesnika potisnila v zadnji prosti boks. Tako ozek, da so se komaj kaj odprla zgolj vrata na sovoznikovi strani. Res je veliko snega v teh koncih. Nekaj besed z domačinom, prvi koraki, špura je bila dobra. Sem in tja nekoliko naluknjana, vendar ni pretirano motilo. 

Trojček

Hodil sem prvi, cokla itak. Pa kaj zato, tudi počasi se daleč pride. S tem bi se vsekakor strinjala borderka malo pod vrhom, ki se je zakopala v sneg in očitno ni šlo več ne naprej, ne nazaj. Z gibi, ki bi si jih vsak lahko razlagal po svoje, se je že nekaj časa skušala premakniti. Neuspešno. Na zgornji postaji je nekaj smučarjev meditiralo. 

Ogrlica do vrha

Midva sva le pozdravila, se kot prva vzpela tistih nekaj korakov do čisto pravega vrha. Po zadnjih pripravah sva kaj kmalu zavijala navzdol. Snega je veliko, tisti, ki so sanjali o pršiču so iz nekega drugega špila. Gost in težak je omogočal zavijanje zgolj tam, kjer je bilo zadosti strmine. Drugje je bilo najbolje slediti pristopni smučini. 

Sonce

Vreme v teh koncih ni bilo tako lepo. Megle, ki sva jih gledala v Zgornjesavski dolini, so se privlekle tudi v spodnji del smučišča. Zaiti nimaš kam. Je pa vendarle dobro, če veš, kje voziš, kaj vidiš. Oči so se nama odprle še le tik pred zadnjim zavojem, tam, kjer so nekateri uspešni spust sklenili zapiti. 

Španov vrh

Pozdravila sva, odpeljala do ceste, veselja je bilo konec. A kaj zato? Vedno se najdejo nove poti, novi vzponi, prav takšne zgodbe. Pleteš jih, razpletaš. Se ob tem zavedaš, da bo to ena izmed teh zgodb. Zgolj ena sama … toda tako zelo posebna. Takšna, ki jo vedno z veseljem vzameš v roke, prebiraš, znova in znova. 

Pred prvimi zavoji

Zvoh

Saj človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Epidemija gor ali dol, ukrepi, smiselni ali ne, se sprejemajo tako hitro, da jim še pravniki ne moremo slediti. Kaj šele običajni ljudje, vezani na prav zmedene in včasih kar preveč nezanesljive medije. Tako se sedaj sme znotraj regije v drugo občino zaradi gibanja na prostem. 

Črta obzorja

Kar je več kot dobro. Za korona trebuhe in duševno zdravje. Vendarle pa se do miganja lahko zapelješ zgolj bolj ali manj sam. Da ne bi preveč kršila teh zapovedi, sva se z Borutom odločila za bližnji Zvoh. Malo tudi zato, ker je smučišče prenehalo z obratovanjem. Kjer nevladni JoJo izgublja boj v svoji državljanski nepokorščini. Beri boj z mlini na veter. 

Velika planina

Na Jezercih sva bila danes verjetno prva. Ker sva odšla takoj po zapovedani nočni prepovedi gibanja, to niti ni bilo čudno. Že po prvih korakih sva ugotovila, da niti na tej višini snega ni prav veliko. Šele ko se je pot proti Kriški planini nekoliko obrnila navzdol, se je dokaj kamnita podlaga spremenila v solidno snežno. 

Zvoh

Pa so bila nad planino pobočja spet precej zrita, snega malo, videlo se je, da smuka naravnost navzdol odpade. Šla sva mimo doma in stolpa, po dobri podlagi do vrha Krvavca. Tam sva zavila levo nad Njivicami in odvila proti Zvohu. Prišlo je mrzlo in vetrovno jutro. Vzpela sva se naravnost navzgor, pogledovala v oblačno nebo.

Vrh

In seveda imela v zobeh vremenske guruje, ki so obetali sonce. Nad oblaki, kaj pa drugega. V tolažbo nama je bilo, da je bilo tudi vse naokoli videti podobno temačno. Le na senčni strani Alp je svetilo sonce, katerega žarki so občasno pobožali še Košuto. Na vrhu je kar konkretno vleklo, mraz je bil takšen, da se je hitro zanohtalo, če niti pazil. 

Kalški greben v megli

Nekaj fotografij naokoli, priprava in že sva peljala navzdol. Običajni ritual sva izvedla šele nad Njivicami, ko je bilo za nama že nekaj ducatov zavojev po pomrznjenih rebrcih. Na zdravje! Prečila sva pod Krvavec, mimo Doma pod Krvavcem zavila v smeri Kriške planine. Kamniti odseki so kazali na ubornost snega, to se je še dosti bolje poznalo na planini. 

 Vetrovno

Iskala sva najboljše prehode, uspešno pripeljala na pot, kjer je bilo snega še dovolj. Seveda zgolj, dokler se nisva malo kasneje nad Jezerci, kljub pazljivosti, zelo težko izognila skalnim minam. Res sem se na koncu, precej na silo, pripeljal do avtomobila. A bo moralo zapasti še kar nekaj centimetrov. Da bo smuka užitna …

Sonce v daljavi ...

Rača

Zgolj dopoldne bo sprehajalno užitno. So napovedali meteorologi. Zatorej sem se odpravil do Rače, parkiral v bližini Doba in sledil rečici, ki je bila ob številnih pritokih vedno večja. Z oblačnega neba je rahlo pršelo, pa to hoje ni prav nič motilo. Tako sem bil vsaj sam. Kar mi je bilo kot običajno čisto prav. 

Sotočje

Šele ob približevanju Domžalam se je nabralo nekaj sprehajalcev, za prste ene roke, če bi prištel še njihove kosmatince, mogoče dveh. Pomirjujoče je delovalo žuborenje, reka je vsake toliko živahno poskočila preko kamnite pregrade, leno nadaljevala do naslednje. Plezališče pod Šumberkom je samevalo. 

Rača

Z zanimanjem sem si ogledoval skale, smeri, ugotavljal, da vsaj nekatere niso pretežke za moje sposobnosti. Kaj se more. Stare kosti, lenoba, ko je treba trenirati. Pritegnilo me je to, da je zgolj streljaj od Ljubljane … super. Na sotočju s Kamniško Bistrico sem nadaljeval s hojo proti Ihanu. Sprehajalcev je bilo tu nekaj več, pa vendarle so bila mimobežna srečanja prijetna. 

Plezališče Šumberk

Le streljaj po prečkanju lokalne ceste sem prišel do nenavadnega otoka, kjer se odcepi Mlinščica. Preko dveh zapornic sem stopil do skritega zaklada. Tovrstni so mi znani in kaj hitro sem se vpisal. Ura je bila že dovolj, da sem obrnil, stopil po isti poti nazaj. Pa vendarle je tako, da takrat, ko hodiš nazaj, vidiš stvari drugače. 

Kamniška Bistrica

Odpirajo se ti novi pogledi, spregledani detajli. Nova srečanja, pogovori na daljavo. Predvsem pa nove misli, ki so zapolnile glavo. Ko sem zagledal podobe, ki so razkrivale, da se bližam začetku, sem bil kar malo razočaran. Že? Zatorej sem si izvolil moj današnji sprehod podaljšati še na drugi strani ceste, malo nad otroškim igriščem. Vse do mostu, ki so ga zgradili za sprehajalce. Je bilo kar fajn. Toda danes me je čakalo še marsikaj. Če nič drugega, božični večer. Čas je bil za povratek …

Polž na zapornicah

... pa še jutranji!

Noč je bila mirna. Le cerkvena ura malo nad menoj je udarjala. Vsakih 15 minut. Po četrti uri sem jo poslušal, čakal na nove udarce zvona. Dokler nisem malo preden bi zvok budilke pregnal dremavico, vstal, se pripravil, pogledal, če je tudi Tomaž že pokonci. Seveda je bil, na robu omejitve sva se peljala proti Ljubelju. 

Jutro

Prvi koraki, vedela sva, da so tu kamnite mine, lučka jih je osvetlila. Na servisni poti je prijatelj izginil, zatopljen v svoje misli, naprej. Razdalja med nama se je večala. Pod Zelenico sem ugasnil lučko, spregovoril nekaj besed s parom, ki jo je mahal peš proti Ipsilonu. Popeljal ju bo na Vrtačo. 

Zelenica in Vrtača

Za meglenim morjem se je prebujalo sonce. Pri koči sem skorajda obupal. Tomaž je bil že sredi vršnega pobočja. Kakšen zaostanek! Pa vendarle se nisem vdal. Sneg je bil pomrznjen, brez srenačev bi mi šlo kar za nohte. Preskok na vršno pobočje, zadnji zavoj. Pridružil sem se Tomažu na snežnem pomolu.

Megleni slap

Opazovala sva megleni slap, ki je preko meje padal na senčno stran Karavank. Ugotavljala, da bo kamnita glava na robu Begunjščice preprečila, da bi sonce posijalo tudi na naju. Nič zato. Saj je že svetloba, ki je ožarila vrhove naokoli, segla tudi do naju. Razsvetlila srce. Pogledala sva še enkrat. Vse naokoli. 

Vzhod

Nato pa zavila po pomrznjenem snegu navzdol. Previdnost je bila potrebna zaradi lukenj, ki so jih raztresli po celotnem pobočju pešci brez smuči. Ljubkovalno poimenovani kar … luknjači. Posebej pazljiva sva bila na delu, ki ga je preoral teptalni stroj. Preskok na cesto, sledila sva ji navzdol, kratki zavoji. 

Triangel in Stol v ozadju

Izogibanje kamnitim minam, s približevanjem parkirišču jih je bilo vedno več. Vseeno sva nekako uspela počasi in previdno prečiti najbolj izpostavljene dele. Do mesta nekaj metrov pred parkiriščem, kjer enostavno ni šlo več. Pa nič zato. Saj je bilo smuke kar nekaj. Še en kratek, pa vendarle lep smuk. Sedaj naj pa pade … sneg.

Smuka

Znova večerni Triangel

Napovedujejo, da se bo vreme poslabšalo. Obetajo padavine. Zato je bilo treba trenutno vremensko okno izkoristiti. Tomaž je bil seveda takoj pripravljen na nekaj gibanja. Na robu večera sva stopila na sneg, se čudila, kaj se je zgodilo s snegom. Da ga je odjuga preteklih dni polizala, bi še razumela. Toda kaj je bilo vozniku teptalnega stroja, da je visoko proti koči Vrtača ustvaril pravo njivo? 

Njiva

Dobro preorano. To nama res ni šlo v glavo. Ob rjavi lisi sva se vzpenjala, gledala posamezne kamne, manjše skale, ki so sem ter tja štrleli iz snega. Minsko polje, na katerem bova morala biti ob spustu še kako pazljiva. Na servisni poti je bila manjša plazovina. Hitro sva bila mimo. Začudena zgolj nekoliko višje. 

Tomaž

Ker je megla ostala pod nama, na puhasto umazano belo morje je legala tema. Daleč nekje, tam kjer so najvišji očaki, je bilo nebo obarvano večerno. Nad kočo sva znova debelo pogledala. Teptalni stroj s svojim voznikom je preoral tudi pobočje nad kočo. Pomrznjena rebra so bila za vožnjo vse prej kot užitna. Kaj se mu je pletlo po glavi nama ni bilo jasno. 

Megleno morje

Tomaž ni več zdržal mojega dokaj počasnejšega tempa. Kar odneslo ga je do vrha. Sam sem nekaj kasneje prisopihal za njim. Čudila sva se brezvetrju, gledala, kako ugaša še zadnja svetloba, pripravila sebe, opremo, lučke. Že po prvih zavojih sem ugotovil, da kitajska ne bo zadosti, dodal sem še drugo, še obe skupaj sta dajali precej uborno svečavo. 

Ko dan ugaša

Previdno sem zavijal navzdol, nekoliko zaostal. Pa me je Tomaž čakal. Saj bi bilo res nerodno, da bi me hodil nazaj pobirati. Tem nižje sva bila, več je bilo kamnitih min. V temi jih je bilo težko opaziti. Vseeno sem dokaj dobro prišel čez vse ovire. Nekaj metrov pred parkiriščem raje snel smuči, saj je bilo snega zgolj za vzorec. Pa vendarle sva se predihala, naredila nekaj za sebe. In … saj dneva vendarle še ni bilo konec ;-)

Na vrhu ...

Debeli vrh

Časi so nenavadni. Niti nima pomena govoriti o tem. Strah, ki ga skušajo zasejati, nas predvsem navdaja z jezo, nezadovoljstvom, tesnobo. Ne zaradi virusa, ki kroži med nami. Zaradi odtujenosti, ko se skorajda bojimo približati znancu, prijatelju, prijazno pozdraviti, pa čeprav popolnega neznanca. Le kdo misli na naše tovrstno, duševno, zdravje? Le komu je mar? V kaj se spreminjamo? 

Debeli vrh

Kakorkoli. Že majhnih sprememb, ki naš trenutno omejeni svet nekoliko povečajo, se veselimo kot otroci. In res. Končno so se občinske meje nekoliko odprle. To je bilo seveda treba izkoristiti. Jutranje turno smučanje mi je na Mrežcah pokazalo jasnino, dalo vedeti, da je nekje nad debelo plastjo megle še vedno sonce. 

Pesem?

Popoldne tako visoko nisem mogel. Zatorej sem se ustavil v Selu. In si tako, kot v zadnjem času pogosto, popeval tisto o megli. Ki je povsod. Z roba parkirišča sem šel po cesti, ki pelje v smeri Rašice, srečanja so bila redka. Eno je bilo pravo presenečenje. Že dolgo se nismo videli. Ob za te čase običajni in tudi zapovedani razdalji smo se pozdravili, spregovorili nekaj besed. Potem pa šli vsak v svojo smer. 

Pot

Na odcepu me je presenetil nenavadni križ s še toliko bolj nenavadnim napisom. Le kdo ga je postavil, se mi je seveda takoj postavilo vprašanje. Izginil sem v meglo, prišel do prvega zaklada, se obrnil, sledil poti proti Debelemu vrhu. Nenavadno ime, saj vem. Neizrazita vzpetina v grebenu, ki teče od Gobavice proti vrhu Rašice. Komaj vredna tega, da ima svoje ime. 

Skala ...

Z nje sem se začel spuščati, do zadnjega današnjega zaklada. Potem pa po poti, ki se je odcepila navzdol, hodil proti točki, kjer sem začel. Začudeno sem gledal progo za spust, ko je vreme boljše, bolj toplo, kolesarji tu preizkušajo svoje sposobnosti. Še nekaj korakov, že sem bil pri avtu. Odpeljal sem se, za seboj pustil suho listje, vlago, vonj po koncu, meglo.

Debeli vrh

Mrežce

Ko bi si že mislil, da Mrežce ne morejo ponuditi nič adrenalinskega, se seveda motiš. Že na začetku. Da Borutov avto zmore marsikaj je bilo jasno. Pa vendarle je bila že cesta do parkirišča pri planini Zajavornik bolj na približno splužena, nadaljevanje do spominka pa čisto prava off road preizkušnja. 

Pot

Peljali smo le nekaj centimetrov oddaljeni od podrtega drevja, drsali po ozkem spluženem kanalu, nagnjeni včasih na eno, drugič na drugo stran. In se pred vsakim ovinkom spraševali ali bo naprej sploh še šlo. Pri spomeniku ni bilo nikakršnega parkirišča, edina možnost nadaljevanje. Na srečo smo na razcepu cest slab kilometer naprej le našli dovolj prostora, da smo pustili štirikolesnika. 

Skozi gozd ...

Pri spomeniku smo bili v dilemi. Po naluknjani sledi ali smučini levo. Se ve, kaj je bilo bolj vabljivo. Toda višje smo ugotovili, da so to sledi smučanja. Ko so izginile smo šli malo po svoje, na cesti pa levo. Prepričani, da bodo predhodniki zavili naravnost navzgor. Ko temu ni bilo tako, smo sami, s pomočjo navigacije, iskali pravo smer. 

Pogled na Mali Draški vrh

Prehodi so bili povsem solidni, skozi gozd, malo sem in malo tja, do odprtih pobočij pod vrhom. Fotografija na robu, Mali Draški vrh je bil kot na dlani. Borut je z novimi psi danes podiral rekorde, tudi Uroš je ušel naprej. Nisem se sekiral, raje sem naredil še nekaj fotografij. In na vrh prišel minuto ali dve za njima. 

Pod vrhom

Poklepetali smo s … kolesarjem. Hm. Sredi zime? Ja, tudi to se najde. V krasnem, sončnem vremenu, se nam ni pretirano mudilo. Stali smo visoko nad meglenim morjem, opazili celo glorijo. Toda kaj, ko vsaka stvar mine. Prej ali slej. Tudi mi smo se počasi odpeljali navzdol. Vrhnji del je bil pomrznjen rodeo. 

Megleno morje

Ko smo zavili na pobočja nad Lipanco pa se je začelo zanimivo iskanje prehodov v solidnem gnilcu. Odpeljali smo mimo koče, pod njo razmišljali, da je povsem zvoženo pobočje skoraj bolj podobno smučišču kot turni smuki. Misli na prehod skozi gozd smo opustili, le Borut je malo poskušal, pa na koncu vendarle prišel do naju z Urošem, ki sva se spuščala po poti. 

Mi 3je

Še odcep, malo mešano (na žaru) v gozdu in že smo bili pri spomeniku. Tam smo podelili nekaj nasvetov nesrečnežu, ki mu je avto sredi ceste zakuhal, nadaljevali po cesti do avtomobila. Seveda je bilo takšnemu dnevu treba (znova) nazdraviti, potem pa, ne prav navdušeno, odpeljati v megleno dolino.

Uroš v akciji

Megla

Pred dnevi me je Živa presenetila. Da bi šla smučati, turno seveda. Kadarkoli, samo povem naj dan in uro. Kdo bi si mislil. Takšne priložnosti ni bilo za izpustiti. Zatorej sem hitro pregledal teden, ugotovil, da službene obveznosti puščajo ozko časovno okno zgolj popoldan, to pa se v času, ko je dan najkrajši, prehitro zapre. 

Živa na cesti

Torej sobota, kar lahko poveževa še s popoldanskim ogledom EOFT filmov v družbi Ajde. Vreme je kazalo proti vzhodu boljše. Odločil sem se za Struško. Predvsem zato, ker ima vrsto vmesnih ciljev, kjer bi lahko brez težav obrnila. Če bi bilo preveč. Na parkirišču sva bila zgodnje prva, kratek pogovor s tistim, ki je prišel za nama. 

Vzpon skozi gozd

Stopila sva v oblačni dan, počasi vzpenjala po cesti, prestopila v graben in po njem šla mimo Pustega rovta, nadaljevala vse dokler se je dalo. Preskočila sva na poseko, ujela dobro »špuro«, nekaj višje, le malo pod cesto, pozdravila s turnim smučarjem, ki naju je prehitel. Na Belski planini nisva razmišljala o obratu. 

Nad Pustim rovtom

Tudi megla pred nama naju ni prestrašila, časa pa je bilo tudi še dovolj. Mogoče nama je voljo dajalo upanje na sonce, kje tam višje. Ali bova prišla do njega, seveda nisva vedela. Sledila sva predhodnikom, trije so naju prehiteli. Včasih se je nekoliko posvetilo. Obet izboljšanja? Vedno močnejši veter, upanje je počasi zamiralo. 

Vrh Struške

Končno je bila tu skala na vrhu, nanjo pritrjena vpisna knjiga. Megla, da bi jo lahko rezal. Nič se ni videlo naokoli, še sebe sva komaj. Hitra fotografija, priprave, previden spust navzdol, rodeo po pomrznjenem snegu. Smučala sva skupaj, z občasnimi pogledi na telefon. Da sva videla, kje sploh sva. 

Mi2

Od Belske planine je šlo lažje, najprej po cesti, nad Pustim rovtom pa zavoj v redek gozd, nekaj zviranja, najprej mene, nato še Žive. Z obilico smeha v južnem snegu. Čudoviti zavoji na travniku, preskok na cesto in po njej mimo »gimastičarja«, opozorila za območje medveda, navzdol. Zavoji vse do konca, do blatnega parkirišča in avtomobila. Zadovoljstvo na obrazu Žive … neprecenljivo.

Meglena smuka

Triangel drugič

Spet so se pletle misli, neodločno sem preverjal možnosti, pisali so se različni scenariji. Kar v teh časih, ko komaj še veš kaj smeš in kaj ne, niti ni tako čudno. Na koncu sem odločitev prepustil času, poklical Boruta in navdušen ugotovil, da ima čas. Triangel je bila hitra odločitev. V urah, ko se dan poslavlja, o čem drugem ne bi imelo smisla razmišljati. 

Ljubelj od blizu ...

Na Ljubelju je bilo kar nekaj ljudi, vendarle večinoma s sankami, na robu snega. Stopila sva mimo, se vzpenjala navzgor, vesela, da se bo dan tako lepo zaključil. Zavila sva na servisno pot, nadaljevala proti koči na Zelenici. Prazniki so blizu, sta kazali okrašeni smrekici pred njo. Nisva se ustavljala, preko strmega dela sva se vzpenjala sledeč »špuri« predhodnikov, malo pa tudi po svoje. 

... in nekoliko dlje

Še zadnji, kot vedno nekoliko sitni, vzpon na vršni greben. Borut je ugotavljal, da sledi izginejo tudi k sosedom. Kam in kako bo treba ugotavljati kdaj drugič, ko bo dan. Okoli naju je bila namreč že trdna tema. Še zadnji zavoj, zadnji korak, na vrhu sva bila. Kmalu se nama je pridružil še en smučar, spregovorili smo nekaj besed. Potem sva mu zaželela srečno. 

Koča na Zelenici

Pripravljena na spust nisva več čakala, prvi zavoji, lučka mi je svetila včasih previsoko, drugič prenizko. Nekaj bo treba narediti z mojim improviziranim nosilcev, to sem vedel že prej. Smuka je bila v delu do koče bolj ali manj rodeo. Sledi predhodnikov so pomrznile, najine smuči so se ujele v skrito past in glavna naloga je bila … da si se z nekaj spretnosti obdržal na nogah. 

Na vrhu

Kratek vzpon v bližini koče, nato pa spust proti izhodišču. Zaradi razbrazdanih »prog« sva se odločila, da smučava navzdol kar po cesti. In tako sva tudi naredila. Hitri zavoji, lučka na moji glavi je plesala v ritmu. Vse je bilo v redu do ozkega in sitnega prehoda pred zadnjo strmino. Prehod sem že ujel, spregledal pa ob slabi svečavi kopni del na drugi strani. 

Borut

Smuči so ostale na mestu, sam pa sem telebnil na nos. Prav mi je, kaj pa si luči ne uredim tako, kot je treba. Hitro sem se pobral, še nekaj zavojev in že sva bila znova na parkirišču. Fajn je bilo.