četrtek, 30. januar 2020

Tourennacht 2020

Kaj se more. Tradicija. Tudi tokrat sem se z veseljem odzval prijatelju s sosednje strani meje, naredil nekaj reklame še po dolini Šentflorjanski in odziv je bil seveda dober. Sam sem prisedel v avto, ki ga je varno upravljal Kremenček. Njegov sin mi je bil zadaj za družbo, Lars pa se je spredaj delal, da navigira celotno odpravo. 
Lars in Günter
Po nekaj postankih za priljubljeno zabavo tipa »pa kaj foter spet leta po grmovju« smo parkirali v Sovčah, zagrabili smuči, z Larsom sva pohitela pozdraviti Günterja. Našega današnjega gostitelja. Malo smo klepetali, potem pa seveda ugotovili, da nekdo še manjka. 
Barve večera
Klic je razrešil prvi del skrivnosti. Treba je podaljšati palice. Drugi klic še to, da se ena palica dejansko še išče. Z Larsom sva se spogledala in nasmejala. Kremenček, kaj pa drugega. Potem pa je bilo heca zadosti, bili smo pripravljeni in vsak se je s sebi prilagojeno hitrostjo zagnal po štartni ravnini, nadaljeval v breg, pod seboj opazoval Sovče v večernem mraku. 
Mrak
S koraki v višino se je tema gostila, vedno več lučk je bilo v dolini. Pa tudi po progi jih je bilo kar nekaj. Večina se nas je šele vzpenjala, sem in tja je kdo že pripeljal navzdol. Sam sem ušel nekoliko naprej, se na kratko ustavil pri bazenu za zasneževanje, nato pa nadaljeval navzgor. 
Proti luni
Proti polni luni, ki je svetila visoko na nebu, proti tisti zadnji uravnavi tik pod vrhom, svetlobi. Nekateri so bili že tam, drugi so prihajali za menoj. Sedli smo za mizo, geolovski piškoti, seveda odlično pivo, klepet. Dogovor za neke bodoče dogodke, srečanja. Počasi so kapljali še preostali udeleženci. 
Geo piškoti
Lars je prišel z Günterjem, Kremenček še nekoliko kasneje. Pa saj vendarle ni šlo za tekmovanje, temveč zgolj prijateljski vzpon. Še prijazen pozdrav, nato pa smo odšli počasi navzdol. Smuka je bila odlična, lučke so vijugale proti dolini. Kjer se je naša odprava znova srečala, pospravila opremo in kmalu odpeljala proti domu.
Ja, je bilo kar napooooorno

nedelja, 26. januar 2020

Vitranc

Včasih ti kar nekaj da vedeti, da ne bo vse tako, kot mora biti. Mogoče malo slabši spanec, skoraj preslišano opozorilo, saj niti ne veš, kaj točno je bilo. Zgolj nekaj kapelj, ki so udarile ob strešno okno, ko sem se zbudil? A sreča spremlja pogumne, običajno rečejo. Temu sva zaupala, vse dokler ni na začetku ceste proti našemu najvišjemu prelazu začelo rahlo rositi. 
Kranjska gora
Na kockah, ki prekrivajo ovinke, je vedno bolj drselo, na približno 1300 metrih pa enostavno ni šlo več. Povsem poledenela cesta, komaj sem na ovinku s pomočjo Boruta obrnil, odpeljal »kot po jajcih« navzdol. Prav vesela sva bila, ko so kolesa znova dobila oprijem. Da bi še poskušala, ni bilo niti misliti. 
Naravnega snega je le za vzorec
Vprašanje je zgolj bilo – domov ali kakšen drugi smuk? Ko se je tehtnica že zelo nagibala k prvi možnosti, me je prešinila ideja. Ustavila sva se v Kranjski gori, parkirala pod smučiščem, skočila na smuči in se začela vzpenjati. Ura je bila še zgodnja, zato sva bila sama. 
Megla nad dolino
Le žičničar je na motornih saneh dirjal sem in tja, ter pripravljal vse potrebno za začetek smučarskega dne. Greva do vrha smučišča, sva si rekla, potem bova pa že videla kako naprej. Pobočja, na katera ni padel umetni sneg, so bila skorajda kopna. Nad zgornjo postajo sedežnice, ki pripelje iz Podkorna, sva nadaljevala po poti. 
Skalno okno
Naredili so jo vse do koč na vrhu enosedežnice pod vrhom Vitranca. Tudi tu je bilo snega malo, spraševala sva se, kako bo s smuko. Pod potjo sva se čudila skalnemu oknu, še bolj ostankom jeklenic. Tudi pod vrhom je snega skorajda zmanjkalo, toda sedaj vendarle ne bova odnehala, sva si bila enotna. 
Na vrhu
In ne zgolj to. Šla sva mimo zgornje postaje, nadaljevala malo gor, malo dol, do najvišje točke. Vitranc. Juhej. Nazdravila sva najinemu uspehu, si obetala srečen spust. In je šlo. Včasih je bilo treba pogledati kod in kam, se izogniti skalni mini, pa vendarle. Na griču pod zgornjo postajo sva ujela celo nekaj lepih zavojev v pršiču. 
Zavoji v pršiču
Potem po snemanju smuči za nekaj metov na začetku poti uvijala navzdol do poseke nad smučiščem. Ko je le preveč škrtalo sva smuči snela še enkrat, pa ne za dolgo. Nato pa po smučišču oddrvela do izhodišča. Da je bila kljub kakšni praski odlična ideja, sva si bila seveda … enotna.
Nevarnost prekopicevanja

sobota, 25. januar 2020

Po Westrovi poti

Menda iz mojih zapisov o Šmarni gori veje nekoliko pristranski pogled na prebivalce našega glavnega mesta. Toda kaj morem, če tako redko doživiš, da bi te kakšen modno povsem korektno oblečeni, z vsemi možnimi dišečimi žavbami namazan domačin (nekateri jim pravijo žabarji, kar je vsekakor krivično, saj jih zgolj malo okoli pohaja v olivno zelenih oblačilih, da o kakšni plavalni kožici ne govorimo) na tej poti pozdravi. 
Pogled z Westrove poti
Kakorkoli. Po temeljitem razmisleku kod in kam, sem se odločil, da grem po dolgem času spet enkrat od Kovača navzgor. Misel na plezalno pot mi je iz glave izbilo rahlo rosenje, tako je bila Westrova kar prava izbira. Kot vedno in kot se tudi spodobi sem grizel kolena, vmes našel sem in tja še kakšen lep teloh, se prijel za rahlo vlažno skalo, pogledal, kam bo bolje stopiti. 
Pomlad prihaja
Vedno bolj so se mi odpirali pogledi na Polhograjce, pa Ljubljano, še najbolj seveda z vrha, do katerega sem imel zgolj še nekaj korakov. Nisem prav dolgo stal na najvišji točki. Užival v miru in tišini. Treba je bilo naprej, dan nima neskončno minut, načrti za danes so bili pestri. 
Grmada
Spustil sem se proti sedlu, odvil in na romarsko pot prišel le malo za Gorjančevo kapelico. Stopil sem navzgor, zavil na pot mimo sv. Sobote, kar se je glede na dan v tednu prav spodobilo. Postal sem pred kapelico, nadaljeval naprej do vrha, najvišje točke. Se ustavil zgolj toliko, da sem se dobro razgledal. Nato pa šel okoli cerkve, sledeč obzidju. Se mimo votline sv. Antona odpravil navzdol.
Sveta Sobota
 Zvonček, ki so ga tam postavili kot obet izpolnitve želja vraževernim, me ni zanimal. Jutranji šarm je bil mimo, že so se proti vrhu začele valiti množice miganja željnih. Mimo kapele Matere Božje pri Turškem kopitu in jaslic v skalni razpoki sem se spuščal navzdol, komaj čakal, da zavijem na bolj samotno stezo. Nekoliko je drselo, toda nič zato. Znova sem bil sam.
Megleni razgled

ponedeljek, 20. januar 2020

Jakob tretjič

Konec delavnika. Včasih bi rekli, da je zatulila tovarniška sirena, delavci so se usuli k izhodu, eden za drugim žigosali svoje kartice in s tem dali vedeti, da so bili tu, naredili odrejeno delo, si zaslužili plačo. Danes je vse malo drugače. Zatorej sem, ne da bi mi predirni zvok odmeval v ušesih, odšel pod hrib. 
Poprh
Da še pred večerom prevetrim svoje telo, dobim novo zalogo kisika. Da bom zadovoljen sam s seboj, z občutkom, da sem naredil nekaj dobrega. Za sebe in nekako tudi za druge. Kajpada sem po kratkem razmišljanju ubral kar pot naravnost navzgor. Mimo Podaka in po grabnu pod Pustim gradom. 
Cerkvica
Potem pa po zavojih poti, ki se izteče pri Francijevi bajti. Pa je seveda vsaka pot ob novem obisku nekoliko drugačna. Tokrat ji je svoj čar dajal ostanek snežnega poprha. Ustvarjal je nenavadne vzorce, vredne največjih grafikov našega časa. Jaslice so bile še vedno tam, v duplinah suhega štora. 
Zahod
Ob njih slika cerkvice, ki je delovala nenavadno realistično, nekaj majhnih ovčic na mahu pred njo. Prvi pogledi proti dolini. Delovala je večerno zaspano, meglice, mrak. Sled večernega sonca daleč na zahodu. Staro skrivenčeno drevo, kdo bi vedel katere vrste, na razcepu poti, me je v mislih vrnilo nekaj deset let nazaj. Kar toplo mi je bilo pri srcu. 
Starosta
Nadaljevanje do Iskre in Jakoba, nato pa na drugi strani počasi navzdol. Tam, kjer sem odcepi pot proti Potoški gori, sem se presenečeno zagledal v Zaplato. No, v smer, kjer je nekoč bila. Neka nadnaravna sila je očitno hrib prerezala po sredini, zgornji del je izginil. Ali pa se zgolj skril za nizke oblake. 
Prerezan
Nasmehnil sem se, nato pa stopil navzdol. V oporo mi tokrat niso bile palice. A nič zato, le hodil sem bolj počasi kot običajno. Še zadnji pogled na Jakoba, ob prihodu na cesto, tam pod znamenjem. Nato pa nadaljevanje navzdol, proti parkirišču, večernemu odhodu domov.
Pogled

nedelja, 19. januar 2020

Spet na Hum

Včasih je poti na hrib toliko, da jih komaj prešteješ. Drugič vodita nanj dve. Hum, štajerski Triglav, ima dejansko zgolj eno, ki se navzgor vzpne iz Laškega, preči glavni vrh in nato še dva manjša vršička, ki mu dajeta bratstvo s precej višjim očakom. Na drugi strani se spusti znova nižje, do ravnine, spleta cest. 
Laško
Seveda prečenje ni nujno. Lahko greš do najvišje točke zgolj z ene strani, se nato proti izhodišču vrneš po isti poti. Hm, le kam in kako torej? Če že pot ne more biti nova, naj bo pa vsaj smer, sem si rekel. In se napotil iz Laškega, nad katerim so se vlekle meglice, po cesti proti kraju Tovsto. 
Eden od vrhov
Na znanem mestu sem zavil v breg, se skozi gozd vzpel znova do asfaltne podlage, pa takoj spet izginil v gozd. Nekaj sneženega poprha ni motilo hoje. Je pa vsekakor poživilo poglede, dalo občutek zime. Mala imitacija Aljaževega stolpa je imela belo streho, tudi trava je bila podobne barve. Le pot je ostajala povsem kopna, res ji ni bilo težko slediti. 
Pot
Na glavnem vrhu je nekdo vse pohodnike pozdravil z napisom na roži vetrov. Dobr jutr je izvabil nasmeh. Beli srček je še vedno visel na veji. Le nekaj metrov pod vrhom prvo današnje srečanje. Pogled na Laško. Spuščal sem se previdno navzdol, mimo pohodnikov, ki so se šele vzpenjali. 
Pogled v dolino
Na razcepu pod Prižnico zavil strmo v smeri Blaževe skale. Ustavil sem se še pri odcepu proti Divjemu Farovžu, videl, da stezice kmalu skorajda zmanjka in obrnil. Pred leti sem že rinil naprej, pa kaj posebnega nisem odkril. Še pogled na jaslice, terme spodaj, na drugi strani Savinje. 
Pozdrav
Nato pa nadaljevanje s spustom, srečanje z družino iz ene od bratskih republik, ki je očitno že po nekaj korakih v strmino obupovala. Nisem si hotel predstavljati, kako jim bo šlo višje, na skalah, kjer je v pomoč jeklenica. Ob Savinji sem se vračal proti mostu, misli so hitele, ugotavljale, se obračale nekam nazaj, razmišljanje, kaj bi bilo lahko drugače, kaj je bilo prav in kaj ne. Zaključki so bili, kot vedno, enaki.
Srce

petek, 17. januar 2020

Zgodnje popoldanski Jakob

Tokrat sem se šele zgodaj popoldan odločil, da bi bil čas, da se malo pretegnem. In odločitev sploh ni bila slaba, saj je sijalo sonce, toplota je kar vabila k obisku narave. Kam, pa je bilo tudi hitro odločeno. Ker sem moral do zobozdravnika, sem z dvema novima luskama na zobeh zgolj še zavil do znanega parkirišča pri kamnolomu ob gradu Turn. 
Pod senčnico
Hitro sem bil pripravljen, zavil na pot proti senčnici Josipine Turnograjske. Ob klopeh in mizi, ki skupaj z nekaj besedami na papirju nadaljujejo tradicijo prve slovenske pesnice, se nisem zadržal dolgo. Stopil sem naprej in sledil stezi, se na razcepih odločal za smer, ki je že nekaj časa nisem ubiral. 
Znamenje
Prav lepo se je bilo spominjati številnih pohodov, s tem in onim, vse do cerkvice, včasih tudi naprej. Prečkal sem cesto, na drugi strani po krajši prečki prišel na pot, ki sem jo zadnjič prehodil pred nekaj dnevi. Postal pri znamenju, nato pa stopal naprej navzgor, do čudovitega razgledišča na Zaplato in Hudičkov boršt sredi nje. 
Zaplata
Tudi tu se nisem mogel ubraniti spominov. Na pohode, prečenja, celo spuste s smučmi pred leti. Šel sem čez najvišjo točko, videl, da je cerkev krepko zaprta, zgolj pomahal Iskri in se za kratek čas ustavil pri Francijevi bajti. Spet so se budili spomini. Koliko jih je na tako kratkem pohodu privrelo na dan! 
Sonce v mreži kopren
Nadaljeval sem s hojo proti strmi poti, se začel spuščati. Jaslic, ki sem jih občudoval pred dnevi, danes nisem ugledal. Nisem vedel ali sem jih spregledal ali pa jih enostavno ni več. Prečkanje ceste, ki se je zažrla v pobočje hriba, nadaljevanje pod Pustim gradom do Podaka. 
Sanje
Sedaj do izhodišča res nisem imel več veliko. Še zadnji koraki po cesti, trenutke današnjega dne sem porival v prepolno skrinjico tistih, ki sem jih doživel tu okoli v preteklosti. Zgolj zato, da bi jih lahko enkrat, ko bom znova stopal tu navzgor, potegnil na plano, jih pogledal in si ob tem mislil to, kar sem si mislil tudi tokrat. Lepo je bilo.
Znova pri prenovljeni Francijevi bajti

sreda, 08. januar 2020

Jutranji Jakob

Jakob je res priročen cilj. Ko ne veš kam bi šel, ne da se ti seveda prav daleč, je to odlična rešitev. Da si pretegneš noge, zadihaš. Začutiš, da je prišlo novo jutro, se zaveš, da bo dan dober, drugačen niti ne more biti. Prav tako je bilo tudi danes. Ni me motilo, da sem doma pozabil lučko. 
Jaslice
Saj vendarle tema ne more več trajati prav dolgo. Navzgor sem se zapodil mimo Podaka, nadaljeval po useku pod Pustim gradom in prečkal cesto. Niti sam nisem prav dobro vedel, zakaj sem se odločil za strmo pot. Morebiti je bil razlog v tem, da sem želel biti čim prej visoko, bližje zvezdam. 
Pri Franciju
Ali pa zgolj v tem, da sem hotel to pot spoznati tudi od spodaj navzgor. Saj sem v obratni smeri že večkrat hodil. Imel sem prav, počasi se je mrak umikal prvi svetlobi. Nad menoj se je pokazala drobna lučka. Kaj bi to lahko bilo, se mi ni niti sanjalo. Ko sem prišel bližje, se je vse razjasnilo. 
Dolina
V duplinah štora, mrtvega spomina na neko življenje, so bile postavljene jaslice, nad njimi je kot zvezda severnica sijala majhna lučka. Poleg njih je stala še domača cerkvica. S hojo sem nadaljeval navzgor, prišel na pot, postal ob Francijevi bajti. Nenavaden je bil pogled na Storžič brez snega. 
Iskra in Jakob
Sredi zime, tako skope z belino. Julijci v daljavi so bili neprimerno bolj beli. Očak Triglav je na sredini pazil nanje, kot pastir na ovčice. Na vzhodu se je nebo rdečilo, prosojne meglice so se vlekle nad zemljo. Pogled proti domu. In nato nadaljevanje proti Iskri in Jakobu. Nisem trkal, da bi ugotovil če je kdo buden. 
Zaplata
Sem se pa ozrl na Zaplato s Hudičkovim borštom. Tudi ta je bila povsem kopna, kaj pa drugega. Na poti navzdol sem se znova ustavil nekoliko pod znamenjem. Pogled na kočo in cerkvico. Nato pa naprej, navzdol, previdno. Pred Podakom sem še zadnjič ošvrknil Julijce, stopal proti parkirišču, zadovoljen, da sem dan začel tako kot je treba. S hojo za svojo dušo.
Julijci v jutranjem soncu

nedelja, 05. januar 2020

Kosmatica

Vsekakor je vedno nekaj posebnega, če je prvič. To sva z Borutom dobro vedela. In z zanimanjem prebrala zapise na enem izmed znanih spletnih naslovov. Ideja se nama je zdela dobra, snega naj bi bilo še dosti, kar je v tej zimi prej izjema kot pravilo. In še daleč ni vse skupaj. 
Nekdo je zakuril ...
Podnar tam malo čez mejo, skorajda na dosegu roke, je izhodišče. Na Ljubelju je na sosednji strani zaspani obraz mahal z roko naj greva naprej. Spustila sva se navzdol, odvila v Bodental ali … hm … Spodnjo dolino? Tam v prepletu cest ujela pravo in že stala na smučeh. 
Med vzponom
Se nekaj višje spraševala, kje je sneg, saj ga na gozdni poti ni bilo prav veliko. Kar z malo dolgim nosom sva nadaljevala do Pravljične zelenice (Märchenwiese) in po cesti stopala proti Vgrizevi planini (Ogrisalm). Se je kar vlekla, vsaj tako se nama je zdelo. Ob pomanjkanju snega nisva izbirala bližnjic, saj je bila cesta vse preveč udobna. 
Pogled z vrha
Povrh sva si še lahko pogledala, kje iz snega štrli kamen. Nekaj jih je bilo, vedela sva, da brez kakšne praske ne bo šlo. Pa kaj zato. Končno je bila nad nama koča, v njej očitno nikogar. Stopala sva mimo, nadaljevala po pobočju, ki je kot večina njih to zimo kazala zgolj delno zasneženi obraz. 
Peklenski kotel
Do vrha res ni bilo več daleč. Vmes sva našla še skriti zaklad, nato pa na najvišji točki opazovala prebujanje sonca na vzhodu, kje pa drugje. Lahna rdečica se je ujela v oblake, ki so kipeli kvišku. Videti je bilo kot peklenski kotel, ki vre tam v daljavi. Pripravila sva se, zapeljala navzdol. 
Vgrizova planina
Sledila predhodnikom, ki so naredili pravo smuško pot. Na njej je sneg še najbolj obstal. Švignila sva mimo koče, nadaljevala po cesti navzdol. Škripa skorajda nič, sva zadovoljno kimala. Prestopila potok, peljala naprej navzdol do mesta, kjer se je svet odprl. Na odcepu gozdne ceste nadaljevala naravnost. 
Na gozdni cesti
Travnik nad Podnarjem je bil zasnežen, brez težav sva se udobno pripeljala prav do avtomobila. Vesela, da sva odkrila novo pot, nov cilj, kamor se bomo lahko še vračali.

sobota, 04. januar 2020

Rebrca

Hm. Rebrca? Na žaru, s kakšno dobro prilogo? Zakaj pa ne. Toda kakšen namig je to? Kje je izlet, do kam bo treba iti? Najbližjega piknik prostora, kje tam za Kokro? Kje pa! Res je ime zanimivo, toda z rebrci, takšnimi in drugačnimi nima posebne zveze. Slovensko ime ima tudi nemško različico – Rechberg. 
Kapela na robu
Zanimiva vas na visoki uravnavi, ne tako daleč od Železne Kaple. Skoznjo sva se zapeljala proti zaselku Zauchen. Starejša generacija je ostala v avtu, sam pa sem zlahka ujel stezico, ki me je čez travnike in mimo staje s konji pripeljala do kapelice na robu. Kratek postanek, nato pa sva z vožnjo nadaljevala do ostankov manjšega kamnoloma, avtomobil pustila kar tam. 
Nasmejana
Šla peš mimo zapornice, navzgor. Pri opozorilu za padajoče kamenje zavila na kolovoz, iskala markirano pot, pa na koncu na naslednjem ovinku preko kar strmega pobočja prišla nazaj na cesto. Ni nama preostalo drugega, kot da ji slediva. Sam sem ušel naprej, na razcepu zavil proti kapelici. 
Dolina
Ta stoji na razglednem vršičku, od koder se vidi na Rebrca daleč spodaj. In seveda še naprej in naokoli. Vrnil sem se po cesti, se do kapele vrnil z mamo. Naj še ona uživa v razgledu. Res sem bil vesel, da sem jo pripeljal na ta lepi kraj. In upal, da je vesela tudi ona. 
Rebrca
Po cesti sva se skupaj vračala nazaj v smeri avtomobila, se odpeljala do Rebrc, parkirala pri pokopališču. Cerkev je običajno seveda trdno zapahnjena. Tudi tokrat je bilo tako. Toda nadvse zanimiv, da ne rečem grozljiv, je stolpič ob cerkvi. Kostnica, za preprosto leseno mrežo so kosti na dosegu roke. Dobesedno. 
Počitek
Pogledala sva si pokopališče. Vrsta slovenskih priimkov, ki kažejo na dokaj ali celo večinsko prebivalstvo naše, slovenske krvi. Kdo bi si mislil, da je tu preko, mimo Rebrc do leta 1878 potekala edina cesta proti Železni Kapli in Jezerskemu vrhu. 
Kostnica
Dejansko gre za staro rimsko cesto, ki je zahtevala ustrezno zaščito. In to ji je nudil grad nad vasjo, katerega ostanke je še danes možno najti v gozdu. Sprehoda je bilo zadosti, odpeljala sva se proti Jezerskemu, s postanki tu in tam. Dan je bil vsekakor lepo zaokrožen.
Na pokopališču