četrtek, 15. avgust 2019

Do Trbiža in nazaj

Dvokolo. Nanj sva skočila v Gozd Martuljku, kjer sva pustila avto in dom. In se odpeljala proti Kranjski gori. Seveda sledeč kolesarski stezi, s pogledom na Špikovo skupino, kaj pa drugega. Sam sem kmalu ostal zadaj, škatlice ob poti so zahtevale postanke, iskanje, vpis. Tudi veverica, ki je nič kaj preveč boječe zganjala vragolije na drevesu, je pritegnila in navdušila. 
Jutro na kolesu
Pa vendarle sem mamo končno ujel, nad Zelenci, ob klopci. Zgolj toliko, da mi je ušla naprej. In me znova počakala ob mejnem kamnu. Torej točno med Slovenijo in Italijo. A kaj, ko me je nato, brez, da bi to opazil, znova prehitela. In med mojimi postanki pri škatlicah oddrvela tako, kot bi bila pol stoletja mlajša, do stare železniške postaje Trbiž mesto. 
Viadukt
Kjer je ugotovila, da telefon sosedov ne mara, nedosegljivost pa presegla s prošnjo skupini domače govorečih, ki so prišli mimo. Sam sem med tem počasi napredoval v pravo smer, pa vendarle obupoval, saj so se moji klici vračali z obvestilom o nedosegljivosti. Ko sem pred Trbižom že naredil ovinek, raziskal eno od starih, pa tudi novo železniško postajo, sem poklical na številko, ki mi je prej dala podatek o pravi lokaciji. 
Pogled v smeri Tromeje
No, sedaj sem razčistil, da bo to na postaji »mesto« in že sem priganjal dvokolesnika do klopi, na kateri je res sedela in čakala. Vesela, da sva se našla, sva se bolj točno dogovorila kje in kako bo ponovno srečanje. Sploh, ker je telefon še vedno stavkal. Zakaj, sva ugotovila šele kasneje, doma. 
Kokova
Pot nazaj je bila znana, le kolesarjev je bilo neprimerno več. Še posebej med Ratečami in Kranjsko goro je bila kolesarska cesta skorajda polna, vožnja pa podobna slalomu mojstrov podkorenskih strmin. Toda bistveno je bilo, da sva se spet ujela, sedaj sem ušel naprej sam, brcal do Gozd Martuljka in še malo naprej. 
Rateče
Spet srečal že znano družbo kolesarjev, ki so se zabavali s podobnim hobijem kot sam. In se nato vrnil do avtodoma, kjer sva bila spet oba skupaj. Lep dan je bil, zanimivo kolesarjenje, to je bilo vsekakor zagotovo.

sreda, 14. avgust 2019

Spet na Tolstem vrhu

Hipna odločitev, grem znova na znano kroženje nad Gozdom. Tja, kjer se gozdovi razredčijo v strme trave. Kjer se meglice prevalijo v dolino zadaj. Kjer spomini nimajo več ovir. Kjer je seveda lepo. Bil sem sam, pustil avto pri svetem Miklavžu, zavil proti Tolstemu vrhu, hodil hitro, prehiteval. 
Sled nekega življenja
Kaj me je priganjalo bi težko rekel. Morebiti neka prvinska želja, tako domača posamezniku. Da bi bil prvi. Saj znano olimpijsko geslo ni več tako aktualno, kot bi si mislil, želel. Razdrapani kolovoz sem pustil za seboj, prišel na travnike, kjer me je pozdravil znani viharnik, zgolj ostanek nekega življenja. 
Puhasti oblački
Kot ni več življenja, ki ga je pred leti, tako mladega, odnesel plaz. Pogledi v dolino, meglice, ki so se vlekle naokoli. Beli puhasti oblački. Grebenska pot. Ki se izteče prav na vrhu. Katerega nova ograda razmejuje travnike z ovcami od nekaj klopi, smerokaza, vpisne knjige. 
Vrh
Razgledi, majhne hiške globoko v dolini, oblačno nebo, prelivanje meglic. Kot bi v kotlu gorelo, igra naravnih sil. Počitek seveda ni bil dolg, kdo bi se hotel preveč shladiti? Zgolj toliko, da sem lažje zadihal, nato pa stopil iz ograde in korakal navzdol. Malo pod vrhom hiter postanek, zapis v čisto novo vpisno knjigo. 
Dim iz kotla
Seveda širok nasmeh na obrazu. In nato nadaljevanje po poti navzdol, v smeri Kriške gore. Toda še prej je bilo nujno stopiti na vršiček, ki si komaj zasluži to ime. Vrata. V nek svoj, tihi, mirni, samotni svet. Tam presenetljiva najdba. Kdo bi si mislil … sedaj je bil šele nasmeh širok. 
Koča
Vpis, nato pa korakanje naprej. Ovce, koča. Nisem se ustavljal. Saj mi družba danes res ni bila blizu. Hotel sem biti čim prej spet sam. Izginil sem v gozdu, redka srečanja, stopal naprej, proti dolini. Ki me je že čakala, vabila. Cerkvica, avtomobil. Baterije so bile spet polne, dan ali dva bodo vsekakor zdržale. Nasmeh.
Gozd

četrtek, 01. avgust 2019

Košutna

Noč ima seveda svojo moč. Že tolikokrat ugotovljeno dejstvo se je moralo izkazati tudi danes. Zatorej sva z Larsom na tehtnico dala dve možnosti. Prva je bila pozno večerni odhod in podaljšano jutranje spanje. Druga pa zgodnje jutranje vstajanje. Tehtnica se je odločno nagnila na stran takojšnjega odhoda in prav tako sva naredila. 
Kdo je komu bolj nevaren?
Lars me je pobral v Ljubljani, odpeljala sva se proti Jezercem in Kriški planini. Tam sva prislonila avtomobil na primerno mesto in jo malo pred enajsto zvečer mimo nekoliko zbeganih krav mahnila proti planini Koren. Sledila sva stezi proti planini Košutna, na katero sva prispela malo pred polnočjo. 
Kapela na planini Košutna
Tu ni bilo nikogar, tudi krav očitno letos na planino (še) niso pripeljali. Ustavila sva se pri kapeli, prvič sem na njej prebral opomin na žalostno zgodbo izpred desetletij. Kaj vse bi Janez doživel, če mu bela smrt še kot otroku ne bi neusmiljeno prerezala niti življenja. Najdba skritega zaklada v bližini seveda ni bila vprašljiva. 
Opomin
Stopala sva proti končnemu cilju, lučki sta osvetljevali pot. Pot mi je bila znana, ušel sem malo naprej, dobre četrt ure in že sem stal na vrhu. Lars je prišel kmalu za menoj. Malo ga je zbegal nejasen odcep na uravnavi malo nižje, pa je kmalu ugotovil napako in našel pravo pot. Saj zanj kot izkušenega geolovca to seveda ni bila nikakršna težava. 
Samopostrežba na planini Koren
Na vrhu sva se vpisala, malo zganjala norčije, nato pa stopila navzdol. Seveda proti planini Koren, ovinki bi bili sedaj povsem nepotrebni. Iskanje stezice je bilo včasih malo zahtevno, ko sva se priključila poti s Kompotele pa težav ni bilo več. Na planini Koren sva pregledala ponudbo in nato ob pivu razdrla to in ono. 
Dobro založeno
Predvsem tudi o zanimivem samopostrežnem sistemu za planince. Odlično. Pot nazaj do Kriške planine nama je bila znana. Na robu planine Koren sva znova zmotila krave. Ali so spale ali ne ni bilo jasno. Vsekakor so nekaj mulile, večerni poobedek smo včasih temu rekli. Hitro sva se vračala do avtomobila, kjer naju je čakalo (še eno) pivo. V dolini pa seveda topla postelja in podaljšano jutranje spanje.
Zaspana

petek, 26. julij 2019

Mala planina

Znova je prišlo znano povabilo. In kaj se mu človek ne bi odzval, če to zahteva, da se malo pretegneš, dobiš občutek, da si nekaj dobrega naredil za sebe. In končno tudi obiščeš kraje, ki si jih morebiti že večkrat, pa vendarle je vsak obisk drugačen, vsak pogled nov. Točno tako je bilo tudi tokrat. 
Znamenje ob robu Gojške planine
Ob robu Male planine sem stopal pred dnevi, ko sem šel še malo naprej, višje. Tokrat sem si izbral pot, ki je še nisem poznal. Avto sem prislonil pri Jelševem konfinu, se nasmehnil ob zanimivi igrici za otroke. Kako malo je treba, da malim glavicam domislica popestri pot in zbudi navdušenje že pri prvih korakih. 
Ostanki letala
Skozi gozd je šlo hitro, kot bi mignil sem bil na Gojški planini. Znamenje z kopico plastičnih rož, ki res ne kažejo na pretiran okus ali zavzetost tistega, ki naj bi zanj skrbel. Prav sredi teh sončnih rožnih vrtov. In nato prevalitev na Malo planino, kjer se je pred desetletji zaključil let enega izmed zavezniških letal. 
Kamnita vrata
Ob spomeniku in celo nekaj ostankih nesrečnega letala sem hitro našel skrito škatlico, nato pa začel še malo raziskovati naokoli. Bajte me niso toliko zanimale, saj nikogar nisem hotel motiti. Ženski, ki se je prilepila na linijo z dolino, sem zgolj pokimal. Nato pa stopal skozi kamnita vrata, ki jih je postavila narava sama. 
Arena
Se ustavil na robu globoke vrtače, menda s strani domačinov Arena imenovane, kamor se je letalo ob poskusu zasilnega pristanke zarilo. Razmišljal o tistih časih, posadki, preživeli so se po padcu raztepli naokoli. Enega od pilotov so našli šele čez tedne, skrival se je, ves prestrašen nekje v senu. 
Pot
Težki, nevarni časi so bili to, zagotovo. Stopil sem navzdol, Gojška planina je že oživela, zavil pri znanem odcepu proti Jarškemu konfinu. Prav lep sprehod je bil, to zagotovo. Na takšen lep dan. Ki je hkrati budil spomin na čase pred davnimi leti. Pretresejo te, ostanejo v tebi. Budijo strah, kaj vse lahko človek stori človeku.
Kot sanje

torek, 23. julij 2019

Pod gorami

Kot pravi slogan na majici, ki jo ponuja ena od slovenskih športnih trgovin. Hotel si kolo. Goni ga. In sem ga. Da bi znova doživel krog, ki mi je tako poznan in sem ga včasih tudi res velikokrat prevozil. Da bi videl, kako se novo kolo obnese in kaj lahko pričakujem od sebe. Da bi zadihal nekoliko bolj svež zrak in ob spustu začutil veter v laseh. 
Pogled na pot, ki me čaka ...
Zatorej sem zgodaj popoldan zavrtel pedala, se mimo skorajda domačih vasi odpeljal proti Tupaličam. Tam zavil v strmino, ki me je po precej bolj globokih vdihih pripeljala na rob razglednih travnikov pod Možjanco. Vas, kjer se je sonce ujelo v veje drevesa, sem kmalu pustil za seboj, izginil v gozd, valoval proti Štefanji vasi. 
Travniki pod Možjanco
Srečal nisem nikogar, kar je bilo tudi pričakovati. Spust do razpotja in tam hitra, skorajda hipna odločitev. Grem še do cerkvice, najvišjega vršička tu okoli. Saj je zgolj streljaj stran. Zavil sem na kolovoz, se tako izognil kmetiji pri Mežnarju, na robu travnika trmasto potiskal pedala po strmi poti, ki se izteče prav pri obzidju, velbanem vhodu. 
Sonce se je ujelo
Sedel sem na klop, toliko, da sem si oddahnil. In se razgledal vse naokoli. Saj je od tu kaj videti. Predvsem bližnji Krvavec in njegovi sosedje so kot na dlani. Nato pa začel s spustom po stezici. Švignil sem mimo kmetije, pokimal domačim, kakšnega psa, kar sem se najbolj bal, na srečo ni bilo na spregled. 
Možjanca
Poganjal sem navzdol, po zaviti cesti, do že znanega razpotja. Peljal sem mimo Zgornje Štefanje vasi, se prevalil na sedelcu pri avtobusni postaji navzdol, oddrvel mimo spodnje postaje žičnice na Krvavec. Zadnji kolesarji, ki so se očitno preganjali po čisto drugačnem svetu, so se ravno vračali v dolino. 
Štefanja gora
Sam sem drvel naprej, skozi ovinke, do vasi Grad in naprej proti Dvorjam. Kilometri so ostajali za menoj, pot je bila znana, do doma nisem imel več daleč. Prijetna utrujenost je bila ravno pravšnja, da sem vedel. Nekaj dobrega sem naredil za sebe. Kar je seveda največ vredno. 
Pogled v smeri Krvavca

nedelja, 21. julij 2019

Soteska Zarice

Soteska Zarice. Nekoč nemirna Sava je tukaj že čisto ukročena. Počasi, prav ležerno se pomika med visokimi konglomeratnimi stenami, nič se ji ne mudi. Ali ji ostaja spomin na čase, ko je ob spomladanskem topljenju snega visoko v gorah drla skozi skalni usek pod Kranjem, obogatena s Kokro krušila steno in poglabljala svojo strugo? 
Slovo
Kdo bi vedel? Mi vsekakor ne, pa se o tem, po pravici povedano, tudi nismo spraševali. Ko smo v dobri družbi obiska iz daljnih krajev zaveslali pod nekdaj mogočno Planiko, pomahali babici, ki nas je pripeljala na začetek, pričakala na koncu naše današnje poti. Dvoje mostov je ostalo za nami, objela nas je zelena voda, prav tako kot ona smo tudi mi čisto počasi pluli v smeri toka. 
Pred vstopom
Pod čistilno napravo so nas objele stene na obeh straneh, razlaga o tem kaj je in kaj je bilo, ni naletela na pretirano navdušenje. Če iščeš adrenalin, doživetje brzic, ožin in spustov, nisi na pravem mestu. Tu lahko iščeš mir, tišino. Srečaš ptice, ki so ga že našle. Posamezne ribiče, ki preizkušajo svojo srečo. 
Soteska
Tam proti hribom so se začeli gostiti oblaki, upali smo, da nas ne ujame kakšna nevihta. Priveslali v razširitev pri Prebačevem, se nasmihali ob domišljiji tistih, ki na robu reke najdejo svoje pravljično kraljestvo. Vprašanja o dneh, ki so bili, načrtih za dni, ki šele prihajajo. 
Konglomeratna stena
Nedoločni odgovori, teme, ki so jima blizu, smeh. Vreme me je vedno bolj skrbelo, bo zdržalo, ne bo? Končno smo zaveslali v Trbojsko jezero, veliko razširitev nekdanjega rečnega polja. Posamezniki so ob čolnarni na levem bregu uživali v vodi, danes tako moderna plovila so jih nosila sem in tja. 
Oblaki se gostijo
Mi smo se držali desnega brega, obšli izraziti pomol in že zagledali babico, ki je navdušeno mahala. Miren pristanek, pospravljanje čolna, opreme. Vsekakor je bilo zanimivo, lepo. Besede so to povedale. V mislih pa vsekakor … hvala Ajda za čas, ki smo ga preživeli skupaj.
Trbojsko jezero

četrtek, 04. julij 2019

Medvedova jama

Zgodnje jutro ne preveč lepega dne. Tema se še ni razkadila, ko sem visoko nad dolino Korošice ujel dobro vidno stezico. Saj ji na srečo ni bilo težko slediti, naključni obiskovalci s podobnim ciljem, kot sem ga imel danes sam, morebiti lovci v zalezovanju svojega plena, so jo shodili. 
Strmine
Prečenje, izbira strme poti, ki se je v okljukih vzpenjala sem in tja navzgor. Zdelo se mi je zgolj kot dih časa, ko se je bleda svetloba razlila po gozdu, zastirali so jo debeli sivi oblaki, iz katerih je še pred nekaj urami pršelo. Znova sem se združil s položno potjo, nadaljeval do koče na razglednem parobku, lovci jo imajo menda za svoje zatočišče. 
Lovska koča
Danes tam ni bilo nikogar, samota je polnila okolico. Skozi visoko travo sem stopil na začetek stezice, ki je peljal še naprej. Skrbno sem štel ovinke, na pravem odcepu pokimal resno možicu, ki je kazal, da bo to križišče kar pravšnje, zavoj tu nujen, če hočem priti do cilja. 
Pod oblačnim nebom
Stezica je bila uborna, pa vendarle dobro vidna. Zanesljivo me je pripeljala do uravnave, nad katero je bedela visoka stena. Pod njo pa je luknja spuščala v kratek podzemni rov Medvedove jame. Vsaj tako ji pravijo bolj ali manj vsi, ki sem zahajajo. Mokriška jama je menda uradno ime. 
Sled svetlobe
Ne leži ravno pod Mokrico, pelje pa steza mimo nje prav na ta razgledni balkon nad Kamniško Bistrico. Stopil sem v notranjost. Od kar je nekdo odvrgel kovinsko rešetko, ki je ščitila vhod, v globino, je spet prosto dostopna. Za kaj je bila zapora potrebna mi ni jasno, toda verjetno je razlog za to že bil. 
Vhod v jamo
Pretirano globoka ni, pa tudi kakšnega posebnega okrasja v njej ne najdeš. Medvedi se v njej verjetno ne zadržujejo že dolgo, arheologi pa so zagotovo odnesli vse, kar je bilo vredno ukrasti pozabi. Stopil sem nazaj pod oblačno nebo, usmeril korak navzdol, pot mi je bila znana. 
Kamniti stražar
Raziskovanje naprej navzgor, po neoznačenih poteh, komaj vrednih tega imena, sem prepustil nekim drugim časom. Mimo koče sem stopil po položni poti, bolj je dajala oporo korakom. Dan se je komaj dobro začel, ko sem spet prikorakal do avtomobila. Z občutkom, da sem ga začel res dobro. Kar je seveda več kot prav.
Pogled iz jame

sobota, 29. junij 2019

Stol

Res sem bil zgoden. Tokrat celo za moj običajen odhod. Pol treh, torej dejansko sredi noči, sem stopil iz mobilnega doma na Ljubelju, zakorakal ob soju čelne svetilke navzgor proti Zelenici. Da so v koči še vsi spali, je bilo seveda jasno. Prav tako, kot samota, ki jo je zmotil zgolj kakšen krik nočne ptice. 
V Kožnah
Pot mi je bila znana, vseeno pa je korak moral biti zanesljiv, vlaga noči je skale spremenila v prave drsalnice, palice so prišle še kako prav. Zapustil sem pobočja Vrtače, se pod Srednjim vrhom po deloma na novo nadelani poti spustil v krnico V Kožnah. Ujela me je prva sled svetlobe, vzpenjal sem se proti sedlu med Malim in Velikim Stolom. 
Prebujanje
Rdečica se je krepila, končno se je tam nekje daleč preko obzorja začela kotaliti velika žareča pomaranča. Še zadnji metri in sem stal na vrhu. Ura se je komaj dobro premaknila čez peto zjutraj. Pa na najvišji točki Karavank nikakor nisem bil sam. Skupini planincev je uspelo vstati zadosti zgodaj, da so na tem razglednem mestu opazovali sončni vzhod. 
Sončni vzhod
Od kje so se odpravili proti vrhu nisem spraševal, da so morali biti zgodnji, je bilo jasno. Še malo sem postal na najvišji točki moje današnje poti, opazoval prelivanje meglic iz sosednje Avstrije. Potem pa na hitro zaželel srečno, stopal navzdol, na sedlu vznemiril psa spečih pod nebesnim obokom. 
Prelivanje
Po melišču je šlo navzdol malo po svoje in prav hitro, na odcepu za Celovško kočo pa sem sledil poti, ki me je pripeljala pod vršno pobočje Svačice. Vzpon na razgledno špico je bil precej strm, ravno takšen je bil tudi spust po kratkem postanku pri križu. Na sedlu sem pomagal planincu, ki je že drugič zašel na istem mestu. 
Svačica
Nato pa nadaljeval pod Vrtačo po zgornji poti. Sedaj so bila srečanja bolj pogosta, dan se je naredil, ljudje so prihajali v gore. Hitro sem se spuščal, že sem stopil mimo koče na Zelenici, nadaljeval naprej navzdol. Do avtodoma, ki me je odpeljal proti domačemu dvorišču. Kam drugam pa bi?
Stol

četrtek, 27. junij 2019

Osojsko jezero in še marsikaj

OKOLI BEGUNJŠČICE – 24. 6. 2019 – To je res posebej lepo. Ko mlajša generacija brez nadaljnjega izjavi, da je morje ne zanima, hribi in jezera so tisto pravo. Tudi prav. Načrt je bil hitro skovan in že sva se z Živo odpeljala sredi dneva proti Ljubelju. Parkirala sva na meni tako domačem mestu, oprtala nahrbtnika in se odpravila proti planini Prevala. 
Mlado raste na temeljih nekega minulega življenja
Seveda po Bornovi poti, kje pa drugje. Saj je vendarle ne le razgledna, temveč tudi še kako drugače zanimiva, s svojimi tuneli. Že v gozdu, ko sva se strmim pobočjem šele približevala sva zagledala mlado življenje, ki je poganjalo na umrlem štoru. Simbolika, ki je ne moreš spregledati. 
 Bornova pot
Pogledi v daljavo, na sosednje bregove, so bili znani, vedno tako zelo zanimivi, vsaj malo novi. Spomini na številne doživete trenutke. Pa vendarle. Današnji pohod je bil nekaj posebnega. Ko se mešajo besede dveh generacij, skupno preživljanje časa, pisanje v knjigo spominov za nekoč, nekje … 
Planina Prevala
Planina Prevala je bila tu, hitro sem žigosal knjižico, s hojo sva nadaljevala po poti čez Rožo. Postanek pri studencu je bil nujen, sam sem pobrskal za novo skritim zakladom, Živa je med tem nabirala rože, ki jih rad vidiš in predvsem tudi okusiš v vsakem čaju. Posamezni pohodniki so hodili mimo, nekateri prav prijazno pozdravili, drugi so se obnašali, kot da so sami na tem svetu. 
Živa
Nisva se vznemirjala. Nadaljevala sva s hojo po pobočjih Begunjščice, srečala martinčka, ki se je sončil na ostankih nekega življenja. Šla mimo vhoda v rudnik, ki ga danes ni več, nato zavila malo po svoje, sledeč stezam, ki so se izgubile. Toda saj vendarle do Roblekovega doma ne more biti zapleteno priti, tudi daleč nisva bila več. 
Martinček
Kratek postanek na travniku pod kočo, Živa je nadaljevala z nabiranjem, sam sem poiskal v bližini skriti zaklad. Po počitku sva se začela spuščati proti Tinčkovi bajti. Strmina, številne okljuke na melišču. Zanimiv svet. Najina ločitev ob razcepu poti. Živa jo je mahnila naprej proti travnikom, smer Koča pri izviru Završnice. 
Roblekov dom
Sam sem skočil še do Tinčkove koče, poiskal tam pri hiški, povezani s čebelami, potrebne podatke za izračunanje koordinat že najdenega zaklada. Nato pa sopihal v breg, hitel, da se z Živo čim prej znova srečava. Na robu travnika sem jo našel, kako pridno nabira rože. Seveda, kaj pa drugega. Čudovita mlada zeliščarka. 
Spust proti dolini Završnice
Vzpenjala sva se proti novemu cilju, šla mimo koče, izvira, se spustila proti Zelenici. Tam je Živa trudno sedla na prvo klop, zamahnila z roko ob idejah o strmih vzponih, počitek je tisto, kar si želi. Seveda, povsem razumem. Sem pokimal. Toda sam sem moral še do sedla pod Trianglom. 
Izvir Završnice
In če grem že gor, zakaj bi hodil po običajni, tako znani poti? Ko tja gori sedaj pelje tudi ferata, ki ravno tako pripelje prav. Učna, nekoliko lažja, je bila za danes kar prava. Kot bi mignil sem bil na vrhu Spodnjega Plota, nadaljeval do Triangla in se spustil na tako zelo znano sedlo pod njim. 
Pogled s ferate na Spodnji Plot
Imel sem vse potrebne podatke, hitel navzdol do Žive, našel še zaklad, nato pa sva se spustila po pobočjih nekdanjega smučišča in servisni poti do avtodoma. Ura je bila pozna, počasi se je večerilo, prvi dan najinega druženja je mineval, utrujenost, čas za posteljo in spanje. 
Spust proti Ljubelju

OSOJSKO JEZERO - 25. 6. 2019 – Zjutraj sva bila kar hitro pokonci. Odpeljala sva se skozi tunel, pokazala na drugi strani dokumente, nadaljevala proti Borovljam, sledila navigaciji v smeri Beljaka in Osojskega jezera. Ob jezeru sva nadaljevala do izbranega kampa nad krajem Osoje. 
Ideal camping
Ideal kamping je bil naziv, ki je obetal dobro izkušnjo. In res sva kmalu videla, da ne bova razočarana. Izbrala sva si parcelo blizu jezera, parkirala, postavila stole in vse, kar je potrebno za bivanje. Seveda sem šel tudi preizkusit vodo, zaplaval naokoli, prav super je bila. Dan je mineval v ležernem razpoloženju. 
Plaža
Popoldan sva skočila na kolo, se odpeljala v smeri Prefelniga, preskočila na kolesarsko pot, ki naju je popeljala ob močvirju. Seveda sva ob tem iskala zaklade. No, iskal sem jih jaz, Živa pa me je milostno čakala. Je bilo pa vroče. Poletje je dobro zakorakalo tudi v te konce. Krog sva zaključila in se vrnila v kamp, skok v vodo je bil obvezen. 
Kolesarski izlet
Pozno popoldan sem se odpeljal do Osoj, ob cerkvi nekaj časa neuspešno iskal zaklad, potem pa končno le zagledal pravo mesto. Vpisal sem se in pohitel nazaj, da me le ne bi Živa predolgo čakala. Ob večerji so naju presenetile račke, ki so prišle pogledat, kaj se dogaja. Bile so prava atrakcija, tudi midva sva bila navdušena. 
Račke

OSOJSKA POT SKOZI SOTESKO – 26. 6. 2019 – Ker sva že od dneva poprej vedela, da so dnevi vroči, sva si za današnji dan izbrala pot skozi sotesko. Ta se je začela le nekaj korakov stran od vhoda v kamp, ki nama je te dni nudil prijazno mesto. Sprehodila sva se po poti, spregovorila nekaj besed z domačinkama, iskala skrite zaklade. 
Soteska
Vstopila v ozek usek po katerem je tekel potok, poskakoval preko oblih skal, poraslih z mahom, iskal najboljše prehode. Tudi kakšen slapič naju je razveselil. Sledila sva poti, preko vode so pomagali leseni mostiči. Soteska se je počasi razširila, skozi smrekov gozd sva prišla na cesto in na drugi strani zagledala jezero. 
Pot skozi sotesko
Tauernteich je počival v tišini, nekaj obiskovalcev na njegovih bregovih je ni motilo. Šla sva okoli njega, na drugi strani sledila smeri proti kraju Untertauern, pa po nekaj najdenih škatlicah zavila nazaj. Da ne bi hodila po isti poti, sva šla malo nižje, ujela na spodnji makadamski cesti lep pogled na Osojsko jezero, stopala mimo gozdarjev. 
Tauerntaich
Malo naprej sva se znova priključila poti skozi sotesko. Tokrat ni bila več tako samotna, pohodniki so se vzpenjali po prijetnem hladu navzgor. Vrnila sva se v kamp, šla zaplavati, uživala v prijetnem brezdelju. Proti večeru Živi do bicikliranja ni bilo, zato sem se sam odpeljal na krajši izlet. 
Osojsko jezero
Vozil sem do kraja Tiffen, tam najprej obiskal slap na rečici pod cesto. Nato pa po precejšnji strmini sopihal do cerkve, ki so jo zgradili na manjši uravnavi sredi strmega brega. Našel sem tam skriti zaklad, raziskal okolico, nato pa užival v strmem spustu navzdol. Šibal sem proti kampu, parkiral in kaj kmalu še zadnjič ta dan skočil v vodo. 
Župna cerkev v Tiffnu

TÜRKENKOPF – 27. 6. 2019 – Dopoldne je minilo v zadnjem skoku v vodo, pospravljanju stvari in slovesu od Osojskega jezera. Bilo je kratko, toda prijetno, sem bil prepričan, da se tudi Živa strinja. Peljala sva se proti Celovcu, nadaljevala v smeri Železne Kaplje in pred njo parkirala na začetku ferate Türkenkopf. 
Prvi metri vertikale
Trojica je ravno pospravljala opremo, počasi so odhajali. Midva sva se šele pripravljala. Upal sem, da je stena v senci, vendar spodnji del, kot sva kmalu videla, ni bil. Dan je bil vroč, vremenoslovci so napovedovali enega najtoplejših dni tega poletja. Pred začetkom sem Živo vprašal po tekočini in rokavicah, pa je le zamahnila z roko. 
Pogled navzdol
Z najstnico se ni prepirati, zato sem popustil in vstopila sva. Pa je vroči začetek Živi kar hitro popil moči, zato je bilo tudi nadaljevanje težje. Seveda sem ji odstopil vso mojo vodo in jo ob vzponu spodbujal. Na srečo sva se soncu počasi skrila in vročina ni bila več tako huda. Splezala sva preko težavnih delov, sedaj so se zadnji odseki zgolj še vlekli, utrujenost je pripeljala naveličanost. 
Počitek
Še prečenje, ki ga kar ni hotelo biti konec, slika na razglednem vršičku visoko nad dolino, nato pa spust mimo ostankov gradu navzdol. Sam sem si še namočil noge v mrzli reki, neuspešno prepričeval za takšno osvežitev Živo. Nato pa sva znova stala pri avtodomu, pospravila opremo in se odpeljala skozi Železno Kapljo proti Jezerskemu vrhu. 
Pogled na izhodišče z vrha
Vožnja je minila brez zapletov, že sva se ustavila pri slatini na Jezerskem. Natočil sem vodo, se poslovil od Žive. Meni je bilo lepo, kot vedno, ko sva skupaj, sem komaj uspel ujeti misel, nato pa je že odšla. Odpeljal sem naprej proti domu, upajoč, da je bilo tudi njej v redu. In da še kdaj, mogoče že kmalu, tako skupaj kam odrineva.
Pogumna punca ...