ponedeljek, 29. avgust 2016

Aktivni Rovinj

POT DO ROVINJA – 21.8.2016 – Potem ko je zjutraj Ajda odšla na maturantski izlet po državah bivše Jugoslavije, smo se tudi mi z Majo in Živo poslovili od babice in se odpeljali v smeri Primorske. Peljali smo proti Črnemu Kalu, Sočergi, Buzetu. Na krožišču pri Ponte Portonu nas je presenetila zaprta cesta, potreben je bil obvoz mimo Motovuna. 
Naše mesto na morju
Seveda sem imel povedati marsikatero pikro, saj obvoz ni bil označen že pri Livadah, brez potrebe smo naredili nekaj dodatnih kilometrov. Še spust do Limskega kanala in že smo mimo Rovinja zavijali proti svojemu najbolj priljubljenemu kampu v tem delu Hrvaške. Amarin. 
Ni še konec sezone ...
Parkirali smo in z Živo sva odšla na recepcijo, kjer sem se dogovoril za neko neznano parcelo. To nam je omogočilo, da smo zapeljali v kamp in parkirali pred trgovino. Hiter pregled bližnjih parcel je odkril tisto, ki bi znala biti prava. Odšel sem do recepcije, kjer se je vrsta že močno podaljšala in po mukotrpnem čakanju dobil izbrano parcelo. 
Novi hotel
Premaknili smo se na svoje mesto, sledile so običajne priprave. Po njih pa prvi skok v vodo. Živa je bila odločna, da danes ne gre prav nikamor, zato sva do morja odšla z Majo sama. Zamahi do prve boje in nazaj, potem pa je bil že čas za kosilo. Brez njega bi omagali zaradi lakote. 
Bunker
Popoldan sva z Majo začinila s sprehodom. Najprej sva odšla do drevesa sredi opuščenega turističnega naselja. Od avtodoma je bilo do njega zgolj streljaj, toda kaj, ko je bilo zaradi ograje treba vse naokoli, mimo recepcije. Veliki borovec je bil videti kar mogočen, z nekaj pomoči sem se skobacal do prve veje. 
Morje
In nato vadil plezanje do mesta, kjer je visela škatlica. Sprehod sva nadaljevala mimo novega hotela skozi povsem prenovljeni park, za zaključek dneva pa sem na obali pod hotelom še zaplaval in se tako shladil. Večer je minil v branju knjig, naš prvi dan na obali se je iztekal. 
Plavanje

SPREHOD V MESTO – 22.8.2016 – Zjutraj sem skočil na kolo in brcal proti samotnemu zalivu, kjer me je čakala škatlica. Tam smo pred leti že bili, spomini na malega kužka, ki nas je pričakal na peščeni obali, so bili še živi. V gozdu sem našel zanimiv skalni amfiteater, nekatere sledi v skali so bile videti delo človeških rok. 
Ostanki cerkve sv. Prota
S kolesarjenjem sem nadaljeval proti cerkvici sv. Tomaža, peljal pod dvema podvozoma nekdanje železniške proge in znova obiskal cerkvico sv. Prota. Od tam sem krožil proti Rovinju in se s postanki pri La Concetti in na mestnem pokopališču, ki ima kar svojega, še živega, varnostnika, obračal nazaj v smeri Amarina. 
Mlaka
Maja je že vstala, Živa pa je še uživala v postelji. Kot po navadi. Po zajtrku, ki smo ga lepo pojedli skupaj, smo odšli na obalo pod novim hotelom. Živa bolj za spremstvo, saj je takoj napovedala, da danes plavala ne bo. Midva pa seveda zato, da skočiva v vodo. Ko sva priplavala nazaj na obalo, smo uživali na soncu in brali. 
Uživanje
Le če je bilo prevroče, smo se skrili v senco. Dan je bil namreč po nočni nevihti lep, le sem in tja je po nebu prikolovratil kakšen oblaček. Po kosilu smo jo mahnili v smeri Rovinja, seveda peš, saj smo imeli časa na pretek. Med hojo smo našli tudi nekaj škatlic, nekaj med njimi prav zanimivih. 
Kdo vidi sv. Eufemijo?
Sploh tista v bližini rehabilitacijske bolnišnice, na stolpu sredi gozdička, je bila nekaj posebnega. Žal ravno visoka drevesa zakrivajo ves razgled, samo proti morju se je malo videlo. Da bi splezal na streho, pa mi Maja seveda ni pustila. V mestu smo stopali mimo frančiškanskega samostana, zavili v mandrač in tam kupili razglednico. 
Rovinj
To smo kasneje odložili v prav poseben zaklad, iz njega pa vzeli drugo in jo ob koncu svojega dopusta tudi poslali na zahod Evrope. Ker so poleg razglednic v trafiki prodajali tudi sladolede, sem bil takoj navdušen nad Jackpotom. V njem dobiš srečko, ki nam je po odstranitvi srebrne prevleke odkrila dobitek v višini neverjetnih 0 kun. 
Sveta Eufemija
Kar malo se nam je še vrtelo v glavi od visokega zneska, ko smo se čez glavni trg napotili proti cerkvi svete Eufemije, tam počakali, da je bilo sonce že res nizko, nato pa sončni zahod dočakali na obali morja. Temnilo se je, pred nami pa je bil še zajeten kos poti nazaj. 
Zahod
Ko smo stopali proti kampu je bila že tema. Dan je bil dolg, ko smo prišli nazaj, kaj veliko moči ni bilo več. Zgolj še za posteljo seveda. 

AKTIVNI DOPUST – 23.8.2016 - Jutro, sam, kolo. Stalnica. Brcal sem v smeri Rovinja, zavil proti Rovinjskemu Selu, tam splezal na zanimiv in razgleden vršiček nad kamnolomom z imenom Maklavun, skoraj 200 metrov nad morjem je najvišja točka. In prav tam so ostanki grobnice, stare okoli 4000 let. 
Pogled z Maklavuna
Zanimivo mesto, ki je nedvomno kazalo na položaj pokopanega v tedanji družbi. Vsi so ga videli še po smrti, pa tudi on jih je imel stalno pod nadzorom. Seveda bolj v duhovnem smislu. Spust v Limski kanal je bil hiter, vzpon na drugo stran ravno tako. Še poln moči sem mimo številnih branjevk in novodobnih razglednih stolpičev prišel do vasi Kloštar. 
Limski kanal
Tam se odcepi gozdna pot v smeri Vrsarja. Malo gor in malo dol sem bicikliral do letališča pred krajem, tam umetelno uspel sneti škatlico z visokega droga nekdanje luči, nato pa že peljal nazaj proti Kloštru, tokrat po spodnji poti. Znova je šlo strmo navzdol, mimo Limskega kanala sem se začel vzpenjati nazaj na Rovinjsko stran.
Domači izdelki in krama
Pod vrhom sem mislil, da bom po stranski cesti prišel do Rovinjskega Sela. Ker sem tam že vozil, sem prepričan o svojem poznavanju cest, zemljevid pustil v nahrbtniku. Seveda je bila to napaka, na koncu sem vse tako zakvačkal, da sem se vrnil skoraj tja, kjer sem se prej odcepil. Jah, kaj se more. 
Morje
Nisem hotel več čarati, poganjal sem kolo naprej po glavni cesti, pridrvel v Rovinj in tam zavil v smer kampa. Dekleti sta bili zdoma, pri restavraciji sta lovili signal svetovnega spleta. Ker ni bil nihče posebej lačen, smo se odpravili do obale, kjer je tudi Živa zaplavala. Prvič na tem dopustu. 
Živa končno na soncu
Maja je šla v vodo najprej z njo, potem še z mano. Nekaj časa smo brali, še enkrat sem se shladil, nato pa smo pospravili stvari in odšli pripravljat kosilo. Zakuril sem naš novi žar in počasi spekel del glavne jedi, juha, priloga in solata so bili tudi kmalu pripravljeni. Vsi smo se strinjali, da je kosilo odlično. Tako zelo, da se je bilo po njem treba še malo razmigati. 
Kosilo
Majo sem prepričal, da gre z menoj še malo naokoli. S kolesom seveda. Brcala sva do Rovinja, zavila na cesto proti Balam in našla odcep do geološkega parka Fantazija Monfiorenzo. Da je bil tukaj očitno nekdaj kamnolom sta kazala tako luknja v tleh kot veliki bloki apnenca in dolomita, razporejeni okoli travnika. 
Kamen
Poiskala sva odgovore na vprašanja za zemeljski zaklad, se razgledala in odpeljala naprej. Že po nekaj deset metrih sva ujela stransko cesto, ki naju je pripeljala do majhne vaške cerkvice Gospa od Polja. Zaklad, ki se tam skriva, je bil kmalu v najinih rokah. Vozila sva naprej, najin naslednji cilj je bil Mušego, vršiček na katerem je vrsta gomil. 
Mušego
Tri so raziskali in nekoliko obnovili, druge še čakajo. Na tablah sva lahko prebrala, da so pomembne tudi zaradi tam najdenih ostankov. Malenkosti, ki so jih očitno zgrešili lopovi, ki so pred stoletji pobrali vse, kar je vrednega bilo. Večerilo se je že, ko sva se spuščala navzdol. 
Gomila
Oblajal naju je vaški pes, še nekaj zavojev in že je bila tu cesta Bale – Rovinj. Šibala sva po njej nazaj, zavila v smer kampa in z zadnjo svetlobo dneva zapeljala pred naš avtodom. Živa naju je že čakala, z Majo sta šli pomit posodo, nato pa hiteli iz znanih razlogov proti restavraciji. 
Mrak

DNEVI V TEDNU – 24.8.2016 – Razpoloženje zjutraj ni bilo najboljše. Meni se je zdelo, da smo vse prepozni, priprave pa potekajo počasi. Dekleti sta krmežljavo gledali, kaj je tako pomembnega, da ju budim sredi noči. Seveda je bilo jutro že krepko tu in po vseh pripravah ura pol devetih, ko smo se odpeljali v smeri Rovinja. 
Kičma
Kot običajno smo križarili v napačno smer po ozkih cestah, dokler nas prava ni pripeljala do plezališča. Parkirali smo pod steno, ki nama je bila z Živo poznana že izpred leta dni. Dnevi v tednu. Sonce stene še ni osvetlilo, vedel pa sem, da bo že sredi dopoldneva tam kar vroče. 
Dnevi v tednu
Tako sem pohitel, splezal smer po razu, nato pa še Ponedeljek. Živa mi je sledila v Ponedeljku in se nato uspešno spoprijela s Torkom, Maja pa je po nekaj poskusih ravno sredi srčka, narisanega v spodnjem delu stene, obupala. Pretežko, roke nimajo moči, je potožila. 
Na vrhu Ponedeljka
Trenirati bo treba in brez muje se še čevelj ne obuje, sem hitro imel povedati. Seveda je bila to pika na i in Maja je sklenila, da ima plezanja dovolj. Sam sem bil čisto drugih misli, senca je še legala na steno, splezal sem Torek in Sredo. Na vrhu slednje sem plezalca iz sosednje Avstrije učil prevezovanja. 
Prevezovanje
Nato pa med plezanjem Sobote ponudil, da mu dam naše kopije vodnička plezališča. Spomnil sem se, da imam celoten vodniček tudi na telefonu in ob očitni hvaležnosti ga je kmalu imel tudi on. Med tem, ko sva še reševala komunikacijske zaplete, je Živa splezala Soboto in Petek, sledila ji je Maja, ki tu ni imela večjih težav. 
Živa na vrhu Sobote
Navdušenje se je krepilo, splezala je še Nedeljo, nato pa sta obe imeli plezanja dovolj, sence ni bilo več, postalo je vroče. Sam sem splezal še Petek in Četrtek. Slednjega prvič in lahko sem zgolj potrdil, da je to verjetno najtežja smer v tem sektorju. Seveda sem moral teden zaključiti, sledila je Nedelja. 
Možic
Nato pa so me prsti na nogah že tako boleli, da sem komaj čakal, da sezujem plezalke. Maja je že pospravljala opremo, zaključili smo za danes. Odkolesarili smo mimo stene, kjer so se nekateri plezalci še potili, in ob obali peljali proti Rovinju. Toda vročina je bila huda, postanek nujen, z Majo sva skočila v vodo in zaplavala. 
Nedelja
Živa je počakala v senci, nato pa smo peljali naprej do centra Rovinja, kjer je za nagrado vsak dobil sladoled. Midva z Živo Jackpota, seveda z že znanim rezultatom, Maja pa limono pri bližnjem ponudniku ledenih užitkov. Čakalo nas je še nekaj kilometrov do kampa, kjer smo lačni takoj začeli pripravljati kosilo. 
Vročina
Po njem sva z Majo odšla do morja, med tem, ko je Živa potrdila, da je danes voda čisto nič ne zanima. Zaplavala sva do boje v bližini restavracije in ob vračanju presenečeno pred seboj zagledala veliko meduzo. Teh je bilo več, veselje do plavanja je hitro ugasnilo. Malo sva na obali brala in uživala na soncu, nato pa korak usmerila nazaj proti avtodomu. 
Plaža pred Rovinjem
Stuširali smo se, nato pa sta Maja in Živa odšli proti restavraciji na dnevni odmerek interneta. 

DVOKOLO IN SLANA VODA – 25.8.2016 – Potem ko je Maja zvečer dala vedeti, da niti ona nima volje za razgibavanje v vertikali, sem zjutraj sedel na kolo. Peljal sem proti Rovinjskemu Selu, cesta mi je bila sedaj že dobro poznana, smrdljivi avtomobili, ki so jim očitno na tehničnem pregledu pogledali skozi prste, tudi.
Kanfanar
Šibal sem skozi vas, ki je bila enkrat v preteklosti v nepredstavljivem preroškem videnju domačinov poimenovana Putini, se prvič ustavil v Kanfanarju in od tam nadaljeval po grozljivo slabem kolovozu do tistega, kar je bil nekoč izvir Kašteljir. Sedaj je na koncu manjše jame lep kapnik, pred njo pa zajetje. 
Debela siga
Obiskal sem sveto Agato in nadaljeval do vasice Pamići. Tam sem končal svoje raziskovanje notranjosti Istre, se obrnil in odpeljal nazaj proti Rovinju. Maja me je malo po enajsti pričakala, Živa pa je bila seveda nekje bližje morju priklopljena na internet. Vojskovanje v igrici jo je tako utrudilo, da je po vrnitvi obležala. 
Sveta Agata
Z Majo nisva niti pomislila na spanje, odšla sva se ohladit. Morje se od dneva prej ni spremenilo, še vedno je bilo slano, moj pogled pod vodno gladino pa je pokazal, da meduz tu ni. Malo sva se pražila na soncu, sam sem zbiral zanimive kamenčke, potem pa sva zaplavala do boje in se vrnila k avtodomu. 
Pamići
Odločitev glede kosila je bila nekoliko presenetljiva. Makaroni so dobili en glas, na koncu smo naredili rižoto, žar je ostal pospravljen. Seveda se nihče ni pritoževal. Po kosilu je Živa dobila jasen namig, da gremo sedaj do morja vsi, brez izjeme. Čas je že bil, da drugič na tem našem dopustu skoči v vodo. 
Na obali
Na stalnem mestu ob obali sta z Majo zaplavali, sam pa sem obtičal pri knjigi in raziskoval nove zločine, ki jih raziskuje ekipa forenzikov v Las Vegasu. Maja je tik ob morju odkrila zanimivo luknjo v skali, skozi katero so občasno butnili valovi, sam sem penjenje skušal ujeti v objektiv, nato sva si dogajanje ogledala še z morske strani. 
Knjigožer
Voda je bila za osvežitev vsekakor ravno prava. Še posušila sva se, nato pa je Živa že odločno kazala proti našemu mobilnemu domu. Sonce je zahajalo, res je bil čas, da odidemo pod tuš, nato pa počasi, res počasi, proti postelji. 

SEKTORJA B IN A – 26.8.2016 – Čeprav naj bi bile že večer prej pripravljene stvari za plezanje, je bilo jutro nekoliko živčno. Bujenje, zajtrk, zbiranje stvari, polnjenje nahrbtnikov. In potem bicikliranje proti Zlatemu rtu, kjer smo danes zavili do sektorja B. 
Sektor B
Bili smo sami, ves zamišljeni del sektorja je čakal samo na nas. A nisem bil zaradi tega prevzeten, začel sem z lahko smerjo, 4b+, Pisolino. Tej je sledila nekoliko težja Sponge Bob, potem pa še Prvi korak. Za menoj je smeri brez večjih težav splezala tudi Maja, Živa pa nekoliko kasneje, ko se je v steno zapodila tako, da je plezala »naprej«. 
Ponovitev
Torej z vmesnim vpenjanjem. Ko sem plezal smer Grafiti, sta prišla še dva plezalca in se počasi začela pripravljati. Imela sta podobne cilje kot mi. Ko sem bil na vrhu smeri Zgoreni, je sosednji plezalec načel smer Lego in jo nato potegnil kar do vrha smeri, kjer sem bil le malo prej. 
Sponge Bob
Nismo se preveč vznemirjali, vrnili smo se v smer Grafiti, splezala jo je tudi Maja, Živa pa je v njej kar tekmovala, kako hitro bo prišla do vrha. Z malce več kot minuto ni bila zadovoljna, v naslednjem poskusu je prišla do vrha v petdesetih sekundah. Z njo nisem mislil tekmovati, ko se je izpraznila smer Lego, sem splezal še to. 
Živa v vertikali
Nato pa se poskusil ob varovanju od zgoraj v smeri Mr. Biž. Navdušenje, da sem splezal smer 6a ni bila dolgega diha, v novem vodničku sem videl, da je bila očitno precenjena. Toda za nas je bila tudi 5c prav spoštljiva težavnost. Uspelo mi jo je preplezati, nato pa ponoviti z varovanjem od spodaj. 
Na vrhu smeri
Z vpeto vrvjo jo je ponovila še Živa, potem pa se je gneča povečala, sonce je svoje žarke vrglo čez steno in vedeli smo, da bo kmalu vroče. Pomagali smo še pri spustu punčke, ki je obupala med plezanjem ene od smeri, nato pa že razmišljali, kam naprej. Ker so bile prve štiri smeri sektorja B bolj ali manj zasedene, smo se premaknili pod sektor A.
Pogled z vrha
Ta je bil še v prijetni senci. Živa je bolj počivala, z Majo pa sva se menjala. Sam sem smer splezal prvi, ona pa jo je ponovila. Ulika, Brnistra, Rovigno tresoro in Pke so bile na najinem spisku in v vseh sva bila uspešna. Čeprav je šlo pri nekaterih kar težko čez osrednji del, ki z oprimki in stopi res ni pretirano radodaren. 
Lego
Pa saj so tudi ocene za naše sposobnosti kar visoke, od 5a do 5c. Med tem so v lažjih smereh tega sektorja začeli plezati še trije. Potem ko je Maja splezala Pke in odločno najavila, da je to zadnje, kar bo danes storila v vertikali, sta se nam pridružila še dva plezalca, ki sta imela nov vodniček. 
Sektor A
Hitro sem iz njega pobral nekaj koristnih podatkov, vedel sem, da nam bodo v prihodnjih dneh prišli še prav. Ura je bila že čez drugo, plezali smo skoraj šest ur, želodci so tulili alarm, premikali smo se proti domačemu štedilniku. Znova ob obali, toda tokrat skozi center Rovinja nismo hodili, temveč prej zavili proti domačim krajem. 
Mi2
Na jedilnem listu so bili makaroni s tuno, za katere je Živa navijala že nekaj dni. Po kosilu je bil končno čas, da se z Majo napotiva do našega stalnega mesta ob obali in zaplavava. Večkrat. Vmes sva ležala na obali, uživala na soncu, brala, se slikala in bila tako prav dobre volje. 
Večer
Na poti nazaj proti avtodomu sva se še stuširala, nato pa čakala na večerni film. Pa mi risanka ni bila prav všeč, že sredi nje me je zmanjkalo, s spanjem sem nadaljeval v postelji. 

POLARI – 27.8.2016 – Zjutraj sem kolo usmeril proti kampu Polari. Čeprav nam je bil vedno zanimiv Amarin, bi bilo tudi Polari dobro videti, sem si mislil. Pa se je že takoj zapletlo. Še preden sem pripeljal do recepcije našega kampa, sem ugotovil, da imam prazno zračnico. 
Oljka
Ob menjavi sem je izkazalo, da rezervna zračnica zaradi druge oblike ventilčka pri meni ne bo prava. Tako sem snel še kolo pri Živi, njeno zračnico namestil pri meni, k njej pa namestil novo. Ki pa se je ni dalo napolniti. Celo sosedje so mi skušali pomagati s tlačilko, pa nič. 
Sonce, morje, nebo
Tako sem ob zagotavljanju, da Živa danes vsekakor niti pomislila ne bo na kolo, usposobil svojega in odpeljal po znani poti mimo Rovinja. Na bencinski črpalki sem kupil lepilo za popravilo zračnice in se ob tem nasmejal pripombi prodajalca, da za lepilo res ni dobro, če je trdo. Za razliko od kakšne druge stvari. 
Modrina
Potem pa že nadaljeval s potepanjem in v kampu Polari poiskal nekaj škatlic. Nič kaj pretresljivega, ena je izginila, druge pa so bile nezahtevne in tudi hitro najdene. Ob poti nazaj proti Amarinu sem spotoma naredil še postanek v Lidlu in s sladoledom v nahrbtniku podiral hitrostne rekorde, da o cestno prometnih prekrških ne govorimo. 
Kamen
Vendarle sem srečno pripeljal na domače dvorišče, spravil sladoled v zamrzovalnik in čakal, da se Maja in Živa vrneta z mesta, kjer delijo internet. Z Majo sva odšla do obale, na sedaj že povsem »naše« mesto, zaplavala do druge boje in ob vračanju ugotovila, da ob meji plavalnega dela v vodi visita dve veliki meduzi. 
Uživanje
Seveda sva potem ob plavanju imela oči na pecljih. Le malo preden sva zlezla iz vode, sem z roko zadel manjšo, skoraj prozorno. Čeprav sva vedela, da ne pečejo, nič kaj prijeten občutek. Na obali sva uživala na soncu, sam sem izbrskal iz peska nekaj lepih kamenčkov, Maja pa školjk. Potem sva še drugič zaplavala, tokrat meduz ni bilo. 
Ata Štrumf
Čas je bil za kosilo, po njem pa smo skupaj z Živo ponovili plavalno vajo. Z Majo sta plavali do druge boje in nazaj, sam pa sem se šel le ohladit. Do boje sva zaplavala kasneje skupaj z Majo. Da bi se dan tako zaključil ob branju in ležernem dolce far niente seveda ni bilo za misliti. 
Le kaj se tu skriva?
Z Majo sva se proti večeru odzvala vabilu lokalne geolovke. No, dejansko geolovk, saj je igra očitno zasvojila kar celo družino, tri odrasle sestre. Na soku sva bila le streljaj od našega kampa, tema pogovora je bila znana, čas je hitro mineval. Ker smo vsi imeli še načrte, smo se prijazno poslovili, midva sva odpeljala s kolesom nad Rovinjem do kampa Polari. 
Znova je dan naokoli ...
Sem ga hotel pokazati še Maji, nadomestil sem izginulo škatlico, ugotovila sva tudi, da je zid, kjer bi se bilo treba vpisati očitno dobil novo barvo. Potem pa v mraku že brcala nazaj proti našemu počitniškemu brlogu. 

SADNA SOLATA, UMAZANI, OGNJEMET, SEVERINA – 28.8.2016 – Živa je bila odločna. Plezanja ima za ta dopust zadosti, ostala bo v avtodomu. Zato sva z Majo po zajtrku sama odpeljala proti plezališču na Zlatem rtu. 
Kaktus
Naredila sva hiter pregled, kje je še dovolj prosto, da si ne bi z drugimi plezalci skakali v zelje in nato vrv razvila pod prvimi štirimi smermi sektorja B. Smer Kaktus z oceno 4b+ je bila prava za ogrevanje. In res ni bila pretirano težka. Maja mi je sledila. Takoj, ko sem se spustil na tla, sva se zamenjala. 
Avokado
Seveda tudi njej prva smer ni delala večjih težav, že sem zagrabil prve oprimke smeri Ananas z oceno 5a, potem, ko jo je Maja ponovila dvakrat, pa se zakadil v smer Avocado z oceno 5b. Pa sem se kmalu potil, vpeti bi moral sredi ključnega mesta, oprimka nobenega, kaj sedaj? 
Na vrhu
Segel sem malo bolj desno, tam našel zadosti opore in že sem bil na vrhu. Smer sem ponovil še enkrat z varovanjem od zgoraj, tokrat bolj po idealni liniji in se ob tem jezil, ker bi bil ključni svedrovec lahko kakšnih dvajset centimetrov nižje. Ali pa bi sam moral biti toliko višji, seveda. 
Nasmejana
Toda rastem ne več, prihajam v leta, ko se človek bolj krči kot kaj drugega. Zadnja smer v tem delu, Vočna salata, ima oceno 4c. Pa sva bila z Majo oba enakega mnenja, ta je najlažja. Ker me je žrlo, da smeri Avocado prvič nisem splezal povsem naravnost, sem jo ponovil, ob spustu pa še študiral detajle in možne prehode. 
Prljavi
Zadovoljna s preplezanim, sva že razmišljala kam naprej. Del sektorja B, ki me je malo mikal, je bil zaseden, torej sva odšla do dni v tednu, tam sem imel še neporavnan račun. Sonce je že močno grelo najbolj desno smer v steni, Ribež. Maji je bilo prevroče, takoj je rekla, da se tu ne bo potila. 
Moja
Potrebovala sva senco in ta je bila takoj za vogalom. Štiri novejše smeri s pomenljivim imenom. Prljavi. Od 4 do 1 sva si zastavila cilj in že sem začel. Prve tri na najinem spisku so imele enako težavnost, 4b+, zadnja pa je bila nekoliko lažja. Pa se je takoj pokazalo, da čisto zlahka ne bo šlo. 
Prljavi 1
Že pri štirici se mi je kmalu na začetku odkrušil manjši oprimek in ni bilo druge, kot da začnem znova. Pa tudi v ponovljenem poskusu sem moral kar malo pogledati, kje se bom prijel. Končno sem bil na vrhu, Maja za menoj, nadaljevala sva s trojko in dvojko. Vsaka je imela kakšen detajl, ki je začinil plezarijo. 
Čakajoč
Enka pa je bila res takšna, kot je kazala ocena. Hitro sem bil na vrhu, Maja je smer ponovila za menoj dvakrat, sam pa sem jo nato, vedoč, da tu zaključujeva plezanje, splezal še štirikrat. Malo za kondicijo in da se človek zmiga. Nič se nama ni mudilo, uživala sva pod steno, opazovala kolesarje, ki so se spodaj potili proti njihovi plaži. 
Jadranski troli
Potem pa pospravila opremo in se na kolesa zavihtela še sama. Seveda zgolj do plaže ob velikemu polju skalnih možicev ali trolov, kot jim pravijo na severu. Priklenila sva kolesa, našla primeren prostor in uživala na soncu. Ter dvakrat skočila v vodo, bila je čista, zaplavala sva in gledala dno pod seboj. 
Večer
Vsega lepega je enkrat konec, ko sta se Italijana na sosednji skali ravno začela basati s krofoma, sva skočila na kolo in odbrcala do lokalnega Lidla, po nakupih pa naprej gor in dol proti domu. Živa nič ni hotela povedati, ali naju je kaj težko čakala, pripravili smo kosilo, danes je bil znova na vrsti žar krožnik s solato. 
La Monde
Po njem se je šel vsak zabavat po svoje. Živa ni mogla brez računalniške igrice, sam sem šel do obale in dvakrat skočil v morje, Maja pa je pomivala posodo. Kot pravim, vsak po svoje. Ko sem se vrnil, je bil čas za večerni film. Po izboru deklet smo gledali zgode in nezgode dveh tajnih agentov. 
Misica
Ko sta znova rešila svet, smo zakorakali proti mestu. Danes je bila seveda slovita Rovinjska noč in tega nismo želeli zamuditi. Na trg pri spomeniku smo se prerinili ravno, ko je bila skupina La Monde v polnem zagonu, poslušali smo preigravanje svetovnih hitov, ob petju jim je menda pomagala tudi aktualna hrvaška misica. 
Ognjemet
Malo pred ognjemetom smo se premaknili na obalo, tam petnajst minut uživali v barviti in pokajoči predstavi na nebu, potem pa vrnili na trg, pred oder, kjer je svoj nastop začenjala Severina. Znana pevka nam je kljub njenim zrelim letom dala več zabave med njenim poskakovanjem na odru kot poslušanjem njenih popevčic. 
Veliki finale
Kaj se more, pač nismo največji navdušenci nad tovrstno glasbo. Po dobre pol ure smo njene rekreacije na odru imeli zadosti, prerinili smo se iz množice in ustavili pri Mlinarju, ki je odprt vse ure dneva in noči. Poiskal sem še nabiralnik in oddal kartico za geolovce v Belgiji,.
Severina
Nato pa smo na Jackpotu znova zadeli toliko kun kot ob prejšnjih poskusih. In se ob hoji proti našemu kampu smejali ob razmišljanju, kako bi nas gledali, če bi na loterijo prišli z zahtevo, da nam izplačajo dobitek. Celega kupa nul, seveda v kunah. 
Hit za hitom

ZADNJI DAN – 29.8.2016 – Naš dopust se je iztekal. Zjutraj sem vstal prvi, toda tokrat nisem skočil na kolo, temveč izkoristil zgodnjo uro za obisk še prazne recepcije in plačilo računa za naše bivanje. Sledilo je počasno pospravljanje stvari okoli avtodoma, kar nekaj tega se je nabralo. 
Samota
Seveda smo odšli tudi do plaže, čakalo nas je še zadnje kopanje. Prvi sta bili v morju Maja in Živa. Ko sta priplavali nazaj, sta vihali nos. Menda je bilo polno meduz, pa tudi voda je bila umazana. Zato sem se skočil samo shladit, potem pa smo jo mahnili nazaj do trenutno še naše parcele in začeli pripravljati kosilo. 
Na obali
Po njem smo v avtodom zmetali še zadnje stvari in se odpeljali proti Rovinju. Cesti smo sledili čez Limski kanal do Sv. Lovreča, kjer sva z Majo presenečeno pokukala v nekoč utrjeno mestece. Zanimivo kaj vse zgrešiš, če nisi pozoren. Pa tolikokrat smo se že peljali mimo. 
Sv. Lovreč
Naslednji postanek smo naredili pri sv. Ivanu. Sprva je bilo mišljeno, da greva do Pajičke lokve z Majo skupaj, potem pa sem ob njeni pripombi, da je vroče, skočil na kolo in se odpeljal čez vasico Majkusi do končne točke kar sam. Lokev je zanimiva, voda v globoki s kamenjem obloženi kotanji. 
Kontrast
Res nenavadno. Malo sem pogledal naokoli, naredil nekaj fotografij, nato pa že brcal nazaj proti izhodišču. Kolo je bilo hitro na nosilcu. Čakala nas je zgolj še vožnja proti Motovunu, seveda z obvozom vred. Švignili smo mimo Buzeta, na meji doživeli ovohavanje mojega čepa za gorivo s strani prijaznih carinikov. 
Pajička lokev
Sem že vedel, da bosta deležna zgolj plemenitega vonja kvalitetnega dizla, o kakšni rdeči zadevi pri meni ni ne duha ne sluha. Vožnja proti avtocesti in naprej Ljubljani je z izjemo zastoja pred obvoznico minila brez zapletov, pa tudi nadaljevanje do domačega dvorišča je bilo takšno, kot mora biti.
Motovun