sobota, 27. april 2013

Po Prlekiji in še malo čez

Biciklin. Če je ravno, kar leti. Če je breg prav tako. Gor ali dol. Če le zadosti pritiskaš. In kaj bo tokrat? Vprašanje moje spremljevalke je bilo več kot na mestu. 
Pentlja
Tam čez, preko Mure, je ravnina. Prlekija pa je tudi vse kaj drugega. Gričevnat svet, ki zahteva nekaj več kondicije. Za vzpone. Pri spustih gre tako samo od sebe. Pa kaj bi strašil in razlagal. Najbolje je sesti na kolo in se odpeljati. Potem že nekako gre. Vedno. 
Senčni gozd
Počitki so obvezni. Še posebej, če najdeš močvaro, v katero se je pogreznil cel grad. Ali srečaš zvedavo srno. Fazana. In tudi, ko se čez senčne gozdove prebiješ do razglednih slemen, je kaj videti. Vinograde, hiške, razmetane vse naokoli, prijazne ljudi. 
Mesto, kjer se je pogreznil grad
Divji spust se konča v centru. Lepega mesteca. Počitek v senci parka je obvezen. Da se telo spočije in srce umiri. Pred nama je sedaj res ravnina. Pokrajina, kot bi jo na kruh namazal. Ceste, vasi, križišča. Le pravo smer je treba izbrati. 
Razgledne ceste
Zanimivo srečanje z mladimi ribiči pri jezercih, nato iskanje poti proti Muri. Želja izpred mesecev se tudi tokrat pokaže za neuresničljivo. Poti do broda so poplavljene. Tega in onega. Voda dere čez tisto, kar je bila nekoč pot. 
Lotmerk
Domačini zmajujejo z glavo. Prehitro, predivje, prenevarno. Ne gre drugače, kot da skočiva na obisk Prekmurja kar čez most. Ta še trdno stoji. Po obveznem postanku pri mlinu brcava tja, kjer so štorklje doma. Noge so utrujene, gre počasneje. Pa se nama nikamor ne mudi. 
Počitek
Zapeljeva se do Otoka ljubezni, spoznavava divjo moč tokrat povsem rjave lepotice. Po že znanih poteh, mimo številnih mrtvic, se vračava na most in skočiva znova na Prleški strani na sladoled. Sva si ga zaslužila. Tudi dodatno kepico, ki jo dobiva za povrh. 
Mura tokrat ni bila pohlevna
V miru jo poliževa, pomahava prijaznemu sladoledarju in znova peljeva naprej. Ali nazaj. Kakor vzameš. Vsekakor proti izhodišču. Ravnina je prepredena z železnimi cestami, prečkava eno za drugo. Še zadnji zavoji, za nasipom zaslutiva znano jezero. Že zavijava k prijateljem. Lepo jih je znova videti.
Znamenje

sobota, 20. april 2013

Opomin

Nekoč pred davnimi leti, je za sedmimi vodami in sedmimi gorami vladal mir. Po dolini je tekla smaragdna reka, nad njo so se dvigale prijazne gore, ob njej živeli dobri ljudje. In morebiti bi tako ostalo še dolgo, če se ne bi carji odločili iti vojno. 
Smaragdna
Na svojih kartah so premikali črte in lahkotno odločali o usodah ljudi, pošiljali tisoče in tisoče figur na nevidni šahovnici v smrt. Reka je bila rdeča, kot žila je utripala skozi dolino, polna bolečine in strahu. Dolga leta. 
Rdeče
So minila od takrat. Čas je bil, da stopimo po sledeh svojih pradedov, začutimo njihove bojazni, bolečino. V opomin. Kraški kamen, visoko nad kamnitim lokom, še višje smaragdno lepoto, nas je dvigal proti nebu. Rjaveči ostanki smrti na parobku so bili prvi, ki so nas pozdravili. 
Kamen
Prepletena bodeča žica, kaverne, strelna mesta. Grdo so takrat gledali branilci nekoristnega sveta na drugo stran. Žvižgale so granate preko reke, leteli šrapneli, trgali kar je bilo človeškega. Greben je preluknjan kot kvaliteten ementalec. Na vsakih nekaj metrov vodi skozi njega pot na drugo stran. 
Pot
Iz strmih pobočij nad reko je bruhal ogenj. Divji zmaj človeške norosti je ušel z vajeti, opletal s svojim repom in brisal meje. Bobnenje je izzvenelo, leta so zacelila rane, strah je izginil. Šli smo skozi eno izmed kavern, mimo zajetja vode in znova na svetlobi prišli do koče. 
Žica
Prijazno sprejeti smo k ustnicam prislonili topel čaj. Pogledali na karto, nato pa stopili po robu proti vrhu. Raziskovali ostaline norije. In šli še naprej. Pri svetem Valentinu je bilo slišati govorice. Različne, že zdavnaj ne več sovražne. 
Kaverne
Pregovorno glasni klepet sosedov je zamrl za nami, skozi gozd, med razgledi, smo se spuščali nazaj v dolino. Kamniti napis je jezil. Tudi danes. Veljake. Oznanja namreč začetek nekega novega časa. Vstaja! 
Valentin
Korakali smo nižje, štrikali po pobočju, odpirali so se razgledi. Gorici sta pod nami nekoč delili, sedaj naj bi združevali. Tako je prav, nič drugače ne sme biti. Vsi smo eno. Človek. 

Srečanje

(Solkan – severna pot – Sabotin – južna pot - Solkan)

četrtek, 18. april 2013

Povezave

Ni važno, koliko prehodiš. Ni važno, kako hodiš. Ni važno, kod hodiš. Važno je, da imaš odprte oči, da slišiš, da čutiš. To so tvoje povezave s srcem. Vpijajo vse zunaj tebe in ti omogočajo zaznavanje. Toda celoten sistem ni zadosti, če ne odstraniš notranjih blokad, ki onemogočajo, da impulze sprejmeš, ovrednotiš. 
Pot
Da si sposoben globoko zajeti zrak, objeti vse okoli sebe in začutiti, da je svet del tebe in ti njegova sestavna enota. Se čuditi kot otrok, veseliti, smejati, vpiti od navdušenja. Nasmeh se ti razleze od lica do lica. Ostane v tebi in ti daje veselje še dolgo po tem, ko sonce zaide za obzorje. 
Forma viva
Stopila sva v korak. Po gozdni poti iskala ostaline preteklosti. Tako dobro skrite, da jih ni bilo lahko zaznati. Neka čudna sila je velike skalne bloke obtesala v prave mojstrovine in razpostavila v pravi forma vivi.
Stičišče
Vzpenjanje proti najvišji točki nepomembne človekove meje, uživanje v zelenečih drevesih. Mladi listi so se ravnokar razvili, kot veliko jadro ujeli toploto, sonce je dalo vedeti, da je prav. Hladna krogla, skrita za mrzlimi meglicami je bila zgolj bled spomin. 
Drevo
Skrivenčeno drevo je v sebi skrivalo bolečino mogočnih sil, ki so ga preskušale. Dolga leta borb so bila za njim, toda še vedno je bilo tu. Stalo je na robu, svoje veje dvigalo kot prste. Nikogar ni obtoževalo. Če je že kaj bilo, je bilo pozabljeno, odpuščeno. Treba je gledati naprej, ne viseti na nečem, kar je minilo. Jasno sporočilo. 
Obeti
Malo nižje razgledni travnik, obet prihodnjih pustolovščin. Zavoj mimo izvira, srečanja. Prijazna, seveda. Nato navzdol. Pot se vedno izteče. Ne glede na to ali slediš oznakam, vedno prav. Tudi tokrat se je. 
Razgledi
Temne sence so se plazile med drevjem, zakrivale vidno, prinašale skrivnostnost. Pobegnila sva pred njimi, se skrila v svoj drobni svet, varen in svetel. 

(Olševek – Apnišče)

nedelja, 14. april 2013

Srečanje

Ko si pozvan, greš. Izgovori pred izbrano družbo ne pomagajo. Niti pomisleki o vse preveč obljudenih poteh in pravi pomladanski gneči na vrhu. Lep sončen dan, prvi po dolgem času. Odločitev za novo pot, izhodišče Šmartno. Začetek pri koncu. Za nekatere. 
Sence
Kje in kako naprej je bilo že ogledano, pravo smer so kazali pohodniki, ki so se vračali. Nekateri nasmejani, drugi resni, mrki. Brez pozdravov, dobrih želja. Zaprti vase, v svoj krog, mogoče utrujeni. Dan se je nagibal v polovici, kmalu bo odzvonilo šmarnogorsko poldne. Treba je bilo pohiteti, zamujati se ne spodobi. 
Prijatelji
Motivi so bežali mimo, zbujali nekaj slabe volje. Če pa so skoraj vsi objektivi ostali doma. Bo že. Pri prvi kapelici prijetno srečanje. Veselo presenečenje. Pozdrav, gremo skupaj, seveda. Pohod navzgor, klepet. Iskanje. Zadnji vzpon, proti zvončku, romarska pot. Iz gneče neznanih obrazov se izvijemo med prijatelje. Nekatere dobro poznane, druge prvič videne. Vse rado videne. 
Vsi skupaj
Dobrodošlica. Skupina se širi, komaj najdeš čas, da pozdraviš vse. Izkušnje, kresanje idej, novosti. Kuha se prava turška kava, ob pol je odbilo poldne. Skupinska slika, čas za slovo. Vedno težko, toliko bi bilo še za povedati. A saj bo spet kmalu priložnost. Zato nič ne de. Spust po strmi poti, v družbi prijateljev, ob smehu. 
Partizanska pot
Pogledi sežejo daleč, pravi dan je za to. Počitek na razgledni klopci. Srečanja so vedno bolj pogosta, pot precej blatna. Preskakujemo najbolj umazana mesta, naša skupina se manjša. Odhodi. Sence v gozdu so se skrajšale, klobasa je zašpiljena. Zadnji metri po stezi, cesta skozi Šmartno. 
Razgledi
Do tam, kjer se res vse konča. Tudi nam. Enkrat. Nedoločeno daleč. In ravno tam še eno slovo, tako je to. A nič žalosti, saj je le obet novega snidenja. Prijetna misel, ki pomirja, veseli. Zatorej, juhej! 

(Šmartno – Šmarna gora)

Veliki vrh

Kar naenkrat se je ustavilo. Stopili smo v noč, daleč pod pričakovanim odcepom. Sneg, ki je debelo prekrival cesto, je dajal upanje. Cesta se je vlekla, ni je hotelo biti konec. 
Jutro
Zatopljeni v svoje misli smo stopali zvezdam naproti. Te so brlele vedno bolj slabotno, jutro jih je izbrisalo iznad nas. Zavili smo mimo kapelice in pod kočo stopili na sončna pobočja. Navajeni oblačnega neba, megel, ki so vse ovijale kot puhasta vata in pršenja, smo začudeno zamežikali. 
Kofce
Opozorilna tabla je dala zeleno luč, švignili smo mimo, vrhovi Košute so bili kot biseri na ogrlici. Seveda jih je bilo treba ujeti, objektiv je iskal najboljše motive. Dober izgovor, da sem zadihal lažje. Potem pa znova naprej. Čez plazovino preteklih dni na visoka pobočja. 
Kofce gora
Sled se je vzpenjala, štrikali smo proti modrini. Žvenketajoč je del opreme zdrsel navzdol, proti prepadu. Začuden pogled, nato nadaljevanje naprej. Nič se ni dalo narediti. Na grebenu smo stali pod sneženo steno, prava pomlad bo še dolgo hodila sem gor. 
Pobočja
Greben se izteče na vrh. Kot vedno, tako je prav. Nebeško prečenje, luknja v tleh. Začetek konca. Na vrhu postanek, priprava opreme. Razmišljanje kje in kako. Obvezni pogledi. Na vse strani, kajti prav tja se vidi. 
Snega še ne bo zmanjkalo
Veselje pred spustom. Sledil sem smeri vzpona, prijatelja sta zavijala navzdol. Pa nič zato, tudi sam sem prišel na pobočje, ki je dajalo veselje. Pomrznjeno, smuči so brez napora drsele, zavijale. 
Greben proti vrhu
Pogledi nad skokom, zaman. Nato okoli njega, na plazovini smo bili znova skupaj. Vsak s svojo zgodbo. Prva srečanja, pozdravi, nasveti. Nato navdušenje nad kočo, presenečenje pod njo. Pogrezanje, nasmejani padci. 
Razgledi
Zavijanje skozi gozd, iskanje prehodov, cesta. Ko se je na križišču nagnila navzdol, je drselo, lovili smo ravnotežje, vse do zadnjega zavoja. Tam pri avtu, juhej. Le še zlato tekočino je bilo treba potegniti iz snega in dan je bil popoln. 
Servirati primerno ohlajeno

(cesta proti planinam pod Košuto – Veliki vrh)

sobota, 13. april 2013

Raufnk

Ponavljanje. Kot bi podoživljal teden prej. Toda precej bolj bučno. Že zvečer je začelo po strehi doma ropotati. Nekoliko kasneje se je ropot okrepil, veliki finale pa je dosegel s pravo nevihtno eksplozijo. Med pobočji naokoli so se posamezni zvoki združili v silovit koncert celega simfoničnega orkestra. 
Jutro po nevihti
Divjanje se je na srečo kmalu oddaljilo. Zaspal sem v prepričanju, da se bo zjutraj zbudilo lepo in jasno jutro, prav takšno, kot so ga napovedovali vremenarji. Pa ni bilo s tem nič. Še vedno je škrebljalo, kislica od vremena se je odločila vztrajati. Nekaj minut kasneje so kaplje v bližnje luže padale nekoliko manj silovito in odločitev je bila hitra. 
Zapreval
Koraki po pobočju, posamezne misli so se kradle v glavo. Vztrajanje, čeprav je nebo znova začelo sejati vodne kaplje bolj radodarno. Meglenih razgledov sem bil vajen. Danes se je vseeno videlo. Do vasi, na sosednja rebra. Prihaja toplota, liže sneg. Kot že tolikokrat, včasih prej, letos kasneje. 
Raufnk
Bil sem sam, ritem srca je dajal tempo. Nič nisem ovinkaril, nič počival. Vzpenjal sem se naravnost, kot bi sledil nevidni cesti. Znani pogledi so bili mejniki. Ko se je pobočje položilo, po desnem ovinku, sem se znašel v zgodbi, ki v april ne sodi. Debeli beli kosmi so padali z neba. Težki, mokri, so sedali na veje smrek in bukev. 
Sneg
Mrzli veter, zmrazilo me je. Koraki do vrha. Utrujeni, kar nekako odveč je bilo vse skupaj. Do točke, ko se višje ni dalo. Potem je dobilo smisel. Malo sem še šaril naokoli, skočil na sosednji hribček, nataknil smuči. Odločitev je dozorela v glavi že malo prej. Nič nisem pomišljal. Naravnost navzdol, ob žičnici, po strmi progi, vsaj kjer se je dalo. 
Pogled navzdol
Raufnk. Južni sneg, prediralo se je globoko, zavijanje ni bilo lahko. Pa je vseeno šlo, kaj bi ne. Ko sem zašpilil klobaso, je po utrjenem snegu smučišča letelo kot za stavo. Dež ga ni zmehčal, najraje bi vriskal. Zadnji zavoji, pogled v nebo nad Lenartom. Jasnina, kaj pa drugega. Zadnji dež me je požegnal, z zamudo je prihajalo lepše vreme.
Se bo zjasnilo?

(Spodnja postaja sedežnice – Stari vrh)

nedelja, 07. april 2013

Gladki vrh

Tema se je zgolj počasi umikala. Bleda svetloba je prodirala skozi megleno vato. Dan je zamujal, pa nisva niti dobro opazila. Saj ni bilo kaj videti. Zgolj kraguljčki so zacingljali, ko sva zadela vejo ob poti. 
Kraguljčki
Tisoče minljivih belih zvončkov je bilo obešenih nanjo. Umirili so se hitro, kot blisk, kot sanje. Drevesa so se umaknila, smuči so zdrsnile na pomrznjenem snegu. Veliko ga je bilo še. Na razpotju, po kratkem razmisleku, zavoj levo. 
V snegu
Pomrznjena pobočja, ostanki plazovine, skalna votlina. Pravi čas je bil za postanek, iskanje skritega, prisluh. Odločne korake nekje nižje je zakrival bel puh. Vedno več jih je bilo, pot se je prebujala. Zavijali so, vabila so jih druga pobočja. 
Preplet
Še zadnji pogled z roba, travne bilke je okoval led, ledeni ježki so bili pripeti na steno. Znova sva vijugala med lesenimi velikani, se vzpenjala proti vrhu. Koncu in začetku neke poti. Trda plošča je peljala v višave, previdno sva stopala po njej. 
Ujete
Smreko je obliznil mrzli veter, obesil na veje bele zastave. Zamrznile so sredi plapolanja, čakale pomladno odjugo. Na vrhu se je videlo. Do konca roke in še približno enkrat toliko. Nič več. In nič zato. 
Ježki
Previden spust na drugo stran, ropotajoč so smuči drsele po trdi podlagi. Presenetile pohodnike, ki so pred seboj že začutili topli čaj v bližnji koči. Zavile levo pod steno. Se spustile v belino. Zgolj vedenje nekih davnih spustov je dajalo gotovost. Da se bo vse srečno izteklo. In se je, klobasa je bila zašpiljena pri tablici, skoraj izginuli pod snegom. 
Presenečenje
Dva klovna sva se nagibala levo in desno, lovila ravnotežje. Skorja se je predirala. Ravno takrat ko si najmanj pričakoval. Prekopicevanje, smeh, tudi tako se da. Počasneje, a gre. Zavoj naravnost navzdol, med drevesi je bilo treba najti smer. 
Bele zastave
In nato še po cesti. Dokler je šlo. Megle so ostale, nad vasjo, stisnjeno v breg, je naletaval sneg. 

(Prtovč – Gladki vrh)

sobota, 06. april 2013

Ko le vrh je star

Nežno je škrebljal dežek po strehi celo noč. Nič manj nežno tudi zjutraj. Kislo vreme zadnjih tednov se je nadaljevalo. Meglice so ovijale zasnežene senožeti, se plazile skozi gozdove, zakrivale razglede. Vlaga vsepovsod. Hlad v katerem je vsaj nekaj dobrega. Kljub obilni moči sneg ostaja. 
Prvi koraki
Debelo zasnežena pobočja za to leto ugaslega smučišča so pravi poligon za prvi vzpon naše mladosti. Prve nerodne korake in čudenje ob kljubovanju gravitaciji na nagnjenem pobočju. Učenje tehnike, pozibavanje, opozorila. Ne dviguj, vleci. Pogledi na sosednja pobočja so budili upanje. Pomlad je tam že polizala sneženi sladoled. 
Čipke
Preskok preko ceste, nato pa višje, v meglo. Ta naju je objela tiho, nežno, popolno. Komaj da sva se še videla, bližnja drevesa so bila odeta v ivje. Vasi ni bilo videti. Sem in tja je do naju priplaval zvok, lajež psa, ropot stroja, govor ljudi. Potem ga je megla zadušila in znova je bilo v zavetju puhaste beline slišati zgolj enakomerno drsanje smuči, sopenje. 
Črno belo
Strmina se je povečala, prva smučarja sta privijugala iz ničesar, se za trenutek ustavila, oddahnila in po nekaj zavojih izginila. Kot da bi ju nikoli ne bilo. Utrujenost, sedenje v šolskih klopeh ne da prave moči. Trenutki obupovanja, trmasto nadaljevanje. Zvoki neznane melodije pri hiški pod vrhom smučišča. 
Mladost
Zavila sva v gozd. Do v zadnjem času samotnega vrha je bilo zgolj še nekaj korakov. Tam pa presenečenje. Nasmejan obraz, napori so bili že pozabljeni. Drevesa so bila siv kontrast na enakomerni belini. Kot bi gledal črno belo fotografijo. Iz nekih davnih, pozabljenih časov. 
Navzdol je lažje
Previdno učenje obvladovanja smuči. V celem snegu gre drugače. Nato pa rezanje zavojev po ojuženem snegu. Prav super. Za vriskat. Še zadnje strmo pobočje in zadnji ostri zavoj točno tam, kjer se je današnja zgodba začela s prvim korakom. 
Gumpastično

(Spodnja postaja sedežnice nad Zg. Lušo – Stari vrh)