nedelja, 01. junij 2014

Slani vikend

MORJU NAPROTI – 30.5.2014 – Morje je dišalo. Po povsem razcveteli pomladi, udarjanju valov ob obalo, soli v zraku. Nismo se mogli upreti. Sledili smo vonju izpod gora, mimo mest in polj, travnikov, po sivi cesti. Tako daleč, dokler je šlo, ta večer. Ravno toliko, da so bile v daljavi luči ladij, ki so pristajale, da so zaplesala razigrana dekleta na sprehajalni poti. Da smo zaslutili, kaj nas čaka naslednje dni. 

ČEZ VISOKO STENO DO SLANEGA POLJUBA – 31.5.2014 – Krmežljavo smo pokukali v dan, ki se je radostil življenja, šli pogledat Šmarje tam na prevalu in mimo Buj vijugali do doline reke Mirne. 
Sredi zelenja
Pri Ponte Portonu je bilo mirno. Nikogar nikjer. Naš dom smo naslonili na znano mesto ob makadamski cesti, v bližini zadnjega sektorja, novih izzivov. Skozi goščavo smo se prebili do bele skale, se iz blata dvigali vedno višje. Pribrenčali so obiskovalci, prav nič zaželeni, otepali smo se jih kot mlini na veter. 
Živa med vzponom
Dvigoval sem se po smeri Panj, za menoj je bila na vrsti Živa, z Ajdo sta se menjali, ob običaju, sestrskem zbadanju. Vedno se je našlo kaj, kar sta lahko podrobili ena drugi. Način varovanja, uspešnost plezanja, le za kaj ti ne gre? 
Ajda v vertikali
Živa je dvakrat kot pajek priplezala do vrha, Ajdi sem pomagal z nasveti na ključnem mestu, še naprej sta se menjavali v vertikali in prehitevali ena drugo, predvsem pa vsaka samo sebe. Mene je potegnila Divja loza, smelo sem se lotil težjega dela pod vrhom, brez pravega premisleka, potrebnega spoštovanja, iskanja oprimkov. 
Na vrhu smeri
Seveda se domišljavost hitro kaznuje, ni se izšlo, zavpil sem še »drži«, nato pa končal dva metra nižje na polički. Lekcija me je naučila ponižnosti, pogledal sem bolje, videl vse, kar sem spregledal prvič, varno vpet sem se že spuščal na trdna tla. Sledil je Grozd, Maja mi je vedno sledila, šla pogledat še Panj. Bil ji je všeč, vedel sem to, kaj bi ne. 
Se že vidi morje?
Primorska skala je tista prava, ostra, prijazna, topla. Sama te pelje višje, pomaga, če je treba, pokaže, svetuje. Še bi ostali, toda morje tam za obzorjem je bilo tako vabeče, pridišalo je prav do nas. Pospravila sva opremo, še zadnjič zamahnila po komarjih in sledila dekletoma. 
Mareda
Siva cesta nas je znova vodila v pravo smer, že tako znano, skoraj tam za vogalom. V Maredi smo našli mesto, bilo nam je všeč, tako blizu slanega občutka, ki te prvinsko oblije. Prvi hlad je hitro minil, prijeten sprehod je ogrel srce. Tako zelo, da se mi je Maja pridružila, skupaj sva šla tja do roba našega malega slanega vesolja. 
Ne špricaj!
In seveda nazaj, da smo z dekleti v Pineti po nekaj korakih tja v pravo smer na gugalnicah obujali spomine. Na dni, ko je morje ravno tako butalo ob obalo, sonce svetilo in smo bili čisto drugačni. Mladi. Stopili smo do stavb, pred nama so rastli obrazi, nasmehi, pogledi, dogodki. 
Sprehod do spominov
Ki jih še vedno hraniva nekje globoko zakopane za tiste prav posebne dni. Kot je bil današnji. Ko lahko deliš sebe s svojimi. Večer je prihajal, divja igra se je razvnela. Na igralni plošči sem zmagal. Za mišji repek. Bila je zmaga nas vseh. 
Ko gre sonce spat

SLANO DVOKOLO IN TEMNI OBLAKI – 1.6.2014 – Dekleti sta zaspali. Dolg večer je noč podaljšal v jutro. Navodila so bila dana, učenost ne bo prišla sama od sebe. Skočila sva na dvokolo in gledala naprej, kilometri so ostajali za nama, vse do Tara, razgledišča pri pticah, pozdrava domačinov, ki so z molitvijo na ustnicah stopali mimo. 
Razgledišča pri pticah
Prijazno sva pokimala morju, znova sva se ustavila ob njem. Gledala barke, bele skalnate valove. Se vračala s pobožnim pogledom sv. Martina na modrino tam spodaj in zgoraj do našega doma. Slana ohladitev je bila ravno pravšnja, dotik meduze, tiste prijazne, ki ne pušča sledov. 
Ob obali
Bilo je prijetno, vračal sem se znova in še. Če ni šlo drugače, pa v mislih. Ko je bila ura prava, smo vrnili slani pozdrav in peljali proti kamnitemu zidu. Nad njim se je nabiral oblak, črni, kot da se pripravlja sodni dan. Dekleti sta se ga ustrašili, midva pa sva se sprehodila do prvih kapelj. 
Sv. Martin
Tam nekje na sredi oprimkov. Niš koristi. Ko sem zagrabil zadnjega se je ploskanje spremenilo v bobneče topotanje množice nebeških navijačev. Takšna pozornost mi ni bila čisto nič pogodu, hitro sva se vrnila pod varno streho. 
Neurje
Dežju smo sledili do Buj, naprej pa je bilo že lepše, hiteli smo tja, kjer smo prav zares doma.