sobota, 28. december 2019

Viševnik

Snega res primanjkuje. To se je poznalo tudi na Pokljuki, saj smo na poti med Rudnim poljem in smučiščem zgolj presenečeno opazovali, kako se nekateri peljejo s svojimi štirikolesniki tam, kjer naj bi mi smučali. Pa kaj, smo si rekli. Bo že nekako. Dvigali smo se čez smučišče, ujeli prehod, na Zlatih vodah. 
Pod vrhom
Videli, da bo treba drugič vstati bolj zgodaj. Posamezne lučke so bile že visoko. Le kam se jim je tako mudilo? Saj jim vendarle dan ne bo nikamor ušel. S hojo smo nadaljevali proti pobočju pod vrhom, snega je bilo tukaj zadosti. In čisto nič več. Greben je kazal kopno rebro. 
Megle v dolini
Zadnje metre sva šla z Borutom peš, občudujoče gledala Uroša, ki se je vse do najvišje točke z obvozom nad Konjščico potrudil na smučeh. Čeprav se je dan komaj naredil in je bilo svetlobe ravno toliko, da smo lahko ugasnili lučke, je bila na vrhu že kar gneča. Očitno mila zima privablja številne pohodnike, nekatere opremljene bolje, druge slabše. 
Očaki
Pripravili smo se, naredili nekaj fotografij vse naokoli. Nato pa previdno zapeljali v kratko grapo proti Konjščici. Nič ni bilo čakati, saj je mraz danes zjutraj pregnal vsako voljo na daljše uživanje na vrhu. Strmina je počasi popustila, prečili smo pomrznjena pobočja v smeri Pokljuke. 
Tam nekje so domači konci ...
Nad žlebom je bil sneg že nekoliko mehkejši, občasno se je predrl. Tako znan svojevrsten rodeo se je nadaljeval tudi naprej navzdol. Vseeno smo navajeni raznovrstne podlage vijugali brez večjih težav skozi ožino, zapeljali čez Zlate vode in se spustili v pobočje nad smučiščem. 
Nad žlebom
Snega je vedno bolj primanjkovalo, treba je bilo biti pazljiv, posamezni kamni bi kaj hitro lahko naredili grdo prasko na smučeh. Obvoz, ki se mi je zdel dober je bil na koncu kar kamnit, moral sem prestopiti kopni del in nato loviti prijatelja. Spodnji del smučišča je bil boljši, nič ni škrtalo. 
Pod Zlatimi vodami
Po cesti smo z nekaj previdnosti odpeljali skoraj do parkirišča in že lahko potegnili zaključek, črto pod današnjo smuko. Da je bila seveda čisto solidna, kot je vedno, smo si bili enotni.

sreda, 11. december 2019

Potoška gora

Zgodnje jutro, kaj pa drugega. Enostavno sem moral malo ven, da se shodim, prediham, kot običajno rečem. Da vdihnem sveži zrak, zjutraj še tako svež in rezek, najdem skriti zaklad. Da bi šel kdo z menoj nisem niti pomislil, pa saj nekaj samote ne škoduje, kvečjemu nasprotno. Znana smer, tja proti svetemu Jakobu. 
Zardevanje
Saj ni bilo kaj veliko izbirati, avto sem pustil pod Podakom, sledil svoji lučki in se vzpenjal po poti, ki sem jo verjetno prvič prehodil pred skoraj pol stoletja. Spomini, ki se kažejo kot bliski v temni noči, so mi prihajali na misli. Seveda je danes marsikaj drugače, poti je cela vrsta, skoraj do koče pelje tudi široka cesta. 
Zaplata
Na srečo po njej res ni treba, ko je vendarle po starih sledeh toliko lepše. Mimo znamenja sem sopihal še skorajda v temi, na razpotju v bližini Jakoba malo postal, potem pa zavil proti Potoški. Malo višje me je začudil odcep za razgledišče, sledil sem oznakam in prišel do mesta, ki se mi ni zdelo nič posebnega. 
Zaspana dolina
Tudi razgleda na Jakoba, ki ga je obetala tablica, nisem uzrl. Morebiti bi ob sončni svetlobi videl, mislil drugače. Vrnil sem se na pot, hodil naprej do travnikov, vrha Potoške gore. Tisto, kar me je danes zvabilo sem gor, je bilo hitro najdeno. Da bi se vpisoval še kam, me ni mikalo. 
Kje je sonce?
Tam za bukvami se je že delal dan. Očitno je bilo svetlobi kar malo nerodno, nežno je zardevala. Nisem se predolgo obiral, že sem šel nazaj, na robu travnika ujel lep pogled na belino Julijcev. Zarja je bila vedno bolj izrazita, vendar sonca nisem dočakal. Sem bil zanj le prehiter. 
Iskra in Jakob
Šel sem mimo cerkve in koče. Na vrata nisem trkal. Jakob mi tako ali tako ne bi odprl, oskrbnik pa je morebiti še spal. Tudi pri Franciju je bilo videti vse izumrlo, ustavil sem se zgolj toliko, da sem se razgledal. Spomini so se spet budili. Včasih je bila koča drugačna, takrat sem se tukaj večkrat ustavil. 
Julijci
Sedaj je vse drugače. Tudi pot, ki je prej ni bilo vodi strmo navzdol. Sledil sem ji, stopal levo, desno, navzdol, proti izhodišču. Dan se še niti ni dobro prebudil, sam pa sem za seboj imel že prav lepo pot.

nedelja, 08. december 2019

Mala Mojstrovka

Saj je bil nekako že čas. Da belina prekrije vršace daleč in blizu, obleče gorske skale v svoj poprh. In da se preko melišč, ruševja in visokih travnikov poleže bela odeja, ki omogoča miren vzpon in nato lahkotno zavijanje navzdol. Toda letos je bil sneg prav zgodnje decembrsko izbirčen. 
Škrbina pod Grebencem
Višje gori ga je padlo precej, razglašali so visoko stopnjo nevarnosti, da se spelje po hribu navzdol. Nižje, tam kjer običajno začneš s hojo, pa ga skorajda ni bilo. V še kako znani zasedbi smo se trije mušketirji tokrat odločili za visoko izhodišče in zgodnji odhod. Pa vendarle ne tako zgoden, da pred nami na Vršiču ne bi bili že parkirani avtomobili. 
Jutro se prebuja
Kje so vsi, nismo vedeli. Ko smo zagrizli v strmino, na plazu lučk nismo uzrli. Ob zavoju desno, proti škrbini v Grebencu, se je začelo počasi daniti. Rdečica je obetala prihod sonca. Smuči so pristale v rokah, hodili smo po strmini, se odločili katero od sester bomo danes obiskali. 
Osončena velika Mojstrovka
Za začetek sezone je dobro biti skromen, začeti zložno, torej bo Mala Mojstrovka ravno pravšnja. Nadaljevali smo po pobočju, smuči so bile znova na nogah. Med tem, ko smo se spraševali kakšna bo smuka je na plano pokukala bleščeča svetloba. Svoje žarke je razprostrla preko višav kot plašč, doline so še spale. Tja bo pokukala šele čez čas. 
Proti vrhu
Med tem, ko smo se spraševali, kakšna bo smuka, smo prišli pod vršno strmino, srečali tiste, ki so bili bolj zgodnji kot mi. Kratek pozdrav, oni so peš odšli navzdol, mi smo se na vrhu razgledali, pripravili na smuko. Z Urošem sva se smejala Borutovim rumenim sončnim očalom, podale so se k njegovi bundi. 
Vzhod
Zavoji navzdol so bili dobri, ni se prediralo, skorja je držala. Nad škrbino smo zavijali previdno, smuči pa ni bilo treba sneti. Po plazu se jih je vzpenjalo veliko, večinoma brez smuči. Na vrhu, tam, kjer zaviješ levo navzdol, sem se s smučmi zataknil v razbrazdane sledi predhodnikov, naredil preval, drsel nekaj metrov. 
Na vrhu
Nasmejan sem se pobral, zapel smuči nazaj na noge in odvijugal za prijateljema. Zadnji metri plazu, treba je bilo paziti na skalne mine. Uspelo nam je prismučati do roba ceste brez večjih težav in prask. Navdušeni smo se strinjali, da je bilo za začetek sezone prav odlično.
Smuka