Tavelika

Zima se je poslovila. Zgolj tako bi lahko rekel po tem, ko sva edina na Vršiču popoldan opazovala plaz. Na sredini je že skoraj preščipnjen, iskala sva možnosti prehoda in jih komajda našla. Toda če sva že tu … zakorakala sva po snegu, nadaljevala do ožine, kjer so smuči romale na nahrbtnik. Greva kar naravnost navzgor. 

Dobro ga pobira ...

Tako ali tako bi v strmini na odpuščenem snegu drselo, nad Vratci je pa kot običajno, v takšnem letnem času pa obvezno … kopno. Stopnice predhodnikov so bile dokaj dobre, včasih so malo zakolovratile po svoje, pa nič (pre)hudega, vzpon naravnost navzgor, Vratca, pogledi proti Veliki Mojstrovki. Kamniti prehod do snega, znova na smučeh sva nadaljevala prečno v pravi gnilec. 

Na plazu

Ki pa je v senci, sonce je bilo tako pozno zgolj še na vrhu, vrhnjo plast že malo grabil. Jasno je bilo, da bo smučanje navzdol pravi rodeo. Sledila sva špuri, po njej se je dalo hoditi, seveda z obveznim pozno popoldanskim vdiranjem. Le občasno je kaj zdrsnilo. Gledala sva plazovine, kar nekaj novega snega se je pred dnevi speljalo nižje. Na srečo so bili vmes tudi odstavki, kjer je smuka možna. 

Proti Vratcem

Ko sva prišla pod vrh, naju je obsijalo sonce. Borut je na piramidi našel luštno poličko in jo spremenil v pravi barski podstavek. Za korajžo sva kot običajno nazdravila, se razgledala, odpeljala navzdol. Nekaj dobrih zavojev na soncu, v senci pa … Borutu je šlo odlično, nekaj težji je plužil brez težav zavoje navzdol, enega za drugim. 

Tihožitje na vrhu

Sam sem bil kakšen gram prelahek, delal sem dolge zavoje in nekako je šlo. Seveda s posameznimi prvinami izborne cirkuške umetnosti. Prečila sva do prehoda, odštorkljala proti Vratcem. Pod njimi je bila smuka odlična, seveda z izjemo kamnite podlage. Ki je bila velikokrat prav nesramno skrita pod snežno podlago. Ni se mi zdelo, da bi prav velikokrat zaškripalo. Kar se je pokazalo za veliko zmoto, a to sem videl ob pogledu na smuči šele na parkirišču. 

Borut na vrhu

Na vrhu ožine med ruševjem je šlo bolj na tesno in s prestopanjem preko skal. Nižje pa deloma z abručanjem, saj je bilo za smuko preozko, potem pa zavijanjem, ki se je končalo šele tik ob cesti. Dobra sezona je bila. In čisto lep pozno pomladni smuk. Sedaj pride poletje … in čakanje na nov sneg, tam enkrat, na robu naslednje zime.

Navzdol

Še se smuča ...

Boruta še ni minila volja do smuke. Ko sva med vožnjo proti Vršiču razmišljala, koliko snega je ostalo, sva za cilj današnjega popoldneva izbrala Nad Šitom glavo. Temu vršičku so dnevi možnega smučanja zaradi najbolj skromne nadmorske višine tu okoli vsekakor najprej šteti. To pa je že pravi razlog za obisk. 

Bo, ne bo, bo ...

Na parkirišču je bila na najino presenečenje večja gneča kot ob zadnjih obiskih. Očitno so se prebudili vsi ljubitelji spomladanske smuke. Hitro sva bila pripravljena, nekoliko sumničavo gledala v skorajda gola pobočja in grabne, po katerih se običajno smuča. Pa si rekla, da bova višje morebiti bolje videla, ter zašibala po plazu. 

Nad Šitom glava

Tako hitro, da sva predhodnika, ki sta bila ob začetku najine hoje na polovici, ujela na treh četrtinah vzpona. In se takoj tudi poslovila. Onadva sta nadaljevala proti Vratcem, midva pa sva začela dolgo prečenje proti konti pod najinim ciljem. Opazila sva, da so snežni jeziki skorajda zvezni, obetala sva si krajše pešačenje, vse skupaj nič, nekaj korakov. 

Pogled proti Trenti

Prečka je bila sitna, špure tu ni bilo, sneg pa je prav nesramno zdrsaval. Še več. Včasih te je enostavno odneslo navzdol, Borut se je kmalu ujel, sam sem končal nekaj korakov nižje v ruševju. Jezno sem snel smuči, preko krajšega ozkega melišča in naprej do krnice šel raje kar peš. Udiralo se ni, korak je bil bolj zanesljiv. 

Spust z vrha

Po vršnem pobočju sva se vzpela do kopnega roba, po nekaj korakih pa seveda peš nadaljevala do vrha. Hitro sva se pripravila, nekaj fotografij in že sva naredila tiste dva, tri zavoje do kopnega roba. Po nekaj korakih sva s smuko nadaljevala, uživaški zavoji so si sledili navzdol, našla sva prave prehode, dvakrat kar na smučeh premagala meter kopnine. 

Vršna pobočja

Potem pa res snela smuči za nekaj korakov, da sva prišla pod manjši slapič. Pred nama je bila sedaj do roba parkirišča zgolj še belina. Juhej. Pa vendarle sva ob pogledu na prehojeni in presmučani del videla, da prav dolgo ne bo več tako. Pa saj je konec koncev čisto prav tako. Pomlad se počasi poslavlja, še  malo in bo tukaj poletje ...

Ožji prehod

Lubnik

Razmislek je bil dolg. Vleklo me je na sneg, kar ga je ostalo seveda. Pa sem se na koncu vendarle odločil za pomlad. Kaj je pretehtalo je težko reči. Morebiti pogled na skoraj kopen plaz nad kočo Vrtača. Utrujenost po popoldanskem obisku Male Mojstrovke. Ali pa zgolj hitra računica glede časa, kilometrov, mirnega spanca. Saj niti ni važno. 

Zaspano mesto

Ura je bila četrt čez pet, ko sem stopal čez Škofja Loko, navzgor mimo gradu, preko travnikov in naprej pod Kobilo. Na znanem cestnem ovinku z dostavkom okoli grička sem se odločil za dostop čez Lužo. Sopihal sem navzgor, skale na začetku, strmina, kjer so preko blatnega odseka reševale narejene stopinje. 

Jutro

V vasi Gabrovo me je prišel povohat odvezan kosmatinec. Pri sebi sem po tihem bentil o neodgovornih lastnikih in prav takšnih psih, vesel, da se ni odločil, da mi pomeri hlače. Imel sem čas za razmišljanje, sonce, ki se je zjutraj še pretegovalo nekje za obzorjem, me je sedaj s kakšnim žarkom med drevjem uspelo požgečkati. 

Lubnik

Na poti je presenetilo srce, narava res ustvarja čudeže. Prehitel sem pohodnika tik pod vrhom, upokojenci res ne morejo spati. Pozdravili smo se, onadva sta nadaljevala s klepetom, sam pa sem, kot bi mignil, stal ob koči in zrl v dolino. Počasi se je prebujala. Nekaj trenutkov sem užival v svežini jutra. Čisto mirno, na najvišji točki. 

Kamnito srce

Začel s spustom navzdol. Po isti poti, kaj bi sedaj odkrival nekaj novega. Pod Kobilo sem se hitro odločil, da jo zajaham, kar seveda ni bilo težko. Ko sem se mimo gradu, skozi drevored, spuščal proti centru tega srednjeveškega mesteca, sem brez težav opazil, da se je že zbudilo. 

Pogled z vrha

Pri Homanu so mi kljub temu, da je do uradnega odprtja manjkalo še nekaj minut, postregli z okusnim, prav posebnim zajtrkom. Posedel sem na vrtu, v senci znane lipe, opazoval ljudi, ki so hiteli po vsakodnevnih opravkih. Počasi vstal in se odpravil. Ja, vsekakor se je dan prav lepo začel.

Zajtrk

Na Mali Mojstrovki snega ne zmanjka

Še vedno je sneg. Kaj naj rečem drugega. Je pa res, da pomlad ubira krepke korake proti poletju. Zato ni čudno, da izhodišč, kjer bi lahko tik ob avtu stopil na smuči in se do tja nato tudi pripeljal skorajda ni več. Ostaja še Vršič, pa še tam je nad Vratci kot običajno kopen del, kjer je treba po drobirju in skalnati poti prehoditi nekaj višinskih metrov tako navzgor, kot tudi ob spustu. 

Še je sneg

A to ne odvrne. Lahko pa kaj drugega. Kot je sporočil Borut, ki se nama je s Tomažem sprva želel pridružiti. Kaj se more, pa drugič, sva mu v mislih pomahala in odpeljala proti Kranjski Gori ter Vršiču. Na prvem parkirišču je bila znova gneča, morebiti tam še vedno snemajo nizkoproračunski film. Ali pa so zgolj potekale priprave na skupno turo enega od alpinističnih odsekov. 

Vratca

Kakorkoli. Na sneg sva malo naprej stopila sama in samota naju je spremljala ves čas. Tako ob vzponu kot spustu. Snega je bilo res dosti, še nekaj novega za povrh. Toda sicer lepo potegnjena špura se je podirala, pod Vratci sva imela vsega skupaj zadosti, smuči so pristale na nahrbtnikih in peš sva nadaljevala do začetka snega pod Mojstrovkama. 

Pristopna smučina ali špura po domače

Edino vprašanje je bilo ali se usmeriva na veliko ali malo sestro. Tomaž je izbiro prepustil meni, sam pa, neodločen kot vedno - špuri. Ta je jasno zavila proti mali sestri in rekla sva si … tudi prav … ter ji sledila. Ko je zavila nekam čudno sem potegnil po svoje, malo višje dal prednost Tomažu, ki jo je potem rezal v sveži sneg vse do vrha. 

Špikova skupina

Oblaki in z njimi celo še malo prej realen obet padavin sta se razkadila, na vrhu sva lahko zgolj proti zahodu opazovala jokajoči oblak. Ko sva bila pripravljena za spust, je Tomaža spreletelo. Kje so ključi avtomobila? Zgodba se je razpletla na Vršiču, saj sva si lahko ob njihovi najdbi oddahnila. Seveda pa je bilo vmes kar nekaj zavojev, sprva ob ritju po premokrem belem govnu. 

Na pobočjih pod vrhom

Nato pa kar uživaških do tistega, zadnjega, kjer so smuči za krajši čas romale v roke. Pod Vratci sva imela srečo. Pod novim snegom se skriva veliko kamnitih bomb. Večine ob iskanju najboljših prehodov nisva zadela. Odvijugala sva do Vršiča, kjer je Tomaž snel smuči in zagotovil, da je smuke za to sezono dovolj. Sam sem zgolj zamišljeno pogledal proti plazu. Mogoče pa le še …

Na plazu

Žmitkov Špic

Ko ti mladina prikima ob vprašanju, če bi jo zanimal kakšen sprehod in povrh namigne, da bi bil tudi Žmitkov Špic v redu, seveda nimaš kaj dodati. Treba je bilo po zimskem spanju zgolj še zbuditi moped, saj bi bilo kolesarjenje do Jezerskega ob želji po popoldanskem smučanju kar preveč. Akumulator se je napolnil, motor zagnal, ovinki, tako levi kot desni, so ostajali za menoj. 

Na Jezerskem

Živa in Kali sta bili hitro pripravljeni, cilj je ostal enak. S prvimi besedami smo stopili proti cerkvi, pri župnišču nas je ogovoril trenutni najemodajalec. Živa je pripomnila, da je očitno eden od redkih domačinov, ki jo pozna. Smrekovi vršički so kot nenavadni okraski na koncu vejic žareli. Potok je preko majhnih slapičev težnost nosila navzdol. 

Potok

Pri Žmitku je bilo vse tiho, kot bi nikogar ne bilo doma. Pomladanske cvetice, vzpon skozi gozd proti razpotju. Kdaj bo treba tudi kam višje, sem pomignil. Seveda lahko, samo sneg mora poletje polizati do konca, je Živa zavila z očmi in pokazala levo. Čez skale in lestev je bila Kali seveda najhitrejša. Kot bi imela v sebi nekaj gamsje krvi. 

Očaki

Na vrhu je pridno čakala, da sva čez stopnjo splezala še midva. Stari viharnik skriva prav poseben zaklad. Kratek počitek, postala sva na razglednem vrhu, gledala naokoli. Očaki na drugi strani doline so bili še povsem beli, tudi Storžič je imel sneženo kapo. Virnikov Grintavec, zgolj streljaj oddaljen, je bil odet zgolj v bel poprh. Nebo je bilo oblačno, posamezne luknje modrine so občasno prepustile nekaj sončnih žarkov. 

Kali in Živa

Greva nazaj, navzdol, domov na čaj, je pomignila Živa. Kali je bila takoj za, tudi spust po lestvi ji ni delal večjih preglavic. Spet je bil čas za besede, novice, zanimivosti. Prav prijetno je bilo danes z Živo. Razmišljati, delati načrte, se dogovarjati. O novih izletih, podvigih. O tem, kako pomembno je biti skupaj.

Cvet

Rašica

Vreme zadnjih dni res ni ne vem kaj. Prava aprilska kislica, s katero bi najraje čim prej opravil in jo nato pozabil. Pa žal tako ne gre. Saj vendarle nimamo moči, da bi lahko vreme uravnavali tako, kot nam ustreza. Zatorej moraš izkoristiti to kar dobiš, v čim večji in čim boljši meri. Po lepem vikendu se je ponedeljek začel bolj turobno. Ne le zaradi dežja, solz, ki so lile iz oblakov brez prestanka. Kar je bilo nekako tudi prav. 

Spomenik

Saj je bil to dan slovesa. Od nekoga, ki ti je nevede zlezel pod kožo. In si ga zaradi njegovih lastnosti cenil. Naj mu nekje v večnih loviščih mlade partizanke prepevajo tiste pesmi, ki jih je imel rad. Zatorej … Živan … saj veš … u ime svih nas iz petdeset i neke, za zakletvu Titu ja spevo sam stih … pozdrav prijatelj, se vidimo nekje, nekoč. 

Nekje v oblakih ...

Torek je bilo res že treba nekam iti. Drugače bi se mi lahko tako kot vremenu še skisalo. Kazalo je na dokaj lepo luknjo sredi dneva. In ko je bilo nad Ljubljano modro nebo, se ni bilo mogoče več obirati. Volje, da bi stopila skupaj na to pot, ni bilo prav nobene. Zatorej sem se sam odpeljal do Trzina, parkirišče plačal z nakupom zamaškov za pivo, izginil v gozd. 

Gorenjska

V prepletu poti sem se znašel predvsem zaradi navigacije. Ta mi je točno povedala kam in kako. Na širokem oblem grebenu se mi je priključila pot, ki sva jo prehodila že pred časom. Le da tokrat srečanj skorajda ni bilo. Kar me ni prav nič motilo. Saj sem imel svojih misli prav res zadosti. Zavijal sem prav, prišel do koče in mimo nje nadaljeval do razglednega stolpa. 

Jest

Že sem bil na vrhu, naredil nekaj posnetkov, potem pa hitel navzdol. Obveznost, ki je do mene priplavala s pomočjo sodobne tehnologije, je zahtevala takojšen premik. Nič se torej nisem obiral. Pozdravil sem še močerada, ki se kar ni hotel slikati, potem pa že ubiral zadnje korake proti poslovni coni pri Trzinu, kjer me je čakal štirikolesnik.

Rašica

Nočni Zvoh

Zima se počasi zaključuje. Tudi na Krvavcu so ustavili naprave. To je bilo treba izkoristiti, Borut se je strinjal. Vendarle pa sta bila (vsaj) dva razloga, zakaj sva se do zgornje postaje gondolske žičnice pripeljala (šele) ob pol devetih. Nekaj svetlobe je še bilo, vendar pa je hitro ugašala. Videla sva, da je sneg pod Tiho dolino na enem mestu pomlad že preščipnila. 

Pred zgornjo postajo gondole

Nič zato, saj ga je sicer še zadosti, sva se tolažila, ko sva stopila na smuči in se začela vzpenjati. V dolini, daleč pod nama, so se že prižigale lučke. Sneg je bil južen, vendar se je videlo, da povsem solidno smučljiv. Super. Zašibala sva mimo plaže, se vzpenjala po srednji progi in v zadnjih zdihljajih svetlobe opazila, da je vrh Zvoha zavzela megla. 

Flike

Po pobočju sva šla kar naravnost, res se nama ni dalo vijugati sem in tja. Na vrhu žičnice sem bolj kot ne zaslutil zgornje stebre, nisem vedel ali jih ne vidim ker je megla, tema ali ker sem očala že zdavnaj dal v torbico. Na vrhu je od križa, že prej nalomljenega, sedaj ostal zgolj kol, dva dela sta ležala na tleh. Kar ne zmore narava, naredi človek.

Pod Tiho dolino

Pa ne, da bi podpiral križe v gorah. Prav nasprotno. Meni se zdijo v daleč največ primerih čisto odveč razkazovanje nekega nazorskega prepričanja, ki na vrhove ne sodi. Pa vendarle. Če že so, ni prav, da se jih kar tako, pobalinsko polomi. Sam sem komaj uspel narediti zgolj na pol užitno fotografijo, Borut se je trudil zajeti oba s samosprožilcem. 

Osamelec

Zavoji navzdol, smuka je bila solidna, le videlo se ni skorajda nič. Kar dve sposojeni bateriji mi nista dali zadosti svetlobe za zanesljivo smučarijo. Tako sem na vrhu srednje proge nad Tiho dolino najprej za las zgrešil kopnino, potem pa misleč, da je nižje pobočje zasneženo, kar naenkrat ugotovil, da peljem po kopnem. 

Megleno, streseno, brez očal?

V Tihi dolini sem Boruta prepričal, da greva skozi tunel, kar je bila že druga napaka. Žičničarji so namreč sredi njega pustili teptalca in komaj sva se zbasala mimo. Povrh pa je bil še prehod na smučišče kopen. Na srečo so zavoji do zgornje postaje gondole, omogočali solidno smučarijo. Vsekakor bo treba priti za dne ali pa vsaj z boljšo razsvetljavo. Dokler seveda snega dokončno ne zmanjka.

Na nočnem vrhu

Osrednja grapa

Obstajajo sanje. Ki se pojavijo od kdo ve kod. Zasidrajo v glavi in nekako ne dajo miru. Želel bi biti boljši, drznejši, težiš k nečemu posebnemu, mogoče nedosegljivemu. Približaš se robu, le še zadnji odriv in sanje bi se uresničile. Pa vendarle vedno pride nekaj vmes. Zadovoljen privijugaš do parkirišča, po tem ali onem plazu, vesel zaradi lepega dne, zanimivih srečanj, čudovite smučarije. 

Kje pa je sneg?

A gloda črv dvoma, če je to dovolj. Ker še vedno ostaja nekaj nedorečeno, list le na pol popisan. Begunjščica je gora, ki jo prepredajo grape. Nekatere povsem nedosegljive, smučarsko komaj, če sploh, užitne. Druge oblegane tako ali drugače. Osrednja grapa je že takšna, ena izmed njih. In prav nad njo sem velikokrat stal. 

Šentanc

Enkrat sem bil brez čelade, drugič je bila gneča vzpenjajočih tako velika, da je bil spust navzdol skorajda nemogoč, tretjič je prijatelj pokazal smer proti Šentancu. Toda tokrat … tokrat mora iti. Sem si rekel. Ko sem zjutraj pogledal skozi okno doma, stopil v svežino jutra in je poleg mene iz avtomobila stopil Tomaž. 

Vzhodni (desni) izstop

Nadela sva smuči na rame, saj je do snega trimestno število korakov. Pa saj me nič ne moti, če je treba smuči nositi navzgor. Bolj to, da tudi za smuko navzdol ni več prav nobenega snega. Na snegu se je pokazalo, da imam danes res dopust. Prav nikamor mi ni šlo, Tomaž je kot kakšen SF Marvelov junak s super močmi izginil izpred mojih oči. 

Begunjska vrtača

Ko sem ga naslednjič zagledal na plazu, sem se zgolj čudil, kako visoko se je povzpel. Pa pri sebi zamahnil z roko. Zakaj pa bi norel, njemu se mudi v službo, sam pa imam na razpolago cel dan. Zložno sem hodil po špuri, prišel do odcepa in brez težav dosegel vrh Šentanca. Opasti so ostale na svojem mestu, po grebenu sem nadaljeval v smeri vrha. 

Tomaž na vrhu

Tomaž je sprva čakal, potem pa zaskrbljeno prišel pogledati, če se mi ni kaj zgodilo. Malo mi je bilo nerodno, ko sem ga potolažil, da je vse v redu, le hitrosti ni nobene. Cepljenje pred dnevi, pozno popoldanska Mojstrovka dan poprej. Vsak izgovor je dober. Skupaj sva znova odšla do vrha, hitro sem se pripravil za spust, vprašal kod in kako. 

Spust proti Osrednji grapi

Osrednja ali centralna, kot smo ji včasih rekli, je nakazal Tomaž. Tudi prav, sem se strinjal. Prehod na snežišče nad grapo je bil enostaven, zavoji v odpuščenem snegu prav tako. Tudi ožina se mi ni zdela čisto nič posebnega, le posameznim okruškom stene, ki jih je prinesla navzdol pomlad, se je bilo treba ogibati. 

Presmučani del

Noge so bile utrujene, podplati v novih pancerjih pekli. Vseeno sem sledil Tomažu, zavila sva pod steno proti Šentancu, nadaljevala na desni strani plazu navzdol. Vse do zadnjega zavoja, na robu snega, od koder je bilo treba peš. Brez razpravljanja in druge možnosti. Do parkirišča. Kjer sva se ločila. 

Tole me čaka ...

Tomažu se je že začenjal sestanek in seveda sem imel nekoliko slabo vest, da je zaradi moje počasne hoje tako pozen. Sam sem sedel na kamnito stopnico, še nekaj minut užival v miru visokih gora. Dokler me hladen veter ni pregnal v notranjost. Pa nič zato. Saj je bil že čas, da avtodom odpeljem proti domačemu pristanišču.

Še nekaj flik snega ...

Tokrat sončna Mala Mojstrovka

Ponedeljek je bil res lep. Pomladno topel. Pa vendarle sva z Borutom odpeljala proti Vršiču v prepričanju, da je sneg še užiten. In kako prav sva imela. Plaz je sredi maja še povsem zalit, le na mestu ali dveh se skorajda sramežljivo med ruševjem kažejo prvi sivi zametki melišča. Naredila sva korake na snegu, sam v novih pancerjih. Me je kar malo skrbelo, kako se bodo odrezali. 

Snega je še dovolj ...

Sneg je bil res južen, toda vdiralo se ni. Le ob hoji v strmini je včasih smučka zdrsela v stran. Zavila sva proti Vratcem, zadnjo strmino naveličana drsenja premagala peš. Saj sva tako vedela, da je kot vedno nad sedlom kopno. Čeprav sva sprva mislila na veliko sestro, je Borutova pripomba, da je na mali še dovolj snega, pretehtala. 

Sedlo med sestrama

Končno je bilo tudi prav, da jo vidiva, pred dnevi sva jo v nepredirni megli zgolj zatipala. Dolga prečka naju je pripeljala pod steno, hodila sva za sledmi predhodnikov. Občasno so se podirale, prav nič ni bilo prijetno. Ko sva se bližala sedlu med sestrama, se je začutila toplota, obsijalo naju je sonce. Sneg je postajal bolj težak, pravi gnoj, bi rekli po domače. 

Na sončnem vrhu

Ob vsaki stopinji se je še malo udrlo, hoja je bila utrudljiva. Vlekel sem sled proti vrhu, robu se nisem približeval, nikoli ne veš, kdaj se znajdeš nad praznino. Pogled proti Veliki Mojstrovki je kazal, da so opasti še velike, iz največje je prav na koncu tekel slapič vode. Odjuga dela svoje, kot vsako leto so tudi tej snežni odeji šteti dnevi. 

Velika Mojstrovka in velika opast na sedlu

Pripravila sva se na spust, prvi zavoji so bili skorajda kot smučanje na vodi. Šlo je globoko, odrivala sva južno govno. Ko sva zapeljala v senco, je bila smuka boljša, uživaško sva zavijala navzdol proti ruševju. Med sestopanjem me je ravno na prečki presenetil Borut, ki je smuči nataknil za tri ali štiri zavoje. Razlog več za smeh. 

Podpisi v gnoju

Z Vratc sva odsmučala po ravno prav ojuženem snegu navzdol. Vse do zadnjega zavoja, tam ob cesti, točno nasproti avtomobila. Več kot zadovoljna, z obljubo, da glede na veliko količino snega … še prideva. Saj so se tudi pancerji obnesli … več kot zadovoljivo. Juhej. 

Borut pod Vratci