sobota, 26. julij 2014

Je bilo sonce in je bil dež

Jutro je obetalo. Vsaj del dneva bo lep. Tako so tudi napovedovali, vremenski šlogarji. Toda ostajala je skrb. Če so zadeli dopoldansko luknjo v oblakih, kaj če so tudi popoldansko poslabšanje? To nas je priganjalo. 
Jutranji obeti
Zato je bilo potrebno nikoli priljubljeno bujenje, zajtrk in priprave. Na današnjo pot, tam po dolini, v senci gora. Na koleščkih, nikakor ne prvič, toda vseeno je minilo že kar dosti časa. Pa se to ni poznalo, ko so mimo nas leteli metri, hiteli kilometri, kraji, ljudje. Ušel sem naprej, na primernih mestih počakal, da so me dekleta ujela. 
Mostovi
Jasnino nad nami so kmalu spet zagrnili oblaki. Skozi Kranjsko Goro smo se pognali v prvo klančino, pripeljali v Podkoren in tam zadihani obstali. Je bilo treba vzeti nekaj minut počitka, za pogled proti Vitranškim strminam na eni in Korenskemu sedlu na drugi strani. Za sprehod mimo mogočnih domačij nekega drugega časa. Za ločitev. 
Kranjska Gora
Ostal sem sam. Na poti še tja naprej, mimo Rateč in mejnega znamenja, vse do novega postajališča. Ki bo nekoč, morebiti, za dan ali dva postal tudi naš dom. Danes še ne. Zato sem se vračal nazaj, švignil mimo deklet, ki so na klopi pred trgovino lizala sladoled, zavijal pod gore, mimo Jasne, tja v Krnico. 
Planike
Mala kolesa so bila tu odveč. Pristala so v grmovju, sam pa sem pohitel naprej, do znanega znamenja tistim, ki so svoje sanje živeli na sončnih travnikih, drobljivih meliščih, pisanih obronkih, v sivih stenah. Ki so tu nekje za vedno ostali, z njimi pa misli številnih. Tudi mene, ki sem postal ob lepih planikah. 
Ovira
V spomin, ob branju imen, nekaterih znanih, skoraj domačih. Sledil sem jim tja gor, kjer šum potokov odmeva od sten, na drugo stran. V skrita svetišča samote, brez vse navlake sodobnega sveta. Koleščki, znova na mojih nogah, so me peljali proti Mojstrani, do starega železniškega mostu. 
Jasna
Pogled v nebo, kazalo je dobro. Le glasovi deklet, ki so iz Mojstrane do mene prišli po nevidni vezi, niso bili spodbudni. Mokre kot miške, na srečo že v našem domu. Nad menoj, zgolj nekaj kilometrov stran, pa jasnina. Seveda so bili Skočniki preveč mikavni, kdo bi silil v dež? 
Koča pod velikani
Zaupal sem, da bo vreme zdržalo, šel preko proda in našel stezo, ki se je v ključih strmo vzpenjala. Na razgledni uravnavi se je pot položila, hitel sem, tudi nad menoj se je pooblačilo, zaslutil sem obet dežja. Ko sem bil že čisto blizu, je začelo padati, v daljavi grmeti. Sredi amfiteatra sten je odmevalo. 
Slapiči
Preskočil sem potok, stopil do dobro zaklenjene koče, počakal pod napuščem. Čakati bi bilo brez pomena, hitro sem se vrnil na znano stezo, vračal med meglicami in dežnimi kapljami v dolino. In si obetal novega obiska, mogoče prav kmalu. Kajti tu gori je samotno, prav po mojem okusu. In lepo, da je enkrat premalo. 
Možic kot se zagre
Da moraš prihajati še in spet, da bi oko zajelo vse, kar vabi. Dežne kaplje so padale po meni, mimo mene, vsepovsod. Ko sem se odganjal zadnje metre do avtodoma.

nedelja, 20. julij 2014

Ognjemet

OBET – 18.7.2014 – Večerni odhod. Ko bi po pravici skoraj lahko bolj rekli, da je že noč. Vožnja po tako znani poti, proti Jesenicam in Mojstrani. Pri parkirišču za smučišče pa iskanje dobrega mesta, da ne bi bili naslednji dan komu napoti. In nato zehanje. Do odhoda v posteljo in seveda kmalu tudi spanca. 

JEREBIKOVEC, URBASOVA SKALA, BLEJSKA NOČ – 19.7.2014 – Jutro je kukalo skozi okna, sonce je kimalo, da bo res lep dan. Nič nisem posebej priganjal, le budil in kazal, da je zunaj že svetlo. 
Kozuc
Rutina, zajtrk, priprave, kaj vse potrebujemo. Nahrbtniki so se polnili, čas je bil za odhod. Stopili smo skozi vas, mimo starih hiš, osamljenih travnikov in nagnjenih kozolcev. Tja proti hribom, ki so se kazali v daljavi, v park, ki ima ime po očaku. 
Na poti
Siva cesta do odcepa, nato pa po dobri stezi, začeli smo gristi kolena. Strmina kar ni popustila, pod nami so bili balvani, na ovinku, tam pri klopci, pa čudovit razgled. Na Mojstrano in naše parkirišče, Dovje in babo skoraj nad njim. Na sončne žarke, ki so božali dolino, naše misli, ki so plavale daleč čez vidno obzorje. 
Pri klopci
Dokler nismo spet zagrizli navzgor, po znanem vzorcu sem in tja, z Ajdo nekoliko naprej, do prevala, tam pod Malim Vrhom. Na katerega sem šel pogledat sam, da vidim, če je kaj drugače. Pa je bilo tako kot povsod na visokih obronkih. Lepo in sončno, razgledno in vredno. 
Mali Vrh
Vsi smo se dobili pri pomniku noriji, ko so pred davnimi leti tu pokale puške in žvižgale krogle, ugašala življenja tako brez potrebe. Mogoče je bilo nekemu spominu posvečeno tudi znamenje, brez vseh oznak, tam ob končni uravnavi, na z lišaji obraslem macesnu. 
Spomin
Mimo cvetoče preproge in živega mravljišča sva z Ajdo spet uhajala naprej. Do vrha. Kjer se zavetje počasi seseda samo vase. In so razgledi na očake nad dolinami zanesljivo res lepi. Morebiti najlepši. Odvisno od dneva in tega, kakšne so misli, ko zreš v sive stene. 
Tri doline
Dehteča materina dušica, počitek, čas. Nato pa stopanje navzdol, po znani poti, stopinje so si podajale roko, pogled z druge strani. Previdnost in novi ovinki, mimo znanih razgledišč, prijaznih dreves, vse do sive ceste. In potoka pod njo, ki tako osveži. 
Materina dušica
Z Ajdo sva pohitela navzdol, do parkirišča, kjer smo počakali, da je Maja spet pripravila dobrote. Nato pa smo se po klepetu s prijateljem prestavili. Zgolj do Kamna, naprej pa peš. Pogledat smo si šli Urbasovo skalo. Tam nad Dovjim, tik ob poti proti babi. In se poskusili v Lojtrci. 
Iskrenje
Pa se nam ni zdela kot sprehod po klinih do vrha. Je bila težja. Ali pa je zgolj dan naredil takšno. Pravi izziv. In polno prsti, z majajočim detajlom na sredini. Prvič je šlo kar težko, za menoj sta do vrha splezali še Maja in Živa. 
Detajli
Ajda nas je samo opazovala, danes ji ni bilo do božanja skale, novih naporov. Za konec sem sam še enkrat poskusil, tokrat je šlo brez pomoči, a ne prav zlahka. Ja, je bil res tak dan. Ko vse le ne gre tako kot druge dni. 
Lojtrca
Pospravili smo stvari, sopihali po vročini proti domu in se prestavili do Save. Tuširanje v ledeni vodi je bilo pravi užitek, edina razumna ohladitev. Še posebej Maja je presenetila sebe, nas še bolj. 
Osvežitev
Navdušena nad hladno vodo se je vračala v tok, čutila, kako jo voda obliva. Prvinsko doživetje. Dokler se nismo znova prestavili. Do Bleda, prijateljev. S katerimi smo po klepetu odšli opazovat dogajanje na Blejski noči. 
Privid
Pa smo se že kmalu ločili, hoteli smo na Stražo, pristali na robu jezera. In tam obsedeli, opazujoč lučke na vodi in ognjene rože nad njo. Razpočile so se v tisoč in en cvet, nove in nove. 
Ognjene rože
Ko se je ples barv končal, smo odšli počasi nazaj, do naših postelj. Ponoči so se vrnili prijatelji, slišali smo jih, toda mi smo bili že sredi mehkih perjanic. 

BOHINJSKA BELA – 20.7.2014 – Jutro je bilo zgodnje, vse je še spalo, ko smo se odpeljali proti Bohinjski Beli. Dogovor je bil in držali smo se ga. Parkirali smo pri cerkvi, ljudje so prihajali vanjo, k molitvi in razmisleku. 
Sveta Marjeta
Mi smo pozajtrkovali, pozdravili prijatelje, ki so prišli, da se z nami veselijo dneva. Skupaj smo stopili do stene, tam pri Iglici, pobožali skalo in začeli kot pajki plezati po njej. Tic, Tac, Tuc, Toe so nam bili že znani. 
Zelenjava
Lepe trojke, dokaj dobra skala, ne preveč zelenjave. In takšni detajli, da začinijo vse skupaj. Kar je vedno dobrodošlo. Začel sem in vsako smer splezal enkrat, nato pa so mi sledila dekleta in prijatelji. Ponovili smo jih nekajkrat, vsak po svoje. 
Opora
Najprej po navadi Živa in Maja, pa tudi Ajda je naredila križec pri eni od njih. Šlo ji je dobro, z veseljem se je vzpela do vrha. Otroci so bili navdušeni, vedno so hoteli še. In še. Nikoli zadosti. Tudi prav. Saj zato pa smo tukaj. Živa je splezala vse smeri, večino večkrat. Tudi ona je bila danes pravi uživač. 
Pod vrhom smeri
Ko smo imeli trojk zadosti, je Maja hotela več. Strup za gamse. In je res bil. Detajli so pomembni in teh od spodaj ne vidiš. Šele ko si že tam, ko primeš skalo, ko začutiš gravitacijo, ki te vleče po svoje. Toda premagala jo je, splezala čez manjši previs in se nad njim vzpela do stojišča. 
Strup za gamse
Najraje bi kar ploskal. Ponosen, seveda. Sem smer ponovil še sam, vedno je zanimivo poskusiti kaj novega. Živa ni smela zaostajati. Kje pa, prav nasprotno. Je morala pokazati, iz kakšnega testa je. Zato je smer ponovila dvakrat. 
Resnost v težkem delu 
Pomagal sem še pri varovanju, dekleta pa so se ob slapu vzpela skozi preduh na razgledišče nad Bohinjsko Belo, mahale z vrha visoke skale. Res je bil dan, kot se zagre. Ko so se vrnila navzdol, smo počasi pospravili opremo in odšli do avtomobilov. 
Spust
Prijazen nasmeh, pozdrav, odhajali smo vsak na svojo stran. Mi počasi proti domu. Je bilo toliko vsega ta vikend, da smo morali spominom kar malo pustiti, da se usidrajo v nas, za takrat, ko jih bomo potrebovali, jih iskali, ko nam bodo povedali, da je bilo lepo.
Visoko nad Iglico

ponedeljek, 07. julij 2014

Anglija in Wales

NA POT – 20.6.2014 – Je šlo vse kar po načrtu. No, precej. Čeprav naj bi bil avtodom na odhod v celoti pripravljen že v četrtek, smo stvari vanj zbasali šele v petek, napolnili vodo in pripravili vse, kar je bilo treba. Tako, da smo bili ob šestih, ko se je s šolskih obveznosti vrnila še Ajda, že čisto pripravljeni. Pomahali smo babici in se odpeljali proti meji. 
Zatoj pred tunelom
Vmes je sledilo točenje goriva in nakup vinjete, nato pa smo z vožnjo nadaljevali proti Avstriji. Pred karavanškim predorom je bil krajši zastoj na cestninski postaji, nov pa pred samim vhodom, saj je z nasprotne strani prihajal izredni tovor. Barka nekega nemškega povzpetnika. Končno v Avstriji smo mimo Beljaka vozili v smeri Salzburga, kjer smo znova obiskali bencinsko črpalko. 
Brez rok?
Počasi se je dan poslovil, zaspan nisem bil pretirano, zato sem vozil naprej. Postavili smo si nov cilj, Chiemsee. Pa smo nekoliko pred njim ob iskanju škatlice blizu avtoceste pristali na parkirišču, ki se nam je zdelo tako mirno, da smo tam kar ostali. 

DO DUNKIRQUA – 21.6.2014 – Zjutraj me je zbudila ura, nekam prezgodaj se mi je zdelo. Pa sem vseeno vstal in odpeljal v smeri Münchna. Na cesti ni bilo posebnosti, postanki zaradi škatlic pa so seveda spadali zraven. Huje je bilo na nasprotni strani ceste, kjer je tovornjak pod vrhom klanca izgubil priklopnik. Nastali so dolgi zastoji, o njih so po radiju poročali še vso pot do Münchna. 
Jutro pri Chiemseeju
Pri Sulzemoosu so se začela dekleta počasi zbujati, pozajtrkovali smo kar med vožnjo. Čeprav na prvi pogled ni bilo videti, so nam postanki zaradi škatlic vzeli kar nekaj časa. Nemške avtoceste so kot vedno zadnja leta bolj ali manj gradbišče, zato se je včasih tudi promet zgostil, pa ni bilo hudega. 
Vzhod
Pred mestom Karlsruhe so na klancu navzdol stali vsi, ki so zavijali desno, torej v smeri Frankfurta. So se mi kar smilili, ko sem jih ob vožnji mimo gledal. Točno toliko časa seveda, dokler nisem skoraj ob izteku klanca ob pogledu na navigacijo ugotovil, da grem v tisto smer tudi sam. Na srečo sem hitro našel luknjo med stoječimi avtomobili in se nato po polžje pomikal do razcepa. 
Zaspani
V smeri proti Saarbrücknu je šlo potem dokaj hitro. Nekoliko grozljivo je bilo le na lokalni cesti, ko nas je izsilil nekdo s prikolico, potem pa zaplesal po cesti. Vedno bolj je avtomobil nihal, prikolica ga je nosila levo in desno, komaj je ostal na cesti. Ko je še v tretje na cesti pustil značilne sledove avtomobilskih gum, je očitno spoznal, da se v četrto ne bo dobro končalo in je zapeljal na stransko cesto.
Oblački
Tudi mi smo morali počasneje, saj se naprej po cesti ni več dalo. Dela v predorih so povzročila, da smo se namesto elegantne vožnje naravnost, znašli na stranski cesti, kjer smo uvijali malo gor in malo dol. Dolgi so bili ti kilometri, kar ni hotelo biti konec obvoza. Ko smo bili končno zopet na avtocesti je šlo proti Luxemburgu potem hitro, sem in tja kakšen krajši zastoj nas ni motil. 
Postanek ob poti
Ko smo na drugi strani meje pripeljali do prve črpalke, se seveda nizkim cenam nismo mogli upreti, napolnili smo vse, kar je bilo možno, nato pa hoteli še parkirati. Škatlica, seveda. Pa je bil na parkirišču pravi šok, vse je stalo, hupalo, se prerivalo. Srečni smo bili, ko smo bili znova na avtocesti. Peljali smo naprej in kot bi mignil, država pač ni velika, pripeljali v Belgijo. Smer Namur. In avtocesta, kot se šika. Presenetilo me je, saj sem imel v spominu, da je tu bolj ali manj luknjasta inačica makadama. Super. 
Kosilo
Vse dokler nismo bili okoli šestdeset kilometrov pred našim zavojem na jugozahod. Tu obnove še niso dočakali in v stilu Tine Maze sem uvijal sem in tja med številnimi bolj ali manj globokimi luknjami. Nekatere so bile takšne, da bi verjetno brez težav izginil v njih s celim avtodomom vred. Na srečo je bilo ob poti vsaj nekaj predvidenih postankov, tako da sem si malo spočil oči. Kilometri so se odštevali in tudi prve številke so se od le malo pod deset sedaj na navigaciji premikale proti enki. 
Igrala
Zapustili smo Belgijo in v Franciji ugotavljali, da avtoceste sicer niso popolne, v primerjavi s polomijo malo prej pa še vedno čisto solidne. Samo še en postanek smo imeli ob avtocesti, nato pa že razmišljali, katero od možnih prenočišč bomo izbrali. Na koncu sem se odločil za Frankrijk, kamor sem po luknjastem makadamu pripeljal v večernem mraku. 
Eden izmed postankov
Prosto mesto smo še našli, sicer pa je bilo avtodomov na parkirišču že veliko. Dekleta so skočila v posteljo, sam pa sem odšel še do mestnega obzidja in ga predvsem s spodnje strani raziskoval. Vračal sem se čez pravo goščavo že v temi, sem in tja je odletel kakšen večji ptič. Kar malo grozljivo, ko je zašumelo kje v moji bližini, nato pa le prhutanje kril izdalo, kaj je to bilo. 
Bergues
Ko sem našel še zadnjo škatlico, me je sicer mamilo mesto, toda obiskali ga bomo ob drugi priliki. Naslednji dan nas je čakalo zgodnje vstajanje, zato sem se vrnil do avtodoma in po nastavljanju kupa budilk skočil v posteljo. 

DOVER, WALMER – 22.6.2014 – Jutranje vstajanje je bilo seveda grozno kot vedno, postanek na bencinski črpalki, ob petih sva že zrla v pristaniške terminale v Dunkerque. Po čekiranju rezervacije je seveda sledila še kontrola, najprej domačinov in nato še gostujoče ekipe z druge strani kanala. 
Dunkerque
Tu sta morali dekleti na okno in pomahati, da se je videlo, da sta pravi. Seveda sta bili in že smo stali v vrsti za trajekt. Sprehod do začetka vrste je pokazal, da so si Čehi prav po njihovem slovesu uredili prenočišče kar na tleh pred kombijem. Smrčanje je odmevalo daleč naokoli. 
Jutro na trajektu
Malo pred predvidenim časom odhoda so nas začeli spuščati proti trajektu. Pa ni priplul nobeden ravno pred nas, kot so pričakovala dekleta, celo na sosednjega nismo šli, temveč smo se zapeljali po rampi ravno pred vrstami čakajočih tovornjakov. Pobrali smo stvari, ugotovili, da se vrata odprejo kljub tovornjaku, ki je parkiral tesno poleg nas, nato pa zaklenili in se odpravili na palubo. 
Ognjena krogla
Z nekaj zamude so zabrneli motorji in začeli smo se premikati. Sledil je obrat, nato pa smo z nosom naprej zapluli proti Angliji. Na palubi je pihalo, zato smo se prestavili v notranje prostore, ven pa prišli zgolj pojesti jutranje kornflekse in narediti nekaj fotografij. Polnih želodcev smo se nato svaljkali v foteljih znotraj ladje in občasno prišli na vetrovno palubo pogledat, ali se že vidi Dover. 
Štopar
Z Živo sva šla pobrskat tudi po ladijski trgovini, pa naju cene niso čisto nič prepričale. Bele pečine ob Dovru so bile vedno bližje in končno smo pristali. Ob prihodu v podpalubje najprej nismo nič opazili. Ko pa sta Angleža pred nama začela nekaj razburjeno dopovedovati eden drugemu, smo ugotovili, da je njun avtodom nekam čudno naprej. 
Paluba
Pozabljena ročna na srečo ni pustila skoraj nobenih vidnih posledic. Letos z izvozom iz trajekta ni bilo težav, imeli smo prednost. Še ena kontrola, kjer smo potrdili, da smo vsi člani ene družine, nato pa že peljali v smeri Dovrskega gradu. Na prvem uvozu smo po nekaj razmisleka ugotovili, da tu ni parkirišč. 
Beli klifi
Res je bil pravi odcep nekoliko nižje, toda znak na sredi ceste je dal vedeti, da smo prezgodaj. Vrnili smo se nekoliko nazaj in parkirali ob cesti. Skočil sem na kolo in odšel raziskovat okolico. Najprej sem pribrcal do vojaške šole, nato povsem zmočil hlače v visoki travi in tam prestrašil jazbeca, na koncu pa še zagledal nekaj, kar je bilo nekoč verjetno res mlin na veter. 
Grad v Dovru
Danes stoji samo še stolp, o vetrnici ni bilo ne duha, ne sluha. Priškripal sem nazaj, pospravil kolo, nato pa presenečen zaslišal, da bi šla Ajda rada na sprehod. Pogledati bele klife. To je vendar znamenitost, ki je ne smeš izpustiti, me je poučila. Prav. Časa do odprtja gradu je bilo še dovolj, odpravila sva se po cesti proti parkirišču ob sprejemnem centru. 
Nad klifi
Kar malo sem bil jezen na Angleže, saj imajo krajino prepredeno z dokaj dobro označenimi pohodnimi potmi, ob cestah pa nobenega pločnika. Pa še malo zbegana sva bila, saj je avto seveda pripeljal vedno z druge strani, kot sva pričakovala. Pri sprejemnem centru sva si pogledala pojasnilno tablo, nato pa s hojo nadaljevala nad samim klifom. 
Pogled v smeri Dovra
Razgled na grad in pristanišče pod nama je bil seveda odličen. Treba je bilo le paziti, da ne bi zašla preveč na krušljivi rob. Presenetila me je sestava stene. Osnova je seveda bela kreda. Toda kot nekakšni klini, v pravi vrsti, mu dajejo podporo kamni iz steklu podobne kamenine. 
Hoja visoko nad morjem
Naredila sva krog visoko nad morjem in se po široki rampi vračala proti parkirišču. Ob tem sva povsem slučajno pozdravila naše gore list, ki je stal ob avtu in povedal, da so s prijatelji prišli za en teden raziskovat London in okolico. Ob cesti sva se vrnila do avtodoma, kjer sem hitro skočil za volan in odpeljal proti parkirišču pri gradu. 
Polica sredi klifov
Seveda je bilo nekaj protesta z Majine strani, prehitro, pa še ni vse pospravljeno, pa to. Kot po navadi. Pri hiški pod gradom sem samo zamahnil, da bomo vstopnice kupili zgoraj, padel v kovinske sanke iz katerih gume niso mogle niti za centimeter levo ali desno in nato obtičal pred vhodnimi vrati. 
Zelenjava
Nobene table o višini. Pri tako visokem kolosu, kot je naš, je bilo nujno, da gre Maja pogledat višino. Zamahnila je, da bo šlo in že sem bil na drugi strani. Odpeljal sem do novejšega dela gradu, kjer so nekoč stanovali vojaki. Redarja sta me usmerila na prosta mesta pred stavbo, čisto nikogar še ni bilo tukaj. 
Samo naše parkirišče
Smejal sem se, da imamo zasebno parkirišče pred »našim« dvorcem. Še nekaj zajtrka je ostalo, nato smo odšli do prodajalne, kupili kartice, ki veljajo 16 dni in odkorakali proti gradu. Najprej smo zavili v Arturjevo dvorano, kjer smo se poučili o času, ki je botroval začetku gradnje, lastnikih, pomenu. 
Vhod v utrdbo
Sosednja vrata so nas seznanila s kraljevim regimentom Velške princese, nato pa smo zakorakali v veliki stolp Henrika drugega. Seveda smo šli vse do strehe, s katere se nam je odprl najlepši pogled na grajska poslopja in Dover pod nami. 
Pogled s strehe gradu
Ob spustu proti pritličju smo še skočili v zgodovino in tako v živo videli, kako se je včasih delila pravica. Seveda so bili pred nami zgolj igralci in ne srednjeveški graščaki. Šli smo skozi jedilnico, kuhinjo in se znova znašli na dvorišču. Za vrati osrednjega dela smo se spustili v srednjeveške podzemne tunele, šlo je gor in dol in zopet ven. 
Zgodovina v živo
Med vračanjem proti avtodomu smo se ustavili še pri cerkvi St. Mary-in-Castro, kjer so bile v klopeh blazinice posameznih rodov vojske. Da bi vojaške riti ne sedele na pretrdem. Smešno. V spodnjem delu gradu smo se sprehodili do novejših, vojnih časov. Med prvo in kasneje drugo svetovno vojno je bila seveda Dovrska trdnjava še kako pomembna. 
St. Mary-in-Castro
Nekaj posebnega je bil pogled z mesta, od koder so admirali določali kdaj in na koga je treba streljati, tako na vodi, kot v zraku. Nato pa v multimedijski predstavi doživeli operacijo Dynamo. Reševanje angleških in francoskih vojakov leta 1940 z vsem kar je plavalo na vodi iz Francije oziroma obale Atlantika. 
Tič
Znašli smo se v globokih rovih pod gradom in tam doživljali čas vojne, bombandiranje, odločitve. Vedno, ko je zasvetila zelena luč, nas je glas iz zvočnika nadrl, da smo pohiteli v nov prostor. Videli smo radarske naprave, telefonsko centralo, nato pa se prestavili v prostore, kjer je bila bolnišnica. 
Podzemni tuneli
Tu so vse ranjence hitro oskrbeli, nato pa poslali naprej v notranjost države. Tudi mi smo imeli namen, da zapustimo obalo, toda ne še danes. Zapeljali smo iz trdnjave in nos našega avtodoma usmerili proti Walmerju, kjer smo parkirali nasproti istoimenskega gradiča. 
Angleška obramba
Maja je naredila kosilo, sam pa sem se sprehodil ob obali. Utrdbo na obali je zgradil Henrik osmi v času utrjevanja obale zaradi grozeče francoske nevarnosti. Kasneje je postala uradna rezidenca Lordov Wardnov of Cinque Ports, morebiti najbolj znan je bil vsekakor grof Wellington. 
Grad v Walmerju
Torej tisti angleški vojskovodja, ki je pri Waterlooju izprašil hlače samemu Napoleonu, potem pa tu 23 let užival v soncu, morju in izležavanju na plaži. Morebiti. V zadnjem času sem prihaja kraljica, pa tudi kraljica mati je, dokler ni pri 103 letih rekla, da bo počasi vsega zadosti. 
Delovna soba
Mi smo se sprehodili po notranjih prostorih, menda je med vso opremo tudi stol, v katerem je Wellington za vedno zaspal. Nismo ugotavljali, kateri je pravi, raje smo si privoščili pogled z balkona. Topovi so bili še vedno usmerjeni proti obali, čeprav bi verjetno marsikdo od tistih, ki so sedeli na stolčkih in lovili sončne žarke, komaj dvignil topovsko kroglo. 
Topovi čakajo Francoze
Šli smo do vrtov ob gradiču, čez angleški vrt in tam na sredi travnika, blizu preproste lope, skušali s krogom iz vrvi zadeti količek. Brez vaje in treninga nam je šlo kar dobro. Pri zelenjavnem vrtu smo se spraševali, kaj bo za večerjo, saj bi lahko kar tu nabrali čebulo ali krompir. 
Pogled na grad s pisanega vrta
Zavili smo še do vrta z ribnikom. Tam so dekleta najprej sedla na lesene klopice, namenjene kraljici in njenim najbližjim, nato pa smo še malo skupaj posedeli na travi. Sam sem na vrtu še naredil fotografijo ali dve, se vrnil v notranjost gradiča, nato pa smo že čakali, da bo ura za zapiranje. 
Lopa
Hoteli smo namreč slišati, kako zvon kliče obiskovalce, da se podvizajo. Na parkirišču je bilo dosti bolj prazno, sladoledarka je že odpeljala. Dekleti sta šli sedeti na pisane kamenčke ob morju in tam brali. Midva z Majo pa sva naredila en kondicijski krog, povezan s pobiranjem škatlic. 
Moje kraljice
Zanimiv sprehod ob obali, čez polja in goščavo. Na koncu sva zašla še na pašnik, poln drekov volnenih kep, potem pa smo se z avtodomom odpeljali. No overnight camping tabla je bila opozorilo, ki ga nismo mogli spregledati. Med vožnjo je padla odločitev, da gremo do spomenika Patrol visoko nad klifom, saj se na parkirišču ob njem da prespati.
Vrt in grad
Potem ko sem zadnjih nekaj sto metrov zavijal z očmi ob vožnji po povsem naluknjani cesti, smo parkirali ob drugih avtodomih, poleg obeliska v spomin branilcem Dovra in Anglije. Z dekleti sem stopil do njega, nato pa šel pogledat drugo bližnjo znamenitost, ki sem jo poimenoval kar luknjica pri luknjici.
Patrol Monument
 Ja, recesija je tudi v Angliji, ni kaj. Sam sem s sprehodom nadaljeval skozi bližnjo vas in na drugi strani do svetilnika, nato pa ob vračanju srečal lisico. Se vidijo konkretni učinki prepovedi lova na lisice, sicer angleškega nacionalnega športa. Dan je bil kar dolg in naporen in po vrnitvi je bil čas za spanje. 
Spat bo treba ...

PRVI SPREHOD PO LONDONU – 23.6.2014 – Naslednje jutro sem bil kar zgoden. Pred odhodom sem se sprehodil po valoviti pokrajini, čez travnike in mimo polj. Nato pa že izvajal budnico. Danes je bil na vrsti London, nismo smeli česa zamuditi. Luknje so mi bile sedaj že znane, lepo sem jih obvozil in z vožnjo nadaljeval do avtoceste, kateri smo sledili do Londona.
Jutranje slovo od morja
Navigacija je našla pravi izvoz ravno tam, kjer so se začeli zastoji. Skozi krožišča smo se prebili do Billove kmetije, kjer smo parkirali na travniku poleg drugih avtodomov. V trgovinici z domačimi zelenjavnimi proizvodi sem se javil in dobil vse potrebne podatke, po zajtrku pa še plačal in že smo bili na poti do železniške postaje Bexley. 
Pri Billu
Tam smo kupili potrebne kartice za dekleta in napolnili Oyster kartice za naju z Majo. Vlak je kmalu prišel in že smo se peljali proti centru Britanskega imperija. Na postaji Cannon Street smo preskočili na podzemno in izstopili tik ob Big Benu. Prepustili smo se toku množice turistov, ki nas je nosila mimo poslopja parlamenta. 
Big Ben
Vsake toliko je pripeljal avtomobil in policisti so ga spustili v notranjost. Nismo vedeli ali je v njem poslanec ali samo čistilka. Vsak je bil deležen zanimanja in škljocanja fotoaparatov. Čez cesto smo prišli mimo grozljivo dolge vrste za Westminster Abbey do Jewel Tower. 
Poslopje parlamenta
Majhen stolpič je svojo zgodbo začel s kralji in zakladi, končal pa kot ropotarnica za vse, česar niso več potrebovali. Monarhija ga je prerasla, sem se smejal. Prebrali smo faksimile nekaterih dokumentov iz njene zgodovine, se čudili usodi Charlesa prvega in tistih, ki so ga spravili ob glavo.
Faksimile nekaterih pomembnih listin v Jewel Towru
Nato pa mimo mogočne opatije prišli do prvega konkretnega iskrenja. Iskrica med nama z Majo, močno podpihnjena s strani Ajde in že smo sedeli vsak na svoji strani travnika nasproti parlamenta in se grdo gledali. Se zgodi. Tudi ob sprehodu skozi St. James's park, mimo fontane, radovedne veverice in pelikanov, smo še hodili, kot da se ne poznamo. 
St. Jame's Park
Postanek pred Buckinghamsko palačo in pogled skozi rešetke, če bo za kakšnim oknom kukala kraljica je bil seveda obvezen. In poklon zlati kraljici Viktoriji. Nato pa premik do Wellingtonovega slavoloka, vzpon nanj in pogled na okolico iz zraka. Ter razstava o prometu skozi čas. Kar zanimivo. 
Buckinghamska palača, kraljica Viktorija in seveda Taxi

Wellington Arch
Seveda smo med tem postali že lačni, še malo smo se gledali postrani, toda počasi se je razpoloženje vračalo v stare tirnice. V Hyde parku smo pojedli današnje kosilo, nekaj sendvičev, ter naredili krog mimo spomenikov raznim vojskovodjem. Skozi cvetlični park smo se vrnili na izhodišče in tam ugotovili, da je okoli parka speljana jahalna steza. 
Hyde park
Konji so že ob lahnem drncu na veliko dvigovali prah. Sušno obdobje seveda preseneti tudi Angleže. Malo smo šli še naokoli, se odločali, kam zaviti, nato pa vrnili v Hyde Park in šli mimo jezera Serpentine, kjer se je kup domorodcev izživljal nad pendolini, vse naokoli, do spominske fontane princese Diane. 
London je poln kontrastov
Tiste, ki še vedno živi v srcih Angležev, predvsem pa vseh ljubiteljev teorij zarote. Mi se o tem, kaj se je tisto noč dogajalo v Parizu nismo spraševali, zgolj sedli smo na rob fontane in namočili vanjo noge. No, dekleta malo bolj, sam pa le toliko, da so se ohladile. Otroci so čofotali, ljudje klepetali, dogajalo se je na polno. 
Spominska fontana princese Diane
Ali je ob tem kdo res kaj pomislil na princesko, nimam pojma. Verjetno je, pa tudi če ne, nič zato. Mimo številnih ptičev, ki so ob robu jezera čakali na svojo dnevno mrvico, smo odšli počasi nazaj pred Buckinghamsko palačo. Tam so se dekleta počila na travo in sklenila, da bo čas za malico. 
Čofotanje v spomin na kraljico ljudskih src
Nekoliko trmasto sem zavihal nos in odšel na obisk nekaj zanimivih krajev iz preteklosti. Spoznaval sem tudi meni neznani del Londona. Ko sem prijadral nazaj, so bila dekleta že toliko spočita, da se niso pretirano razburjale, ko smo jo peš mahnili ob St. James parku proti še eni znamenitosti glavnega mesta, ki sliši na ime Trafalgar Square. 
Nelson
Pod Nelsonom smo postali in se smejali modremu petelinu, ki se je na enem od podstavkov pred Narodno galerijo šopiril namesto bogsigavedi katerega junaka. Stopili smo še do fontan in se nato odpravili za vogal poiskati škatlico. Potem pa skočili na podzemno in se pripeljali, z ovinkom seveda, do Piccadilly Circusa. 
Modri junak
Tam se je ob blesku številnih reklam vse trlo okoli Erosove fontane. Dokler ni začelo padati, potem se je trg hitro izpraznil, ljudje so stali pod napušči in gledali v oblake. Še najbolj je nedvomno pršenje izpod neba prišlo prav trgovcem v številnih trgovinah s spominki, saj so se turisti pred dežjem najraje umaknili prav tja. 
Trafalgar Square
Mi smo malo vedrili, v več trgovinah povpraševali po kakšni knjigarni, potem pa po nekaj napotkih, od katerih je seveda vsak kazal v drugo smer, obupali in odšli na podzemno železnico. Spet smo se malo lovili. Krivda je bila predvsem v obnovah nekaterih postaj in s tem povezanimi preskoki, ko je vlak, na katerem smo sedeli, zgolj zdrvel mimo željenega perona. 
Piccadilly Circus
Na koncu se nam je le nekako poklopilo. Postaja, vlak, za katerega je Maja trdila, da je pravi in tudi mi na njem. Seveda je vse, kar je lepega, trajalo samo dve ali tri postaje, nato sem ugotovil, da vlak kmalu zavije narobe. Hitro smo izstopili, črnega postajonačelnika pobarali za pravi vlak in si zapomnili, da gre čez pol ure. Super. 
Eros od blizu
Malo smo brali brezplačne časopise, razbirali iz njih šloganje glede vremena prihodnjih dni in nato ob napovedani uri gledali, kako je pripeljal vlak, ki ni bil pravi. Toda kaj, ko tudi naslednji ni bil. Začrtana smer sicer ja, toda postaje na katero smo želeli, ni bilo med napovedanimi. Ko sem spet stopil do načelnika, je ta samo zavijal z očmi. 
V gibanju
Zamudili ste vlak. Hm, počasi se mi je ob njegovem mahanju z rokami začelo nekaj svetlikati in čez kakšno minuto je luč že prav pošteno gorela. Dva vlaka, katerih progi se nekoliko nižje cepita. Maja si je zapomnila končno postajo napačnega. No, ko sem že začel viti roke, da bomo morali prespati kar tukaj, me je potolažil, da gre naslednji čez dobrih dvajset minut. 
Ritmi Brazilije
S krepko zamudo smo tako prišli na pravo postajo, čakal pa nas je še kilometer in pol do domače postelje. Zmogli smo tudi to. 

BRITANSKI MUZEJ IN GREENWICH – 24.6.2014 – Zjutraj sem skočil na kolo. Da je pri nas še vse spalo, je seveda jasno. Odbicikliral sem naokoli in tako spoznaval podeželje na obrobju Londona. Polja, gozdički, rečica, kamniti most preko nje. 
Mostovi
Sprehajalne poti in seveda sem in tja kakšen zajec, ki ne ve, kam bi pobegnil. In mir. Prve sprehajalce psov in šolarje, ki so v svojih enotnih uniformah hiteli proti šoli, sem srečal šele ob povratku. Po zajtrku smo pohiteli proti železniški postaji, danes smo imeli v načrtu Britanski muzej, pot je bila skrbno načrtovana, nismo smeli zamujati. 
Britanski muzej
Seveda smo spet delali načrt brez krčmarja. Vlak je v našo smer sicer peljal dokaj normalno skoraj do predzadnje postaje. Skoraj. Kajti tam je obtičal in potem lezel naprej s takšno hitrostjo, da bi ga vsak normalni polž prehitel kot raketa. Za povrh smo iz žlobudranja strojevodje uspeli še razbrati, da na zadnjo postajo ne gremo. 
Starodavni Egipt
Okvara, potop, teroristični napad? Nič nam ni bilo jasno, srečni smo bili, ko smo s pol urno zamudo prijadrali na peron in izskočili iz tistega, kar je bilo morda res nekoč ponos britanske monarhije. Ko so uro nastavljali po njem ... Da počiš od smeha. Hitro smo si na novo zarisali pot, na pravi postaji izstopili in nato še malo kolovratili. 
Grški tempelj
Dokler nas niso table ob cesti popeljale do muzeja vseh muzejev. Mogočni stebri pred vhodom in množice, ki se zgrinjajo skozi vrata. To je lahko samo Britanski muzej. Vstop prost, torej pravi balzam za dušo nas Gorenjcev. Kam pa sedaj? Tokrat sem vodenje prepustil dekletom, tu notri se menda že ne bomo zgubili. 
Sprevod
Seveda smo najprej stopili do egipčanskega dela, kjer se je kar trlo ljudi pred slovitim kamnom iz Rosette. Tudi mi smo postali pred njim, zavzdihnili, dešifrirati ga nismo poskušali. Mogoče je bilo ravno to krivo, da zapisov na vratih v tempelj nismo znali prebrati. Pa nič zato, kipi bogov, kipi faraonov, nato pa preskok v starodavno Mezopotamijo, Grčijo. 
Detajl kamna iz Rozete
Cel tempelj so prenesli v Anglijo in ga razstavili, stenske plošče, novi kipi. Tokrat po grških proporcih. Večinoma sicer brez glav ali koncev okončin, toda nič zato. Nekatere glave so menda v Atenah, druge je mogoče kakšna pregreta buča uporabila za bovling. Mimo kipov lepih Adonisov in še lepših Vener smo prišli do čarov južne Amerike. 
Tisoči eksponatov
Pernate kače, mozaiki na obrazih, starodavne kulture. In potovanje čez Pacifik, velikonočni otoki, pravi Moai iz otoka Rapa Nui. Vsekakor več kot zanimivo. Pa še vedno nismo imeli dovolj. Dekleta so navijala za posebno razstavo mumij. Midva z Majo bi najraje obsedela kar v predverju, ker pa ju sami niso pustili v svet po smrti, sem šel z njima. 
Moai
Osem mumij, razstavljenih in raziskanih do podrobnosti. Od dečka, ki so ga našli naravno mumificiranega v pesku do egipčanskih mumij in dekleta iz časov, ko je Evropa že drvela proti temačnemu srednjemu veku. Rentgenske slike, predmeti, ki so jih našli poleg njih, razlaga načina mumificiranja in domneve o življenju te osebe. 
Deček iz peska
Ki so jih razbrali iz vetra, verjetno. Vsekakor pa zanimivo in po svoje tudi pretresljivo. Če pomisliš, da je oseba, ki jo imaš pred seboj, nekoč, nekje, imela svoje sanje, upe, želje. Ki so se končale tako ali drugače. Naše so se nadaljevale pred muzejem, kjer smo naredili kratko pavzo za kosilo. Makaroni s tuno, Majina umetnija, teknili so. 
Egipčanska mumija
Dekleti sta še malo počili, midva pa sva naredila krog okoli muzeja in še malo naprej in raziskovala začetke anestezije. Virtualno. Potem pa smo se vsi skupaj vrnili v muzej. Še veliko zanimivega nas je čakalo. Najprej smo poklepetali s poznavalcem kovancev, ki je kot prostovoljec obiskovalcem razlagal o razstavljenih predmetih. 
Razlaga o kovancih
Ajda si je seveda omislila razlago japonskega, iz nekih davnih časov. Lahko ga je prijela v roko, potežkala, nato pa o njem izvedela še marsikaj zanimivega. Znova smo se znašli v egipčanskem delu, znova smo se srečali z mumijami. To je bila danes rdeča nit našega obiska. 
Še več mumij
Videli smo moža iz močvirja Lindow, oziroma, kar je od njega ostalo. Živel je v času Jezusa, zakaj je tako shiral, da sta od njega dobesedno ostala samo kost in koža, pa nismo mogli ugotoviti. Mogoče pretirani učinki hujšanja in raznih diet. Saj se časi sploh ne spreminjajo toliko, zakaj torej ne? 
Predmeti iz Japonske
Naš obisk se je zaključeval z razstavo o Japonski, videli smo zlato in žad, skušali ugotoviti, kako so nekoč šahirali na otoku Lewis. Ajda je tik pred zaprtjem muzeja za nadaljnji študij kupila še skodelico z runami s kamna iz Rosette, nato pa smo šibali proti podzemni in se odpeljali do Oxford Streeta. 
Vhodna avla
Gneča, ki je na tej nakupovalni meki že tako vedno velika, je bila tokrat še potencirana zaradi del, ki so pešce stiskale na eno in avtomobile ter avtobuse na drugo stran. Na srečo smo, še preden bi nas poteptali, našli dve knjigarni, kjer je Ajda zapravila večino svojih prihrankov, nato pa spet sedli na podzemno. 
Stari observatorij v Greenwichu
Nekaj z njeno pomočjo, nekaj pa ob uporabi DLR (The Docklands Light Railway) smo prispeli do Greenwicha. Spet se je pooblačilo, grozilo je, da nas bo zalilo. Pa so oblaki svoje vodnate zaloge ohranili zase in suhi smo prišli do parka in starega observatorija. Povzpeli smo se do domnevnega poldnevnika, se tam slikali, nato pa s pomočjo navigacije našli pravega, kakšnih sto metrov proč sredi travnika. 
Na točki 0
Seveda smo fotko naredili tudi tam, potem pa sedli na razgledno mesto pod kipom Wolfa, nekega vojskovodja, ki je pred stoletji v Kanadi našeškal Francoze. Zrli smo na mesto pod nami in se nato še enkrat mimo observatorija z veliko uro in imperialnimi merskimi enotami odpravili navzdol. DLR nas je dostavil na pravo postajo, le še peron smo morali najti. 
Wolfe
Seveda smo šli najprej na napačnega, potem pa le našli pravega. Vse lepo in prav, le Oyster kartica nam je štrajkala. Spuščala nas je ven in noter in vedno zoprala, da hoče asistenco. Na koncu se nismo več zmenili zanjo, samo, da smo izstopili na pravi postaji. Danes je bila to ena prej, Albany park. 
Pogled na London
Ker je bil prehod čez progo že zaprt, smo šli malo naokoli in končno prišli skozi temačni gozd do našega kampa. Brez težav, le lisico smo prestrašili ob poti. Utrujeni smo popadali v posteljo, čakal pa nas je še en dan v Londonu. 

APSLEY HOUSE IN TOWER OF LONDON – 25.6.2014 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci, toda dan, ki nas je čakal, je zahteval priprave. Izkoristil sem elektriko, izpraznil spominske kartice in se na koncu z avtodomom prestavil na drugo stran ograde. Kot je bilo dogovorjeno. 
Margaretina cerkev
Po zajtrku smo jo mahnili do Albany Parka. Tam sem hotel naložiti še nekaj funtov na Oyster kartice, ko mi je avtomat pokazal, da imam gor namesto štirih funtov trideset penijev minusa. Halo! Prodajalec na postaji mi je naložil toliko, kolikor sem mu odštel funtov, glede minusa pa me je napotil na blagajno podzemne. 
Chapter Hause v Westminster Abbey
Tam sem temnopoltemu na drugi strani okenca obrazložil zadevo. Najprej me je gledal, kot da sem padel z Marsa, potem pa brez besed na kartico naložil dobroimetje. Mi pa smo med tem malo prilagodili svoje načrte. Našli smo pot do prodajalne Londonske kartice, kjer smo ugotovili, da nas tisto, kar ponuja niti ne zanima. 
Pisana stekla in vhodni portal
Sploh upoštevajoč ceno. Bi najprej morali oropati banko. Pa nič. Mahnili smo jo proti Westminster Abbey, stopili v Margaretino cerkev, malo meditirali, nato pa mimo grozljivo dolge vrste pred vhodom odkorakali na drugo stran opatije. Tam smo dobili rumene kartone velikosti A4, zabičano nam je bilo, da jih imamo vedno s seboj. 
Pyx Chamber
Skozi križni hodnik smo se odpravili do kapitlja, zanimivega in lepega prostora s pisanimi okni. Tu so se nekoč zbirali opatje in razpravljali o marsičem. Predvsem pa so seveda tu molili in brali poglavja (od tod tudi ime chapter house) iz knjige sv. Benedikta. Če ne bi bilo polno turistov, ki so prijadrali tudi sem, bi kar slišal mrmranje pobritih glav. 
Križni hodnik
Pokukali smo še v sosednjo Pyx Chamber, nekoč menda celo zakladnico. Danes je bila videti dokaj neugledno, toda upoštevajoč zgodovino, jo je bilo vredno videti. Skozi križni hodnik smo se vrnili do prehoda v glavno ladjo cerkve in med nepozornostjo stroge varuhinje pokukali vanjo. Ravno je potekala maša, mimo vernikov pa se je valila truma turistov. 
Westminster Abbey
Dekleta so se nato hitro vrnila na klop na hodniku, nekaj piškotov in sok sta jih bolj pritegnila kot pa veličastni oboki. Sam sem še vztrajal, dokler me varuhinja ni oštela, da imam zgolj rumeni karton in če nočem dobiti rdečega, bo treba proti izhodu. Tam smo srečali enega od duhovnikov in se z njim zapletli v krajši klepet. 
Apsley House
Ko sem dekletom namignil, da bi šli lahko v opatijo še do konca maše, je zavijanje z očmi povedalo vse. Fotr, če imaš voljo, ti kar. Me pa imamo teh cerkvenih zadev dosti. Ok, ni panike, gremo dalje. Zapeljali smo se do Wellingtonovega slavoloka in se na drugi strani napotili do hiše Apsley, kjer je Wellington prebival. 
V enem izmed salonov
In enkrat letno naredil pijanko za vse njegove vojne tovariše iz bitke, kjer so Napoleonu konkretno izprašili rit. Prijazen sprejem, nato pa ogled osebnih predmetov, zlate in poslikane keramike, velikih krožnikov, pokalov in drugih nagrad, ki jih je dobil po zmagi. Posnetek egipčanskega templja je zavzemal skoraj celo sobo. 
Jedilnica 
Velike sobane, bogato okrašene, slike, lestenci. Zmaga je temu lordu nedvomno prinesla še dodatno premoženje. Kaj bi slava in čast, denar je sveta vladar. Nedvomno so bile tudi zabave, ki jih je prirejal v veliki jedilnici z velikim številom svečnikov, nekaj posebnega. Še povsem pod vtisom blišča, katerega smo bili ravnokar deležni, smo se odpravili v Hyde park, tam sedli na travo in pojedli kosilo. 
Marble Arch
V miru, sredi zelenja, opazujoč sprehajalce, kolesarje, sem in tja celo kakšnega jahača. Potem pa smo odjadrali do prve avtobusne postaje, počakali na avtobus, ki je pripeljal mimo in sedli nanj. V zgornje nadstropje, to je bila Ajdina želja. Kam točno pelje nas niti ni posebej zanimalo, samo da smo na znamenitem dabldekerju. 
Pogled od zgoraj
Ko se je prva vrsta izpraznila, smo se seveda presedli, pogled na Marble Arch in kasneje Oxford Street sta bila z višine nekaj posebnega. Spremljanje vožnje skozi vse zastoje, ožine in pasti prometne ulice tudi. Ko nas je ura že začela priganjati, smo sestopili in poiskali podzemno železnico ter se z njo odpeljali kar najbližje trdnjavi Tower of London.
V prvi vrsti dabldekerja
Sloviti seveda po svojih nekdanjih prebivalcih, ki so v dokaj neuglednih sobanah podzemnih ječ čakali na lepotno operacijo. Ko je kraljevi rabelj z enim udarcem sekire odpravil vse skrbi zaradi gubic okoli oči, pleše in morebitnega celulita. Na blagajni ni bilo nobene vrste, po plačilu družinske karte nas je gospa zgolj opozorila, da imamo za ogled »zgolj« slabi dve uri. 
Tower of London
Nekateri porabijo za sprehod po trdnjavi in njenih prostorih menda nekoliko več. No, bomo že. Saj nismo zadihani Američani ali pa Japončki, ki morajo slikati vsak kamen posebej. Skozi osebni pregled, nadroben skoraj, kot da bi v gradu na nižanje velikosti za dobrih dvajset centimetov čakala sama kraljica, smo prišli v notranjost.
Vhodna stolpa
Takoj smo jo skozi vrata krvavega stolpa mahnili do osrednjega, Belega stolpa, danes zanimivega muzeja. Že pred vhodnimi vrati smo na travniku pod sabo opazili krokarje. Menda naj bi bila od teh črnih ptic odvisna usoda kraljevine. Ko naj bi poginila zadnja, se bo grad pogreznil v zemljo, kraljevina pa propadla. Ja, itak. 
Dvorišče gradu
Če ne bi seveda takrat prijahal princ na belem konju in s svojim ognjenim mečem rešil zadeve. Pravi holivudski razplet. Mogočni oklepi za viteze, njihove konje, malčke, ki so komaj prilezli iz zibke. Umetelni zmaj, gospoda, ki je krojila usodo Londona in Anglije. 
Oklepi, takšni in drugačeni
In nato to, zaradi česar smo prišli. Nekaj malega mučilnih naprav in seveda ona. Velika in mogočna sekira, ki je nekoč božala tilnike. S tnalom za bolj ali manj cenjene glave vred. In pa stolom, na katerem so ustrelili zadnjega, ki je bil usmrčen tukaj. Nemški vohun na začetku druge svetovne vojne. 
Sedež za vohuna
Mimo interaktivnega dela, kjer smo se preizkušali v točnosti streljanja in ugotavljali, kako je bilo težko delo srednjeveškega viteza, smo skozi obvezno orožarno prišli znova na prosto. Da je bila največja znamenitost, ki v grad privablja tisoče in tisoče turistov takoj na drugi strani dvorišča, je bilo seveda jasno. 
Tnalo in mesarica
Kraljeva zakladnica. Zlata žezla, številne krone z nepredstavljivim bogastvom na sebi, celo znamenitim Koh-I-Nor diamantom na eni izmed njih. In žlico. Ja, žlico. Kraljevo. Kdo bi si mislil, da kralja ustoličijo z žlico. Neverjetno. Po ogledu krone, ki so jo posadili na glavo sedanji kraljici, Elizabeti ll. smo imeli še zanimiv klepet z varnostnico, ki se je izkazala za pravo vodičko in poznavalko. 
Orožarna
Rade volje nam je razložila, da so ženske v monarhiji privilegirane. Moškim samo predelajo staro krono, malo razširijo ali zožijo, v skrajnem primeru naredijo nov obod in premečejo nanjo kamne s stare. Kraljice oziroma žene ali matere kraljev, pa dobijo svojo krono. Ki seveda konec koncev spet pristane v zakladnici in jo nobena ne odnese s seboj v onostranstvo. 
Kraljičina krona
Znova na dnevni svetlobi smo se ustavili v bližini stražarja pred zakladnico, zagledali beefeaterje, ki so kot paša za oči postajali okoli in Majo nagovorili, da se je slikala z enim izmed njih. Je gledal resno, kot se spodobi. Šli smo skozi prostore nekdanjih ječ, mimo mučilnih naprav in po srednjeveškem obzidju. 
Maja z beefeaterjem
Nato pa so nas res že začeli počasi opominjati, da se bo grad kmalu zaprl. Še zadnje preverjanje, če so vsi krokarji na mestu in da noro okrancljani top ni pripravljen na strel, nato pa smo se napotili proti dvižnemu mostu Tower Bridge, eni od največjih londonskih znamenitosti. 
Mučilne priprave
Čezenj smo se podali na drugi breg Temze in tam opazili množico, ki je na velikem ekranu spremljala boje na Wimbeldonski travici. Seveda smo sedli in spremljali dvoboj, dokler ni Đoković namahal Stepaneka. Vmes smo navijanje prekinili le toliko, da smo si pogledali dviganje mostu. 
Usoda dinastije
Potem pa s postaje London Bridge mahali glavnemu mestu Velike Britanije ob vožnji proti Bexleyju. Med tem, ko smo v kampu še opravili vse, kar je bilo treba, se je stemnilo in v temi smo iskali pot proti avtocesti. Peljali smo celo mimo policista z radarjem, za katerega pa smo bili povsem nezanimivi. 
Se ga kdo boji?
Obvoznici M25 smo sledili do parkirišča, ki sem ga imel označenega, v gozdičku. Tam smo parkirali, Maja je še pripomnila, da bo tu res mirno, dekleta so se urejala za spanje. Sam pa sem stopil ven in se zapletel v pogovor s tremi tovornjakarji. Hm, boste prespali tukaj? Ja, smo mislili. No, mi na vašem mestu ne bi. 
Z dekleti ob Temzi
Vidite, ta del parkinga je za hetero, tisti tamle pa za homo. Lahko, da vam bo kdo ponoči trkal na vrata, misleč, da pričakujete družbo in poskočno zabavo. Ob toliko dekletih v avtodomu ... dobro se zaklenite. Njihove navedbe so potrjevali avtomobili, ki so kar pogosto zavijali na parkirišče in iskali najbolj skrite kotičke. 
Tower Bridge
Ko je eden od tovornjakarjev omenil še cigane, ki pridejo občasno na lekcije streljanja, sem že zavijal nazaj na cesto. Na priporočenem parkirišču kakšen kilometer naprej nam niti najmanj ni dišalo ostati, zato smo morali narediti obvoz, ki nas je po kakšnih desetih kilometrih pripeljal nazaj na obvoznico. 
Kot bi bili tam ...
Smer Windsor. Bomo že nekaj našli. In res smo na enem parkingu še štiri avtodome, nekaj psov in lastnikov okoli. V bližini je potekala velika pasja razstava in večerni klepet je bil obvezen. Mi nismo poslušali razprav o tem, kateri izmed štirinožcev ima več bolh, temveč smo utonili v spanec. 
Bo treba še malo v fitnes, da se bo premaknil ...

WINDSOR IN OXFORD – 26.6.2014 – Jutro me je spet ujelo na kolesu. Zaokrožil sem mimo pasje razstave in ugotovil, da je to dogodek leta. Ogromni beli šotori, psov kolikor hočeš, dvoje velikih travnikov povsem zaparkiranih s prikolicami in avtodomi. Huh. Nas je bolj zanimalo, kam prestaviti avtodom. 
Windsor Castle
Naše parkirišče se je hitro polnilo, nočni sosedje so jo že podurhali razkazovat svoje pudle. Našel sem dobro mesto na parkirišču na drugi strani železniške, kjer je avtodom sedel v izbrano parkirišče kot ulit, plačali smo štiri funte za cel dan in po zajtrku odkorakali proti gradu. 
Spodnji trg
Tam nas je dočakala grozjivo dolga vrsta, ki se je vila po celi ulici navzdol. Jah, ni kaj, kar se mora ni težko. Stopili smo za kitajčke in razne druge narodnosti, nagnetene na pločnik. In tam stali, dokler se mi ni nekaj posvetilo. Odpravil sem se navzgor, pobaral možaka, ki je usmerjal obiskovalce in nato že klical dekleta. 
Hm, kaj ni tista kosmata reč na tleh moja kapa?
Vrsta je bila samo za skupine, mi smo se lepo sprehodili neposredno do blagajne, plačali vstopnice in se že ozirali, kje je kraljica. Pa ne predolgo. Ker smo želeli gledati menjavo straže iz prve vrste, smo jo hitro mahnili navzdo do spodnjega trga, po katerem so že korakali vojaki. No ja, bolj so stali. 
Rompompom
Vsi, razen enega, ki mu je že ob prihodu strmoglavila kučma in si jo je po brezuspešnem poskusu enoročnega nadevanja odšel natikat nazaj v stražarnico. Naslednjih deset minut smo gledali, kako se njihov vodja sprehaja gor in dol po dvorišču, potem pa se je zaslišal ropot in po ulici je navzgor prikorakala pleh banda. 
Menjava straže
Seveda v pisanih uniformah, bobnar je bil celo oblečen v tigrovo kožo. Sledilo je nekaj korakanja, sprehajanja, raport. Po pravici povedano dokaj dolgočasen šou za turiste. Pogledali smo si ga do konca, se smejali čudnemu opletanju enega od nadrejenih. Videti je bil, kot bi prejšnji večer popival in mu sedaj noge močno vleče na x. 
Raport
Da o njegove kriljenju z rokami, še najbolj podobnemu mešanju vetra kakšne neumne goske, sploh ne govorimo. Zadovoljni smo bili, ko je bilo vsega skupaj konec, kitajčki malo manj, saj so se skoraj stepli za mesta v prvi vrsti. V kapeli sv. Jurija smo si pogledali grobove kraljev in kraljic, se še posebej ustavili ob črni plošči pod katero ležita jecljajoči kralj in pa kraljica mati. 
Kor v kapeli sv. Jurija
Nato pa skozi kor stopali naokoli proti izhodu. Oziroma bolje rečeno, se pomikali skupaj z reko turistov. Zanimivo, kako lahko svoj dom spremeniš v turistično atrakcijo. Jah, denar je sveta vladar in prihodki od vstopnin niso zanemarljivi. Še en pogled na grobove vladarjev, ki so v preteklosti krojili usodo sveta, nato pa sprehod do državnih soban. 
Grob jecljajočega kralja in kraljice matere
Prevelike gneče ni bilo na vhodu, pa tudi znotraj smo se kar nekako porazgubili. Mimo kraljevega porcelana smo šli skozi sobe, polne slik, bogatega brokata, zaves, tapiserij, oblog, lestencev. Vse nekako temačne, neprimerne za bivanje, zgolj za razkazovanje. 
Kapela
Takšne, kot smo jih videli že v toliko palačah do sedaj. Postelje, v katerih nihče ne spi, stoli, na katerih ni dovoljeno sedeti. Meči in puške po stenah. In seveda velike banketne dvorane, ko nate zrejo vsi prejšnji vladarji, resno in strogo, da se že v osnovi nelagodno počutiš. 
Državni apartmaji
Izvedeli smo, kje, kdaj in zakaj se je začel veliki požar, ki je pred nekaj leti pogoltnil veliki del gradu, obujali spomine na visoke ognjene zublje, ki so se sredi noči dvigali visoko v nebo. In nato mimo dvorane, kjer stoji stol, ki ga greje kraljica, znova prišli na dnevno svetlobo. 
Velika dvorana
Še pogled na Quadrangle in menjavo straže na tem za javnost zaprtem delu gradu. Nato pa smo pod Okroglim stolpom (Round Tower) odšli naokoli in si pogledali še hiško za punčke kraljice Mary. Bolj kot aristokratska hiška je to dejansko hiša z vsem, kar spada zraven, celo replika kraljeve krone se najde. 
Kraljičino mesto
In kup mini knjig, ki so jih prispevali razni pisatelji in pesniki. Seveda mora biti za kraljico vse nekaj posebnega, tudi igrače, katerih se potem nihče ni smel dotakniti. Torej zgolj kič, brez prave uporabne vrednosti. Pogledali smo si še razstavo punčk in pa nekaterih dokumentov iz kraljeve zbirke v sosednji sobi. 
Quadrangle in stalno hrumeča letala
Komu vse je pisala sedanja kraljica, komu njeni predhodniki. Zanimivi dokumenti, izseki zgodovine. Pismo samega Lincolna, pisma kraljice Viktorije. Osebe iz javnega življenja. Elita. Pred odhodom nas je seveda čakala še prodajalna spominkov, hitro smo na pult vrgli nekaj funtov in nato pobegnili, preden bi bila denarnica čisto prazna. 
Vrtiček 
Odšli smo po hribu navzdol, kukali v trgovine, našli takšno s pijačami in knjigami in nato čez most, ki premošča reko Temzo prišli v Eton. Luštno malo mestece, na fasadah hiš so visele zastave, nismo mogli ugotoviti, čemu ali komu na čast. Pokukali smo v sloviti Eton College, nato pa odšli nazaj proti avtodomu. 
Temza
Z Živo sva šla še enkrat pod grad kupit torbo, ki ji je bila všeč, nato pa sem sam še malo kolesaril ob Temzi, dokler ni bilo kosilo pripravljeno. Polnih želodcev smo odpeljali v smeri Oxforda. Vožnje ni bilo veliko, parkirali smo na že prej zamišljenem mestu, poleg ledene dvorane. 
Eaton College
Ker je bila ura ravno malo čez osem zvečer, je bilo parkiranje čez noč skoraj zastonj. Večerni sprehod po mestu znanja in učenosti nam je razkril zanimive stavbe in nekaj nočnega življenja v času izpitov. Zaokrožili smo do Christ Churches Collega in pokukali na dvorišče. 
Christ Churches College
Potem pa ga je strogi varuh že zavaroval pred obiskovalci z mogočnimi lesenimi vrati. Mimo Brasenose Collega smo prišli do univerzitetne cerkve device Marije in postali pred stavbo Radcliffe Camera. Še pogled na All Souls College, nato pa smo se mimo Bridge of Sighs potopili v študentski kvartir. 
Radcliff Camera
Pristali smo na dvorišču enega od pubov. Izvili smo se znova na glavno cesto in se nato po Broad Streetu vračali na že znane ulice. Sam sem še enkrat hitro zataval do cerkve device Marije, nato pa lovil dekleta na poti, ki nas je pripeljala do naših postelj. 
Bridge of Sighs

GRADOVA OB POTI NA SEVER – 27.6.2014 – Zjutraj sem bil znova na kolesu, zaokrožil sem po mestu, najprej mimo kanalov in ladjic na katerih nekateri živijo. Vsekakor zanimiv način reševanja stanovanjskega problema, mi je bil kar všeč, čeprav ima nedvomno svoje prednosti in slabosti. 
Kenilworth v dežju
Nato sem skozi obrobne mestne predele, mimo parkov in univerzitetnih zgradb, obračal krmilo nazaj proti našemu parkirišču. Pri iskanju nisem imel pretirane sreče, vseeno pa se je nekaj škatlic znašlo v mojih rokah. V avtodomu je bilo na vrsti že običajno jutranje bujenje, nato pa odhod v smeri Birminghama. 
Čez luže do spominov na Roberta Dudleya
Pa naš cilj seveda ni bilo to veliko mesto, temveč grad Kenilworth malo pred njim. Na parkirišče smo zapeljali v nalivu, lilo je kot iz škafa. Toda ko smo po zajtrku pripravili dežnike, je kot po čudežu prenehalo deževati. Skakajoč čez luže smo prišli do vhoda, tam dobili povrnjeno parkirnino in karte za vstop. 
Vrt Elizabete prve
Poklepetali smo z možakom, ki je ponujal letne članarine za English Heritage, nato pa odšli mimo Mortimerjevega stolpa do samega gradu. Ta je posebej znan po svojem lastniku Robertu Dudleyu, grofu iz Leicesterja, ljubčku kraljice Elizabete prve. V Liziko je bil tako zatrapan, da ji je za njen obisk leta 1575 zgradil vrt, pravo čudo tistega časa. 
Ruševine in okolica
Sedaj so ga po opisih iz tistih časov zgradili znova in tako modernim obiskovalcem omogočili sprehod, kot sta ga v 16. stoletju doživljala znana ljubimca. Seveda smo si ga najprej ogledali iz nekoliko dvignjenega vhoda v veliki stolp (Great Tower), v stolpu našli pravo poplavo, ki jo je povzročilo jutranje deževje, šli skozi kuhinjo in raziskali Veliko dvorano. 
Luža v veliki dvorani
Če se ne bi naokoli drle skupine osnovnošolskih otrok, bi bilo kar prazno. Njihovi učitelji so jih skušali obvladati in se nam opravičevali, če se jim je zdelo, da se preveč gnetejo po stopnicah in nas tako ovirajo ob našem ogledu. Leichesterska zgradba je bila zaradi obnove zaprta, zato smo se vrnili do vrta, se sprehodili po njem in pokukali v ptičnico na spodnji strani. 
Graščak
Nato pa sva z Ajdo skočila še v Leicester's Gatehouse (hm, hiška za gate plemenitih Leicesterjev verjetno) in tam izvedela vse o Dudleyu in Elizabeti, njuni ljubezni, ovirah, skokih čez njih in medsebojni vdanosti. S tem pa tudi o času, ko sta iskala skrite kotičke za svojo ljubezen. 
Pogled na del gradu in vrt s stolpa
Elizabeta je tako Dudleya takoj po kronanju imenovala za svojega dvornega konjušnika, da ga je lahko imela vedno na razpolago za večerno zabavo tudi na svojih potovanjih. Pokukali smo še v obzidje pod gradom, nato pa stopali proti izhodu. Odpeljali smo se proti severu. 
Leicester's Gatehouse
Med potjo smo naredili postanek za nujne nakupe in točenje goriva, potem pa v dežju pripeljali do gradu Beeston. Plačali smo parkirnino, brez povračila tokrat, nato pa na vhodu dobili vse potrebne informacije. Da bi tu morebiti prespali, je padlo v vodo, saj je parkirišče zasebno in ga zvečer zaprejo in zaklenejo. Tudi prav. 
Grad Beeston
Dežniki so nas varovali pred močo, ko smo se vzpenjali do gradu. Oziroma tistega kar je od njega ostalo. Malo sem bil razočaran, saj fotografi znajo poslikati tisto, kar je zanimivo. Tako sem si ob ogledu slik doma predstavljal razkošen grad, pa sta od njega ostala zgolj vhodna stolpa in nizko obzidje naokoli. 
Deževni razgledi
Razgled bi moral biti pa veličasten, če bi seveda ne bilo oblakov in meglic. No, saj vsak dan pa res ne more sijati sonce. Vseeno smo pogledali okoli in šteli, koliko gradov se še vidi v okolici, nato pa mimo spodnjega obzidja in številnih zajcev stopali nazaj navzdol. Sprehodili smo se še do jam, ki pa so bile vse varno zapahnjene, tako da smo si notranjost lahko pogledali zgolj skozi rešetke. 
Vhod v gornji del gradu
Vsaj razstava v vhodni hiši je bila na suhem, pa tudi trgovinica in pokušina likerjev. Prodajalka me je hotela prepričati, da kakšnega nujno potrebujemo v avtodomu za vlažne večere in bi me še prepričala, če ne bi bila cena nesramno visoka. Zato sem se le prijazno zahvalil, potem pa smo že peljali proti Walesu. 
Vedrimo
Ob tem smo izbirali ceste, ki so bile dvopasovnice, saj je bila zelo ozka dovozna cesta do gradu, po kateri me je peljala navigacija, več kot dovolj za en dan. Počasi smo znova našli pot na avtocesto in ji sledili proti današnjemu cilju. Med vožnjo se nam je zaluštalo, da bi si večerjo naredili ob obali. 
Od gradu je ostalo bolj malo ...
Zato je Maja ob pogledu na zemljevid ugotovila, da je v kraju Llanfairfechan zanimiva promenada. Tudi prav. Zavil sem z avtoceste, zapeljal v kraj in ob spustu proti parkirišču na obali obtičal. Pred menoj je bil most pod avtocesto, še malo naprej pa pod železnico. Oznaka je bila 10'-3''. Halo! 
Jame
Do sedaj smo bili vajeni, da je bila poleg oznake v čevljih še metrska. Tukaj pa ne. Kaj sedaj. Vse je bilo videti zelo nizko. Ustavil sem se, Maja je stekla pogledati naprej, železniški most je bil res nesramno nizek. Odmajala je z glavo, dal sem v vzratno, dva pešca sta se mi nasmihala, tretji pa trdil, da jih je videl že veliko, da so peljali tu spodaj. 
Obala pri kraju Llanfairfechan
Ko sem se še sam pridružil razpravi, je naredil hitro pretvorbo. Tri metre in pol. Hm, to je več kot zadosti. Počasi sem peljal spodaj, nič ni zaropotalo, kar močno sem si oddahnil. Seveda sem potem malo preračunaval in prišel do bolj pravilnega izračuna. Dobre tri metre in deset centimetrov. Ravno, da je še šlo. 
Zelenjava
Tudi Maja je tako videla. No, konec dober, vse dobro. Parkirali smo, brezplačno, le čez noč se ne sme biti tu. Saj to niti ni bil naš namem. Med kuhanjem večerje sva z Ajdo odšla do obale, na sprehod. Tam sva doživela pravi šok. Ko sva šla pogledat na sipino, sva stopila čez nekaj centimetrski »potoček«. 
Pogled s sipine
Kratek sprehod, naredil sem nekaj fotografij, morebiti sva bila tam dve minuti. Ko sva hotela nazaj, pa je bila med nama in obalo več kot meter široka vodna ovira. Hitro sva na drugem mestu še uspela priti suhih nog na trdna tla, ko sva splezala nazaj do ceste pa sipine praktično ni bilo več. Uau, to pa je plima. 
Tu je bil najin prehod
Vrnila sva se na večerjo, po njej med mojim preračunavanjem pod nizkim mostom odšla do cerkve nad vasjo, nato pa smo previdno znova zapeljali pod mostom še v drugo stran. Pot nas je peljala v narodni park Snowdonia, parkirali smo na začetku poti Ranger na Snowdon, najvišji vrh Anglije in Walesa. 
Sipin ni več ...
Table s prepovedjo ni bilo, le tablica za prepoved šotorjenja na travniku pod parkiriščem. Nam je bilo prav, mir nas je navdušil in kmalu smo spali. 

SNOWDON – 28.6.2014 – Jutro me je spet ujelo na kolesu, raziskoval sem dolino proti zahodu in se povzpel na razgledišče. Jezero je ležalo pod menoj, oblaki so ležali nad njim, toda napoved za danes je bila obetavna. 
Oblačen začetek poti 
Ko sem pribicikliral nazaj sem ugotovil, da parkirnine ne moremo plačati, saj je bil avtomat »Out of service«. Juhej. Tisti, ki je šel proti vrhu že zgodaj zjutraj je obvestilo o tem napisal na list papirja in pustil v avtomobilu, sam pa sem avtomat in obvestilo kar poslikal. Ko smo bili že skoraj pripravljeni na odhod, je pripeljal avtomobil in iz njega so izstopili štirje mladi muslimani. 
Jezero Llyn Cwellyn
Črna čista oblačila, bele čepice, pa ja ne gredo tudi v hribe, sem jih kar malo sumjivo pogledoval. Pogled Angležinje je bil čisto drugačen, se vidi, da so multikulturnosti vajeni veliko bolj kot mi. Pot se je začela na drugi strani parkirišča, stopili smo čez progo ozkotirne železnice in nato nadaljevali navkreber, v ključih, po goli pokrajini. 
Snowdonia
Tu dreves ni, le praproti, visoke trave in podobno rastje. Seveda tam, kjer ni vse popaseno od ovac. Oblaki nad nami so se trgali, odpirali so se nam lepi razgledi na jezero Llyn Cwellyn v dolini in hribe na drugi strani. Slutili smo tudi vrh, nad močvirnatim svetom in jezerci. Videli pa ga nismo, se je cel dan skrival v meglah. 
Vrh je v oblakih
Pot se je vila čez pobočja, odprl se nam je tudi razgled v drugo dolino, ki se je iztekla tam nekje pri Llanberisu. S sosednjega pobočja se je zaslišal čuden hrup. Proti vrhu je sopihala parna lokomotiva in pred seboj počasi potiskala vagonček s tistimi, ki raje dajo kupček funtov za sedež ob oknu kot gojzarje. 
Pogled v smeri Llanberisa
Ko sva z Ajdo, spet nekoliko spredaj, zakorakala v oblake, je lokomotiva z vagončkom ravno pripeljala mimo. Višje sva progo prečkala, lokomotiva pa je že ubirala pot navzdol. Potniki so sedeli v vagonu in zvedavo opazovali meglice. Višje so naju presenetile prave stopnice, smejala sva se, da bi lahko naredili še dvigalo, pa bi bila ponudba popolna. 
Stopnice proti vrhu
Pod vrhnjo špičko sva počakala še Majo in Živo. Med počitkom smo opazovali multikulturnost, saj so bili tam tudi možakarji s turbani, muslimani, ni, da ni. Še mi smo se vzpeli prav na vrh, nato pa začeli s sestopom. Glede na to, da razgleda ni bilo nikakršnega, bi bilo brez pomena vztrajati. 
Vse možne narodnosti
Ob spustu smo srečali štiri muslimane s parkirišča, počasi so napredovali proti vrhu, enemu pa je iz torbe pel mujezin. Neverjetno. Spet je mimo nas oddrdral vlakec, spuščali smo se po že znani poti. Kamniti, ponekod nekoliko strmi, vendar nič posebnega za nas planince. Pod vrhom Moel Cynghorion sem se odcepil in zašibal še na ta vršiček. 
Snowdon
Prečil sem ga in se na drugi strani spustil v sedlo, kjer teče pot proti Llanberisu. Malo sem postal, nato pa se odločil, da se vzpnem še na sosednji vrh Foel Goch. Seveda sem navzgor sopihal kot parna lokomotiva, ovce pa so me debelo gledale in se prestrašeno umikale. 
Vlakec
Na vrhu sem malo počil, gledal še naprej, pa so me črni oblaki nad menoj in dolg ovinek, ki bi ga moral narediti, predvsem pa zadnji vrh v oblakih, prepričali k sestopu. Na poti sem našel Majo, skupaj sva še malo brskala za škatlico, ki je očitno tako dobro skrita, da nisva imela nobenih možnosti. 
Pogled na Moel Cynghorion z Foel Gocha
Vrnila sva se k dekletom, po kosilu pa sva le midva imela zadosti volje za sprehod okoli jezera. No, vsaj mislila sva, da bova prišla naokoli. Najprej sva šla mimo kampa, nad njim ubirala poti, kjer menda hodijo tudi medvedi. Pa sva bila preglasna zanje, nisva nobenega videla. Potem pa po prijetni poti ob jezeru hodila v smeri zahoda in tik preden bi zavila nazaj na cesto ugotovila, da se naprej ne da. 
Pot ob jezeru
Bodeča žica, privatno, prepovedano. Hja, pa nič. Pri nas bi kakšen kmet tekel za teboj z vilami, tu pa vprašanje, če ne bi celo kaj pokalo. In bi potem s kadečo šibrovko trdil, da je videl nekaj rjavega, lisico, kaj pa drugega. Vrnila sva se vse okoli do avtodoma, saj ni bilo nič narobe, malo samote za klepet in premlevanje načrtov za naprej nama je bilo prav dobrodošlo. 
Počitek na obali Llyn Cwellyn
Vmes sva ujela še toliko signala, da sva se javila domov, potem pa so vsa tri dekleta uživala in počivala, sam pa sem pristal na kolesu. Bicikliral sem do kraja Rhyd Ddu, kjer sem spet ugotavljal, da so velška imena bolj ali manj neizgovorljiva. Raziskal sem okolico, iskal lepe razglede, našel globoko luknjo med skalnimi bloki. 
Llyn Dywarchen
Nekoliko nižje sem se ustavil pri postaji ozkotirne železnice, jezerce Llyn Dywarchen in okoli njega preganjal ovce. Nato pa se spustil še globoko na drugo stran, proti kraju Nantlle. Pa nisem prišel tako daleč. Sem že pri Drws y Coed obrnil. In seveda sopihal nazaj navzgor, drugega mi ni preostalo. 
Dolina nad krajem Nantlle
Za tolažbo me je na koncu čakal spust nazaj navzdol do Rhyd Dduja in proti jezeru Llyn Cwellyn, vse do našega parkinga. Z Majo sva se že prej odločila, da je tukaj tako lepo, da ostanemo še eno noč. Tako sem le še odšel poslikat barviti sončni zahod, nato pa se je dan tudi za nas počasi zaključil. 
Zahod

ABERYSTWYTH – 29.6.2014 – Zjutraj je bilo vreme še lepše kot dan poprej, skoraj brez oblačka. Toda Snowdon ali Yr Wyddfa po domače, je bil še vedno zavit v oblake. Sledili smo navigaciji, ne proti zahodu, kot sem si predstavljal, temveč mimo Rhyd Dduja in po zanimivi in razgibani pokrajini navzdol v smeri morja. 
Razgibana Snowdonia
Cesta je bila v redu, dvopasovnica, nekoliko ozka, toda tega sem bil tako ali tako že vajen. Dokler seveda nismo prišli na glavno cesto z oznako A, ki pa je bila že zelo podobna temu, kar poznamo kot »cesta« pri nas v Sloveniji. Postanek za zajtrk smo naredili v kraju Trawsfynydd. 
Llyn Trawsfynydd
Tam sem jo mahnil še nad jezero Llyn Trawsfynydd, do skal, kjer so nekoč izdelovali kamnite topovske krogle. Vožnjo smo nadaljevali proti kraju Aberystwyth in tam hitro našli pravo pot pod trdnjavo. Ob cesti je bilo med parkiranimi štirikolesniki ravno še mesto zame. Toda možakar iz avtodoma, ki je bil parkiran poleg, se je takoj razgovoril. 
Trawsfynydd
Povedal je, kako moram parkirati (z enim kolesom čez nizek robnik samo na prvi betonski plošči, nič več in nič manj) in svetoval, da najprej obrnem, da bom z vrati obrnjen proti promenadi. Sem upošteval njegov nasvet, še posebej, ko sem ugotovil, da naprej ob cesti ni prav nobenega pametnega mesta, kjer bi lahko parkiral. 
Sosed in njegova lajna
Čudovito mesto tik nad morjem, pod ostanki gradu, ravno, brez težav in posebnosti. Z le eno malenkostno napako. Naš sosed je bil rojen Nizozemec, poročen z Angležinjo, ki pa je pred tremi leti umrla. In videti je bilo, da je že od njene smrti čakal, da bi lahko spet spregovoril. 
Čudovito mesto tik ob plaži
Tako sva predelala vse možne in nemožne teme od cest, vinjet, avtodomov, humanitarnih organizacij, neverjetno kako so se odpirale vedno nove in nove. Končno sem se izvil, da moram pogledati, kaj se dogaja pri nas. Ko se je nekaj minut kasneje od zunaj zaslišala lajna, je seveda prav on vrtel ročico. 
Ajdi je bilo takoj všeč
Samo omenil sem, da se inštrumentu pri nas reče lajna, tistemu, ki igra pa lajnar in že spet se mu je razvezal jezik. Pogovora je bil potreben kot Sahara vode. Ajda se je med tem nahodila na obali, potem pa smo skupaj raziskali ostanke gradu nad promenado, se čudili čudoviti preprostosti mini golfa in odkrili igrala. 
Spomenik na polotoku
Dekleti sta pristali na gugalnicah, midva z Majo pa sva šla na sprehod ob obali, mimo zanimivih starih stavb pristaniškega mesta, do zaliva, kjer je narava v strmo steno izvrtala luknjo. Do vrha Hriba neodvisnosti sva se vzpela po kozjih stezicah čez steno, prepadno in izpostavljeno. 
Pogled z gradu na Aberystwyth in Hrib neodvisnosti
Potem pa zaokrožila pohod do sosednjega Claracha in vmes seveda pobrskala tudi za kakšno škatlico. Je bilo zanimivo, pa še malo sva se zmigala. Nazaj grede sva znova prišla do Hriba neodvisnosti, na katerega vodi celo vzpenjača. Nisva sicer mogla ugotoviti, od kje zanimivo ime in ali ima kaj povezave z zgodovino, toda ljudje danes množično hodijo nanj. 
Luknja
Če ne zaradi simbolike pa zaradi dvorane za bovling. Vrnila sva se do deklet in med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, sva z Ajdo odšla do vode. Sam sem zaplaval, da bi še koga pripravil do osvežitve, pa ni bilo niti pomisliti. Po kosilu sta dekleti dokaj kislo pristali, da gremo na sprehod še skupaj. 
Kamenčki
V drugo stran, mimo marine, kjer so bile ob oseki nekatere od bark na suhem, čez Penyranchor po kolesarki stezi do Rhydyfelina. Dekleti sta tam v varstvu črne ovce obsedeli na klopci in klepetali, midva pa sva šla še nekoliko dalje, pod železniškim mostom in do križišča, kjer sva obrnila. 
Pogled na mesto s Hriba neodvisnosti
Vračali smo se po drugi strani rečice Afon Ystwyth, mimo krav, morebiti norih, morebiti ne, do pomola, kjer je sonce počasi že odhajalo spat. Sence so se močno podaljšale, pisane hiške na obali zažarele čisto drugače. Vrnili smo se v avtodom, sedel sem in zagrabil vodič ter ostrmel. 
Pisane hiške
Pogledal sem še liste, ki sem jih sprintal doma in tam med drobnim tiskom ugotovil, da res ladjice na otok Skomer ob ponedeljkih ne vozijo. S tem so se nam načrti podrli. Pa smo jih na hitro zgradili nazaj, pogruntali dobro alternativo, ugotovili, kaj bi bilo zanimivega videti v okolici.
Na popoldanskem sprehodu
In takoj že imeli narejen nov načrt. Dekleta so se strinjala, midva pa sva tudi vedela, da je mesto za spanje odlično in tako smo zadovoljni, da ni pred nami dolga vožnja, popadali vsak v svojo posteljo. 
Midva

HUDIČEVI MOSTOVI, NEWGALE, ST. DAVIS – 30.6.2014 – Zjutraj sem skočil na kolo in odbicikliral do pomola, kjer smo dan poprej gledali, če se bo ob zatonu sonca kaj pokadilo. Kolo sem pustil na koncu obale in se peš odpravil na razgleden Pen y Bwlch (ha, nobenega samoglasnika nisem spustil). 
Jutro nad zalivom
Visoko nad morjem sem odjadral do najvišje točke, nato pa se vrnil do kolesa, zaokrožil na drugo stran reke in se tam vzpel do Pen Dinasa, na katerem stoji spomenik Wellingtonu. Bolje rečeno stolp. Maja ga je dan poprej imela celo za nekdanji svetilnik. Razgled je bil seveda čisto nekaj posebnega. 
Pod vrhom Pen y Bwlch
Visoko nad Aberystwythom sem nekaj minut užival, potem pa se odločil, da ne bom navzdol hodil naokoli, kot sem navzgor, temveč sem jo mahnil navzdol kar naravnost. Praske po nogah in še kje so kazale, da to ni bila najboljša odločitev. Pa nič zato. Znova sem bil pri kolesu in se s krajšim postankom vrnil do avtodoma. 
Pen Dinas
Poslovili smo se od soseda in odpeljali iz mesta, smer je bila jasna, Hudičev most. Po dveh razglednih postankih smo parkirali na brezplačnem parkirišču, se sprehodili po kraju in ugotovili, da kakršenkoli ogled soteske s slapovi ni možen drugače, kot da plačamo vstopnino. No, v redu. 
Trije mostovi
Smo pač odrinili tistih nekaj funtov in se odpravili po poti pod mostove. Tri. Spodnji je hudičev. Menda. Prebrali smo zgodbo o tem, kako je kmet prinesel hudiča naokoli, seveda poznano tudi pri nas. Na koncu je za svoje delo pokasiral samo pasjo dušo, ko je ravno pes prvi stekel čez novogradnjo. 
Te duše bi se še hudič ustrašil
Ko je bil most čez čas premajhen, ga niso rušili, temveč so nad njim enostavno zgradili novega, potem pa še tretjega, preko katerega poteka promet danes. Ali je tudi pri gradnji gornjih dveh kaj pomagal hudič, nismo mogli izvedeti. Med spustom proti Devil's Bridge Falls na reki Mynach smo poleg lepih razgledov našli tudi borovnice. 
Pokrajina nad sotesko
Seveda so takoj postale prava atrakcija in modrih rok in jezikov smo prišli do Jakobove lestve. Strme stopnice so imele neke vrste zapore ali ograje, da se ne bi kdo skotalil prav do tal. Pa mi tovrstnih težav nismo imeli. Spustili smo se navzdol, prečkali reko preko mostiča in se na drugi strani vzpenjali nazaj navzgor. 
Eden od slapov
Voda je padala preko pregrad v globino, pogledi so bili res spektakularni. V Roparski jami smo prebrali zgodbo o dveh bratih in sestri, ki so ropali popotnike in se skrivali v luknji. Dolga leta jih niso mogli odkriti, ko pa so po nesreči ubili spoštovanega gospoda, so jih njegovi prijatelji izsledili s psi. 
Jakobova lestev
Končali so tako, kot je bilo v tistih časih prav. Brata so obesili, sestro pa sežgali na grmadi. Kruta kazen, ki je seveda imela tudi svoj preventivni namen. Ob šumeči vodi, tolmunih in zanimivem rastju smo se dvigali vse do razgledišča z daljnogledom in atraktivno naravno gugalnico. 
Še eno od slapišč
Seveda so dekleta takoj sedla nanjo, potem pa smo odšli do avtodoma in odpeljali naprej proti jugu. Pri kraju Llangrannog je Maja ob pogledu na zemljevid ugotovila, da je tam več škatlic, ena od njih celo z zanimivim imenom Free Parking. Ker sem se spomnil podobnih mest na Bledu, sem bil kar za, da se ustavimo. 
Simbioza ali zajedalstvo?
Toda kaj, ko je bilo na uvozu napisano, da je do mesteca štiri milje. Halo! Sem mislil, da je to ob glavni cesti, gremo naprej! Toda en uvoz naprej je smerokaz odmerjal zgolj še dve milji. Saj to pa ni toliko, pa če še kosilo naredimo, se že splača, sem mislil. Toda kmalu ugotovil, da bo vse skupaj zelo adrenalinsko. 
Gugalnica
Enopasovnica, nobenih izogibališč, vedno bolj strmo navzdol. Kmalu sem prišel še do mesta z napisom, da je za tovornjake in avtobuse prepovedano. Pa le še 900 metrov sem imel do parkirišča. Seveda nisem tvegal in sem jo raje mahnil precej naokoli. In se sredi najhujšega klanca srečal s tovornjakom. Grrrr. 
Plaža pri Newgalu
Malo sem šel nazaj in se stisnil k robu, kar je šlo, zasmrdelo je po sklopki, ko je tovornjakar pokazal, da bo v redu. Nekako se je stisnil mimo, peljal sem naprej, veje so bile vedno nižje. Končno smo prispeli v mestece in se po ozkih ulicah zbasali na nagnjeno in skoraj polno parkirišče na nekem travniku. 
Votline
Morje, katerega smo si obetali potipati pa daleč, kot če bi šel iz Ljubljane v Portorož. Čeprav je bila najbližja škatlica prav tam, sem samo jezno obrnil in odpeljal nazaj. Na srečo je šlo vse milje do glavne ceste gladko in brez neprijetnih srečanj, kar kamen se mi je odvalil od srca, ko sem bil znova na normalni dvopasovnici. 
Nenavadne oblike
Seveda sem imel marsikaj povedati o Angležih in njihovih cestah za dva osla. Enega z dvema dolgima ušesoma in drugega z nekaj krajšima. Sedaj me ne bi več nič spravilo na takšno cesto, peljal sem mimo Cardigana in Fishguarda do Haverfordwesta in tam zavil do parkirišča ob plaži pri Newgalu. 
Mivka
Plačali smo nekaj malega parkirnine, Maja je začela pripravljati kosilo, midva z Ajdo pa sva šla na sprehod. Sem ga bil res potreben, živci so se morali malo shladiti in to je bila prava priložnost. Dolga plaža, zanimive skalne votline, baywatch bejbe na štirikolesnikih, ki se vozijo mimo. Nirvana. 
Nolton Haven
Da se še malo prešvicam, sem skočil na kolo in odbicikliral do pristanišča Nolton Haven. Da je bilo do tja treba najprej brcati v klanec tako strmo, da sem z nosom drsal po prednjih špicah in se na drugi strani s pregrevanjem zavor spuščal do morja, je bilo seveda jasno. In da je bila nazaj zgodba enaka, seveda tudi. 
Kiiiiiiiit!
Pa sem švic hitro spral s sebe v morju. Kot nasedel kit sem čakal, kdaj bo pritekla kakšna Pamela in me začela oživljati z umetnim dihanjem. Pa se ni zgodilo nič. Še članov Greenpeaca ni bilo. Sem moral kar sam zlesti na kopno, se obrisati in reči ... bilo je fajn. Dneva še ni bilo konec. 
Počivanje
Odpeljali smo se naprej skoraj do konca polotoka, vse do kraja St. David's, menda najmanjšega britanskega mesta. Cesta je bila dokaj ozka, toda prometa ne prav veliko, izogibališč pa tudi za vzorec. Zapeljal sem na parkirišče pred mestecem, skoraj prazno in začel komplicirati. 
St. Davis's
Zakaj ne bi, če lahko. Hm, tu malo štrli ven, nisem čisto v »bayu«. Če bi šel takole, ali pa obrnil. Seveda sem čaral toliko časa, da sem z nosilcem za kolesa že povsem zapel v grmovje. Grrr. Že druga takšna stvar danes. Le kaj se mi bo še zgodilo? Nosilec je bil cel, vse okoli njega tudi, konec dober, vse dobro. 
Pri katedrali
Sprehodili smo se po mestecu, ki je bilo kot izumrlo, šli do katedrale in ostankov škofovske palače poleg. Oboje je bilo čisto v nesorazerju z mestom, veliko in bahavo. Kakšno je znotraj, nismo mogli ugotoviti, zvečer je bilo že vse zapahnjeno. Pa se nismo pretirano sekirali, naredili smo nekaj posnetkov, nato pa že stopali nazaj proti avtodomu. 
Nekdanje bivališče škofa
Simpatično. In nič kaj dosti več. Odpeljal sem nazaj priti Newgalu, cilj je bilo parkirišče na izhodišču za otok Skomer. Ko smo pripeljali v Haverfordwest, sem najprej malo zaradi neposlušnosti do navigacije, malo pa iz ne vem kakšnega razloga, komaj zlezel po strmi ožini mimo cerkve in se navdušeno rešil na glavno cesto ravno pred Tescom. 
Pogled proti mestu
Uf, gremo tankat, da ne bomo potem razmišljali kdaj in kako. Med tem, ko je gorivo teklo v rezervoar, smo opazili, da je Tesco odprt 24 ur na dan. Super. Parkirali smo in šli obnovit zaloge in firbcat po veliki trgovini. Ko smo se polnih rok vrnili do avtodoma, je ob nas parkiral tovornjak. 
Katedrala
Resda je šel samo nekaj kupit v trgovino, toda mene je razdražil toliko, da sem avtodom premaknil na notranji del parkirišča. Seveda sem tam spet čaral toliko časa, da sem z gumo podrajsal ob robnik. 
Stolp na vhodu v mesto
Se ji še poznalo ni. Toda, grrr. Danes res ni bil moj dan. Zato sem samo še ugasnil motor in gremo v posteljo. Dovolj je bilo. 

OTOK SKOMER – 1.7.2014 – Jutranje preganjanje po kraju s kolesom, vse nekam gor in dol. Le kje tu najdejo toliko klancev? Še toliko časa sem imel, da sem pogledal v trgovino, potem pa smo že peljali proti kraju Martins Haven. 
Martins Haven
Enopasovnica do tja je bila prazna, pa tudi sicer je bilo izogibališč kar nekaj. Alternativni parking je verjetno res obstajal, toda zamišljene ceste do njega ni bilo. Zato nismo komplicirali, temveč odšteli šest funtov možakarju na vhodu na glavno parkirišče, ta pa nam je v zahvalo odredil lepo mesto na robu travnika. 
Ladjica, ki vozi na otok
Možakar mi je še namignil, da se splača pohiteti po karto, čeprav se hiška z blagajno odpre šele čez dobre pol ure. Sem ga res poslušal in pristal v dolgi vrsti. Med čakanjem sem poslušal čebljanje drugih čakajočih. Nekateri so bili tu prvič, tako kot mi, drugi se stalno vračajo. Končno se je vrsta začela pomikati naprej. 
Guillemoti
Ko sem prišel do blagajne, sem izvedel, da imamo zagotovljen prostor na ladjici ob enajstih. Tudi v redu, plačal sem pristojbino za pristanek, dejansko neke vrste vstopnino na otok in se vrnil do avtodoma na zajtrk. Sedaj se nam ni posebej mudilo, obirati se pa tudi nismo smeli. V nahrbtnike smo zbasali vse potrebno in odšli do pristanišča. 
The Neck
Po ozki brvi smo šli do mesta, kjer je pristal čoln, nato pa so nas kot sardine nagnetli na barko. Med prevozom se je lastnik pošalil, kje so zasilni izhodi, nato pa pobral še nadomestilo za vožnjo s čolnom. S tem se je kupček funtov, ki smo jih morali odšteti, krepko povečal, toda to smo vedeli in se s tem že vnaprej sprijaznili. 
Hoja po otoku Skomar
Mimo nas so leteli otoki s skalnato obalo, polno nenavadnih oblik. Z morja pa so vzletali mali puffini ali njorke po naše. In napovedovali to, kar nas je na otoku čakalo. Že takoj po pristanku smo te male in nenavadno smešne tiče lahko opazovali na strmem pobočju čisto blizu stopnišča. 
Puffini pred svojimi luknjami
Le malo dlje pa še črne Guillemote, katerih je bilo po skalah polno. Na uravnavi smo dobili potrebne podatke o otoku, poteh, obnašanju in predvsem tudi uri, ko nas bo naša ladjica vrnila nazaj na kopno. Seveda smo se odločili za obhod otoka, časa je bilo dovolj, torej ne bo težav. 
Posrana stena
Šli smo proti Južnemu platoju, se ustavljali na zanimivih mestih, opazovali puffine in njihove hecne vzlete in pristanke. Včasih so se vrnili s kupom giric v kljunu, tako da smo vedeli, da družina ne bo lačna. Preletela nas je školjkarica. Stene nad morjem so bile posrane, ptice so čepele v svojih strmih gnezdih, kar trlo se jih je. 
Cvetoče
Nad zalivom pod skalo The Wick je bilo opazovalcev, pa tudi ptičev še največ. Nekateri so bili povsem ob poti, skoraj bi jih lahko pohodil. Drugi so se na robu prepada pretepali. Ali pa smo njihovo kljunčkanje čisto narobe razumeli. 
The Wick
Prostovoljka ob poti je rada razložila kakšno zadevo, čeprav na moje vprašanje o geološkem nastanku skale ni dala ravno najboljšega odgovora. So jo že bolj zanimali ptiči kot pa kamni. Na Skomer Headu smo imeli manjšo malico, nato pa smo v vodah v Pigstone Bayu opazovali tjulne. 
Ravs ali ... ?
Pogledali so iz vode, se malo sončili, nato pa znova izginili pod vodo. Mimo Garland Stona, kjer je bil tok tako močan, kot nikjer drugje, smo se vračali do Nove farme, kjer je informacijski center in tudi edino stranišče za obiskovalce na otoku. Ko se je ura približevala času odhoda, smo šli mimo Haroldovega kamna proti pristanišču. 
Ob poti
Tam smo še nekaj časa opazovali puffine, nato pa se postavili v vrsto za ladjico in odpluli nazaj proti Martin's Havnu. Dekleti sta seveda takoj odjadrali do avtodoma, midva pa sva šla še do Deer parka ob opazovalnici obalne straže. Maja je odšla nazaj naravnost, sam pa kot po navadi nisem imel zadosti. 
Vse cveti
Visoko nad obalo, po vrhu klifa, sem se nad divjimi in prepadnimi stenami čudnih oblik, sprehodil naokoli nazaj do parkirišča. Po kosilu smo počasi pospravili vse stvari, mudilo se nam ni nikamor. Tako se je dan že prevešal v večer, ko smo se odpeljali proti jugu. Nam je bilo kar malo žal, saj bi bilo na tem mestu prav prijetno prespati. 
Tjulnji
Toda jutri smo želeli biti že bližje Cardiffa, v Port Talbotu pa sem imel označenih dvoje parkirišč, ki naj bi bila za prespati več kot odlična. Avtocesta nas je pripeljala do našega cilja, Tesco je bil čisto blizu izvoza, toda ... na parkirišču je bila zanimiva tabla, da je dovoljeno parkirati do dve uri. 
Nova farma
Če ostajaš dalje, pa se strinjaš, da si s trgovsko verigo sklenil pogodbo, da plačaš 100 funtov za parkiranje oziroma 60 če plačaš v roku 14 dni. Halo! To ni za nas, sva takoj sklenila z Majo in prestavili smo se na drugo parkirišče, plačljivo, a ne preveč. Toda bilo je last železnice, parkiranje pa dovoljeno v času, ko vlaki vozijo. Hm, je to celo noč? 
Školjkarica
Skočil sem pogledat naokoli, predvsem parkirišče skoraj pod mostom, mimo njega smo se peljali ob prihodu. Bilo je skoraj prazno, samo nekaj tovornjakov je stalo vse počez. Kmalu sem ugotovil, zakaj. Vsak torek tu poteka sejem s stojnicami in vso možno šaro. Zato je parkirišče na ta dan uradno zaprto. 
Kljunčkanje
No, mi smo se strinjali s tovornjakarji, da ponoči ne motimo nikogar. Parkirali smo, sam sem naredil še nočni sprehod po mestu, seveda so bile glavni povod škatlice, bilo je čisto prijetno. Le vse je bilo videti povsem izumrlo. Pa, saj to končno ni naša stvar, po vrnitvi v avtodom sem kmalu sledil dekletom v deželo sanj. 
Divja obala

GARTH HILL, CARDIFF, WHITE HORSE – 2.7.2014 – Zjutraj sem najprej še malo poležaval, nato pa le skočil pokonci in odšel po škatlico pri bližnji cerkvi. Menda sporni dolg iz preteklosti, dolga zgodba. V vdolbini drevesa sem našel dva dela zaklada, tretjega malo proč, sam pa sem dodal še na tleh najdeni listek bližnje trgovine. 
Gorska cesta?
Po bujenju Maje sem za vsemi tovornjaki odpeljal s parkirišča in na bližnjem uvozu zavil na avtocesto. Tej sem bolj ali manj sledil do odcepa za Talbot Green, serija škatlic s štampiljko je bila seveda še kako mikavna. Najprej me je Maja, ki je skrbela za navigacijo, skušala poslati do predlaganega parkirišča po ozki gozdni cesti. 
Vzpon nad Pentyrchom
Pa sem se na srečo že po nekaj metrih odločil, da tokrat kot pravi osel ne grem znova na led in sem po obratu parkiral pri lokalni bolnišnici. Skočil sem na kolo in se podal na krožno pot po gozdu, malo gor in potem spet dol. Najdbe so bile hitre in brez težav, le prste sem imel povsem barvaste od različnih štampiljk. 
Garth Hill
Odpeljal sem se še malo po bližnji kolesarski stezi, nato pa vrnil na parkirišče. Hitro sem naložil kolo, saj so se mesta na prej prazni površini kar hitro polnila. Osebje je prihajalo v službo in če bi prišel le malo kasneje, bi me povsem zaparkirali. Vožnja do Pentyrcha je bila kar hitra, malo po širših, malo po ožjih dvopasovnicah. 
Slovenke, ki so prišle na hrib ...
Seveda se je za poživitev vmes pojavil tudi kakšen del enopasovnice. V kraju smo zapeljali do parkirišča, ki sem ga imel označenega, parkirali in začeli pripravljati zajtrk. Do nas je prišel delavec, ki je urejal okolico vaškega doma in zatrdil, da tam lahko ostanemo, kolikor dolgo hočemo. In da bo tam okoli nas že naredil kar je nameraval, če ne danes, pa jutri. 
Vrh je res razgleden
Najraje bi se mu kar smejali, tako ležerno je vse počel. Mi smo dosti bolj živahno vzeli pot pod noge in se skozi splet vaških ulic odpravili do ceste z zelo zanimivim imenom Mountain. Gorska. Seveda nas je takšno poimenovanje navdušilo, ob vzponu proti Garth Hillu smo obujali spomine na scene iz filma o Angležu, ki je šel na hrib in se vrnil z gore. 
Pogled v smeri Cardiffa
Pa vzpona ni bilo prav veliko, čeprav nam je bilo kar jasno, zakaj je starega župnika ob nošnji zemlje kap. Gomila, ki predstavlja vrh, seveda ni bila nasuta s strani vaščanov, ki bi radi presegli mejo med poimenovanjema, temveč nekdanjih ljudstev, ki so si izjemno razgledni vrh izbrali za postavitev gomil. 
Millennium Stadium
Teh je dejansko več, sprehodili smo se po poti med praprotjo ob njih in se vračali proti izhodišču malo naokoli. Dekleti sta spet imeli svoje prebliske, ni jima bilo všeč, če sta morali hoditi, niti, če sta morali počivati. Kdo bi vedel, kako ustreči pubertetnicam. Ob odhodu s parkirišča smo pomahali delavcu, ki pa je bil videti silno zaposlen. 
Mozaiki držav
Proti Cardiffu smo se seveda prebijali po enopasovnicah, spet so mi na misel hodile ideje o kočijah, za katere so te ceste zgradili. V Cardiffu pa je bilo seveda tako, kot vedno v velikih mestih. Kup prometa, preplet ulic, semaforjev in krožišč, kjer dostikrat verjetno niti navigacija ne ve povsem točno, kam bo treba. 
Gorsedd Stone Circle
Po dveh priletih smo ugotovili, da je parkirišče pred mestno hišo med tednom rezervirano za domorodce, nato pa na sosednjem ostrmeli nad visoko ceno. Ni nam dišala, pa razdalja do centra tudi ne. Zato smo se prestavili na rezervno lokacijo, ugotovili, da je park&ride dejansko zastonj, če greš do centra seveda peš. 
Center mesta
Kar smo mi imeli namen, saj ni bilo daleč. Sprehod mimo enoličnih hišk po dolgočasni ulici je bil ravno takšen. Dolgočasen. Pred glavno železniško postajo smo zavili do Millennium stadiona, si ogledovali zanimive mozaike različnih držav na tleh pred njim, Slovenije seveda ni bilo videti. 
Središče Alexandra Gardens
Sicer pa vsekakor zanimiva arhitektura promenade ob stadionu, imaš občutek, da nekako visi nad reko. V Bute Parku smo si ogledali Gorsedd Stone Circle, dokaj novodobno zadevo iz leta 1978. Menda naj bi sicer imela neko povezavo s preteklostjo, vsaj osrednji kamen. 
Pisano
Mi smo si veliko lažje predstavljali že rahlo osivele in zapite hipije, kako poskakujejo okoli, kot pa kosmate prednike današnjih prebivalcev Walesa. Ti so poležavali naokoli in vlekli energijo. Bolj iz flaš in pločevink poleg sebe kot zemlje in kamnitega kroga, toda nič ne de. Mimo gradu, sodišča in mestne hiše smo šli do Alexandra Gardens. 
Počitek
To so zanimivi vrtovi nekje med univerzitetnimi in vladnimi poslopji. Dekleta so kar popadala na travo in obležala. Res mi ni bilo jasno, kaj jih je izmučilo. Vsekakor jih je tako zelo, da ob vračanju za narodni muzej niso pokazale niti najmanjšega zanimanja. Sam seveda nisem hotel spet biti dežurni tečko. 
Grad v Cardiffu
Tako sem vdano vodil našo karavano mimo sprednjega dela gradu in živalskega zidu s podobami živali proti avtodomu. Odpeljali smo proti avtocesti in mahajoč v slovo Walesu šibali znova v Anglijo. Peljali smo čez Second Severn Crossing, zanimiv most in še bolj zanimiv način pobiranja cestnine. 
Živalski zid
Mi, ki smo peljali proti Angliji, nismo plačali nič, tisti, ki so šli v nasprotni smeri pa so imeli obvezni postanek na cestninski postaji. Hecno. Mogoče so Angleži prispevali k izgradnji mostu, prebivalci Walesa pa ne in jih sedaj to tepe. Vožnjo smo nadaljevali mimo Bristola in Swindona ter navigirali do Uffingtona. 
Dekleti nad Uffingtonom
Tam smo parkirali in zadovoljni ugotavljali, da je za nas zastonj. In da bi lahko kar ostali, če za danes ne bi imeli že čisto drugačnih načrtov. Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem z dekletoma odšel na sprehod. Preko platoja smo šli do ostankov uffingtonskega gradu. 
Uffingtonski grad
Dejansko ne gre za pravi grad, temveč je tam stala prazgodovinska utrjena naselbina z obrambnim nasipom in jarkom vse naokoli. Ostankov koč ali česa podobnega seveda že zelo dolgo ni več. Tako smo šli samo čez ploščad in si pred očmi risali prizore izpred davnih dni, nato pa zavili še do znamenitega belega konja na zavoju hriba nad Mangerjem, ledeniško dolino. 
White Horse in Dragon Hill
Šli smo tik ob njegovi glavi, nad očmi in ob hrbtu. Skoraj bi lahko sedli nanj in ga zajahali. Ob spustu smo se ustavili še na zmajevem hribu (Dragon Hill). Seveda je večerja že dišala, vrnili smo se do avtodoma. Ko smo pojedli vse kar se je odličnega znašlo na mizi, sva krog ponovila še z Majo, meditirala po svoje, čas za pogovor. 
Pogled na konja od spodaj
Nato pa smo se vračali proti Swindonu in parkiral na dvorišču pred hišo moje sestrične Martine. Povabili smo se v goste in s strani nje in njene družine smo bili sprejeti res lepo. Večer je seveda minil ob klepetu dokler nas pozna ura in utrujenost nista pregnala v posteljo. 
Sonce in oblak

AVBURY IN SWINDON – 3.7.2014 – Zjutraj smo bili dokaj hitro pokonci. Po zajtrku pri Martini je njen mož Chris starejši hčeri odpeljal v šolo, mi pa smo z najmlajšima dvema odkorakali do bližnje šole, kjer smo oddali še Carmino. 
Gremo v šolo ...
Sedaj smo bili pripravljeni na odhod, stopili smo do avtomobila in že sem se smejal. Čakal sem pred sovoznikovimi vrati, nato pa se je mimo mene pridrenjala Martina in sedla. Seveda za volan. Ahoj, saj smo vendar v Angliji. Še bolj sem se smejal, ko sem sedel na levo, pa ni bilo volana. 
Halooo! Kdo je ukradel volan?
No, vožnja je minila brez težav. Le Nia naše družbe ni bila pretirano vesela. Tako smo se po prihodu v Avebury ločili. Martina je odšla s hčero na igrišče, mi pa do kamnitega kroga. Ta je tu res nekaj posebnega, saj je tako velik, da so vas naredili kar znotraj njega. Jaz sem odšel še po aveniji, monoliti stojijo ob njej. 
Avbury Stone Circle
Le kdo se je nekoč sprehajal tu, so se mi odpirala vprašanja tam pod vročim soncem, sredi polj. Ko sem našel še zadnji osameljni kamen med koprivami, sem se vrnil do deklet, ki so malo počila v senci pod mogočnim drevesom. Šli smo naprej naokoli ob skalnih blokih, ki jih je bilo nedvomno težko privleči na to mesto in postaviti v krog. 
V senci
Nekateri so bili gladki, kot bi jih zaoblila voda, drugi razbrazdani, da bi lahko splezal nanje. Ovce in koze so se hladile v njihovi senci, res je bil kar vroč dan. Menda najbolj vroč letos, po radiju so že dan poprej opozarjali na vso potrebno zaščito, še posebej otrok. Temperature pa za njih »noro« visoke. Tam okoli 25 stopinj. 
Avenija monolitov
Smo se kar smejali, ko le prihajamo iz toplejših krajev. Pogledali smo še v muzeja. V prvem smo izvedeli marsikaj o samem Avburyju, kamnitem krogu, času, ko je bil postavljen in možnih smislih teh kamnov. Saj točno se ne ve, le domneva, čemu so bili namenjeni. Interaktivna postavitev nas je kar pritegnila. 
Dekleta pri enem od kamnov
V drugem muzeju so bile prikazane izkopanine, ki so jih izbrskali arheologi v okolici. Jih nekako ukradli preteklosti in iztrgali času. Po svoje oskrunili v nasprotju z namenom, s katerim so jih pred tisočletji tu postavili, skrili, takratni prebivalci. Celo okostje je bilo tam. Le kdo je bila ta nesrečna duša, kakšen je bil čas, ko je živela? Zanesljivo zelo drugačen od današnjega. 
Le kdo je bila ta nesrečna duša?
Nia se je še kregala. Med tem, ko jo je kilometer ali dva iz Avburyja Martina počasi zibala v spanec, smo mi odšli do Silbury Hilla, menda največje prazgodovinske gradnje na območju Evrope. Na vrh se uradno ne da več, lahko pa smo si prebrali, kako so ga prekopali od zgoraj navzdol in od strani na noter, da bi odkrili kakšno skrito grobnico. 
Silbury Hill
Pa niso našli ničesar pričakovanega. Zato skrivnost ostaja in hrib mogoče res še skriva kaj zanimivega. Dekleta so se vrnila do avtomobila, sam pa sem se čez pšenična polja sprehodil do West Kennett Longbarrow, dolge grobnice. Ogromni kamniti monoliti so osnova votline, nekaj metrov dolge. 
West Kennett Longbarrow
Ta je osvetljena z vrha skozi okenca, ki so jih naredili za boljšo predstavitev obiskovalcem. Tudi vhod stražijo monoliti, so kot nekakšna vrata, ki so jih nekaterih obiskovalci današnjega časa pokracali s svojimi oznakami. Med vračanjem proti parkirišču sem odkril, kje je moški, ki smo ga videli prej, našel pot skozi ograjo in se vzpel z rožami na vrh Silbury Hilla. 
Stražarji vhoda z novodobnimi grafiti
Sem šel še sam pogledat, kam jih je postavil in tako na vrhu gomile odkril rože, položene v nekak krog. Hm, me je takoj spomnilo na čarovnike in čarovnice. Saj ga res nisem videl, da bi se vračal navzdol, zanesljivo je odletel na svoji metli. Skozi Marlborough, kjer stoji eden najbolj elitnih angleških kolidžev, smo se pripeljali nazaj v Swindon. 
Lastovka
Ki menda nima nič drugega, res znamenitega, kot krožišča. Teh je res ogromno, najbolj »zabavni« pa so tako imenovani magic roundabouts. Pet krožišč, ki tvori enega. Seveda brez zmede in hupanja ne gre, kar smo videli tudi sami. Tu ti tudi navigacija verjetno nič ne pomaga. Grozno. 
Marlborough
Kakorkoli. Varno smo parkirali na dvorišču in po kosilu odšli na sprehod do centra mesta. Do nakupovalne uličice, kjer je Ajda lahko zapravila v knjigarni še zadnje funte, nato pa vrnitev nazaj. Prav nič pretresljivega res. Dekleta so se popoldne zabavala sama. 
Magic Roundabouts
Jaz pa sem na kolesu prebicikliral precejšen del mesta in se seveda vozil od škatlice do škatlice. Še večerni klepet, nato pa nas je utrujenost počasi pregnala spat. 

BATH, STONEHANGE, WOODHANGE – 4.7.2014 – Zjutraj smo se poslovili od Martine, Chrisa in njunih deklet in se zahvalili za gostoljubnost s katero so nas sprejeli. 
S prijaznimi gostitelji
Nato pa odpeljali v smeri mesteca Bath. Kot je bilo zamišljeno, smo parkirali na P&R pred mestom, sam sem skočil na kolo in se do centra odpeljal z njim, dekleta pa z avtobusom. Maja se je sicer kregala, da bom ves prešvican, sam sem ji oporekal, nihče pa ni upošteval konfiguracije terena. 
Bath
Sledil je namreč hud spust navzdol, bolj ali manj sem zaviral vse do trga pred opatijo, tik nasproti vhoda v slovite kopeli iz časa Rimljanov. Sem bil prvi s kar nekaj naskoka. Ko so prišla še dekleta, smo plačali vstopnice in si šli pogledat, kako so tukaj uživali že pred tisočletji. 
Veliki bazen
Rimljani so namreč kmalu odkrili tople izvire in jih uporabili za svoje uživanje. Zgradili so terme, ki so vsebovale vse od toplih in hladnih kopeli do savn. Užitki za telo in duha. Najprej smo postali na balkonu nad velikim bazenom, videli notranji topli izvir, prišli do muzeja s številnimi predmeti, ki so jih odkrili v kopališču in okolici. 
Balkon nad bazenom in opatija v ozadju
Kipi, deli naprav za dotok in odtok vode, mozaiki, nagrobniki, čudovita bronasta podoba ženskega obraza, broške. V bazen smo vrgli nekaj kovancev, kot so delali že naši predhodniki in si tako skušali zagotoviti srečo. Vsaj za nekaj časa, bogsigavedi, koliko bo trajala. 
Kamniti obraz
Celotno kopališče oziroma terme po naše ima eno res veliko pomanjkljivost. Danes namreč tu ni več možno zaplavati v vodi in se tako razvajati, kot so se Rimljani nekdaj. Našli smo še bližnjo škatlico, nato pa stopili v opatijo. Za vstop so bili obvezni prostovoljni prispevki. 
Obraz dekleta
No, bili so prostovoljni, toda tete pred vhodom te niso spustile dalje, dokler nisi (čisto po svoji volji seveda) dal zahtevane vsote. Toda mi smo jih razorožili. Bankovca za 50 funtov niso hotele zmenjati, zato smo prišli noter s popustom v višini polovice zahtevanega zneska. Toliko smo nabrskali iz denarnice za drobiž. 
Izvirski bazen
Dekleta so dobila svinčnike in izpolnjevala naloge otroškega kviza. Ko pri enem vprašanju nista bili čisto prepričani, če sta odgovorili prav, sta povprašali skrbnika cerkve. Ta je bil takoj pripravljen pomagati, na koncu ju je celo pohvalil, da sta izpolnili najbolje od neangleško govorečih obiskovalcev. 
Pokušina
Med tem sem sam že skočil na kolo, odpeljal še en krog po Bathu, do Royal in Lansdown Crescenta, nato pa mimo nekaj škatlic nazaj proti parkirišču. Dekleta so prišla za menoj, saj so si ravno tako pogledala še nekaj znamenitosti. Skupaj smo se odpeljali po lokalnih cestah do avtoceste, ki nas je pripeljala čisto blizu parkirišča pri Stonehengu. 
Bath Abbey
Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, sem odšel do blagajn in izvedel, da z obiskom danes ni nobenih težav, čeprav termina nisem registriral vnaprej. Za nas so bile vstopnice zastonj, z njimi v roki sem se vrnil do avtodoma. Po kosilu smo odšli do cestnega vlakca, ki nas je odpeljal v bližino kamnitih monolitov. 
Royal Crescent
Na srečo je bil dan lep in dežja ni bilo, zato se je bilo možno sprehoditi vse naokoli. Šli smo lepo počasi, poslušali razlago iz audio vodiča in opazovali kamne. Presenetilo nas je, da so zunanji pokončni kamni (sarsni) imeli na vrhu bunko, na katero so sedli prečni. Na nekaterih se je še lepo videla. 
Stonehenge
Modri kamni (bluestones) so bili bolj ali manj razmetani po notranjosti kroga. Izvedeli smo, da so bili sarsni lokalnega značaja, bluestonse pa so privlekli iz Walesa, deloma po kopnem, večino poti pa po morju. Zakaj so si izbrali prav to mesto v bližini sedanjega kraja Amesbury, nam ni bilo jasno. 
Heel Stone
Pa tudi sicer je vprašanje, če kdo to zagotovo ve. Po tem, ko smo drugim pomagali narediti sliko ali dve za spomin, smo na koncu še mi pocukali za rokav nekoga, ki nas je ovekovečil na tem izbranem mestu. Ko smo prišli naokoli, sem sam odšel mimo gradbišča, kjer bivše parkirišče spreminjajo v prvotni travnik, do Stonehenge avenije. 
Mi 4je
Sredi ovac sem obrnil in se vrnil do obračališča, od koder nas je do sprejemnega centra odpeljal mali avtobus. Ogledali smo si nekaj koč zunaj poslopja, kazale naj bi način življenja v času postavljanja kamnov, videli od blizu primerka ene in druge kamenine, se preizkusili v vlečenju sarsna. 
Ptiček na enem od sarsnov
S skupnimi močmi smo prižgali vse lučke, takšno moč smo zbrali, premaknili pa ga nismo. V notranjosti centra smo si pogledali najdbe, ki so jih arheologi našli ob monolitih in v bližnji okolici. Nato pa že med rosenjem pritekli do avtodoma. Komaj smo se dobro uredili, že je na vrata potrkal črni varnostnik v rumenem dežnem plašču. 
S skupnimi močmi ...
Vprašal je, če mislimo tukaj prespati in ko sem skomignil z rameni, da bi ne imeli nič proti, se je samo še nasmehnil, da nam bo odprl izstopno rampo, ko bomo odhajali. Ja, pa nič. Za drugimi avtodomi smo tudi mi odpeljali in sledili navigaciji do Woodhenga, dejansko prav blizu kamnitega kroga. 
Prikaz nekdanjega življenja
Tu betonski stebrički označujejo, kje so stali leseni drogovi, še en primer starodavnega svetišča. Mogoče je bila tudi na mestu Stonehenga prej takšna zadeva, vsaj tako smo brali malo prej. Šli smo do stebričkov, nato pa se strinjali, da edino res primerno mesto za dokončno parkiranje in spanje zaseda klepetulja, ki je sedela v avtomobilu in regljala po telefonu. 
Muzej ob novem sprejemnem centru
Malo smo jo še opazovali, ker pa se ni in ni hotela premakniti, smo se odpeljali mimo spomenika nevemžečemu v bližnjem kraju do Amesburyja. Tam smo sledili navigaciji do velikega praznega makadamskega parkirišča blizu mestnega pokopališča in stadiona. 
Woodhenge
Če gre to dvoje skupaj? Seveda odlično. Ali pa zombiji pridejo kdaj sredi noči igrati na zelenico, nismo preverjali. Smo le pretrdno spali. 

DARWIN HOUSE, DEAL CASTLE – 5.7.2014 – Zjutraj sem naredil krog s kolesom, ne predaleč, zgolj do sosednje vasi. Potem pa že budil doma, saj smo danes morali dan zaključiti v Dovru. Po zajtrku smo se odpeljali do avtoceste in ji sledili do obvoznice okoli Londona. 
Vrt pred hišo, kjer je živel Charles Darwin
To smo zapustili pod svojim ciljem, hišo, v kateri je štirideset let svojega življenja preživel Charles Darwin. Pogled na zemljevid ni razkrival nič dobrega, stranske ceste, hiša je na obrobju vasice sredi ničesar. Toda hudega ne more biti, saj smo vendar skoraj v glavnem mestu. 
Cvetice, zelišča, začimbe
Sledeč navigaciji se je hitro pokazalo, da seveda delam račune brez krčmarja. Enopasovnica, na obeh straneh grmovje, komaj kaj možnosti za izogibanje. Nočna mora vsakega avtodomarja. Gledal sem, kako se kilometri do cilja odštevajo in upal, da bo vsega čim prej konec. 
Razstava o potovanju z ladjo Beagle
Seveda je bil na enem od križišč, ko sem si rekel, saj to pa ne more biti in nadaljeval naravnost, potreben obrat. Kajti treba je bilo navzdol, ovinek in cesta z 21 stopinjskim naklonom, klanec pa na srečo le ni bil predolg. Končno smo pripeljali do vasi, se prebili še skoznjo in parkirali pred hišo. 
Izvod prve knjige slovite knjige o izvoru vrst
Najprej sem pogledal na drugo navigacijo, boljši zemljevid in določil, kje gremo nazaj. Morebiti nekoliko dlje toda vsekakor boljša cesta. Po isti, nou vej. V hiši utemeljitelja razvoja vrst smo si najprej pogledali razstavo o njegovem potovanju z ladjo Beagle okoli sveta. Nagačene žuželke, zapiski, pripomočki za raziskovanje, fosili, prvi izvod njegove slovite knjige in dogodivščine, povezane z njo. 
Šahovska partija
Dekleti sta nekaj časa sledili, nato pa v sobi za raziskovanje udarili šahovsko partijo. Se je kar iskrilo, katera je zmagala pa tako ni važno. V otroški sobi so bili predstavljeni Darwinovi otroci, stvari, ki so jih imeli za igro in učenje. V spodnjem nadstropju hiše pa se je videlo, kako je družina dejansko živela. 
Delovna soba s slovitim naslanjačem
Delovna soba, kjer je Darwin pisal svoja dela, z naslanjačem, zapiski, peresi. Biljardnica, jedilnica s servisom, urejena, kot da samo čaka, da družinski člani sedejo h kosilu. Dnevna soba s kaminom in seveda vrt. Kjer je razvijal svoje teorije in izvajal različne poizkuse. Tudi tistega, ki naj bi pokazal, za koliko se zemlja posede zaradi delovanja črvov. Nenavadno. 
Hiša in vrt
Tam je bil še manjši okrasni vrt in pa zelenjavno cvetlične gredice z rastlinjakom. En del je bil namenjen mesojedkam. Zanimivo. Pod oblačnim nebom smo stopili do parkirišča. V smeri avtoceste smo sledili moji zamisli in z nekaj kilometri ovinka do glavne ceste prišli prav tako po enopasovnici, vendar prej in bistveno manj stresno. 
Sončna ura
Našo pot smo nadaljevali v smeri Dovra. Vmes smo se ustavili v kraju Ashford, kjer je Maja naredila kosilo, sam pa krog s kolesom. Potem pa smo peljali naprej, zapeljali mimo pristanišča in nadaljevali vožnjo v smeri mesteca Deal. Pri obalnem gradu je tudi parkirišče, to sem vedel. Toda, kje je uvoz? 
Rastlinjaki in cvetlični vrt
Ko sem peljal mimo, je Maja zgolj vzkliknila, da je tam le vhod za pešce. Pa je bil tudi za avtomobile. Kot sem spoznal po obratu nekoliko naprej in novem pogledu. Ni bilo druge možnosti, počasi sem se zbasal skozi ozki prehod, kjer ima verjetno že z osebnim avtomobilom kdo težave. 
Deal Castle
Je šlo, na vsaki strani ogledala kakšen centimeter in že sem čez globoke luknje na mivkasti podlagi zapeljal do mesta, kjer smo parkirali. Za ogled smo imeli slabo uro. Pa saj ne more biti ravno veliko za videti, smo bili prepričani. In imeli prav. Zanimiva utrdba, ki jo je postavil Henrik osmi, ko se je skregal s Francozi in pričakoval njihov ne ravno prijateljski obisk. 
Notranjost utrdbe z debelimi zidovi
Iz zraka je videti kot rožica, ko si v njej, pa vidiš, da ni tako zelo prijazna. Debeli obrambni zidovi, mesto za topove, s katerimi bi skušali zadeti sovražnikove ladje. Edini še opremljeni prostor je danes kapelica, sicer pa vse prazno, le tablice, ki povedo, kaj je kje bilo. Spustil sem se še v kletne prostore, kjer hodnik vodi vse naokoli. 
Kapela
Bi moral upoštevati opozorilo, ki sem ga dobil že na blagajni. Da je ta del nekoliko poplavljen. Sem opazil tudi sam, ko sem bil do gležnjev v vodi. Toda izhod, kjer sem si obetal priti nazaj na dnevno svetlobo, je bil na vrhu stopnic zaklenjen. Podzemna ječa? Prizor iz grozljivke? Najdba okostja čez nekaj let? 
Topovi, pripravljeni na strel
No, končno sem mokrih nog le našel pravo pot in živ ter zdrav stal pri dekletih. Le katera krogla bi sploh lahko prebila te debele zidove, smo se spraševali. V Henrikovih časih zanesljivo nobena. Na ploščadi s topovi se nam je odprl pogled na morje in okolico. Pred odhodom smo poiskali še stranišča, ki pa so bila dosti bolj sodobna, kot so jih nedvomno imeli člani posadke pred stoletji. 
Sedaj, ko imamo zastavo ...
Po nakupu angleške zastave smo stopali skozi izhod nazaj proti parkirišču. Sedaj sem bil že nekoliko izurjen in brez prask sem kar hitro pristal na cesti, pobral še Majo, ki mi je pomagala pri navigiranju skozi ožino in odpeljal nazaj do Dovra. Tam smo parkirali ob morju, na že znani promenadi Esplanade. 
Izhod iz gradu
Vreme se je skisalo, začelo je deževati. Stopil sem le do obale, nekoliko kasneje pa z Ajdo še do ene od cerkva v Dovru oziroma tistega, kar je od nje ostalo. Potem pa je bil čas za spanje, naslednji dan nas je čakala dolga pot proti domu. 
Deževni Dover

POT PROTI DOMU – 6.7.2014 – Zjutraj sem se zbudil zgodaj, našel prehod pod cesto, ki vodi do pristanišča in na drugi strani raziskoval okoli trdnjave Drop Redoubt, šel do cerkve vitezov templarjev oziroma tistega, kar je od nje ostalo ter se nato z razglednega mesta nad Dovrom spustil do Edvardove kapele. Od tam sem ob pršenju dežja hitel nazaj proti avtodomu, zagnal alarm in že smo peljali proti trajektu. 
Visoko nad mestom
Je šlo gladko kot po maslu mimo francoskega policista in čez »check in«. Izvedel sem vrsto, v katero moram zapeljati in gledal table nad cesto. Hm, moja je nekaj čez 30, torej če je tabla od 30 do 40 in nobene puščice, je zanesljivo treba peljati še naprej. Toda številke so se večale in ko sem prišel do 200 in se naprej ni dalo več, sem pokapiral, da sem predaleč. Ja vem, dolga lajtnga in to. Kaj pa sedaj? 
Center Dovra
Maja je šla vprašat dva premočena možakarja, ki sta v fluorescentnih jopičih skakala med avtomobili. Hja, niti onadva nista imela nobene dobre rešitve. Njun predlog, da peljem kar nazaj pred linijami, bi se slabo končal, saj bi presekal pot tistim, ki so ravnokar pripluli iz Francije. Nič drugega mi ni preostalo, kot da ponovim vajo. Torej sem odpeljal iz pristanišča in se vanj znova vrnil. 
White Cliffs
Na kontroli spet ni bilo nobenega zanimanja zame, na »check in« pa sem po goli sreči znova prišel k istemu okencu. Kislo sem se nasmehnil in že smo končno pravilno zavijali v svojo vrsto. Prav dolgo nismo čakali, že smo zapeljali na trajekt, z drugimi avtodomarji in prikoličarji smo pristali seveda med tovornjaki. Naša paluba je bila na pol prazna. Pozaklenili smo vse in odšli do prostorov pri trgovini in restavracijah. 
Nasvidenje Dover, nasvidenje Anglija
Vožnja je minila mirno, občasno smo šli pogledat malo naokoli, ven na razgledno ploščad. Dež ni ponehal, ves čas je vsaj rahlo pršel. Presneto nadležno. Končno je bilo pred nami pristanišče in že smo med pravim nalivom iskali bencinsko črpalko v centru Dunquerka. Smo jo končno našli, ker je bila ob trgovini, so bila goriva še dosti cenejša. Toda, da bi natočili, nou vej. Aparat je sicer prijazno omogočal tudi izbiro angleščine, toda do začetka točenje enostavno ni prišlo. Zablokiral.
Nov šahovski spopad
Nekaj časa sem se trudil, mu ponujal kartice, se slinil in prilizoval, nič. Povrh pa je bila cena na njem še vedno dokaj visoka. Ker je še vedno kazalo tudi znesek od predhodnega točenja, sem se bal, da ni nekdo po francosko speljal, meni pa bi s kartice najprej pobralo njegov zapitek. Nič, gremo, sem rekel, zavil okoli in med vožnjo proti cesti opazil, da je na panelu res bistveno nižja cena. Spet obrat in gremo na drugi avtomat. Tam se je zgodba ponovila. Le da je bil nasproti mene Francoz, ki je seveda znal samo svoj materin jezik. 
Premočeni ...
Tako mi je z rokami in dvema besedama angleščine, ki jih je nedvomno ujel v kakšnem pogrošnem holivudskem skrpucalu, dopovedal, da očitno tudi ta avtomat ne deluje. Naj grem na njegovega. Ok. Nazaj, naprej, zraven. Toda sedaj je bila odprtina za točenje na napačni strani. Francoz je tako vlekel cev, da jo je zanesljivo raztegnil za dvajset centimetrov in le malo je manjkalo, pa bi odpulil cel avtomat. Toda še vedno prekratko.
... sopotnik
Še enkrat sem popravil avtodom, tokrat res že nesramno blizu robnika in končno smo z vso možno spretnostjo vtaknili cev v luknjo. Uf. Francoz se je poslovil, midva pa sva uspešno natočila, plačala in odpeljala. Vozili smo do avtoceste in ji sledili proti Lillu. Ob tem mi je kapnilo, da bi danes zlahka nabral v košaro pet držav, kjer sem našel škatlico. Hm, seveda je sledilo hitro čekiranje in odločitev za tisto škatlo v Franciji, ki je bila blizu avtoceste in povrh še normalno velika.
Meglena jadrnica
Torej nobenih nanotov na kakšni ograji. Kjer se ti po pol ure njen vzorec za vedno vtisne v možgane in ga podoživljaš v vsakih morastih sanjah. Ok. Kraj Erquinghem-Lys. Pa preberi, če moreš. Toda, zakaj bi šlo enostavno, če se lahko zaplete. Že v prvem krožišču je bila ulica, ki bi nas pripeljala blizu, zaprta. Seveda nismo nič razumeli zakaj, toda po stranskih ulicah smo se prebili mimo zapore. 
Morje pred Francijo
Na glavni ulici smo ugotovili, da je tam potekal neke vrste bolšji sejem po načelu, kar ne rabiš, odložiš na ulico in kdor rabi, pobere. Toda dež je pregnal razstavljavce in odjemalce, le stvari so nekje še prav ubogo čakale na smetarje. Kar malo smo motovilili, da smo končno našli parkirišče na robu ceste, nato pa sem sam v nalivu stekel do lokacije. Najti ga bo enostavno, kajneda. Pa jade. 
Regular?
Potem ko sem Francozom v mislih povedal že marsikaj, sem tisto škatlico, malo večji mikro, končno potegnil iz blata pod stopnicami. Ko sem se vrnil do avtodoma, je tam dekle, nekam močno temne polti, spraševalo, če je tisti kup neuporabnih in povsem premočenih stvari skoraj sredi ulice, moj. Itak, da ne, sem zatrdil in med tem, ko se je ona zakadila v razkopavanje, že bežal proti avtocesti. 
Kratek postanek v Belgiji
Pot smo nadaljevali proti Belgiji, se prebijali čez luknje na njihovih avtocestah in spet sem v mislih povedal marsikatero krepko tej kao razviti državi in njihovim politikom. Kako, da se ljudje ne uprejo? Luknjica pri luknjici. V Luxemburgu smo seveda natočili gorivo. Na polno in čez. In nato peljali v Nemčijo ter se ustavili pri zanimivem letterboxu v Saarlandu. 
Večer na počivališču
Nato pa brez zapletov in obvozov križarili do Karlsruheja in naprej, dokler nisem imel vsega zadosti. Zapeljal sem na izvoz, saj je Maja ugotovila, da OSM tam kaže parkirišče. Res je bilo, parkirali smo in kmalu sva se pridružila dekletoma, ki sta omagali že precej prej. 


SPET DOMA – 7.7.2014 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci, zapeljal sem na avtocesto in peljal čez Nemčijo. Težav ni bilo, postanki pa seveda obvezni. Za kakšno škatlico, počitek, da si pretegneš noge. 
Prijazna avtocestna cerkvica
Seveda je bilo tudi točenje goriva v Avstriji že stalnica, vožnja proti Beljaku in skozi Karavanke, pa takšna kot po navadi. Dokaj dolgočasna, nič novega nismo več videli. Na domače dvorišče smo pripeljali zgodaj popoldan, dogodivščina je bila za nami. Po svoje smo bili žalostni, malo pa tudi veseli. Saj bodo ostali lepi spomini, kot vedno.
Pokrajina pod Münchnom