Žmitkov Špic

Ko ti mladina prikima ob vprašanju, če bi jo zanimal kakšen sprehod in povrh namigne, da bi bil tudi Žmitkov Špic v redu, seveda nimaš kaj dodati. Treba je bilo po zimskem spanju zgolj še zbuditi moped, saj bi bilo kolesarjenje do Jezerskega ob želji po popoldanskem smučanju kar preveč. Akumulator se je napolnil, motor zagnal, ovinki, tako levi kot desni, so ostajali za menoj. 

Na Jezerskem

Živa in Kali sta bili hitro pripravljeni, cilj je ostal enak. S prvimi besedami smo stopili proti cerkvi, pri župnišču nas je ogovoril trenutni najemodajalec. Živa je pripomnila, da je očitno eden od redkih domačinov, ki jo pozna. Smrekovi vršički so kot nenavadni okraski na koncu vejic žareli. Potok je preko majhnih slapičev težnost nosila navzdol. 

Potok

Pri Žmitku je bilo vse tiho, kot bi nikogar ne bilo doma. Pomladanske cvetice, vzpon skozi gozd proti razpotju. Kdaj bo treba tudi kam višje, sem pomignil. Seveda lahko, samo sneg mora poletje polizati do konca, je Živa zavila z očmi in pokazala levo. Čez skale in lestev je bila Kali seveda najhitrejša. Kot bi imela v sebi nekaj gamsje krvi. 

Očaki

Na vrhu je pridno čakala, da sva čez stopnjo splezala še midva. Stari viharnik skriva prav poseben zaklad. Kratek počitek, postala sva na razglednem vrhu, gledala naokoli. Očaki na drugi strani doline so bili še povsem beli, tudi Storžič je imel sneženo kapo. Virnikov Grintavec, zgolj streljaj oddaljen, je bil odet zgolj v bel poprh. Nebo je bilo oblačno, posamezne luknje modrine so občasno prepustile nekaj sončnih žarkov. 

Kali in Živa

Greva nazaj, navzdol, domov na čaj, je pomignila Živa. Kali je bila takoj za, tudi spust po lestvi ji ni delal večjih preglavic. Spet je bil čas za besede, novice, zanimivosti. Prav prijetno je bilo danes z Živo. Razmišljati, delati načrte, se dogovarjati. O novih izletih, podvigih. O tem, kako pomembno je biti skupaj.

Cvet