Lubnik

Razmislek je bil dolg. Vleklo me je na sneg, kar ga je ostalo seveda. Pa sem se na koncu vendarle odločil za pomlad. Kaj je pretehtalo je težko reči. Morebiti pogled na skoraj kopen plaz nad kočo Vrtača. Utrujenost po popoldanskem obisku Male Mojstrovke. Ali pa zgolj hitra računica glede časa, kilometrov, mirnega spanca. Saj niti ni važno. 

Zaspano mesto

Ura je bila četrt čez pet, ko sem stopal čez Škofja Loko, navzgor mimo gradu, preko travnikov in naprej pod Kobilo. Na znanem cestnem ovinku z dostavkom okoli grička sem se odločil za dostop čez Lužo. Sopihal sem navzgor, skale na začetku, strmina, kjer so preko blatnega odseka reševale narejene stopinje. 

Jutro

V vasi Gabrovo me je prišel povohat odvezan kosmatinec. Pri sebi sem po tihem bentil o neodgovornih lastnikih in prav takšnih psih, vesel, da se ni odločil, da mi pomeri hlače. Imel sem čas za razmišljanje, sonce, ki se je zjutraj še pretegovalo nekje za obzorjem, me je sedaj s kakšnim žarkom med drevjem uspelo požgečkati. 

Lubnik

Na poti je presenetilo srce, narava res ustvarja čudeže. Prehitel sem pohodnika tik pod vrhom, upokojenci res ne morejo spati. Pozdravili smo se, onadva sta nadaljevala s klepetom, sam pa sem, kot bi mignil, stal ob koči in zrl v dolino. Počasi se je prebujala. Nekaj trenutkov sem užival v svežini jutra. Čisto mirno, na najvišji točki. 

Kamnito srce

Začel s spustom navzdol. Po isti poti, kaj bi sedaj odkrival nekaj novega. Pod Kobilo sem se hitro odločil, da jo zajaham, kar seveda ni bilo težko. Ko sem se mimo gradu, skozi drevored, spuščal proti centru tega srednjeveškega mesteca, sem brez težav opazil, da se je že zbudilo. 

Pogled z vrha

Pri Homanu so mi kljub temu, da je do uradnega odprtja manjkalo še nekaj minut, postregli z okusnim, prav posebnim zajtrkom. Posedel sem na vrtu, v senci znane lipe, opazoval ljudi, ki so hiteli po vsakodnevnih opravkih. Počasi vstal in se odpravil. Ja, vsekakor se je dan prav lepo začel.

Zajtrk