Na Mali Mojstrovki snega ne zmanjka

Še vedno je sneg. Kaj naj rečem drugega. Je pa res, da pomlad ubira krepke korake proti poletju. Zato ni čudno, da izhodišč, kjer bi lahko tik ob avtu stopil na smuči in se do tja nato tudi pripeljal skorajda ni več. Ostaja še Vršič, pa še tam je nad Vratci kot običajno kopen del, kjer je treba po drobirju in skalnati poti prehoditi nekaj višinskih metrov tako navzgor, kot tudi ob spustu. 

Še je sneg

A to ne odvrne. Lahko pa kaj drugega. Kot je sporočil Borut, ki se nama je s Tomažem sprva želel pridružiti. Kaj se more, pa drugič, sva mu v mislih pomahala in odpeljala proti Kranjski Gori ter Vršiču. Na prvem parkirišču je bila znova gneča, morebiti tam še vedno snemajo nizkoproračunski film. Ali pa so zgolj potekale priprave na skupno turo enega od alpinističnih odsekov. 

Vratca

Kakorkoli. Na sneg sva malo naprej stopila sama in samota naju je spremljala ves čas. Tako ob vzponu kot spustu. Snega je bilo res dosti, še nekaj novega za povrh. Toda sicer lepo potegnjena špura se je podirala, pod Vratci sva imela vsega skupaj zadosti, smuči so pristale na nahrbtnikih in peš sva nadaljevala do začetka snega pod Mojstrovkama. 

Pristopna smučina ali špura po domače

Edino vprašanje je bilo ali se usmeriva na veliko ali malo sestro. Tomaž je izbiro prepustil meni, sam pa, neodločen kot vedno - špuri. Ta je jasno zavila proti mali sestri in rekla sva si … tudi prav … ter ji sledila. Ko je zavila nekam čudno sem potegnil po svoje, malo višje dal prednost Tomažu, ki jo je potem rezal v sveži sneg vse do vrha. 

Špikova skupina

Oblaki in z njimi celo še malo prej realen obet padavin sta se razkadila, na vrhu sva lahko zgolj proti zahodu opazovala jokajoči oblak. Ko sva bila pripravljena za spust, je Tomaža spreletelo. Kje so ključi avtomobila? Zgodba se je razpletla na Vršiču, saj sva si lahko ob njihovi najdbi oddahnila. Seveda pa je bilo vmes kar nekaj zavojev, sprva ob ritju po premokrem belem govnu. 

Na pobočjih pod vrhom

Nato pa kar uživaških do tistega, zadnjega, kjer so smuči za krajši čas romale v roke. Pod Vratci sva imela srečo. Pod novim snegom se skriva veliko kamnitih bomb. Večine ob iskanju najboljših prehodov nisva zadela. Odvijugala sva do Vršiča, kjer je Tomaž snel smuči in zagotovil, da je smuke za to sezono dovolj. Sam sem zgolj zamišljeno pogledal proti plazu. Mogoče pa le še …

Na plazu