Rašica

Vreme zadnjih dni res ni ne vem kaj. Prava aprilska kislica, s katero bi najraje čim prej opravil in jo nato pozabil. Pa žal tako ne gre. Saj vendarle nimamo moči, da bi lahko vreme uravnavali tako, kot nam ustreza. Zatorej moraš izkoristiti to kar dobiš, v čim večji in čim boljši meri. Po lepem vikendu se je ponedeljek začel bolj turobno. Ne le zaradi dežja, solz, ki so lile iz oblakov brez prestanka. Kar je bilo nekako tudi prav. 

Spomenik

Saj je bil to dan slovesa. Od nekoga, ki ti je nevede zlezel pod kožo. In si ga zaradi njegovih lastnosti cenil. Naj mu nekje v večnih loviščih mlade partizanke prepevajo tiste pesmi, ki jih je imel rad. Zatorej … Živan … saj veš … u ime svih nas iz petdeset i neke, za zakletvu Titu ja spevo sam stih … pozdrav prijatelj, se vidimo nekje, nekoč. 

Nekje v oblakih ...

Torek je bilo res že treba nekam iti. Drugače bi se mi lahko tako kot vremenu še skisalo. Kazalo je na dokaj lepo luknjo sredi dneva. In ko je bilo nad Ljubljano modro nebo, se ni bilo mogoče več obirati. Volje, da bi stopila skupaj na to pot, ni bilo prav nobene. Zatorej sem se sam odpeljal do Trzina, parkirišče plačal z nakupom zamaškov za pivo, izginil v gozd. 

Gorenjska

V prepletu poti sem se znašel predvsem zaradi navigacije. Ta mi je točno povedala kam in kako. Na širokem oblem grebenu se mi je priključila pot, ki sva jo prehodila že pred časom. Le da tokrat srečanj skorajda ni bilo. Kar me ni prav nič motilo. Saj sem imel svojih misli prav res zadosti. Zavijal sem prav, prišel do koče in mimo nje nadaljeval do razglednega stolpa. 

Jest

Že sem bil na vrhu, naredil nekaj posnetkov, potem pa hitel navzdol. Obveznost, ki je do mene priplavala s pomočjo sodobne tehnologije, je zahtevala takojšen premik. Nič se torej nisem obiral. Pozdravil sem še močerada, ki se kar ni hotel slikati, potem pa že ubiral zadnje korake proti poslovni coni pri Trzinu, kjer me je čakal štirikolesnik.

Rašica