Tavelika

Zima se je poslovila. Zgolj tako bi lahko rekel po tem, ko sva edina na Vršiču popoldan opazovala plaz. Na sredini je že skoraj preščipnjen, iskala sva možnosti prehoda in jih komajda našla. Toda če sva že tu … zakorakala sva po snegu, nadaljevala do ožine, kjer so smuči romale na nahrbtnik. Greva kar naravnost navzgor. 

Dobro ga pobira ...

Tako ali tako bi v strmini na odpuščenem snegu drselo, nad Vratci je pa kot običajno, v takšnem letnem času pa obvezno … kopno. Stopnice predhodnikov so bile dokaj dobre, včasih so malo zakolovratile po svoje, pa nič (pre)hudega, vzpon naravnost navzgor, Vratca, pogledi proti Veliki Mojstrovki. Kamniti prehod do snega, znova na smučeh sva nadaljevala prečno v pravi gnilec. 

Na plazu

Ki pa je v senci, sonce je bilo tako pozno zgolj še na vrhu, vrhnjo plast že malo grabil. Jasno je bilo, da bo smučanje navzdol pravi rodeo. Sledila sva špuri, po njej se je dalo hoditi, seveda z obveznim pozno popoldanskim vdiranjem. Le občasno je kaj zdrsnilo. Gledala sva plazovine, kar nekaj novega snega se je pred dnevi speljalo nižje. Na srečo so bili vmes tudi odstavki, kjer je smuka možna. 

Proti Vratcem

Ko sva prišla pod vrh, naju je obsijalo sonce. Borut je na piramidi našel luštno poličko in jo spremenil v pravi barski podstavek. Za korajžo sva kot običajno nazdravila, se razgledala, odpeljala navzdol. Nekaj dobrih zavojev na soncu, v senci pa … Borutu je šlo odlično, nekaj težji je plužil brez težav zavoje navzdol, enega za drugim. 

Tihožitje na vrhu

Sam sem bil kakšen gram prelahek, delal sem dolge zavoje in nekako je šlo. Seveda s posameznimi prvinami izborne cirkuške umetnosti. Prečila sva do prehoda, odštorkljala proti Vratcem. Pod njimi je bila smuka odlična, seveda z izjemo kamnite podlage. Ki je bila velikokrat prav nesramno skrita pod snežno podlago. Ni se mi zdelo, da bi prav velikokrat zaškripalo. Kar se je pokazalo za veliko zmoto, a to sem videl ob pogledu na smuči šele na parkirišču. 

Borut na vrhu

Na vrhu ožine med ruševjem je šlo bolj na tesno in s prestopanjem preko skal. Nižje pa deloma z abručanjem, saj je bilo za smuko preozko, potem pa zavijanjem, ki se je končalo šele tik ob cesti. Dobra sezona je bila. In čisto lep pozno pomladni smuk. Sedaj pride poletje … in čakanje na nov sneg, tam enkrat, na robu naslednje zime.

Navzdol