Osrednja grapa

Obstajajo sanje. Ki se pojavijo od kdo ve kod. Zasidrajo v glavi in nekako ne dajo miru. Želel bi biti boljši, drznejši, težiš k nečemu posebnemu, mogoče nedosegljivemu. Približaš se robu, le še zadnji odriv in sanje bi se uresničile. Pa vendarle vedno pride nekaj vmes. Zadovoljen privijugaš do parkirišča, po tem ali onem plazu, vesel zaradi lepega dne, zanimivih srečanj, čudovite smučarije. 

Kje pa je sneg?

A gloda črv dvoma, če je to dovolj. Ker še vedno ostaja nekaj nedorečeno, list le na pol popisan. Begunjščica je gora, ki jo prepredajo grape. Nekatere povsem nedosegljive, smučarsko komaj, če sploh, užitne. Druge oblegane tako ali drugače. Osrednja grapa je že takšna, ena izmed njih. In prav nad njo sem velikokrat stal. 

Šentanc

Enkrat sem bil brez čelade, drugič je bila gneča vzpenjajočih tako velika, da je bil spust navzdol skorajda nemogoč, tretjič je prijatelj pokazal smer proti Šentancu. Toda tokrat … tokrat mora iti. Sem si rekel. Ko sem zjutraj pogledal skozi okno doma, stopil v svežino jutra in je poleg mene iz avtomobila stopil Tomaž. 

Vzhodni (desni) izstop

Nadela sva smuči na rame, saj je do snega trimestno število korakov. Pa saj me nič ne moti, če je treba smuči nositi navzgor. Bolj to, da tudi za smuko navzdol ni več prav nobenega snega. Na snegu se je pokazalo, da imam danes res dopust. Prav nikamor mi ni šlo, Tomaž je kot kakšen SF Marvelov junak s super močmi izginil izpred mojih oči. 

Begunjska vrtača

Ko sem ga naslednjič zagledal na plazu, sem se zgolj čudil, kako visoko se je povzpel. Pa pri sebi zamahnil z roko. Zakaj pa bi norel, njemu se mudi v službo, sam pa imam na razpolago cel dan. Zložno sem hodil po špuri, prišel do odcepa in brez težav dosegel vrh Šentanca. Opasti so ostale na svojem mestu, po grebenu sem nadaljeval v smeri vrha. 

Tomaž na vrhu

Tomaž je sprva čakal, potem pa zaskrbljeno prišel pogledati, če se mi ni kaj zgodilo. Malo mi je bilo nerodno, ko sem ga potolažil, da je vse v redu, le hitrosti ni nobene. Cepljenje pred dnevi, pozno popoldanska Mojstrovka dan poprej. Vsak izgovor je dober. Skupaj sva znova odšla do vrha, hitro sem se pripravil za spust, vprašal kod in kako. 

Spust proti Osrednji grapi

Osrednja ali centralna, kot smo ji včasih rekli, je nakazal Tomaž. Tudi prav, sem se strinjal. Prehod na snežišče nad grapo je bil enostaven, zavoji v odpuščenem snegu prav tako. Tudi ožina se mi ni zdela čisto nič posebnega, le posameznim okruškom stene, ki jih je prinesla navzdol pomlad, se je bilo treba ogibati. 

Presmučani del

Noge so bile utrujene, podplati v novih pancerjih pekli. Vseeno sem sledil Tomažu, zavila sva pod steno proti Šentancu, nadaljevala na desni strani plazu navzdol. Vse do zadnjega zavoja, na robu snega, od koder je bilo treba peš. Brez razpravljanja in druge možnosti. Do parkirišča. Kjer sva se ločila. 

Tole me čaka ...

Tomažu se je že začenjal sestanek in seveda sem imel nekoliko slabo vest, da je zaradi moje počasne hoje tako pozen. Sam sem sedel na kamnito stopnico, še nekaj minut užival v miru visokih gora. Dokler me hladen veter ni pregnal v notranjost. Pa nič zato. Saj je bil že čas, da avtodom odpeljem proti domačemu pristanišču.

Še nekaj flik snega ...