Ko sem dopoldan pogledal na spletno kamero, ki prikazuje spodnji konec nekdanjega smučišča Zelenica, nisem mogel verjeti. Tam, kjer sem še dan prej, za silo, pa vendarle, smučal, danes ni bilo niti flike snega. Zato sem bil še toliko bolj vesel, ko se je Živa strinjala, da se mi pridruži ob vzponu na kakšen bližnji kucelj.
 |
| Kali na poti okoli vrha |
Predlagala je Jošt, a ker je tam ob nedeljah nedvomno gneča, z nama pa je šla tudi Kali, je pokimala, da obiščeva raje najvišji vrh občine Šenčur, torej Apnišče. Že nekaj časa nisem bil na tem vršičku, zato se mi je zdelo čisto prav. Parkirali smo na Olševku, pri spomeniku, odšli po cesti levo, mimo zajetja. In višje sledeč rdečim pikam na drevju malo zašli.  |
| Okras ob poti |
Namesto da bi se vzpeli naravnost proti vrhu Apnišča, smo šli naokoli, ujeli tam stezico, ki se vzpenja z zadnje strani. Živa je bila sprva še navdušena, ker se prečna pot skoraj ne dviga, toda do vrha je nekje treba priti in na koncu nas je seveda čakal vzpon. Ne prehud, nekaj zavojev na nekoliko slabši stezici in že smo bili na vrhu.  |
| Pod vrhom Apnišča |
Nismo se ustavljali, šli smo kar naprej, razpredajoč o tem in onem, proti Štefanji Gori. Lepa nedelja je na poti tod okoli privabila številne pohodnike, zato so bila srečanja pogosta. Tudi na vrhu, pri cerkvi, ni bilo nič drugače. Za trenutek smo sedli na klop, potem pa je Živa že spraševala, ali gremo naprej. Točneje rečeno, nazaj. Saj nas je čakal le še spust do avtomobila.  |
| Nenavadna markacija |
Šli smo nekaj deset metrov v smeri Apnišča, zavili mimo izvira navzdol, se na razcepih držali smeri za Olševek. Saj ni bilo posebej težko, kot bi mignil, smo po gozdnih stezah, nekaterih označenih, drugih ne, vseh pa dobro shojenih, prišli spet do vodnega zajetja. Živa je odločila, da gremo do avta po cesti, nič je ni mikala gozdna steza. Tudi prav, glavno je, da je od današnjega izleta potegnila kaj dobrega. No, pa saj to smo vsi. Tudi Kali, ki je veselo mahala z repom.
 |
| Štefanja Gora |
Ni komentarjev:
Objavite komentar