Kranjska reber

Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mahnil sem jo v Kamnik, do Malega gradu, odkrival legendo o Veroniki. Potem pa stopal skozi industrijsko cono, kjer je nekoč stala smodnišnica, še naprej skozi gozd, ob objektih, ki so bili zaradi možnosti eksplozije postavljeni precej narazen. Na robu nekoč zaprtega prostora sem našel Rubikovo kocko in jo uspešno sestavil. 

Čudne živali sredi Kamnika

Spustil sem se do glavne ceste, kjer me je kmalu pobral Jure. Odpeljala sva se do Črnivca, nad njim še malo višje po makadamski cesti, parkirala v bližini prve škatlice. Težav z najdbo ni bilo, že sva bila vpisana, hodila od ene do druge proti vrhu Kranjske rebri. Ena škatlica je bila v bližini izvira, do druge se je bilo treba dvigniti na drevesu. 

Megleni gozd

Prišla sva do travnika, jezerce sredi njega je bilo zamrznjeno. Pod vrhom sva izračunala, kje bo treba pogledati za bonus. Izračun je bil pravilen, najdba malo kasneje na veliki skali hitra. A še prej sva se ustavila na vrhu, da je Jure odtisnil žig v svojo knjižico, malo obžalovala, da so se vlekle megle in večinoma zakrivale razgled proti dolini, na sosednje griče. 

Kranjska reber

Še spust do Kašne planine, potem pa po krajšem razmisleku obrat in čez vrh nazaj v smeri izhodišča. Da vsaj malo hodiva, ko sva se že prej zapeljala malo nad sedlo. Pa saj sva dodatnih sto višincev ob klepetu prehodila, kot bi mignil. Prav tako pa tudi spust nazaj do avtomobila. Zapeljala sva do svetega Ahaca, se prestavila na drugo stran doline. 

Vrh

Mimo cerkve svete Ane v Gozdu sva pripeljala pod Vovar. Najprej sva bila navdušena nad smernimi tablicami, vendar se je desna pot začela izgubljati, markacije so silile v pobočje, kjer je pred nama hodila le kakšna gorska koza. Nisva vedela, ali se je kdo hecal, ali je šlo zgolj za učno uro nadobudnega markacista začetnika. 

Sveti Ahac

Kakorkoli. Grizla sva kolena po strmem, z listjem posutem pobočju, vse do vrha. Neke vrste mini Aljaževega stolpa, samopostrežnega bara z zvončkom, malo proč prav načičkanega kotička z vsem, kar se je očitno nekomu valjalo doma. Pokvarjeno uro, nekaj figurami, plastičnimi pirhi … ni da ni. Navzdol sva šla po bosonogi poti, a kar s čevlji na nogah. 

Strma "pot"

Pot je bila dosti bolj uhojena kot tista, po kateri sva se vzpela. Skozi Brezje nad Kamnikom sva se odpeljala navzdol v Mekinje, do škatlice posvečene precej arhaični igrici in še enkrat Rubikove kocke. Kjer Jure še ni bil. Lepo dopoldne je bilo, toda mene je čakalo praznovanje rojstnega dne, zato sva se tam nad samostanom v Mekinjah poslovila, odpeljala vsak v svojo smer.

Vovar