Vzhodna grapa

Čeprav naj bi bila Mala Mojstrovka zaključek sezone, me je premamilo smučišče Krvavec, ki je dan prej zaključilo s sezono. Torej mora biti vendarle še sneg, sem si rekel. A pogled na kamere je pokazal, da je pobočje pod Tiho dolino, tako imenovani Ror, že skorajda kopno. Tudi nekaj metrov široka proga, ki je omogočala dostop do zgornje postaje kabinske žičnice, je imela že dolge kopne prekinitve. 

Pomlad je očitno že tukaj

Vseeno sem si rekel, da grem pogledat in začuda je prikimal tudi Borut. Zapeljala sva se do Rozke in hitro videla, da je bil pogled kamere kar pravi. Ni nama ostalo drugega, kot da peljeva naprej, v Tihi dolini sva parkirala pri hotelu. A tudi prvi metri na uravnavi pod Podgradiščem so kazali kaj uborno sliko. 

Pod vrhom Zvoha

Nekdo se je odločil, da je treba pot splužiti, zato je bil prehod do strnjene snežne odeje le po belih trakovih ob robu. Le kaj mu je bilo tega treba, saj bo sneg tako ali tako kot bi mignil pobralo, sva zavijala z očmi. Hodilo se je dobro, čeprav nama ni bilo jasno, kako je smučišče le dan prej še delovalo. 

Spust v grapo

Snega vendarle ni bilo veliko, iz njega je sem in tja že gledal kamen ali celo del napeljave za snežne topove. Pobočja Zvoha so bila mestoma poledenela, pa vendarle srenačev tudi ob hoji naravnost navzgor nisva potrebovala. Na vrhu sem snel smuči in šel peš pogledat, ali je v Vzhodni grapi še kaj snega. 

Pred ozkim delom

Do ožine je bilo videti v redu, skoznjo se ni videlo, jasno pa je bilo, da ga spodaj, nad planino Koren, hitro zmanjka. Greva, potem bova pa že videla, sva bila odločna. Do ožine se je smučalo kar dobro, le zgornja ojužena plast se je plazila in kot potok tekla navzdol. Hitro je bilo jasno, da se mimo skale na sredi grape ne bo dalo na smučeh, pa tudi, da je melišče nižje kmalu kopno. 

Spust pod skalo

Vseeno sva odpeljala do najožjega dela, snela smuči, spustil sem se navzdol in se pripravljal, da si znova zapnem smuči, ko sem že lovil Borutovo smučko, ki mu je zdrsnila iz roke. Naredila sva še nekaj zavojev, na koncu je bilo treba že res paziti, snežna odeja je bila uborna, hitro je zaškripalo pod robniki. 

Pogled nazaj na najožji del

Da bi šla proti planini Koren, nisva niti pomislila, smuči so pristale na nahrbtniku, Borut je zakorakal navzgor, sam sem lepo hodil po njegovih stopinjah kot po udobnem stopnišču. Vzpela sva se nad skalo in nadaljevala navzgor, vse do roba, s katerega sva se prej spustila navzdol. Do vrha Zvoha je bilo le še nekaj korakov, hitro sva si nadela smuči in odpeljala po smučišču navzdol. 

Tik pod robom

Šlo je kar dobro, nizala sva zavoje, pazila, da ne povoziva kakšnega kamna, nižje doli pa kar cele kopnine. Pomlad je tu, kaj se more. Tudi ob spluženem delu se je še nekako dalo peljati, Borut se je le jezil, ker sem prej parkiral pri hotelu in se tako ni mogel pripeljati čisto do vrat avtomobila. Seveda v hecu, saj se je obema, ob odpiranju piva, kar smejalo.

Julijci v večerni svetlobi