Ker je ta vikend avtodom počival, so se mi hitro pocedile sline po turnosmučarski nedelji. Ko sem poklical Boruta, ki je še pred dnevi zatrdil, da je smuči že pospravil na podstreho, je ta le pokimal, da bi bil Vršič res pravi za zaključek sezone. Ki je bila bolj skromna, toda kdo bi ji gledal v zobe? Nekaj turnih smukov smo pa le nastrgali skupaj.
 |
| Dan se prebuja |
Borut je predlagal odhod ob pol petih, sam sem ga v strahu pred hudo gnečo premaknil še za pol ure prej. Ob pol šestih sva tako že gledala, če je kje še kaj snega. Lučki sta osvetlili le kamenje. Pa je nekaj trenutkov kasneje Borut vzkliknil, da ga je našel. In res sva lahko stopila na smuči, brez težav hodila navzgor po sprva precej uborni, kasneje pa že malo bolj izborni snežni podlagi.  |
| Pogled z Vratc |
Le kamenje, ki odpada iz sten Grebenca, je kazalo, da bo morala biti smuka nekoliko bolj previdna. Čudila sva se, kako, da ni še nikjer nikogar. Bila sva že visoko, skoraj pod steno, ko je na Vršič začelo pritekati življenje. Smuči so ostale na nogah vse do Vratc, potem pa so za nekaj deset višinskih metrov, v pomladnih mesecih klasika, pristale v rokah.  |
| Znova na snegu |
Z Borutom sva se smejala, da je čudno, kako da podobno kot ceste preplavljalo električna kolesa, še nihče ni pomislil na male gosenice za turne smuči in kakšen baterijski snežni top za take kopnine, kot je z ruševjem poraščeno skalovje, preko katerega vodi pot. Komaj sva znova na snegu zakorakala naprej, že so se Borutu začeli upirati psi.  |
| Neprostovoljni luknjač |
Nič ni pomagalo prepričevanje, tudi moja ideja o srenačih ni padla na plodna tla. Smuči je zapel na nahrbtnik in nadaljeval peš. Sam sem prečil pobočja, ujel smučino, nadel srenače in na koncu do vrha prišel ravno takrat kot današnji neprostovoljni luknjač. Na vrhu sva se pripravila za spust, ob malici pa naredila pravo čago pri planinskih kavkah.  |
| Sonce |
Nekatere so bile celo tako pogumne, da so si ponujene koščke upale vzeti iz roke. Druge so zaradi naravnega strahu pred človekom ostale praznih … želodcev. Naredila sva še nekaj fotografij, potem pa odsmučala po trdi, s puščavskim peskom začinjeni podlagi. Zgoraj je kar ropotalo, a nižje kot sva bila, bolj se je poznala za ta čas leta nenavadna toplota.  |
| Kavke imajo zajtrk |
Sam sem skozi ruševje prečil peš, Borut pa se je na smučeh prebil do dveh ali treh zavojev na letni poti. Potem pa je tudi on moral smuči prijeti v roke. Sedaj sva že srečala koga, na plazu, ko sva rezala zavoje izogibajoč se kamnom po odpuščenem snegu navzdol, pa je bilo vzpenjajočih še precej več. A kolone le ni bilo, kot sva doživela pred časom, je komentiral Borut.  |
| Borut pod Vratci |
Pripeljala sva se do Vršiča, na koncu že skorajda malce na silo, a je vendarle šlo. So pa tudi pobočjem nad Vršičem vsekakor šteti dnevi … Midva sva bila več kot zadovoljna in končno le to prav zares šteje. Zagrabila sva smuči, odšla do avtomobila, se še zadnjič ozrla po plazu, grapah, Grebencu, pikicah, ki so lezle tja, kjer sva midva danes že bila.  |
| Pogled z Vršiča |
Ni komentarjev:
Objavite komentar