Lovrenc

Najprej sem vprašal Živo, ki je sicer pokazala nekaj zanimanja. Toda štafetno palico je takoj, ko je bilo možno, predala naprej Ajdi. In ta je bila kar hitro za, da gre z menoj. Kam? Sva dorekla po poti, ko smo se s Kali peljali proti Preddvoru. Sam sem predlagal Jakob, Ajda pa Lovrenca, ker je bila tokrat kar malo časovna stiska.

Nenavadne markacije

Seveda nisem imel pripomb, na cerkvici na vrhu travnika, res lepem razgledniku, nisem bil že zelo dolgo, res je bil že čas za nov obisk. Zavila sva torej do Bašlja, tam odpeljala po ozki ulici med hišami do športnih igrišč ob Belici, skupaj s Kali stopila po lepo uhojeni in označeni poti proti Gamsovemu raju. 

Storžič

Posamezna zanimiva obpotna znamenja so očitno naredili vrtčevski otroci, kakšnemu si se zlahka namuznil, če že ne nasmehnil. Šli smo mimo spomenika padlim partizanom, naravnost navzgor, pod seboj sem videl novo parkirišče za pohodnike. Lepo urejeno, vsekakor pohvalno. Zadnji del poti do ceste, ki vodi proti Gradišču in bolnici Košuta je bil drseč, blaten, palice bi tu prišle prav. 

Na razgledišču

Storžič pred nami je bil še bel, resje ob poti pa je že lepo cvetelo. Pomladanski kontrast. Vzpenjali smo se do travnika, kjer je bil postanek seveda nujen, nekaj fotografij bo ohranilo spomin na dan. Kali je bila razigrana, kar je več kot razumljivo. Prosto je skakala okoli naju, komaj sva jo prepričala, da se je umirila za fotografijo, dve. Kljub oblačnemu nebu so bili razgledi na dolino, okoliško gričevje, prav lepi. 

Lovrenc

Vzpeli smo se na vrh in se potem na drugi strani spuščali do razpotja. Tam smo zavili nazaj proti spomeniku, ostanku žalostne zgodbe iz druge svetovne morije, navzdol stopali po cesti, saj se nam po blatni in drseči stezi res ni dalo. Še spust v dolino pomladno razigrane Belice, nekaj korakov in bili smo na parkirišču. Zadosti zgodnji, več kot zadovoljni, še Kali je mahala z repom. Lepo popoldne je bilo.

Na vrhu