Saj sem razmišljal. A kaj. Težko se odločim. Ko pa se, svojo odločitev prav tako težko spremenim. Tako sem se odpeljal do Šmartna, parkiral pri pokopališču, zašibal proti … seveda Šmarni gori. A ker mora biti tudi kaj drugače, sem se nad hišami, še malo naprej od zadnje osamele podrtije, odločil, da grem do vrha malo okoli riti v žep ali kot smo lepše, po domače, rekli ... okoli riti v varžet.
 |
| Živa voda |
Hotel sem slediti Poti svobode do Turkovega znamenja, pa me je že odcep kolovoza nekaj nižje zvabil desno. Pogled na zemljevid je pokazal, da tudi ta pripelje čisto prav, in sem šel. Pot je bila v redu, v maniri teh močnatih časov ponekod dokaj blatna, a kaj bi to. Šel sem mimo izvira žive vode, malo višje studenca, ki mu je neko dekle posodilo ime.  |
| Turkovo znamenje |
Sem in tja srečal koga, prehitel, zgolj ob pozdravu, časa, volje za klepet ni bilo. Saj sem po pravici povedano najraje hodil sam. Kot bi mignil, vsaj meni se je tako zdelo, sem bil pri Turkovem znamenju. Postavil naj bi ga Turek, ki je v času vpadov v Šmartnem našel ljubezen, se pokristjanil in poročil. Po njem, kaj pa drugega, je že od 17. stoletja eno od hišnih imen v tem kraju Turk.  |
| Štiri v vrsto |
Bogsigavedi, če so domačini na tej grudi zemlje ohranili kakšne značilnosti svojega davnega orientalskega prednika. Med sopihanjem proti najvišji točki sem občudoval znamenja pomladi, številni telohi, trobentice, pomlad je tu, ni kaj. Zato tudi namesto obiskov Triangla zbiram vzpone na Ljubljanski romarski kucelj.  |
| Trobentice |
Na vrhu sem zakrožil okoli cerkve, vrgel pogled na oblačno Ljubljano z okolico, potem pa stopil po Partizanki navzdol. Hitro sem se spuščal, pot je bila vlažna, toda z nekaj previdnosti in ob pomoči palic, je šlo kar hitro. Še preskok preko blatnega dola, občutek imam, da se vedno bolj širi, spust preko korenin, skozi Šmartno, že sem bil na izhodišču. Še za dne, kaj pa drugega.
 |
| Pod oblačnim pokrovom |
Ni komentarjev:
Objavite komentar