Res se mi ni dalo voziti nikamor. Povrh je bila tudi ura po srečanju z mongolskimi kolegi že dokaj pozna. Že tako mi, če grem izpred domačega praga, ne preostane prav veliko možnosti. Najbolj očitna, ob kateri sem še pred časom zgolj zavijal z očmi … Rožnik, kaj pa drugega. Vtaknil sem slušalke v ušesa, si zavrtel enega od podkastov.
 |
| Krim v daljavi |
Stopil sem po prečni ulici do Podmilščakove in naprej mimo osnovne šole do Celovške ceste. Za Staro cerkvijo sem šel navzgor, postal ob pogledu proti Gorenjski, utrip se mi je komaj kaj povišal ob vzponu do Šišenskega hriba. Oddajnike sem pustil za seboj, pomladna pobočja so polna zvončkov in trobentic, silijo izpod suhega listja.  |
| Pogled s Cankarjevega vrha |
Hodil sem naprej do Cankarjevega vrha, stopil kot običajno pod oboki pred vhodom v cerkev, se na drugi strani spustil navzdol, ujel stezo, ki pelje proti živalskemu vrhu. Neko čudno tuljenje je bilo slišati v bližini, nisem bil prepričan ali gre za podivjanega pobeglega psa ali razburjene živali v ogradah. Prečkal sem Večno pot, pri Biotehniški fakulteti zaokrožil čez Glinščico, ob njej našel skriti zaklad.  |
| Vesoljci so med nami |
Šel sem še čez Tržaško cesto in po Jamovi prišel do Rimskega zidu. Včasih je bil to plezalni poligon tukajšnjih alpinistov, danes se, kolikor jih je še ostalo, obešajo raje na umetne oprimke enega izmed plezalnih centrov. Šel sem po Krakovski cesti, preskočil Ljubljanico in na drugi strani postal ob repliki Hallersteinovega zvezdnega opazovalnika.  |
| Zvezdni opazovalnik |
Original še danes stoji na starem pekinškem astronomskem observatoriju, zasnoval in izdelal pa ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja Ferdinand Avguštin Hallerstein, doma iz Mengša. Preštel sem leve, ki ga nosijo, zmaje, ki oklepajo nosilce, potem pa skozi večerno mesto odšel nazaj proti domu. Podkast se je počasi iztekal, lep sprehod je bil, sem kimal sam pri sebi.
 |
| Nad Ljubljanico |
Ni komentarjev:
Objavite komentar