Spet na pobočjih Vitranca

Danes me je pa Tomaž presenetil. Prvič zato, ker je kljub zavijanju z očmi ob moji omembi Vitranca pred dnevi, danes dokaj navdušeno pristal, da greva skupaj. In drugič zato, ker je bil na koncu, kljub precejšnjemu pomanjkanju snega, sploh v primerjavi s preteklim petkom, s smuko čisto zadovoljen. 

Kam se je skrilo sonce?

Kakorkoli. Iz Podbrezij sva se odpeljala solidno zgodaj, tako, da je bilo sonce na modrem nebu ob najinem pristanku pod poligonom, še dokaj visoko. Takoj se je videlo, da je snega manj, še posebej ko sva prikorakala na prvo prelomnico. Je bilo treba kar malo pogledati, kje je še zvezni prehod med kopninami. 

Presevanje

Tomaž je najprej cikcakal sem in tja, potem pa ugotovil, da je moja taktika vzpenjanja naravnost navzgor še najboljša. Nekje sredi smučišča se je od nekod privlekla megla, nič nama ni bilo jasno, kaj jo je prineslo. Seveda sva vztrajala naprej, sam sem zadnjo strmino še nekako obšel po levi, začudeno gledal cesto, ki je bila do drugega ovinka kopna. 

Nad smučiščem

Tomaž je bil nekaj minut pred menoj, pri sebi sem se na pol smejal, na pol bentil nad njegovim zagotavljanjem na parkirišču, da ga bom danes moral čakati. Njega? Pa jade. Ko bo pekel zmrznil, smo včasih rekli. Megla je ostala spodaj, nad smučiščem je spet svetilo sonce, bilo je prav pomladno vroče. Cesta je bila naprej, vključno s prečko, dokaj dobro zasnežena. 

Na vrhu

Presenetila pa me je plazovina, očitno se je med vikendom ojuženi sneg na strmem pobočju nad njo speljal. Danes je bila podlaga trda, malo pred najvišjo točko sem kar na smučeh prečil še zadnjo kopnino, potem pa že stal ob Tomažu, desno od Mojčinega doma. Z vrha je bil seveda lep pogled vse naokoli, megleno morje pod nama pa je bilo pravi dodatek panorami. 

Zgornjesavska dolina pod meglenim morjem

Prvi del spusta je zahteval prestop preko kopnine, nekaj pozornosti zaradi uborne snežne odeje. Potem pa je šlo po trdi prečki solidno, bob steza je bila še boljša, po prestopu preko kopnega dela nad smučiščem pa naju je čakal seveda najlepši del. Trda podlaga, ravno prav ojužena kakšen centimeter, ne več kot dva na vrhu, putrček. Letela sva navzdol, ustavila sva se seveda šele pri parkirišču. Oba … zadovoljna.

Na prvem ovinku