Ura je lezla proti jutru. Ko sem stopil na prosto, nič ni kapljalo. Super. Grem, do koder bom prišel. Če bo začelo padati, vedno lahko obrnem. Škofja Loka je še spala, čeprav je bila ura že kakšno minuto čez šest, ko sem skozi Pungert prišel nad zadnjo domačijo. Skozi gozd sem stopal mimo znamenja pod vršičkom Planina, ob tem sešteval in odšteval čas, ki sem ga danes imel na voljo.
 |
| Jutranja Škofja Loka |
Jasno mi je bilo, da do Andreja ne bo težav. Ožbolt pa je bil glede na obetani čas, zapisan na spletnih straneh, skorajda nedosegljiv. A saj ti časi niso vedno najbolj natančni, sem se tolažil. Ko sem stopil mimo domačije in stal pod Andrejem, sem bil s časom še povsem v redu. Grem torej naprej … Ob robu travnika sem se nasmehnil gugalnici, nisem je preizkusil. Bila pa je mamljiva.  |
| Sveti Andrej |
Skozi redek gozd so se plazile meglice. Ko sem drevesa pustil za seboj, se je na griču pred menoj kot privid prikazala cerkvica sv. Ožbolta. Bilo je kot v pesmi … magla svuda, magla oko nas … Tudi pri zadnjih hišah je še vse spalo, zagrizel sem v zadnji travnik, po uri in četrt zložne hoje s parkirišča pri Tehniku sem bil na cilju.  |
| Gugalnica |
Nekoč je bil menda tu poganski tempelj, ki so ga praktični kristjani spremenili v pravoverno cerkev, hitro je to postala božja pot. Seveda je bila trdno zapahnjena, zato sem si notranjost lahko »ogledal« le na slikah. Nič zato. Resnična lepota je bila tako ali tako okoli mene. Šel sem okoli cerkve, si tako vzel pet minut za odmor, potem pa sem se že spuščal po travniku navzdol.  |
| Magla svuda ... |
Pot do Andreja je bila znana, le da sem jo sedaj gledal z druge strani. Stopil sem čisto do cerkve, nekdaj je bila tudi ta točka božja pot, torej priljubljen romarski cilj. Menda so se tu dogajali čudeži. Sicer mi ni jasno, kakšen čudež je bil mučenje svetega Andreja, povezava je nekako jasna zgolj piscu nekaj besed o zgodovini, notranjosti, pritrjenih na steno cerkve.  |
| Sveti Ožbolt |
Malo pod Andrejem me je zapeljala stezica desno, sopihajoč sem prečil vrh Planina in se na drugi strani spustil na znano pot, nad prvimi hišami zavil malo po svoje, mimo zaselka Na Dobravi prišel v Puštal, korakal, še čisto pravočasno, proti parkirišču, kjer me je čakal dom. Lep začetek dneva. Dežja pa ni bilo.  |
| Drevo čisto posebne sorte |
Ni komentarjev:
Objavite komentar