Osolnik

Z Borutom sva se dobila v dolini Ločnice, na velikem novem parkirišču izhodišča za Osolnik. Sva tako rekla, da izbereva hrib, ki je na sredi poti. Meni iz Ljubljane in njemu z Brega pri Preddvoru. Sam s te strani nisem bil že dolgo, zato sem nekaj časa imel pot v načrtu, Borut pa je zamisli le čisto zadovoljno prikimal. 

Ljubljanska kotlina se še kopa v soncu

Po cesti sva jo mahnila navzgor, ob Govejskem grabnu, razigran potok je tekel samostojno vse do izliva v Ločnico. Mikaven je bil odcep proti Domu na Govejku, vendar naju danes ni premamil. Vsekakor pa je to postala ideja za enega od naslednjih obiskov tega področja. Šla sva po cesti ob potoku, med klepetom komaj opazila nadaljevanje po stezi. 

Sveti Mohor in Fortunat

Ko sva prišla do prvih hiš, sva bila že v senci, Ljubljanska kotlina pa je bila še obsijana. A sonce je res na zahodu počasi odhajalo spat. Zadnji vzpon, zavoj na makadamski poti in že je bila pred nama cerkev, posvečena svetima Mohorju in Fortunatu. Spomin na mučenca krščanstva torej tudi na takšen način še vedno živi. 

Gorenjska

Oglejski škof Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67, torej pred skoraj 2000 leti. Vendar je to le ena od različic mučeništva teh svetnikov, pa tudi časa, ko naj bi do njune smrti prišlo. A vsekakor naj bi bila povezana z Oglejem. Kakorkoli. Midva sva prišla do cerkve, stopila na grič levo od nje, tam nazdravila dnevu, ki se je poslavljal. 

Zahod

Spregovorila še o tem in onem, počakala, da je sonce izginilo za gričem, potem pa obrnila korak nazaj navzdol. Na avtomatu v bližini menda zaprte brunarice sva ugotovila, da v svojih nedrjih ne skriva prav ničesar, kar bi naju zadovoljilo, zato sva raje hitro nadaljevala s hojo navzdol, da sva z zadnjo dnevno svetlobo prišla do ceste, po kateri pa nato brez težav v mraku stopala do parkirišča, kjer so naju čakali čisto drugačni napitki.

Pogled v smeri Jakoba