Veliki vrh

Ajdino navdušenja nad hojo v hribe v dolini Kokre in predvsem seveda tudi nad njenim sedanjim domom, Zgornjim Jezerskim, je prav nalezljivo. Ker je Veliki vrh hrib, na katerem še ni bila, je bil visoko na njenem spisku želja. In ko so meteorologi za popoldan napovedali, da se bodo megle v višje ležečih krajih razkadile, ni bilo več nobenega dvoma. Treba bo na pot. 

Čipke

Kali kar ni mogla verjeti, da je ostala doma, ko sva jo midva že mahala proti Makekovi Kočni. Razen avtomobila, ki naju je prehitel malo pred odcepom proti najinemu cilju, nisva srečala nikogar. Samotne so poti v teh nenavadnih časih. Skozi jesenski gozd je šlo hitro, megle so ostale v dolini, nad nama je bila jasnina. 

Prvi razgledi

Na mestih, kjer se je drevje nekoliko razprlo, se je nad meglenim morjem videlo res daleč. Malo za sedelcem, na katerem je treba zaviti levo, sem Ajdi namignil, da je treba biti tiho. Toda še preden je opazila moje opozorilo, sta gamsa, ki sta bila le nekaj korakov oddaljena, izginila na drugi strani travnate rebri. 

Kočna

Ko sva se nanjo vzpela midva, o njiju ni bilo več ne duha, ne sluha. Previdno sva nadaljevala, malo pred grebenom je bila pot mestoma poledenela. Počasi sva se vzpela preko sitnih mest, na srečo jih je bilo zgolj za nekaj korakov, globokih vdihov. Na grebenu sva občudovala razglede ter ivje, ki je ostalo na ruševju tam, kjer ga ni zadosti pogrelo sonce. 

Bela

Ko je potegnil mrzli veter je zazeblo do kosti. Vzpela sva se do najvišje točke, Velikega vrha. Presenečena sva kaj hitro ugotovila, da nič ne piha, sonce je prav prijetno grelo. Nekaj minut sva uživala v razgledih na vse strani. Kočna, na katere grebenu sva stala, je bila prav blizu. 

Megleno morje

Tudi drugi vrhovi, nekateri že obiskani, drugi cilji za prihodnost, so bili kot na dlani. Tam nad dolino Kokre in še naprej čez Ljubljansko kotlino, se je razprostiralo razburkano megleno morje. Ker je dan ob koncu novembra kratek, sva še zadnjič zaobjela z očmi vse, kar je bilo okoli naju, nato pa stopila navzdol. 

Ajda na vrhu

Seveda še precej bolj previdno kot prej, na sitnih mestih sva se oprijela ruševja. Spust do ceste je minil v prijetnem klepetu o pasteh modernih tehnologij, nadaljevanje po makadamski cesti pa v pouku o najnovejših zanimivostih dandanašnje zabave mladih. Da sva razdrla tudi kakšno resno, je pa tako ali tako jasno.

Jezersko