Ko sem zjutraj s postelje pogledal proti goram, so se mi ob jasnini usta razlezla v nasmeh. Ko sem komaj dobro skočil pokonci, je bil nad dolino že širok oblačni pas. Ob vožnji proti Olševku, je bilo belo že povsod. Pa vendarle se nisem vdal, jutranjega sprehoda si že nisem pustil vzeti. Povrh je bilo suho, kaj bi potem sitnaril. Le hitro pot pod noge.
 |
| Meglice |
Po zavijanju z očmi na parkirišču, kjer znajo nekateri svoje malčke parkirati čez tri parkirišča, sem se zagnal navzgor. Čeprav sem sprva mislil najprej na Apnišče, mi je čofotanje pod nogami samo izbralo smer. Veliko lažje bo navzdol hoditi po poti kot spolzki stezi. Samotno jutro, prav takšna pot.  |
| Mlinček |
Ko se je končno na znanem mestu odprl razgled, sem se zagledal v megle, ki so se plazile po kotlinah, silile iz ravnine v breg. Na razcepu sem zavil proti izviru, novi mlinček se je hitro vrtel. Skozi ožino, nato seveda desno, pogledati k sosedom. Saj koga pa bi motil, nikogar ni bilo nikjer. Glasovi so ostali pri Mežnarju, višje jih ni bilo.  |
| Sneženo |
Kratek postanek na Štefanji gori, fotografija cerkve, megle, znani hribi so se skrivali nekje za njo. Da se megleni zastor ne bo odgrnil, mi je bilo jasno, stopil sem navzdol, na travi je bil rahlo poledenel ostanek snega preteklih dni. Spet je bilo treba navzgor, prvo srečanje, bežno, kot je v teh časih običajno.  |
| Jest |
Na Apnišču ni bilo nikogar, pa tudi sam sem kaj hitro odšel navzdol. Na tej poti prave samote ni bilo več, postala je pravo pasje sprehajališče. Pa kaj zato, saj me končno ni nihče motil, kaj bi se torej vznemirjal. Tudi kosmate duše so se držale gospodarjev, ni se mi bilo treba bati za hlače.  |
| Apnišče |
Po cesti ni prav nič drselo, bila je kopna, hoja prijetna. Odločitev na začetku pa vsekakor pravilna. Na parkirišču skorajda ni bilo nič novega, o vozniških sposobnostih nekaterih sem si še vedno mislil … svoje. Pa nič slabega, le smejal sem se jim, med vožnjo proti domu, tako, v brk.
 |
| Dolina |
Ni komentarjev:
Objavite komentar