Panoramska pot

Ideja je bila panoramska pot. Nova, tam nad Čemšenikom. Pa se je na koncu obrnilo malo drugače. Pot je že bila. Panoram več kot dovolj. Le smer sva si začrtala drugače. Kali, ki je bila danes najina sopotnica, se je seveda strinjala. Do koče sva se ogrela v klepetu, pozdravila oskrbnike, ki so se ravnokar pripeljali. 

Čemšenik

Zavili smo proti Babi, se vzpenjali po vsaj meni znani poti. Led v luknji drevesa je bil seveda nadvse zanimiv. Treba ga je bilo polizati in se prepričati, kakšnega okusa je. Na vrhu je Ajda pogledala greben na drugi strani amfiteatra in pomislila, da gre panoramska pot po tem markantnem robu. Seveda gre, sem potrdil. 

Našli smo led ...

Ne sicer tista, ki je bila v najinem prvotnem načrtu, pa vendarle. Verjetno se vidi še več. Dvomeče je pogledala, če črta na zemljevidu ustreza stezi v naravi. Izkušnja izpred tedna dni, boleča noga, opozorilo na previdnost. Vzpenjala sva se do razpotja, zavila proti Javorjevemu vrhu. Na najvišji točki današnje poti naju je presenetil veter. 

Na Babi

Kuštral je lase, prevetril jutro. Zmrazilo naju je, brez težav sva našla stezico. Sledila sva ji nekaj časa, se čez strmino previdno spustila v gozd. Stezo, ki jo je višje skrila trava, je odkrila Kali, ki je bila danes najin vodnik. Po grebenu sva ji sledila proti Slaparjevi gori. Med drevjem so se nama odpirali pogledi na prehojeno pot, na drugi strani Kokre so pozdravljali visoki očaki. 

Javorov vrh

Bela ogrinjala na njihovih temenih so napovedovala prihajajočo zimo. Stopila sva čez najvišji vrh, se spuščala proti Hudim stenam. Kamniti svet je dajal vedeti, kje je vrh. Kratek vzpon do njega, nadaljevanje proti sedlu pod Škrbino. Ali so proti vrhu peljali ostanki poti ali zgolj gamsje stečine, nisva mogla ugotoviti. 

Zaplata

Se je pa na travnatem vrhu videlo lepo in daleč. Vedela sva, da sva s panoramsko potjo zaključila, obšla cel amfiteater nad Čemšenikom, ujela prav res lep dan. Tudi Kali se je strinjala, mahala z repom. Spustili smo se nazaj na sedlo, nekoliko nižje pozdravili mladca na hrumeči dvokolesni pošasti. 

Kalški greben, Zvoh, Krvavec

Po cestah spustili pod Kremsom do travnika, kjer nevarnega bika zagotovo ni bilo več. Mogoče se vrne naslednjo pomlad. Steza se je spuščala proti potoku, parkirišču, najinemu današnjemu slovesu. Kali je še kar prijazno mahala z repom, pomahala sva si in odšli smo vsak na svoj konec. 

Kočna in Grintavec s Škrbine