Je bil že čas za premik. Tako sem se večer poprej zapeljal z avtom in domom znotraj svoje občine in če se že peljem, je dobro še kaj preizkusiti. Recimo gretje. In nato kam stopiti. Na pot, čeprav tako zelo znano. Sem razmišljal, ko sem pred Olševkom obstal nasproti šole, pa mi mesto za avtobuse kar nekako ni bilo všeč, bližnja parkirišča prekratka, torej sem se zapodil skozi vas, v gozd in se ustavil pri zajetju.
 |
Petdeset odtenkov beline
|
Dovolj ravnine, noč bo mirna, mimo bodo skakale zgolj kakšne srne, sem vedel. In res je bilo tako. Jutro pa megleno, da bi lahko belino z nožem rezal. Nisem bil prvi, poleg mene sta se med prebujanjem in oblačenjem ustavila že dva avtomobila. Smer je bila jasna, kot običajno sem jo mahnil najprej proti Štefanji gori, dan se je vedno bolj kazal, svetloba je sramežljivo presevala skozi meglo.  |
Prehod nad izvirom
|
Končna strmina mi ni ugajala, zato sem zavil mimo izvira, skozi ožino in naprej proti najvišji točki. Srečanje na poti, na vrhu me je Janez, kot se je predstavil, ujel. Njegov kuža v zrelih letih je prav pridno prišel poleg. Sva se malo, na razdaljo seveda, pogovorila. In nasmejala mojemu pojasnilu, da je treba preprečiti, da bi gume postale kvadratne.  |
Štefanja gora
|
Ko pa se v teh časih skorajda nikamor ne sme. Zaželel sem še … srečno … potem pa izginil v meglo. Na odcepu sem ugledal postavo, ki se je začela spuščati, sam sem šel naprej, navzgor, do vrha Apnišča. Srečanj sedaj ni bilo več, preslabo vreme, zgodnja ura, saj ni pomembno, kaj je bil razlog. Mi je bilo tako še bolj všeč.  |
Samota
|
Palice so bile na spolzki podlagi še kako koristne, vsaj dokler nisem z vlake prišel na makadamsko cesto. Na njej previdnost ni bila več potrebna, misli so lahko švignile po svoje, se pletle, nastajal je nek čisto samosvoj vzorec. Vse do parkirišča, kjer sem srečal še Majdo. Sem uganil, da mora biti ona, ko je že Janez povpraševal po njej. Kmalu sem odpeljal, skozi gozd, vas, proti domu.
 |
Megleni gozd
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar