Kozji vrh

Kako lepo je, če ti mladost sledi. Počutiš se mlajšega, kri hitreje kroži po žilah, celo korak je nekoliko bolj mehak. Izkoristil sem možnost, ki jo daje ena od izjem in z Ajdo avto prislonil ob cesto nekoliko nad Kanonirjem. Da bi rinil višje, se mi ni zdelo smiselno, nekaj korakov po cesti bova pa že zmogla. In seveda sva jih res. 

Sončne košenine

Odprl se nama je pogled na sončne košenine, na robu planine sva zavila tako, kot je usmerjala puščica. Kozji vrh je bil vedno bližje. Prečna pot je bila videti lahka, toda prehodi preko grap, kjer je čez že tako razdrapan svet obležalo še padlo drevo, so zahtevali nekaj telovadbe. Občasno se je odprl razgled na sosednji Stegovnik, danes se ponosno ponaša s strešico nad prvo črko. 

Jezersko

Prišla sva na uravnavo, na sedlu med Turni in najinim ciljem zavila levo, se mimo malega jezerca, bolje rečeno nekoliko večje luže, začela vzpenjati proti vrhu. Svet je bil vedno bolj odprt, pogled na Jezersko, vršace nad to gorsko vasico. Nekaj mest, kjer je bilo treba popaziti, skale, travnata reber, ki se je iztekla na najvišji točki. 

Na Kozjem vrhu

Lesena klop je bila prav primerna za oddih, lovljenje pogledov vse naokoli. Tja proti Kočni in njenim sosedom, Storžiču na drugi strani, grebenu proti vrhu Zaplate. Res je bilo lepo, kazal sem hribe, gore, ki sem jih poznal, iskala sva cilje novih potepanj. Potem pa pomahala soncu, ki je tako lepo grelo, pregnala pajka, ki se je hotel pretihotapiti z nama in stopila navzdol. 

Tihotapec

Kot bi mignil sva bila na sedlu, nadaljevala naprej, se po komaj vidni stezici vzpenjala na sosednje Turne. Na nekakšnem razcepu sva šla desno, po postanku na prepadnem travnatem vrhu pa navzdol stopila tako, da sva na razcep prišla z druge strani. Seveda sva si še prej pogledala kje je Ženiklovec, stari viharnik, globoka dolina pod nama. 

Na Turnih

Po razmisleku sva jo mahnila desno, zgolj kratek spust naju je ločil od začetka gozdne ceste. Ta se je sprva spuščala, ubirala sva pravilne odcepe, potem pa na skoraj isti višini obkrožila najin današnji cilj. Ko sva ravno dobro zašpilila klobaso, se je pojavilo novo vprašanje. Greva na Macesnovec? Za komaj omembe vredni vršiček bova pa že še imela moči, se je strinjala Ajda. 

Storžič

Stopila sva preko predvrha, kmalu ugotovila, da poti ni več, zgolj kozje stezice. Sledila sva jim skozi labirint skal in podrtega drevja, malo pod vrhom zavila levo in kmalu stala na travnatem kuclju. Ni bil najvišji, najbolj razgleden pa vsekakor. Navzdol sva šla po grebenu, travnatem pobočju. 

Pogled na Kočno s ceste

Ker poti, ki sem jo videl prej, ni bilo nikjer, desno skozi macesnovo goščavo dokler le nisva prišla prav. Ajda se je popraskala, tarnala o trnju, veje so ji skuštrale lase. Upal sem, da se volja čim prej popravi, pot naju je odložila na cesti, po kateri sva se zjutraj vzpenjala, že sva bila pri avtu. Je bil lep dan? Meni vsekakor, o tem ni nobenega dvoma.

Macesnovec