sobota, 06. april 2013

Ko le vrh je star

Nežno je škrebljal dežek po strehi celo noč. Nič manj nežno tudi zjutraj. Kislo vreme zadnjih tednov se je nadaljevalo. Meglice so ovijale zasnežene senožeti, se plazile skozi gozdove, zakrivale razglede. Vlaga vsepovsod. Hlad v katerem je vsaj nekaj dobrega. Kljub obilni moči sneg ostaja. 
Prvi koraki
Debelo zasnežena pobočja za to leto ugaslega smučišča so pravi poligon za prvi vzpon naše mladosti. Prve nerodne korake in čudenje ob kljubovanju gravitaciji na nagnjenem pobočju. Učenje tehnike, pozibavanje, opozorila. Ne dviguj, vleci. Pogledi na sosednja pobočja so budili upanje. Pomlad je tam že polizala sneženi sladoled. 
Čipke
Preskok preko ceste, nato pa višje, v meglo. Ta naju je objela tiho, nežno, popolno. Komaj da sva se še videla, bližnja drevesa so bila odeta v ivje. Vasi ni bilo videti. Sem in tja je do naju priplaval zvok, lajež psa, ropot stroja, govor ljudi. Potem ga je megla zadušila in znova je bilo v zavetju puhaste beline slišati zgolj enakomerno drsanje smuči, sopenje. 
Črno belo
Strmina se je povečala, prva smučarja sta privijugala iz ničesar, se za trenutek ustavila, oddahnila in po nekaj zavojih izginila. Kot da bi ju nikoli ne bilo. Utrujenost, sedenje v šolskih klopeh ne da prave moči. Trenutki obupovanja, trmasto nadaljevanje. Zvoki neznane melodije pri hiški pod vrhom smučišča. 
Mladost
Zavila sva v gozd. Do v zadnjem času samotnega vrha je bilo zgolj še nekaj korakov. Tam pa presenečenje. Nasmejan obraz, napori so bili že pozabljeni. Drevesa so bila siv kontrast na enakomerni belini. Kot bi gledal črno belo fotografijo. Iz nekih davnih, pozabljenih časov. 
Navzdol je lažje
Previdno učenje obvladovanja smuči. V celem snegu gre drugače. Nato pa rezanje zavojev po ojuženem snegu. Prav super. Za vriskat. Še zadnje strmo pobočje in zadnji ostri zavoj točno tam, kjer se je današnja zgodba začela s prvim korakom. 
Gumpastično

(Spodnja postaja sedežnice nad Zg. Lušo – Stari vrh)

Ni komentarjev:

Objavite komentar